Prevod

_Veliki Turk, ki se hoče okopati v plemiški krvi, da ujeti princa; njegova hči se vanj zaljubi in z njim pobegne. Mati ju dohiti, princ pa ji odseka roke. Veliki Turk umre od obupa; ker pa mati hčer prekolne, jo princ pozabi. Po raznih zvijačah, ki jih izvede, se je njen ljubi spet spomni in srečno zaživita skupaj._ _Paolini zgodbi so prisluhnile z velikim zadovoljstvom in vse so dejale, da je imel oče prav, ko je hotel, da bi bili njegovi otroci vešči raznih spretnosti, čeprav je nazadnje njemu zapela kukavica in so otroci zamesili testo, on pa si je z makaroni razbil glavo. Ko pa je prišla vrsta na Ciommetello, da pove svojo zgodbo, je začela takole._ Kdor slabo živi, ne more dobro umreti; in če se kdo temu izogne, je bela vrana. Kdor namreč seje ljuljko, ne more žeti pšenice, in kdor sadi mleček, ne more obirati brokolija. Da ne lažem, vam bo pokazala zgodba, ki jo bom zdaj povedala. Prosim vas, poplačajte me z naširoko razprtimi ušesi in odprtimi usti, jaz pa se bom potrudila, da vam bo v veselje.

Nekoč je živel veliki Turk, ki je bolehal za gobavostjo, a zanjo ni mogel najti nobenega zdravila. Zdravniki niso več vedeli, kaj naj storijo, in da bi se otresli bolnikovega nadlegovanja, so mu predlagali nekaj nemogočega: dejali so, da se mora okopati v krvi kakega visokorodnega princa. Ko je veliki Turk slišal ta divji recept, je v želji po ozdravitvi nemudoma poslal na morje mogočno ladjevje in ukazal, naj preiščejo vse kraje ter skušajo s pomočjo vohunov in velikih obljub dobiti kakega princa v roke. Ko so pluli ob obalah Fonte-chiara, so naleteli na čolnič, ki je bil na izletu; v njem je sedel Pauluccio, sin kralja tiste dežele. Zgrabili so ga, ga na silo odvlekli in ga, ne da bi se mu noge dotaknile tal, odnesli v Konstantinopel. Ko so zdravniki to videli, so si hoteli pridobiti čas in vso stvar zavleči, pa ne toliko iz usmiljenja do ubogega princa kakor zaradi lastne koristi: če kopel ne bi zalegla, bi morali sami požreti kazen. Zato so velikemu Turku natvezili, da je princ ves besen zaradi svobode, ki jo je zaigral pri igri življenja, in da bi mu njegova razburkana kri bolj škodovala kakor koristila. Z zdravljenjem je torej treba počakati, dokler princa ne mine otožnost; dotlej pa ga morajo razvedriti in mu dajati krepko hrano, da bo imel dobro kri. Ko je veliki Turk to slišal, je sklenil poskrbeti za njegovo dobro voljo: zaprl ga je v prelep vrt, ki si ga je pomlad vzela v večni zakup in kjer so vodnjaki tekmovali s ptiči in svežimi vetrovi, kdo zna lepše žuboreti in šepetati. K njemu je poslal svojo hčer Rosello in mu dal razumeti, da mu jo namerava dati za ženo. Brž ko je Rosella uzrla prinčevo lepoto, jo je zvezala debela vrv ljubezni; svoje želje je zmešala s Pauluccievimi v sladko godljo in oba sta se vkovala v isti obroč hrepenenja. Ko pa je prišel čas, ko se mačke gonijo in se Sonce zabava z nebesnim Ovnom, tako da z njim trka z glavo, je Rosella izvedela, da so zdravniki sklenili Paulucciu prerezati vrat in velikemu Turku pripraviti kopel, saj je pomlad čas, ko je kri najprimernejša. Čeprav ji je oče to prikrival, je po zaslugi čarovnega daru, ki ga je dobila od matere, zvedela za izdajstvo, ki so ga snovali zoper njenega ljubega. Dala mu je lep meč in rekla: »Ljubi moj, če hočeš rešiti svobodo, ki je tako dragocena, in življenje, ki je tako sladko, ne izgubljaj časa. Vzemi zajčje noge in zbeži k morju, kjer boš našel ladjo. Vkrcaj se in me počakaj; zaradi moči tega začaranega meča te bodo mornarji sprejeli z vso častjo, ki jo zaslužiš, kakor da bi bil cesar.«

Ko je Pauluccio videl, da se mu odpira tako lepa pot v rešitev, je vzel meč in se odpravil k morju. Tam je našel ladjo in njeni mornarji so ga sprejeli z velikim spoštovanjem.

Rosella je medtem na kos papirja izrekla čarovno zarotitev in ga, ne da bi jo kdo videl ali slišal, vtaknila materi v žep. Ta je pri priči omahnila v tako globok spanec, da ni čutila ne glave ne nog. Ko je bilo to opravljeno, je Rosella vzela culico draguljev, stekla k ladji in odplula sta. Medtem je veliki Turk prišel na vrt. Ker ni našel ne hčere ne princa, je spravil ves svet na noge in pohitel k ženi. Toda zbuditi je ni mogel ne z vpitjem ne z vlečenjem za nos, zato je pomislil, da ji je kak napad vzel zavest. Poklical je dvorne dame in jim velel, naj jo slečejo:

ko pa so ji sneli krilo, je čarovnija nehala delovati in žena se je zbudila ter zavpila: »Gorje mi! Moja izdajalska hči nas je pretentala in pobegnila s princem! A naj si ne domišlja, da je rešena: zdaj ji bom že pokazala pot in ji skrajšala korake!« S temi besedami je odvihrala k morju, vrgla vanj drevesni list in iz njega ustvarila vitko feluko, s katero se je pognala za mladima ubežnikoma. Čeprav je bila mati nevidna, je Rosella z očmi čarovne umetnosti videla pogubo, ki se jima je bližala, in rekla Paulucciu:

»Hitro, srce moje, potegni meč in se postavi na krmo! Brž ko zaslišiš ropot verig in kavljev, s katerimi bo hotela zgrabiti ladjo, udari na slepo: kogar zadeneš, zadeneš, in gorje tistemu, ki jo skupi! Sicer sva izgubljena in najinega bega je konec.« Ker je princu šlo za lastno kožo, je bil pozoren. Takoj ko se je velika Turkinja približala ladji in vrgla verige s kavlji, je silovito zamahnil vstran in po srečnem naključju sultanki z enim udarcem odsekal obe roki. Ta je vreščala kakor pogubljena duša in hčer preklela, naj jo princ pozabi, brž ko bo stopil na domača tla. Nato je odhitela nazaj v Turčijo, s krvjo, ki ji je curljala iz obeh krnov, stopila pred moža in mu ob tem žalostnem prizoru rekla:

»Poglej, mož moj, kaj sva zaigrala pri mizi sreče: ti zdravje, jaz pa življenje.« Ob teh besedah sta jo zapustila duh in dih in odšla je plačat uk svojemu mojstru čarovništva. Veliki Turk se je za njo kakor potapljač pognal v morje obupa, stopil po ženinih sledeh in leden kakor sneg odšel v vroči dom onstranstva. Pauluccio pa je ob prihodu v Fonte-chiaro rekel Roselli, naj počaka na ladji, saj gre po spremstvo in kočije, da jo bo zmagoslavno pripeljal domov. Toda komaj je stopil na kopno, mu je Rosella izginila iz spomina. Ko je prispel v kraljevo palačo, sta ga oče in mati sprejela s tolikšno ljubeznijo, da si je ni mogoče zamisliti, in priredili so slavja in razsvetljave, da je ves svet ostrmel. Rosella pa je tri dni zaman čakala Pauluccia. Tedaj se je spomnila prekletstva in se ugriznila v ustnice, ker ni pravočasno pomislila, kako bi ga odvrnila. Vsa obupana je stopila na kopno in najela palačo nasproti kraljeve, da bi našla način, kako princa spomniti na dolg, ki ga ima do nje. Dvorni gospodje, ki radi povsod vtikajo nos, so kmalu opazili novo ptičko v tisti hiši. Ko so videli lepoto, ki je prestopala vse meje, presegala vsako mero, uhajala vsem okvirom, segala do devetih nebes čudenja, vzbujala viharje osuplosti in segala onkraj vsakega strmenja, so začeli kakor komarji rojiti okoli nje. Ni minil dan, da se ne bi sprehajali okrog njene hiše in se razkazovali pred njo. Soneti so deževali, sporočila so tekla v potokih, od podoknic so pokala ušesa, poljubi rok so cvrčali kakor zamašek v sodu; in ne da bi vedeli drug za drugega, so vsi merili v isto tarčo ter se, pijani od ljubezni, trudili nastaviti pipo temu lepemu sodčku. Rosella, ki je dobro vedela, kam mora privezati svojo ladjo, je bila do vseh prijazna, vsem je namenjala pozornost in v vseh ohranjala upanje. Nazadnje pa je sklenila zategniti mošnjo in se skrivaj dogovorila z nekim uglednim vitezom, naj ji da tisoč dukatov in popolno obleko ter ponoči pride k njej, pa mu bo izročila zaklad svoje ljubezni. Ubogi oblegalec oken, ki mu je strast zavezala oči, si je nemudoma sposodil denar za obresti, pri trgovcu pa na up vzel bogato blago iz brokata, gosto posejanega z izbočenimi vzorci. Komaj je čakal, da si Sonce in Luna zamenjata stražo, da bi lahko utrgal sad svojih želja. Ko je prišla noč, se je skrivaj odpravil k Roselli in jo našel ležati v lepi postelji, kakor Venero sredi cvetne poljane. Vsa ljubka mu je rekla, naj ne leže k njej, dokler ne zapre vrat. Vitezu se je zdelo to prav malo opravilo za tako lep dragulj, zato je šel zapret vrata; toda kolikorkrat jih je zaprl, tolikokrat so se spet na stežaj odprla. On jih je potiskal, ona so se odpirala, in tako se je s tem porivanjem in popuščanjem, s tem sem ter tja ubadal vso noč, dokler Sonce ni posejalo zlate svetlobe po poljih, ki jih je zorja že preorala. Vso dolgo noč se je torej bojeval s prekletimi vrati, ne da bi mu uspelo uporabiti ključ. Za nameček ga je Rosella še pošteno oštela in ga zmerjala s tepčkom, ki še vrat ne zna zapreti, pa si domišlja, da bo odprl skrinjico ljubezenskih užitkov. Nesrečni osmoljenec je ves zmeden in osramočen odšel po svojih opravkih, vroč v glavi in hladen pri repu. Drugi večer se je dogovorila z drugim baronom ter zahtevala še tisoč dukatov in drugo obleko. Ta je poslal zastavit vse zlato in srebro, kar ga je imel v Abrucih, da bi potešil željo, ki ima na konici užitka že pripravljeno kesanje. Ko si je noč kakor sramežljiva beračica s plaščem zakrila obraz in šla prosit miloščine tišine, je prišel k Roselli. Ta je že ležala in mu rekla, naj ugasne svečo, potem pa pride v posteljo;

vitez je odložil plašč in meč ter začel pihati v svečo, a bolj ko se je napenjal, bolj je plamen gorel. Veter iz njegovih ust je učinkoval kakor meh na kovaški ogenj. S tem pihanjem je zapravil vso noč in se, ko je hotel ugasniti svečo, sam izčrpal kakor sveča. Ko pa se je noč skrila, da ji ne bi bilo treba gledati vseh človeških norosti, je ubogi zasmehovanec odšel, potem ko je moral kakor njegov predhodnik pogoltniti še novo merico žalitev. Tretjo noč se je prikazal tretji zaljubljenec s še tisoč dukati, ki si jih je izposodil pri oderuhu, in z obleko, ki jo je nekje izprosil. Tiho se je prikradel gor k Roselli, ona pa mu je rekla: »Ne bom legla, dokler si ne razčešem las.«

»Prepustite to meni,« je odgovoril vitez. Posedel jo je tako, da mu je glavo položila v naročje, in v prepričanju, da bo zlahka prišel do dragocenega francoskega blaga, ji začel česati lase s slonokoščenim glavnikom. Toda bolj ko se je trudil razvozlati njeno skuštrano glavo, bolj se je vse zapletalo;

tako je vso noč brez uspeha vlekel in cukal, in medtem ko je hotel urediti njeno glavo, si je tako zmešal svojo, da bi najraje z njo treščil ob zid. Ko je Sonce prišlo poslušat nauk ptičjega petja in s plosko dlanjo svojih žarkov našeškalo čričke, ki so motili šolo na poljih, je tudi ta po krepkem prhanju žalitev odšel iz hiše, ves mrzel in premražen. Pozneje so se srečali v kraljevi predsobi, kjer se kroji in šiva, kjer gorje materi, ki ima tam hčer, kjer se napihujejo mehovi prilizovanja, tkejo mreže prevar, ubirajo tipke obrekovanja in režejo melone v dokaz nevednosti. Zadnji vitez je povedal vse, kar se mu je zgodilo, in opisal zvijačo, s katero ga je pretentala. Drugi mu je odgovoril: »Le molči! Če je Afrika jokala, se Italija ni smejala. Tudi jaz sem moral skozi to šivankino uho, skupna nesreča pa je že pol veselja.« Oglasil se je še tretji: »Vidim, da smo vsi namazani z isto smolo in si lahko brez zavisti sežemo v roke. Ta izdajalka nas je vse obrila proti dlaki! A tega grenkega grižljaja ne smemo pogoltniti brez povračila. Saj nismo možje, ki bi se pustili tako oslepariti in vreči v isto vrečo. Poskrbimo, da se bo ta kruta odiralka nedolžnih pokesala!« Tako so se sporazumeli in šli h kralju ter mu povedali vse, kar se je zgodilo. Kralj je nemudoma poklical Rosello in ji rekel: »Kje si se naučila tako goljufati moje dvorjane? Ali ne veš, da te lahko dam vpisati med javne vlačuge, ti candra, pocestnica, umazanka!« Rosella pa ni niti malo spremenila barve in mu je odgovorila: »Kar sem storila, sem storila zato, da bi se maščevala za krivico, ki mi jo je prizadejal nekdo z vašega dvora. Čeprav na svetu ni ničesar, s čimer bi mogla povrniti žalitev, ki sem je bila deležna.« Kralj ji je ukazal, naj pove, kakšno krivico so ji storili. Tedaj je v tretji osebi pripovedovala, kaj vse je storila za princa: kako ga je iztrgala iz sužnosti, rešila smrti, obvarovala pred nevarno čarovnico in ga zdravega ter nepoškodovanega pripeljala v njegovo deželo, v zahvalo pa ji je obrnil hrbet in jo pustil praznih rok. Takšno ravnanje nikakor ni priličilo njenemu stanu, saj je bila visokega rodu in hči vladarja kraljestev. Ko je kralj to slišal, jo je nemudoma posadil na častno mesto in jo prosil, naj razkrije, kdo je tisti brezsrčni nehvaležnež, ki jo je tako grdo pretental. Ona pa je snela prstan s prsta in rekla: »H komur bo šel ta prstan, tisti je nezvesti izdajalec, ki me je tako osleparil.« Vrgla je prstan in ta se je nataknil na prst princa, ki je ves čas stal tam kakor lesen steber. Moč prstana mu je pri priči segla v glavo: izgubljeni spomin se mu je povrnil, oči so se mu odprle, kri mu je spet zaigrala in duh se mu je prebudil. Stekel je objet Rosello in se ni mogel nasititi stiskanja verige svoje duše, ne utruditi poljubljanja posode svojih radosti. Prosil jo je odpuščanja za gorje, ki ji ga je povzročil, ona pa je odgovorila:

»Ni treba prositi odpuščanja za napake, ki niso bile storjene po lastni volji. Vem, zakaj si pozabil svojo Rosello, saj nisem pozabila prekletstva, ki ga je nadte priklicala pogubljena duša moje matere. Zato ti odpuščam in te razumem.« In tako sta si izrekla še tisoč ljubečih besed. Ko je kralj izvedel za Rosellin rod in spoznal, koliko ji dolguje, ker je rešila njegovega sina, je z veseljem privolil v njuno zvezo. Rosello je dal krstiti in jo dal princu za ženo. Živela sta srečneje od vseh, ki so kdaj nosili zakonski jarem, in nazadnje spoznala, _da s časom in na slami_ _tudi nešplje dozorijo._