Prevod
Niagarski slap (pravilno se izgovarja Ni-ah-ga-ra) ali Oniahgarah je prav tako poguben, kot je očarljiv, lep in veličasten, in nesreče, ki se dogajajo tam, potrjujejo izročilo, da »Gromeča voda vsako leto terja dve žrtvi«. Še preden so belci prvič uzrli te slapove — in kakšne debele so potem razdirali o njih! — je veljalo, da tu vsako leto ugasneta dve življenji. To povprečje se je ohranilo po zaslugi moških in žensk, ki zaradi nesreče, nepremišljenosti ali obupa padejo v deročo vodo, medtem ko so na bregovih potekale krvave bitke, plovila pa je voda pognala čez rob, da so se na skalah raztreščila v trske.
Govorili so, da je bučanje slapu glas mogočnega duha, ki prebiva v vodah, in v preteklih stoletjih so mu Indijanci vsako leto darovali žrtev. Ta žrtev je bila dekle iz plemena, ki so jo poslali čez slap v belem kanuju, okrašenem s sadjem in cvetjem. Dekleta so se potegovala za to čast, saj so bile Manitoujeve neveste v srečnih loviščih deležne posebne milosti. Zadnje zabeleženo žrtvovanje se je zgodilo leta 1679, ko so izbrali Lelawalo, hčer poglavarja Eagle Eye, kljub rotenju in ugovorom viteza La Salla, ki je skušal ljudi odvrniti od malikovanja z razlago krščanskega nauka. Na svoje ugovore je dobil nepričakovan odgovor: »Tvoje besede pričajo proti tebi. Praviš, da nam je Kristus dal zgled. Sledili mu bomo. Zakaj naj bi bila ena smrt vzvišena, naša žrtev pa grozljiva?« Pleme se je tako zbralo na bregu, da bi opazovalo odhod belega kanuja. Poglavar je vkrcanje spremljal s stoično mirnostjo, značilno za Indijanca, kadar ga opazujejo drugi, ko pa je malo plovilo zaneslo v tok, ga je premagala ljubezen: skočil je v svoj kanu in skušal dohiteti hčer. Že hip zatem nobenemu ni bilo več rešitve. Po smrti sta se spremenila v duhova čiste moči in dobrote ter živita v kristalnih nebesih tako globoko pod slapom, da jima je njegovo bučanje glasba: ona, deklica iz meglice; on, vladar slapu. V drugi različici legende sta glavna junaka zaljubljenec in njegova ljubljena. Nekaj let pozneje so se plemenski očak in vsi njegovi sinovi spustili čez slap, ko so jim belci zasegli zemljo, saj so imeli smrt rajši kakor beg ali vojno.
Okoli leta 200 so Kamniti velikani na svojem pohodu proti severu prebredli reko pod slapovi. Ta bitja so izvirala iz starodavnega rodu, in ko jih je leta 150 pretrganje mostu iz ovijalk čez Mississippi ločilo od sorodnikov, so zapustila tiste kraje. Prelaz Indian Pass v Adirondackih je nosil imena Otneyarheh, Kamniti velikani; Ganosgwah, Velikani, odeti v kamen; in Dayohjegago, Kraj, kjer se nevihtni oblaki bojujejo z Veliko kačo. Velikani in kače so veljali za škodljive stvaritve Hudobnega duha, bog Strele pa je stoječ na pečinah lovil oblake, jih razparal, iz njih trgal strele in jih lučal v pošasti. Ti ljudožerci so skoraj iztrebili Irokeze, saj so bili neznanske rasti in so se naredili skoraj nepremagljive, tako da so se vsak dan valjali po pesku, dokler njihovo meso ni postalo kakor kamen. Nosilec nebes, ki je z višav opazoval njihova zla dejanja, se je spustil na zemljo, preoblečen v enega izmed njih — pogosto je premišljeval na skali Manitou pri Vrtincu — in jih pod pretvezo, da jih bo popeljal v lepšo deželo, odvedel v dolino blizu Onondage. Nato je stopil na hrib nad njimi in jim lučal skale na glave, dokler niso vsi pomrli, razen enega, ki je pobegnil na sever. A ko je napočil čas, so v te kraje znova prišli novi otroci Kamnitih velikanov (Evropejci v verižnih oklepih?), ki jih je Veliki duh pokončal — nenavadno, prav tam, kjer naj bi našli znamenito prevaro, znano kot cardiffski velikan. Onondagi so verjeli, da je ta kip eden njihovih davnih sovražnikov.
