Prevod
Ko so si Angleži podredili mesto New Amsterdam in začeli širiti svoje naselbine vzdolž Hudsona, so se Indijanci v velikem številu zbrali ob jezeru Mahopac in zavrnili vse ponudbe za odkup tistega ozemlja. Pri njihovi odločitvi jih je podpiral mladi poglavar Omoyao, ki pod nobenim pogojem ni hotel zapustiti dežele, kjer so njegovi predniki tako dolgo lovili, ribarili in si postavljali bivališča. Mešanec po imenu Joliper, pripadnik tega plemena, je bil skrivaj v službi Angležev, a vabljive obljube in namigovanja, ki jih je trosil v njihovem imenu, so bila prav tako jalova kakor šepet vetra v listju. Naposled so se belci razjezili. Deželo bodo dobili, pa čeprav z zlom, če jim je ne prepustijo zlepa; Joliperja so pooblastili, naj v njihovem imenu odločno ukrepa, in mu zagotovili vojaško pomoč, če pogajanja spodletijo. Toda temu možu se pogajanja sploh niso zdela potrebna. Poznal je značaj svojega plemena, do poglavarja pa je čutil preveč ljubosumja, da bi ga prosil za usluge, saj je ljubil Mayo, Omoyaovo izbranko.
Pred vhodom v Mayin šotor jo je rotil, naj gre z njim v naselbine belcev, ko pa ga je zavrnila, je izbruhnil v besne grožnje in v slepi strasti izjavil, da bo ubil njenega ljubega in povedel Angleže nad pleme. Ne da bi kdo od njiju vedel, je Omoyao slišal njun pogovor in nemudoma poslal sle, naj vsem bojevnikom njegovega ljudstva naročijo, da se takoj zberejo pri njem na otoku sredi jezera. Čeprav je slom zabičal, naj svojo nalogo ohranijo v tajnosti, je Joliper verjetno zaslutil, da je bilo ljudstvo posvarjeno, in sklenil nemudoma udariti. Zbral je torej svoje odpadnike, se naslednji večer prikradel v tabor in se napotil k Mayinemu vigvamu, da bi jo odpeljal na varno. Ko je pri vhodu zagledal poglavarja, je vanj izstrelil puščico, a je zgrešila in ubila dekletovega očeta. Ob napadu je poglavar spoznal, da so ga prelisičili in da je njegovih ljudi manj kakor sovražnikov. Zaklical je Mayi, naj se z njim sreča na otoku, in ko se je prepričal, da je zbežala v nasprotno smer, planil v goščavo. Maščevalni Joliper mu je bil s svojimi odpadniki tesno za petami in poglavarja so ujeli; nato so sklenili, da ga usmrtijo, da ne bi mogel priti v stik s svojim ljudstvom ali zavirati pohoda nanj.
Privezali so ga k drevesu, zažgali gozd okoli njega in ga prepustili usodi; sovražniki so ga pustili pogubi, saj se jim je mudilo do kraja posveta, kjer so nameravali pobiti ali zajeti vse zbrane. Komaj so se oddaljili toliko, da jih ni bilo več slišati, je skozi bučanje plamenov zazvenelo pljuskanje vesla. Maya je skočila na breg, prerezala vezi svojega ljubega in se z njim odpravila proti otoku, kamor sta po varni poti prispela pred napadalci. Povedala sta, kako krut in izdajalski je bil Joliper, in ko so zagledali njegove čolne, ki so se bližali bregu, so imeli zbrane misli in pripravljene roke le še zanj. Prvi je stopil na kopno. Komaj se je dotaknil obale, ga je obkrožila podivjana množica in že je padel, krvaveč iz stotih ran.
Po kratkem in krvavem odporu so bili Indijanci premagani. Reševali so se z begom. Omoyao in Maya sta splezala na skalo nad svojim »svetovalnim prostorom« in ugotovila, da je večini njunega ljudstva sicer uspelo pobegniti, njuna pot za umik pa je odrezana in da ne moreta doseči nobenega kanuja. Raje sta izbrala smrt kakor mučenje in ujetništvo, zato sta se prijela za roke in skupaj skočila s pečine, Angleži pa so si naslednji dan prilastili deželo.
