Prevod
_Moscioneja oče pošlje trgovat v Kairo, da bi ga spravil od doma, kjer je bil pravi tepec. Na poti korak za korakom srečuje ljudi z izrednimi sposobnostmi in jih vzame s seboj; z njihovo pomočjo se vrne domov do vrha otovorjen s srebrom in zlatom._ _Med dvorjankami, ki so obdajale princa, ni manjkalo takih, ki bi pokazale jezo, ker jih je pripoved zadela v živo, če ne bi bilo prav pretvarjanje njihova poglavitna umetnost. Niti same niso vedele, ali jih bolj žge nejevolja, ker jim je bila njihova prebrisanost tako naravnost vržena v obraz, ali zavist ob Corvettovi sreči. Toda ko je Paola začela govoriti, je s kavljem naslednjih besed potegnila njihove duše iz vodnjaka lastnih strasti._ Vselej je bil veliko več hvale deležen nevednež, ki se je družil s sposobnimi ljudmi, kakor moder človek, ki je občevával z ničvredneži;
kajti kolikor si lahko s pomočjo prvih pridobi blagostanja in ugleda, toliko lahko po krivdi drugih izgubi premoženja in časti. In če se šunka spozna, ko jo prebodemo s paličico, boste iz zgodbe, ki vam jo bom povedala, spoznali, ali je res, kar sem pravkar zatrdila.
Nekoč je živel oče, bogat kakor morje; toda ker na svetu ni mogoče uživati popolne sreče, je imel sina, ki je bil tako nesrečen tepec in tak ničvrednež, da ni znal ločiti rožičev od kumar. Ker ni mogel več prenašati njegove neumnosti, mu je dal lepo pest skudov in ga poslal trgovat na Vzhod, saj je vedel, da obiskovanje tujih dežel in druženje z različnimi ljudmi prebudi pamet, izostri presojo in napravi človeka iznajdljivega. Moscione — tako je bilo namreč sinu ime — je zajahal konja in se odpravil proti Benetkam, zakladnici svetovnih čudes, da bi se vkrcal na kako ladjo, namenjeno v Kairo. Ko je prepotoval že dobršen del dneva, je našel nekoga, ki je stal ob vznožju topola, in ga vprašal:
»Kako ti je ime, mladenič moj? Od kod si? In kaj znaš?« Ta mu je odgovoril: »Ime mi je Furgolo, iz Sajette sem in znam teči kakor blisk.« »To bi pa rad videl,« je odvrnil Moscione. Furgolo je rekel: »Počakaj malo, pa boš videl, ali je to prah ali moka.« Nekaj časa sta čakala in glej, čez polje je pritekla košuta. Furgolo jo je pustil precej naprej, da bi ji dal večjo prednost, nato pa se je pognal za njo tako silovito in tako lahkih nog, da bi lahko tekel po raztreseni moki, ne da bi v njej pustil sled čevlja; v štirih skokih jo je dohitel. Osupli Moscione ga je vprašal, ali bi stopil v njegovo službo, saj bi ga bogato plačal. Furgolo je privolil in skupaj sta se odpravila naprej;
toda prehodila nista niti še štirih milj, ko sta naletela na drugega mladeniča. Moscione ga je vprašal: »Kako ti je ime, tovariš? Katera dežela je tvoja domovina? In kaj znaš?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Aurecchia a lleparo, iz Valle-curiose sem. Če prislonim ušesa k tlom, slišim vse, kar se godi po svetu, ne da bi se premaknil z mesta: dogovarjanje in spletke obrtnikov, ki navijajo cene blaga, hudobne naklepe dvorjanov, zle nasvete zvodnikov, domenke zaljubljencev, načrte tatov, pritožbe služabnikov, poročila vohunov, šušljanje stark in kletvice mornarjev. Niti Lukijanov petelin niti Francova svetilka nista videla toliko, kolikor vidijo moja ušesa.« »Če je to res,« je odvrnil Moscione,
»mi povej, kaj govorijo pri meni doma.« Mladenič je položil ušesa na tla in rekel: »Neki starec govori svoji ženi: ›Hvaljeno bodi sonce v znamenju leva, da sem si spravil tistega Moscioneja izpred oči,
tisto spako starinskega obraza, tisti žebelj v mojem srcu! Vsaj med potepanjem po svetu bo morda postal človek in ne bo več tak živalski osel, tak izmeček in zapravljivec časa!‹« »Nič več, nič več,« je rekel Moscione, »saj govoriš resnico in ti verjamem. Zato pojdi z menoj: našel si svojo srečo.« »Grem,« je odgovoril mladenič. Tako so se skupaj odpravili naprej in po naslednjih desetih miljah srečali še nekoga, ki ga je Moscione vprašal: »Kako ti pravijo, moj dobri mož? Kje si se rodil? In kaj znaš na tem svetu?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Ceca-deritto, iz Castiella Tira-justo sem in s samostrelom zadenem tako natančno, da bi prestrelil sredino jabolka.« »Rad bi videl tak strel,« je odvrnil Moscione. Mladenič je napel samostrel, pomeril in s kamna sestrelil čičerikino zrno. Moscione ga je zato vzel v svojo družbo kakor prejšnja dva. Po še enem dnevu poti so naleteli na zidarje, ki so gradili lep zid pod tako žgočim soncem, da bi lahko upravičeno peli: »Parrella, prilij vode v vino, saj mi srce gori!« Tako so se mu zasmilili, da jih je vprašal: »Kako vendar, mojstri moji, lahko zdržite v tej apnenici, kjer bi se spekla še bivolica?« Eden mu je odgovoril: »Sveži smo kakor vrtnice, ker imamo mladeniča, ki nam od zadaj piha tako, da se zdi, kot bi nas hladil zahodni veter.« Moscione je rekel: »Daj, pokaži mi ga, Bog te obvaruj!« Zidar je poklical mladeniča in Moscione ga je vprašal: »Kako ti pravijo, ljubi prijatelj? Iz katere dežele si? In kakšen je tvoj poklic?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Sciosciariello, iz Terre Ventose sem in z usti znam napraviti vse vetrove. Če želiš sapice, ti jih pričaram v hipu; če želiš viharje, podrem hiše;
»Ne verjamem, dokler ne vidim,« je rekel Moscione. Sciosciariello je najprej zapihal prav narahlo, kakor veter, ki proti večeru veje na Posilippu; nato pa se je nenadoma obrnil proti drevesom in poslal nadnje tako divji piš, da je izruval celo vrsto hrastov. Ko je Moscione to videl, ga je vzel za tovariša. Ko so prehodili še prav toliko poti, so srečali drugega mladeniča in Moscione ga je vprašal: »Kako ti je ime, če smem vprašati? Od kod si, če ni skrivnost? In kaj znaš, če je dovoljeno izvedeti?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Forte-schena, iz Valentina sem in takšno moč imam, da si lahko naložim goro na pleča, pa se mi zdi lahka kakor pero.« »Če je to res,« je rekel Moscione, »bi si zaslužil biti kralj carinarnice in prvega maja bi te v slavnostnem sprevodu sprejeli pod baldahinom; vendar bi rad videl dokaz.« Forte-Schena si je začel nalagati kamnite klade, drevesna debla in toliko drugih težkih reči, da jih ne bi odpeljalo niti tisoč vozov. Ko je Moscione to videl, se je z njim pogodil, da ostane pri njem. Tako so potovali naprej in prišli v Bello-Sciore, kjer je živel kralj s hčerjo, ki je tekla kakor veter in bi lahko preletela cvetoče brokolije, ne da bi jim upognila vršičke. Kralj je razglasil, da jo bo dal za ženo tistemu, ki jo bo premagal v teku, tistemu, ki bo zaostal za njo, pa bo dal odsekati glavo;
ko je Moscione prišel v ta kraj in slišal razglas, je šel h kralju in se ponudil, da bo tekmoval z njegovo hčerjo. Ko sta sklenila lepo pogodbo, po kateri je moral bodisi pokazati pete bodisi pustiti tam svojo bučo, je zjutraj kralju sporočil, da ga je zagrabil hud nahod in da bo, ker ne more teči sam, namesto sebe poslal drugega mladeniča. »Naj pride, kdor hoče,« je odvrnila Ciannetella, kakor je bilo ime kraljevi hčeri, »meni ni prav nič mar; za vsakega bom dovolj dobra.« Trg se je torej napolnil z ljudmi, ki so hoteli gledati tekmo: gomazeli so kakor mravlje, okna in strešne terase pa so bili nabito polni kakor jajce. Tedaj se je prikazal Furgolo in se postavil na začetek trga, kjer je čakal na tekmico. In že je prihajala Ciannetella s krilom, dvignjenim do sredine meč, in v lepih, tesno prilegajočih se čeveljcih z enim samim podplatom, ki niso merili niti deset palcev. Postavila sta se z ramo ob rami in ko je trobenta zatrobila svoj tarantara in tu-tu, sta se pognala v tek, da so jima pete udarjale ob ramena. Predstavljajte si zajce, ki jih preganjajo hrti, konje, pobegle iz hleva, pse z ropotuljami na repu in osle, ki jih od zadaj zbadajo s palico! Toda Furgolo, ki ni bil le po imenu bliskovit, temveč tudi po dejanjih, jo je pustil več kot ped za seboj. Ko je pritekel na cilj, so se razlegli kriki in vriskanje, kričanje in žvižganje, ploskanje in topotanje množice, ki je vzklikala: »Živel, živel tujec!« Ciannetella je zato dobila obraz, rdeč kakor zadnjica šolarja, ki so mu slekli hlače in ga natepli, saj je bila osramočena in ponižana zaradi poraza. Ker pa sta morala tekmovati dvakrat, je sklenila sprati to sramoto. Odšla je domov in nemudoma začarala prstan: vsakomur, ki bi ga nosil na prstu, bi se noge tako zmehčale, da ne bi mogel niti hoditi, kaj šele teči. Poslala ga je Furgolu v dar, da bi ga nosil njej na ljubo. Aurecchie a leparo, ki je slišal za spletko, skovano med hčerjo in očetom, je molčal in čakal, kako se bo stvar razpletla. Ko je ob ptičjem trobentanju sonce pregnalo noč, ki je jezdila na oslu senc, sta se spet postavila na tekmovališče. Ob običajnem znamenju sta začela brusiti pete; toda kolikor je bila Ciannetella podobna novi Atalanti, toliko je bil Furgolo podoben oslu s polomljenim hrbtom in okorelemu konju, saj ni mogel napraviti niti koraka;
toda Ceca-deritto, ki je videl, v kakšni nevarnosti je njegov tovariš, in od Aurecchia a lleparo izvedel, za kakšno prevaro gre, je pograbil samostrel in izstrelil puščico. Zadel je naravnost v Furgolov prst in iz prstana izbil kamen, v katerem je tičala moč uroka. Furgolu so se zato sprostile zategle noge in v štirih srnjih skokih je prehitel Ciannetello ter zmagal. Kralj je ob zmagi take copate, ob zmagoslavju takega ničeta, ob slavju takega brezdelneža začel resno premišljevati, ali naj mu da hčer ali ne. Posvetoval se je z modrijani na svojem dvoru in ti so mu odgovorili, da Ciannetella ni zalogaj za zobe takega bosopetnika in takega ptiča zapravljivca časa. Obljubo, da mu bo dal hčer, lahko nadomesti z darilom v skudih, ne da bi si nakopal sramoto kršene besede; takemu grdemu beračunu bo denar v večje veselje kakor vse ženske na svetu. Kralju je bil nasvet všeč in Moscioneju je dal sporočiti, naj pove, koliko denarja hoče namesto obljubljene žene. Moscione se je posvetoval s tovariši in odgovoril:
»Hočem toliko zlata in srebra, kolikor ga lahko na plečih odnese eden mojih tovarišev.« Kralj je privolil in poklicali so Forte-Scheno, na katerega so začeli nalagati skrinje dukatov, vreče patak, mošnje skudov, sode bakrenih kovancev ter skrinjice z verižicami in prstani. Toda več ko so mu naložili, trdneje je stal kakor stolp. Ker zakladnica, banke, propadle banke in mestni menjalci niso zadostovali, je kralj poslal k vsem plemičem prosit na posodo svečnike, umivalnike, vrče, podstavke za čaše, krožnike, pladnje, košare in celo srebrne nočne posode. Pa še s tem niso napolnili prave teže. Nazadnje so se odpravili, ne toliko obremenjeni kakor siti in naveličani. Toda svetovalci, ki so videli, kakšno neizmerno bogastvo odnaša nekaj bosopetnikov, so kralju rekli, da je velika neumnost dovoliti, da mu odpeljejo vso moč njegovega kraljestva. Zato bi storil prav, če bi za njimi poslal može, da bi olajšali tolikšen tovor tistemu Atlantu, ki na ramenih nosi celo nebo zakladov. Kralj se je uklonil temu nasvetu in nemudoma odposlal četo oboroženih pešcev in konjenikov, da bi jih dohiteli. Aurecchia a lleparo, ki je slišal ta posvet, je opozoril tovariše, medtem ko se je od topotanja pet tistih, ki so prihajali raztovorit njihov bogati tovor, že dvigal prah proti nebu. Sciosciariello je videl, da jim slabo kaže, in začel pihati tako silovito, da vseh sovražnikov ni le vrgel z obrazom na tla, temveč jih je odnesel več kot miljo daleč, kakor severni vetrovi odnesejo človeka, ki hodi po tisti ravnici. Brez nadaljnjih ovir je Moscione prispel v očetovo hišo, kjer je s tovariši razdelil dobiček — saj pravijo: kdor ti pomaga do pogače, mu daj vsaj košček — in jih odpustil vesele in zadovoljne. Sam pa je ostal z očetom neizmerno bogat, osel, otovorjen z zlatom, in ni postavil na laž pregovora: _Bog pošilja prepečenec tistemu, ki nima zob._
Izvirnik
_Moscione è mmannato da lo Patre a fare mercanzie a lo Cairo, pe smammarelo da lo Titto, dove era n’arcaseno, e ttrovanno pe la strata de passo ’n passo perzune vertolose, se le pporta cod’isso, pe mmiezo de li quale se ne torna a la casa carreco ’nfunno d’argiento, e d’oro._ _Non ce mancaro Cortesciane ’ntuorno a lo Prencepe, che averriano mostrato la collera de vederele toccato a lo bivo, si l’arte lloro non fosse stata a punto de semmolare: nè sapevano a dicere, se le dette cchiù a lo naso lo despietto de vederese jettato a facce la trafanaria lloro, o la ’nvidia de sentire la felicetate de Corvetto; ma ccommenzanno a pparlare Paola, tiraje fore da lo puzzo de la passione propria l’armo lloro co l’ancino de ste pparole._
Fu sempre laudato assaje cchiù no ’gnorante de la pratteca d’uommene vertoluse, che n’ommo sapio, pe la scommerzione de Gente da poco; perchè quanto pe ccausa de chisse pò guadagnare commodetate, e grannizze, tanto pe ccorpa de chille po scapetare de rrobba, ed onore, e si a la prova de lo spruoccolo se canosce lo presutto; a lo caso, che ve contarraggio, canosciarrite s’è bero chello, ch’io ve aggio propuosto.
Era na vota no Patre, ricco quanto a lo Maro; ma perchè non se pò avere felicetate sana a lo Munno, aveva no Figlio cossì sciaurato, e da poco, che non sapeva canoscere le scioscelle da le ccetrole: pe la quale cosa non potenno padiare cchiù le ’gnoranzie soje, datole na bona mano de scute, lo mannaje a fare mercanzie vierzo Levante, sapenno ca lo bedere varie paise, e lo ppratecare deverze gente, sceta lo ’ngiegno, affila lo jodizio, e fa l’ommo spierto. Moscione (che accossì se chiammava lo Figlio) puostose a ccavallo, commenzaje a cammenare a la vota de Venezia, Arzenale de le mmaraveglie de lo Munno, pe ’nvarcarese co quarche Vasciello, che ghiesse a lo Cairo, e cammenato na bona jornata, trovaje uno, che steva fitto a pede no chiuppo, a lo quale decette;
comme te chiamme, Giovene mio; de dove si? e che arte è la toja? e chillo respose; mme chiammo Furgolo; sò de Sajetta, e saccio correre comme a no lampo. Nne vorria vedere la prova, leprecaje Moscione; lo Furgolo disse: aspetta no poco, ca vide mo s’è pporvera, o farina. E stanno no pocorillo sospise, ecco na Cerva pe la campagna, e Furgolo lassannola passare no piezzo ’nnante, pe ddarele cchiù bantaggio, se mese a correre cossì spotestato, e ccossì llieggio de pede, che sarria juto pe coppa no semmenato de farina senza lassarence la forma de la scarpa; tanto che ’n quatto saute la jonze. Pe la quale cosa Moscione maravigliato le disse, si voleva stare cod’isso, ca l’averria pagato de musco; e Furgolo contentannose, s’abbiaro de compagnia:
ma non cammenaro quatt’autre miglia, che ttrovaro n’autro giovane, a lo quale Moscione disse: comme aje nomme, cammarata? che pajese è lo tujo? e che arte aje? e chillo respose; me chiammo Aurecchia a lleparo, so de Valle-curiosa, e mmettenno l’aurecchie ’n terra, senza partireme da no luoco, io sento quanto se fa pe lo munno, audenno li monepolie, e confarfe, che fanno l’artesciane pe auterare li priezze de le ccose, li male afficie de li Cortesciane, li triste consiglie de li roffiane, l’appontamiente de li ’nnammorate, li conzierte de li mariuole, e li lamiente de li serveture, li reportamiente de li spiune, li visse visse de le Becchie, le jastemme de li Marinare, che non tanto vedeva lo Gallo de Lociano, e la lucerna de lo Franco,
quanto vedono st’arecchie meje. S’è lo vero chesso, respose Moscione: dimme, che se dice a la casa mia; ed isso puosto l’arecchie ’n terra, decette: no viecchio parla co la mogliere, e dice: Sia laudato lo Sole lejone, ca m’aggio levato chillo Moscione da nanze a l’uocchie: chella facce de giarne a l’antica, chillo chiuovo de lo core mio, ch’a lo mmanco cammenanno sso munno, se farrà ommo, e non sarrà accossì aseno bestiale, vozzacchio, pierde jornata; no cchiù, no cchiù, disse Moscione, ca dice lo vero, e lo ccreo; perzò viene co mmico, ch’aje trovato la ventura toja. Vengo, disse lo Giovane, e cossì abbiannose ’nsiemme, cammenato diece autre miglie, trovaro n’autro a lo quale disse Moscione; comme te faje chiammare, ommo da bene mio? dove si
nnato? e che cosa saje fare a lo Munno? e chillo respose; mme chiammo Ceca-deritto, so de Castiello Tira-justo, e saccio ’nzertare accossì a ppilo co na valestra, che dò mmiezo a no milo sciuoccolo. Vorria vedere sta prova, leprecaje Moscione, e chillo carrecata la valestra, pigliato mira fece sautare no cecere da coppa na preta, pe la quale cosa Moscione se lo pigliaje comme l’autre pe ccompagnia soja; e ccammenato n’autra jornata, trovaje cierte che fravecavano no bello muolo a la calantrella de lo Sole, che potevano dire co rraggione, Parrella miette acqua a lo vino, ca m’arde lo core: de li quale appe tanta compassione, che le disse; e comme, o mastre mieje, avite capo de stare a sta carcara, dove se conciarria na seconna de Vufara; uno de li
quale respose; nuje stammo frische commo a na Rosa, perchè avimmo no Giovane, che ’nce scioscia da dereto de manera, che pare, che spirano li poniente; e Moscione disse, lassammelo vedere, se Dio te guarde; e lo fravecatore chiammato lo Giovane, Moscione le disse: comme te faje chiammare, previta de lo parente? de che tterra si? e che professione è la toja; e chillo respose: io mme chiammo Sciosciariello, so de Terra Ventosa, e ssaccio fare co la vocca tutte li viente; si vuoje Zefare, io te ne faccio ire nziecolo; si vuoje refole, io faccio cadere case; no lo ccreo si no lo beo, disse Moscione; e Sciosciariello sciosciaje ’mprimmo soave soave, che pareva lo viento, che spira a Posileco vierzo la sera, e botatose tutto a no tiempo a certe arvole, mannaje tanta
furia de viento, che sradecaje na fila de Cerze, la quale cosa vedenno Moscione, se lo pigliaje pe ccompagno; e cammenanno autro ttanto, trovaje n’autro Giovane, a lo quale disse; comme te chiamme, non te sia ’n commanno? de dove si, se pò sapere? e quale è l’arte toja, si è lleceta la dommanna? e chillo respose: mme chiammo Forte-schena, so de Valentino, ed aggio tale vertute, che mme schiaffo na Montagna ’n cuollo, e mme pare na penna. Si fosse chesto, disse Moscione, tu mmeritarisse essere lo Rrè de la doana, e sarrisse pigliato co lo palio lo primmo de Maggio; ma nne vorria vedere la sperienzia. E Forte-Schena commenzaje a carrecarese da scantune de prete, de trunche d’arvole, e de tante autre piseme, che no l’averriano portate mille
carrettune; lo che vedenno Moscione, l’accordaje a stare cod’isso; e cossì cammenanno arrivaro a Bello-Sciore, dov’era no Rrè, ch’aveva na Figlia la quale correva commo a lo viento, e averria curzeto pe ccoppa li vruoccole specate senza chiegare le cimme; ed aveva sprubecato no Banno, che chi l’avesse arrivata a correre ’nce l’averria data pe mmogliere; e chi fosse restato arreto, l’averria tagliato lo cuollo: arrivato Moscione a sta terra, e sentuto sto commannamiento, jette a lo Rrè, e s’offerze de correre co la Figlia; e fatto li belle patte, o de vattere le ccarcagna, o de ’nce lassare la catarozzola, la matina fece ’ntennere a lo Rrè, ca l’era schiaffato no descenzo, e non potenno correre mperzona, averria puosto a lluoco sujo n’autro Giovane. Venga
chi vole, respose Ciannetella (ch’era la Figlia de lo Rrè) ca non me se dà no lippolo, e pe tutte ’nce n’è. Accossì essenno la chiazza chiena de Gente, pe bedere la corzera, che l’uommene facevano comme a fformiche, e le ffenestre, e l’astreche erano chiene comme uovo, comparze Furgolo, lo quale se mese a lo capo de la chiazza, aspettanno le mmoppete, ed eccote venire Ciannetella co la gonnella accorciata pe ffi a mmeze gamme, e co na scarpetella a una sola, bella, ed attillata, che non passava diece punte, e puostose de spalla a spalla, e sentuto lo tarantara, e lo tù tù de la trommetta, se mesero a correre, che li tallune le toccavano le spalle; fa cunto, ca parevano liepare secutate da levriere, cavalle scapolate da la stalla, cane co le beffiche a la
coda, Asene co lo spruoccolo dereto, ma Furgolo, che n’aveva lo nomme, e li fatte, la lassaje cchiù de no parmo dereto, ed arrevanno nne lo termene, lloco te sentiste l’allucco, l’allajo, greciglio, le strille, li fische, lo sbattere de mano, e de piede de la Gente, dicenno: viva, viva lo forastiero; pe la quale cosa Ciannetella fece la facce comme a cculo de scolaro, ch’aggia avuta la spogliatura, restanno scornata, ed affrontata de vederese vinta. Ma perchè la corza s’aveva da provare doje vote, facette penziero de scontarese st’affrunto, e ghiutasenne a la casa, fece subeto no percanto a n’aniello, che chi lo teneva a lo dito se sconocchiasse le gamme, che non potesse cammenare, non solamente correre; e lo mannaje a donare a Furgolo, azzò lo portasse ’n
dito pe l’ammore sujo. Aurecchie a leparo, che sentette sta confarfa passata tra la Figlia, e lo Patre, stette zitto, e aspettaje l’eseto de lo negozio; e comme a lo ttrommettejare de l’Aucielle lo Sole frustaje la Notte ’ncoppa a l’Aseno de l’ombre, tornaro ’ncampo, e dato lo soleto signo, accommenzaro a ghiocare de tallune; ma non tanto Ciannetella pareva n’autra Attalanta, quanto Furgolo era deventato n’Aseno spallato, e no Cavallo repriso, che non poteva movere passo; ma Ceca-deritto, che bedde lo pericolo de lo compagno, e sentuto da Aurecchia a lleparo comme passava lo mbruoglio, dato de mano a la valestra, tiraje na parretta, coglienno justo a lo dito de Furgolo, facenno zompare la preta da l’aniello addove era la vertute de lo
’ncanto; pe la quale cosa se le sciouzero le ggamme ncordate, e ’n quatto saute de Crapio passaje Ciannetella, e benze lo Palio: lo Rrè vedenno la vettoria de no Paposcia, la Parma de no Vozzacchio, lo triunfo de no caccialappascere, fece gran penziere si dovevale dare, o no la Figlia; e ffatto conziglio co li sapute de la Corte soja, le fu respuosto, che Ciannetella non era voccone pe li diente de no Scauza Cane, e de n’Auciello pierde jornata; e che senza macchia de mancatore poteva commutare la prommessa de la Figlia a no donativo de Scute, che sarria stato cchiù sfazione de sto brutto Pezzentone, che ttutte le femmene de lo munno; piacquette a lo Rrè sto parere, e fece ntennere a Moscione, che denare volesse ’n cagno de la mogliere, che
l’era stata prommessa; ed isso conzegliatose co l’autre, responnette: Io voglio tanto oro, ed argiento, quanto nne pò portare ’ncuollo no compagno mio; e ccontentatose lo Rrè, fecero venire Forte-Schena, sopra lo quale accommenzaje a carrecare forza de bauglie de docatune, sacche de Patacche, vorzune de scute, varrile de monete de ramma, scrittorie de catene, ed anelle; ma quanto cchiù carrecavano, steva cchiù saudo comme na torre, tanto che non bastanno la tresoreria, li banche, li bancarotte, e li mercante de cammio de la Cetate, mannnaje pe ttutte li Cavaliere a cercare ’n priesto canneliere, vacile, voccale, sotta-coppe, piatte, guantere, canestre, pe fi a li cantarielle d’argiento; e mmanco vastattero pe ffare lo piso justo,
all’utemo non carreche, ma sazie, e sfastidiate, se partettero; ma li Conzigliere, che beddero sto sfonnerio, che se nne portavano quatto Scauza-cane, dissero a lo Rrè, che era na granne asenetate a ffarene carrejare tutto lo niervo de lo Regno sujo, e perzò farria bene a mmannarele Gente dereto ad allegerire tanto carreco de chillo Atlante, che portava ’ncoppa a le spalle no Cielo de tresore. Lo Rrè chiegatose a sto conziglio, spedette subbeto na mano de gente armate a pede, ed a cavallo, che l’arrivassero. Aurecchia a lleparo, che sentette sto conziglio, nne avisaje li compagne, mentre la polvere s’auzava a lo Cielo pe lo sbattere de le ccarcagna de chi veneva a scarrecare sta ricca sarma; Sciosciariello, che bedde la cosa male parata, commenzaje
a sciosciare de manera, che fece non sulo schiaffare de facce ’n terra tutte le gente nnemmiche, ma le mmannaje comme fanno li viente Settentrionale a chi vace pe chella campagna, cchiù de no miglio lontano; pe la quale cosa senza avere autro ’mpedemiento, arrivato a la Casa de lo patre, dove facenno parte a li compagne de lo guadagno (perchè se sole dicere: a chi te fa guadagnare lo tortano, e tu dalle l’asca) nne le mmannaje conzolate, e contiente; ed isso restaje co lo Patre ricco ’nfunno, e se vedde n’aseno carreco d’oro, non facenno bosciardo lo mutto, _Dio manna li vescotte a chi n’ha diente._
