Prevod
V Copaku v zvezni državi New York, med griči Berkshire, je pred manj kot stoletjem živel Francis Woolcott, temen, visok mož s štrlečimi zobmi, čigar zlovešči smeh je sosedom vzbujal srh po hrbtu. Ni imel nobene očitne obrti ali poklica, toda kmetje so se ga tako bali, da je brez težav pobiral dajatve: svinjino, moko, koruzni zdrob, jabolčnik — dobil je, kar si je zaželel, samo reči je moral. Mar ni ustavil konj med oranjem, tako da jih ne udarci ne ukazi celi dve uri niso mogli premakniti? Mar ni pripravil prašičev kmeta Raughta do tega, da so hodili po zadnjih nogah in skušali govoriti? Ko je otrokom kmeta Williamsa zaklical: »Hop! hop! hop!«, mar niso skočili na letev lesene obloge v salonu — skoraj meter nad tlemi in komaj dva centimetra in pol široko — ter hodili po njej, nato pa kakor ptice skakali z enega naslonjala stola na drugo, medtem ko je pohištvo stalo, kakor bi bilo pribito na tla? In mar ni bil vodja trinajstih nočnih jezdecev, katerih obrazov ni nihče videl niti jih ni želel videti in ki jih je vsako noč, ko je luna pojemala, pošiljal po deželi, da so zganjali hudobije? In ko smo že pri luni: mar ni na gori Riga našel skrivnostnega sporočila z našega satelita, vrezanega v meteorit?
Konjem so bili repi zavezani v vozle, prašiči so se penili okoli gobcev in hodili kakor ljudje, krave so namesto mleka dajale kri. Ti nočni jezdeci so se z Woolcottom srečevali v gaju jesenov in kostanjev, vsak z ukradenim svežnjem ovsene slame, Woolcott pa je te svežnje spremenil v črne konje, ko se je noč dovolj stemnila, da nihče ni mogel videti, kako se je zgodila preobrazba. Ti konji niso mogli prečkati vodotokov in ob udarcu polnoči so razpadli ter spet postali ovseni snopi, toda dokler so imeli svojo moč, so drveli skozi gozdove, varno nosili svoje jezdece in kakor viharji vihrali čez polja ter brez napora preskakovali grmovje, ograje, celo drevesa. Naslednji dan ni bilo nikoli mogoče najti nobene njihove sledi. Nazadnje je prišel hudič po tisto, kar mu je pripadalo. Woolcott, ki je imel devetdeset let, je bolan in nebogljen ležal v svoji koči. Duhovniki ga niso hoteli obiskati, dva ali trije sosedje pa so premagali strah in odšli v čarovnikovo hišo, da bi mu olajšali zadnje trenutke. Z nočjo je prišla nevihta in ko je izbruhnila, je starčev obraz dobil tako čuden in grozljiv izraz, da so se tisti, ki so bedeli ob njem, prestrašeni odmaknili. Pri oknu je švignil vijoličast plamen, strahovito je zagrmelo, zadišalo je po žveplu in Woolcott je bil mrtev. Ko so sosedje stopili ven, so bile ceste suhe in nihče v vasi ni slišal ne vetra ne dežja ne grmenja. To je bil prihod zlodeja.
