Prevod

Dolina Zoar v zahodnem delu države New York je tako obdana s hribi, da so njeni odkritelji — verni ljudje, ki so ji dali ime iz Svetega pisma — rekli: »To je Zoar; neosvojljiv je. Od tod ne bomo nikoli odšli.« In res jim je bilo zaradi pomanjkanja poti, potem ko so enkrat prišli vanjo, tako težko priti ven, da je niso zapustili. Med prvimi naseljenci so bili člani družine Wright, katerih hiša je postala nekakšno gostišče za redke popotnike, saj se niso obremenjevali s pobožnostjo in niso imeli nobenih pomislekov glede prodajanja pijače in kartanja do poznih ur. Neki krošnjar je na poti v Buffalo šel skozi dolino in se ustavil pri Wrightovih, da bi tam prenočil. Preden pa je legel, je nepremišljeno pokazal nekaj zlatih drobnarij iz svoje cule in ob plačilu prenočišča iz žepa potegnil precejšnjo vsoto denarja. Komaj je zaspal, so bili njegovi pohlepni gostitelji že v sobi in iskali njegov denar. Ker niso bili dovolj previdni, se je prebudil, in ko jih je zalotil pri brskanju po svojih žepih in culi, je skočil pokonci in se jim postavil po robu.

Udarec ga je pahnil na dno stopnic, kjer so mu preprečili pobeg, nato pa so ga člani družine obstopili in mu zvezali roke in noge. Pokazali so mu denar, ki so ga vzeli, in vprašali, kam je skril preostanek. Prisegal je, da je to vse, kar ima. Vztrajali so, da ga ima še več, in starejši Wright je zgrabil nož z mize ter mu odrezal enega od prstov na nogi, »da bi ga prisilil k priznanju«. Ker ni nič zaleglo, so mu odrezali šest prstov — po tri na vsaki nogi; nato pa so nesrečnega krošnjarja, naveličani vsega, udarili po glavi in ga skozi loputo vrgli v plitvo klet. Kmalu se je dvignil in se skušal potegniti ven, a so mu s sekiro in nožem odsekali prste na rokah, tako da je padel nazaj. Celo ženske so sodelovale pri tem početju in se sklanjale naprej ter strmele v klet, da bi videle, ali je že mrtev. Ko so prisluškovali, so slišali, kako mož nadnje kliče nebeško prekletstvo: prosil je, naj vse do četrtega rodu nosijo znamenje svojega zločina in prihajajo na svet iznakaženi in pohabljeni, kakršen je bil tedaj sam. In tako se je zgodilo. Naslednji otrok, rojen v tej hiši, je imel okrogla stopala, podobna kopitom, z le dvema prstoma, in dlani, ki so se od zapestja zoževale v en sam dolg prst. Sčasoma je bilo v dolini dvajset tako iznakaženih ljudi: imenovali so jih »Zoarci z rakovimi kleščami«.