Prevod

_Corvettu zaradi njegovih krepostnih lastnosti zavidajo kraljevi dvorjani in ga pošiljajo v najrazličnejše nevarnosti; ker se iz njih vselej izvije z veliko častjo, v še večjo jezo svojim sovražnikom, dobi kraljično za ženo._ _Poslušalke so se tako vživele v Bellucciino zgodbo, da so se, ko so jo videle poročeno, razveselile in vzradostile, kakor da bi bila njihova lastna hči; toda želja, da bi slišale Ciullo, je prekinila ploskanje in vsa ušesa so se napela ob gibanju njenih ustnic, ki so spregovorile takole._ Nekoč sem slišala praviti, da je Junona, ko je iskala Laž, odšla v Kandijo. A če bi me kdo vprašal, kje bi zares našel pretvarjanje in prevaro, mu ne bi znala pokazati drugega kraja kakor dvor, kjer se ves čas šemijo: opravljanje v Trastulla, obrekovanje v Graziana, izdajstvo v Zanneja in lopovščina v Polecenello; kjer hkrati režejo in šivajo, zbadajo in mažejo, lomijo in lepijo. Od vsega tega vam bom pokazala le droben košček v zgodbi, ki vam jo bom povedala.

Nekoč je pri kralju Sciumma Larga služil nadvse vrli mladenič po imenu Corvetto. Zaradi lepega vedenja ga je gospodar nosil v srcu, prav zato pa so ga vsi dvorjani sovražili in ga imeli za trn v peti. Kakor netopirji nevednosti niso mogli gledati sijaja Corvettove kreposti, s katero si je ta, kakor z gotovim denarjem, kupoval gospodarjevo naklonjenost. Toda sapice kraljeve milosti so bile vroč jugo za kile tistih, ki so pokali od zavisti, tako da niso po vseh kotičkih palače in ob vseh urah počeli drugega, kakor godrnjali, blebetali, opravljali, spletkarili in z jeziki strigli tega ubogega človeka, govoreč: »S kakšnimi čarovnijami je ta postopač omrežil kralja, da ga ima tako rad? Kakšna sreča se ga drži, da ne mine dan, ko ne bi dobil še kakšnega dodatka milosti? Mi pa gremo vedno nazaj kakor vrvarji, vedno niže padamo, čeprav služimo kakor psi, se potimo kakor kopači in tekamo kakor damjaki, da bi kralju v vsem do pičice ugodili. Na tem svetu se moraš res roditi pod srečno zvezdo, in kdor nima sreče, naj se kar vrže v morje; nazadnje ti ne ostane drugega, kakor da gledaš in pokaš od jeze.« Te in druge besede so letele iz loka njihovih ust kakor zastrupljene puščice, ki so merile v Corvettov pogubni konec. O nesrečnik, ki je obsojen na ta dvorni pekel, kjer laskanje prodajajo za drobiž, zlobo in podlosti merijo na mernike, prevare in izdajstva pa tehtajo na cente! Kdo bi mogel našteti vse melonine lupine spletk, ki so mu jih nastavljali pod noge, da bi mu spodrsnilo? Kdo bi mogel popisati vse milo laži, s katerim so mazali stopnice do kraljevih ušes, da bi se Corvetto po njih zvrnil in si zlomil vrat? Kdo bi mogel povedati o vseh jamah prevar, ki so jih kopali v gospodarjevih možganih in jih prekrivali z dračjem dobronamerne vneme, da bi vanje strmoglavil? Toda Corvetto, ki ga je varovala čarobna sreča, je videl zanke in odkrival pasti, razvozlavál klobčiče ter prepoznaval spletke, zasede, nastavljene zanke, nakane in prevare svojih nasprotnikov; zato je imel zmeraj ušesa našpičena in oči odprte, da ne bi izgubil niti, saj je vedel, da je sreča dvorjanov steklena. A čim više se je mladenič vzpenjal, tem bolj očitno so drugi tonili in padali. Ker nazadnje niso več vedeli, kako bi se ga znebili, saj njihovemu obrekovanju nihče ni verjel, so sklenili, da ga bodo s hvaljenjem porinili v prepad — umetnost, spočeta v vroči glavi in izpopolnjena na dvoru. Tega so se lotili takole.

Deset milj od Škotske, kjer je imel kralj svoj sedež, je živel ljudožerec, najbolj zverinski in divji, kar jih je bilo kdaj med ljudožerci. Ker ga je kralj preganjal, se je utrdil v samotnem gozdu na gori, kamor še ptice niso letele; gozd je bil tako gost, da vanj nikoli ni prodrl sončni žarek. Ta ljudožerec je imel prelepega konja, kakor bi bil naslikan s čopičem, in poleg vseh drugih odlik mu ni manjkala niti beseda, saj je po čarovniji govoril kakor mi. Dvorjani, ki so vedeli, kako hudoben je ljudožerec, kako neprehoden je gozd, kako visoka je gora in kako težko bi bilo dobiti tega konja, so šli h kralju ter mu do potankosti opisali žival in vse njene vrline. Rekli so, da je vredna kralja in da bi moral na vsak način poskrbeti, da jo iztrga iz ljudožerčevih krempljev; Corvetto pa bi bil pravšnji, da se loti te naloge, saj je bister mladenič, ki bi se znal rešiti tudi iz ognja. Kralj, ki ni vedel, da se pod cvetjem teh besed skriva kača, je takoj poklical Corvetta in mu rekel: »Če me imaš rad, glej, da mi za vsako ceno priskrbiš konja mojega sovražnika ljudožerca; vesel in zadovoljen boš, da si mi naredil to uslugo.« Corvetto je dobro vedel, da so na ta boben udarili tisti, ki mu želijo zlo; vendar se je iz poslušnosti kralju odpravil proti gori. Nato se je čisto potiho pritihotapil v ljudožerčev hlev, osedlal konja, se povzpel v sedlo, čvrsto uprl noge v stremena in krenil nazaj. Toda ko je konj začutil ostroge in videl, da ga ženejo iz palače, je zavpil: »Na pomoč, Corvetto me krade!« Ob tem kriku je ljudožerec pridrvel ven z vsemi živalmi, ki so mu služile; tu bi videl strašansko opico, tam knežjega medveda, na eni strani leva, na drugi volkodlaka, vsi pa so hoteli mladeniča raztrgati na kosce. Toda ta je konju pošteno popustil vajeti, se oddaljil od gore in v nenehnem galopu proti mestu prispel na dvor. Ko je konja izročil kralju, ga je ta objel še prisrčneje kakor lastnega sina, segel v mošnjo in mu napolnil dlani z debelimi novci. S tem je na obleko zavisti, ki so jo nosili dvorjani, prilil še dobršno mero vrele vode: če so se prej napihovali skozi cevko, so zdaj pokali pod sapo kovaškega meha, ko so videli, da krampi, s katerimi so hoteli razrušiti Corvettovo srečo, zgolj ravnajo pot njegovemu napredku. Ker pa so vedeli, da obzidje ne pade ob prvem udarcu oblegovalnega stroja, so hoteli še drugič poskusiti srečo in so kralju rekli: »Naj vam bo prelepi konj v srečo, saj bo zares v ponos kraljevemu hlevu! Ko bi imeli še ljudožerčeve tapiserije! Teh ni mogoče opisati; vaš sloves bi z njimi obšel vse sejme sveta. In nihče drug ne bi mogel vašega zaklada obogatiti s tem bogastvom kakor Corvetto, ki ima prav srečno roko za takšne usluge.« Kralj, ki je plesal na vsako vižo in je od teh grenkih, a s sladkorjem oblitih sadežev jedel samo lupino, je poklical Corvetta ter ga prosil, naj mu priskrbi ljudožerčeve tapiserije. Ta ni ugovarjal niti z besedo, temveč je bil v štirih skokih že pri ljudožerčevi gori. Neopažen je vstopil v sobo, kjer je ljudožerec spal, se skril pod posteljo in tam čepel do noči, ki nebu nadene pustno masko, da se zvezde smejijo. Ko sta ljudožerec in njegova žena legla, je čisto potiho snel vse tapiserije v sobi. Ker je hotel odnesti še posteljno pregrinjalo, ga je začel počasi vleči k sebi. Toda ljudožerec se je nemudoma zbudil in rekel ženi, naj ne vleče toliko, saj ga je povsem razkrila in ga bo spravila v porodne bolečine. »Saj ti mene razkrivaš!« je odvrnila ljudožerka. »Na meni ni ostalo ničesar.« »Kam hudiča je izginila odeja?« je vprašal ljudožerec, spustil roko na tla in se dotaknil Corvettovega obraza. Tedaj je začel vpiti: »Škratek! Škratek! Ljudje, sveče, semkaj!« Ob njegovem kričanju se je vsa hiša postavila na glavo. Toda Corvetto, ki je bil vse blago zmetal skozi okno, se je spustil nanj, napravil zajeten sveženj in jo ubral proti mestu. Ni mogoče povedati, kako ljubeznivo ga je sprejel kralj in kako je to žgalo dvorjane, da so kar pokali po bokih.

Kljub vsemu so nameravali napasti Corvetta še z zadnjo četo svojih lopovščin. Kralja so našli vsega razneženega od veselja nad tapiserijami, ki niso bile le iz svile, vezene z zlatom, temveč je bilo na njih izvezenih še nešteto podob najrazličnejših domislic in misli. Med drugim je bil, če se prav spominjam, upodobljen petelin, ki je pel ob pogledu na vzhajajočo zarjo, s toskanskim geslom: »Da te le uzrem.« Prav tako je bil na eni ovenel cvet heliotropa s toskanskim geslom: »Ob sončnem zatonu.«

In še toliko in toliko drugih, da bi za naštevanje vseh potrebovala več spomina in več časa. Ko so torej našli kralja vsega veselega in radostnega, so mu rekli: »Ker je Corvetto že toliko in toliko storil za vas, ne bi bilo nič posebnega, če bi vam za še eno izredno uslugo priskrbel ljudožerčevo palačo, v kateri bi lahko prebival sam cesar.

Toliko prostorov ima znotraj in zunaj, da bi vanjo spravili celo vojsko! In ne bi verjeli, kakšna so tam dvorišča, stebrišča, lože, balkoni, polžasto zavita stranišča in cevasti dimniki, vse tako mojstrsko zgrajeno, da se umetnost šopiri, narava sramuje, začudenje pa se kopa v nasladi.« Kralj, čigar glava je bila tako rodovitna, da jo je vsaka misel takoj oplodila, je poklical Corvetta in mu povedal, kako si je zaželel ljudožerčeve palače. Prosil ga je, naj mu k tolikim radostim, ki mu jih je že prinesel, doda še to povrhu, on pa bo njegov dolg hvaležnosti z ogljem zapisal na steno krčme svojega spomina. Corvetto, ki je bil živ kakor iskra in je premeril sto milj na uro, je takoj vzel pot pod noge. Ko je prispel do ljudožerčeve palače, je ugotovil, da je ljudožerka rodila lepega malega ljudožerčka in da je šel mož vabit sorodnike. Porodnica je že vstala iz postelje in imela polne roke dela s pripravljanjem pojedine. Corvetto je vstopil s predrznim obrazom in rekel: »Lepo pozdravljena, imenitna žena, brhka gospodinja! Zakaj se tako mučite? Včeraj ste rodili, danes pa že toliko delate! Ali se vam vaše telo nič ne smili?« »Kaj pa naj storim,« je odvrnila ljudožerka, »ko pa nimam nikogar, ki bi mi pomagal?« »Jaz sem tukaj,« je odgovoril Corvetto, »in pomagal vam bom z rokami in zobmi!« »Dobrodošel,« je rekla ljudožerka. »In ker si se mi tako prijazno ponudil, mi pomagaj razcepiti štiri polena.«

»Z največjim veseljem,« je odgovoril Corvetto. »Če štiri ne bodo dovolj, jih bo pa pet.« Pograbil je sveže nabrušeno sekiro in namesto po lesu udaril ljudožerko po tilniku, da je kakor hruška padla na tla;

nato je brž stekel k vhodu, izkopal zelo globoko jamo, jo prekril z vejevjem in prstjo ter se skril za vrata in prežal. Ko je zagledal ljudožerca s sorodniki, je stopil na dvorišče in začel kričati: »Vi ste mi priče, drek med vas in naj živi kralj Sciumma Larga!« Ko je ljudožerec zaslišal to predrznost, je kakor blisk planil proti Corvettu, da bi ga zmečkal v omako; toda ko so vsi skupaj divje pridrveli pod obokani vhod, so stopili na jamo in se prekucnili vanjo. Corvetto jih je s kamenjem zbil v ploščato pogačo, zaprl vrata in odnesel ključe kralju. Ta je ob pogledu na mladeničevo hrabrost in bistroumnost, v kljubovanje sreči, navkljub zavisti in v jezo dvorjanom, dal Corvettu svojo hčer za ženo. Polena, ki mu jih je zavist metala pod noge, so tako postala valji, po katerih je ladja njegovega življenja zdrsnila v morje veličine. Njegovi sovražniki pa so osramočeni in razjedeni od besa odšli spat brez sveče, _saj kazen za hudobneža velikega_ _lahko zamuja, a nikdar ne izostane._