Prevod

_Moscioneja oče pošlje trgovat v Kairo, da bi ga spravil od doma, kjer je bil pravi tepec. Na poti korak za korakom srečuje ljudi z izrednimi sposobnostmi in jih vzame s seboj; z njihovo pomočjo se vrne domov do vrha otovorjen s srebrom in zlatom._ _Med dvorjankami, ki so obdajale princa, ni manjkalo takih, ki bi pokazale jezo, ker jih je pripoved zadela v živo, če ne bi bilo prav pretvarjanje njihova poglavitna umetnost. Niti same niso vedele, ali jih bolj žge nejevolja, ker jim je bila njihova prebrisanost tako naravnost vržena v obraz, ali zavist ob Corvettovi sreči. Toda ko je Paola začela govoriti, je s kavljem naslednjih besed potegnila njihove duše iz vodnjaka lastnih strasti._ Vselej je bil veliko več hvale deležen nevednež, ki se je družil s sposobnimi ljudmi, kakor moder človek, ki je občevával z ničvredneži;

kajti kolikor si lahko s pomočjo prvih pridobi blagostanja in ugleda, toliko lahko po krivdi drugih izgubi premoženja in časti. In če se šunka spozna, ko jo prebodemo s paličico, boste iz zgodbe, ki vam jo bom povedala, spoznali, ali je res, kar sem pravkar zatrdila.

Nekoč je živel oče, bogat kakor morje; toda ker na svetu ni mogoče uživati popolne sreče, je imel sina, ki je bil tako nesrečen tepec in tak ničvrednež, da ni znal ločiti rožičev od kumar. Ker ni mogel več prenašati njegove neumnosti, mu je dal lepo pest skudov in ga poslal trgovat na Vzhod, saj je vedel, da obiskovanje tujih dežel in druženje z različnimi ljudmi prebudi pamet, izostri presojo in napravi človeka iznajdljivega. Moscione — tako je bilo namreč sinu ime — je zajahal konja in se odpravil proti Benetkam, zakladnici svetovnih čudes, da bi se vkrcal na kako ladjo, namenjeno v Kairo. Ko je prepotoval že dobršen del dneva, je našel nekoga, ki je stal ob vznožju topola, in ga vprašal:

»Kako ti je ime, mladenič moj? Od kod si? In kaj znaš?« Ta mu je odgovoril: »Ime mi je Furgolo, iz Sajette sem in znam teči kakor blisk.« »To bi pa rad videl,« je odvrnil Moscione. Furgolo je rekel: »Počakaj malo, pa boš videl, ali je to prah ali moka.« Nekaj časa sta čakala in glej, čez polje je pritekla košuta. Furgolo jo je pustil precej naprej, da bi ji dal večjo prednost, nato pa se je pognal za njo tako silovito in tako lahkih nog, da bi lahko tekel po raztreseni moki, ne da bi v njej pustil sled čevlja; v štirih skokih jo je dohitel. Osupli Moscione ga je vprašal, ali bi stopil v njegovo službo, saj bi ga bogato plačal. Furgolo je privolil in skupaj sta se odpravila naprej;

toda prehodila nista niti še štirih milj, ko sta naletela na drugega mladeniča. Moscione ga je vprašal: »Kako ti je ime, tovariš? Katera dežela je tvoja domovina? In kaj znaš?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Aurecchia a lleparo, iz Valle-curiose sem. Če prislonim ušesa k tlom, slišim vse, kar se godi po svetu, ne da bi se premaknil z mesta: dogovarjanje in spletke obrtnikov, ki navijajo cene blaga, hudobne naklepe dvorjanov, zle nasvete zvodnikov, domenke zaljubljencev, načrte tatov, pritožbe služabnikov, poročila vohunov, šušljanje stark in kletvice mornarjev. Niti Lukijanov petelin niti Francova svetilka nista videla toliko, kolikor vidijo moja ušesa.« »Če je to res,« je odvrnil Moscione,

»mi povej, kaj govorijo pri meni doma.« Mladenič je položil ušesa na tla in rekel: »Neki starec govori svoji ženi: ›Hvaljeno bodi sonce v znamenju leva, da sem si spravil tistega Moscioneja izpred oči,

tisto spako starinskega obraza, tisti žebelj v mojem srcu! Vsaj med potepanjem po svetu bo morda postal človek in ne bo več tak živalski osel, tak izmeček in zapravljivec časa!‹« »Nič več, nič več,« je rekel Moscione, »saj govoriš resnico in ti verjamem. Zato pojdi z menoj: našel si svojo srečo.« »Grem,« je odgovoril mladenič. Tako so se skupaj odpravili naprej in po naslednjih desetih miljah srečali še nekoga, ki ga je Moscione vprašal: »Kako ti pravijo, moj dobri mož? Kje si se rodil? In kaj znaš na tem svetu?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Ceca-deritto, iz Castiella Tira-justo sem in s samostrelom zadenem tako natančno, da bi prestrelil sredino jabolka.« »Rad bi videl tak strel,« je odvrnil Moscione. Mladenič je napel samostrel, pomeril in s kamna sestrelil čičerikino zrno. Moscione ga je zato vzel v svojo družbo kakor prejšnja dva. Po še enem dnevu poti so naleteli na zidarje, ki so gradili lep zid pod tako žgočim soncem, da bi lahko upravičeno peli: »Parrella, prilij vode v vino, saj mi srce gori!« Tako so se mu zasmilili, da jih je vprašal: »Kako vendar, mojstri moji, lahko zdržite v tej apnenici, kjer bi se spekla še bivolica?« Eden mu je odgovoril: »Sveži smo kakor vrtnice, ker imamo mladeniča, ki nam od zadaj piha tako, da se zdi, kot bi nas hladil zahodni veter.« Moscione je rekel: »Daj, pokaži mi ga, Bog te obvaruj!« Zidar je poklical mladeniča in Moscione ga je vprašal: »Kako ti pravijo, ljubi prijatelj? Iz katere dežele si? In kakšen je tvoj poklic?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Sciosciariello, iz Terre Ventose sem in z usti znam napraviti vse vetrove. Če želiš sapice, ti jih pričaram v hipu; če želiš viharje, podrem hiše;

»Ne verjamem, dokler ne vidim,« je rekel Moscione. Sciosciariello je najprej zapihal prav narahlo, kakor veter, ki proti večeru veje na Posilippu; nato pa se je nenadoma obrnil proti drevesom in poslal nadnje tako divji piš, da je izruval celo vrsto hrastov. Ko je Moscione to videl, ga je vzel za tovariša. Ko so prehodili še prav toliko poti, so srečali drugega mladeniča in Moscione ga je vprašal: »Kako ti je ime, če smem vprašati? Od kod si, če ni skrivnost? In kaj znaš, če je dovoljeno izvedeti?« Ta je odgovoril: »Ime mi je Forte-schena, iz Valentina sem in takšno moč imam, da si lahko naložim goro na pleča, pa se mi zdi lahka kakor pero.« »Če je to res,« je rekel Moscione, »bi si zaslužil biti kralj carinarnice in prvega maja bi te v slavnostnem sprevodu sprejeli pod baldahinom; vendar bi rad videl dokaz.« Forte-Schena si je začel nalagati kamnite klade, drevesna debla in toliko drugih težkih reči, da jih ne bi odpeljalo niti tisoč vozov. Ko je Moscione to videl, se je z njim pogodil, da ostane pri njem. Tako so potovali naprej in prišli v Bello-Sciore, kjer je živel kralj s hčerjo, ki je tekla kakor veter in bi lahko preletela cvetoče brokolije, ne da bi jim upognila vršičke. Kralj je razglasil, da jo bo dal za ženo tistemu, ki jo bo premagal v teku, tistemu, ki bo zaostal za njo, pa bo dal odsekati glavo;

ko je Moscione prišel v ta kraj in slišal razglas, je šel h kralju in se ponudil, da bo tekmoval z njegovo hčerjo. Ko sta sklenila lepo pogodbo, po kateri je moral bodisi pokazati pete bodisi pustiti tam svojo bučo, je zjutraj kralju sporočil, da ga je zagrabil hud nahod in da bo, ker ne more teči sam, namesto sebe poslal drugega mladeniča. »Naj pride, kdor hoče,« je odvrnila Ciannetella, kakor je bilo ime kraljevi hčeri, »meni ni prav nič mar; za vsakega bom dovolj dobra.« Trg se je torej napolnil z ljudmi, ki so hoteli gledati tekmo: gomazeli so kakor mravlje, okna in strešne terase pa so bili nabito polni kakor jajce. Tedaj se je prikazal Furgolo in se postavil na začetek trga, kjer je čakal na tekmico. In že je prihajala Ciannetella s krilom, dvignjenim do sredine meč, in v lepih, tesno prilegajočih se čeveljcih z enim samim podplatom, ki niso merili niti deset palcev. Postavila sta se z ramo ob rami in ko je trobenta zatrobila svoj tarantara in tu-tu, sta se pognala v tek, da so jima pete udarjale ob ramena. Predstavljajte si zajce, ki jih preganjajo hrti, konje, pobegle iz hleva, pse z ropotuljami na repu in osle, ki jih od zadaj zbadajo s palico! Toda Furgolo, ki ni bil le po imenu bliskovit, temveč tudi po dejanjih, jo je pustil več kot ped za seboj. Ko je pritekel na cilj, so se razlegli kriki in vriskanje, kričanje in žvižganje, ploskanje in topotanje množice, ki je vzklikala: »Živel, živel tujec!« Ciannetella je zato dobila obraz, rdeč kakor zadnjica šolarja, ki so mu slekli hlače in ga natepli, saj je bila osramočena in ponižana zaradi poraza. Ker pa sta morala tekmovati dvakrat, je sklenila sprati to sramoto. Odšla je domov in nemudoma začarala prstan: vsakomur, ki bi ga nosil na prstu, bi se noge tako zmehčale, da ne bi mogel niti hoditi, kaj šele teči. Poslala ga je Furgolu v dar, da bi ga nosil njej na ljubo. Aurecchie a leparo, ki je slišal za spletko, skovano med hčerjo in očetom, je molčal in čakal, kako se bo stvar razpletla. Ko je ob ptičjem trobentanju sonce pregnalo noč, ki je jezdila na oslu senc, sta se spet postavila na tekmovališče. Ob običajnem znamenju sta začela brusiti pete; toda kolikor je bila Ciannetella podobna novi Atalanti, toliko je bil Furgolo podoben oslu s polomljenim hrbtom in okorelemu konju, saj ni mogel napraviti niti koraka;

toda Ceca-deritto, ki je videl, v kakšni nevarnosti je njegov tovariš, in od Aurecchia a lleparo izvedel, za kakšno prevaro gre, je pograbil samostrel in izstrelil puščico. Zadel je naravnost v Furgolov prst in iz prstana izbil kamen, v katerem je tičala moč uroka. Furgolu so se zato sprostile zategle noge in v štirih srnjih skokih je prehitel Ciannetello ter zmagal. Kralj je ob zmagi take copate, ob zmagoslavju takega ničeta, ob slavju takega brezdelneža začel resno premišljevati, ali naj mu da hčer ali ne. Posvetoval se je z modrijani na svojem dvoru in ti so mu odgovorili, da Ciannetella ni zalogaj za zobe takega bosopetnika in takega ptiča zapravljivca časa. Obljubo, da mu bo dal hčer, lahko nadomesti z darilom v skudih, ne da bi si nakopal sramoto kršene besede; takemu grdemu beračunu bo denar v večje veselje kakor vse ženske na svetu. Kralju je bil nasvet všeč in Moscioneju je dal sporočiti, naj pove, koliko denarja hoče namesto obljubljene žene. Moscione se je posvetoval s tovariši in odgovoril:

»Hočem toliko zlata in srebra, kolikor ga lahko na plečih odnese eden mojih tovarišev.« Kralj je privolil in poklicali so Forte-Scheno, na katerega so začeli nalagati skrinje dukatov, vreče patak, mošnje skudov, sode bakrenih kovancev ter skrinjice z verižicami in prstani. Toda več ko so mu naložili, trdneje je stal kakor stolp. Ker zakladnica, banke, propadle banke in mestni menjalci niso zadostovali, je kralj poslal k vsem plemičem prosit na posodo svečnike, umivalnike, vrče, podstavke za čaše, krožnike, pladnje, košare in celo srebrne nočne posode. Pa še s tem niso napolnili prave teže. Nazadnje so se odpravili, ne toliko obremenjeni kakor siti in naveličani. Toda svetovalci, ki so videli, kakšno neizmerno bogastvo odnaša nekaj bosopetnikov, so kralju rekli, da je velika neumnost dovoliti, da mu odpeljejo vso moč njegovega kraljestva. Zato bi storil prav, če bi za njimi poslal može, da bi olajšali tolikšen tovor tistemu Atlantu, ki na ramenih nosi celo nebo zakladov. Kralj se je uklonil temu nasvetu in nemudoma odposlal četo oboroženih pešcev in konjenikov, da bi jih dohiteli. Aurecchia a lleparo, ki je slišal ta posvet, je opozoril tovariše, medtem ko se je od topotanja pet tistih, ki so prihajali raztovorit njihov bogati tovor, že dvigal prah proti nebu. Sciosciariello je videl, da jim slabo kaže, in začel pihati tako silovito, da vseh sovražnikov ni le vrgel z obrazom na tla, temveč jih je odnesel več kot miljo daleč, kakor severni vetrovi odnesejo človeka, ki hodi po tisti ravnici. Brez nadaljnjih ovir je Moscione prispel v očetovo hišo, kjer je s tovariši razdelil dobiček — saj pravijo: kdor ti pomaga do pogače, mu daj vsaj košček — in jih odpustil vesele in zadovoljne. Sam pa je ostal z očetom neizmerno bogat, osel, otovorjen z zlatom, in ni postavil na laž pregovora: _Bog pošilja prepečenec tistemu, ki nima zob._