Prevod
Nekako sredi tega stoletja so iz danes zapuščene hiše v White Plainsu v zvezni državi New York odnesli k pogrebu usahlo devetdesetletno žensko. Ime ji je bilo Polly Carter, a sosedje so ji pravili »Nora Polly«, saj je bila čudaška in ni marala družbe. Med predmeti v njeni hiši je bila tudi visoka stoječa ura, kakršne cenijo zbiralci starin, ki je na stopniščnem podestu slovesno tiktakala.
Med ameriško revolucijo je bila hiša nekaj časa za britanskimi bojnimi črtami, in ker je bil njen oče polkovnik v Washingtonovi vojski, je Polly v njej ostala skoraj sama. Britanski častniki so jo kot žensko sicer spoštovali, vendar so imeli neprijetno navado, da so nenapovedano prihajali v hišo in v kraljevem imenu zahtevali pogostitev, ki jim je ni upala odreči. Nekega deževnega popoldneva so se vrata sunkovito odprla, nato pa jih je nekdo od znotraj zaklenil, in že se je znašla v objemu krepkega, čednega poročnika v modri uniformi. Bil je njen bratranec in zaročenec. Njun veseli pogovor ni trajal dolgo, ko je na vratih zagrmelo trkanje. Trije angleški častniki so čakali, da jih spusti noter.
Morda so videli Lawrencea Carterja vstopiti v hišo, in če bi ga ujeli, bi ga usmrtili kot vohuna. Morala ga je skriti, toda nekam, kjer ga ne bi pomislili iskati. Ura! Tam je bilo pravo mesto. Mladenič se je s smehom in poljubom pustil zapreti v tesno skrivališče, dekle pa je njegov suknjič in klobuk vrglo za pohištvo ter spustilo noter častnike, ki so bili premočeni in čemerni ter so zahtevali kosilo. V blatnih škornjih so lomastili po najboljši sobi in glasno govorili, da bi pregnali mraz, pa so si obilno podajali steklenico žganja. Polly jim je kar najhitreje postregla s kosilom, saj jih je hotela spraviti iz hiše, toda njim se ni prav nič mudilo oditi. Steklenica je tako pogosto krožila med njimi, da so bili še pred koncem kosila glasni in opiti, njihovo govorjenje pa je postalo tako prostaško, da je Polly pregnalo iz sobe.
Nazadnje je na svoje olajšanje zaslišala, da se pripravljajo na odhod, toda tik preden so odšli, je najvišji po činu pogledal proti podestu, ki se je v pojemajoči svetlobi že pogrezal v mrak, in rekel enemu od drugih: »Poglej, koliko je ura.« Nagovorjeni častnik, ki je bil po naključju najbolj pijan od vseh, se je opotekel po stopnicah in vzkliknil: »Pr---a reč se je ustavila.« Nato je, kakor da se mu zdi to dobra šala, dodal: »Nikoli več ne bo tekla.« Izvlekel je sabljo, malomarno zamahnil po uri in z rezilom prebodel polnilo vratc; nato so vsi trije odšli. Ko so njihovi glasovi zamrli v oddaljenem razgrajanju, je Polly stekla osvobodit svojega ljubega. Izpod omarice ure se je počasi cedilo nekaj gostega in temnega. S tresočimi se prsti je odprla vratca in Lawrence, njen ljubi, ji je težko omahnil v naročje, mrtev. Častnik je imel prav: ura ni nikoli več tekla.
