Waltey

Prevod

Domnevam, bralec, da si dovolj star, da si se še pogovarjal s sodobniki podkralja Pezuele in da si jih, kadar so ti pripovedovali o kakšni pogumni in možati Evini hčeri, slišal reči: To je ženska s kopjem in ostjo.

Praviš, da si ta izraz že slišal? Potem pa naj ti povem, od kod izvira, natanko tako, kakor mi je pripovedoval eden od potomcev naše junakinje. I Okoli leta 1760 je v eni od hiš na ulici Aparicio živela gospa doña Feliciana Chaves de Mesía.

Doña Feliciana je bila, kakor se je takrat reklo, ženska, vsa predana svojemu domu; čeprav je bila tako bogata, da je lahko na sonce razpostavljala izrezljano srebrno posodje in usnjene vreče srebrnih pesov, ni mislila na lišpanje, temveč na to, kako bi povečala svoje premoženje. Imela je posestvo v dolinah blizu mesta in pekarno Serrano, na dvorišču svoje hiše pa dve prostrani skladišči, kjer je na debelo prodajala moko, sladkor, olje in drugo blago za vsakdanjo rabo.

Kakšni časi so bili to! Pri delu so bile naše babice prave vražje garačice, in ko se je moški oženil, v svoji družici ni dobil le rebra, ki je dopolnjevalo njegovo bitje, temveč tudi trgovsko družabnico, ki mu je prihranila stroške za pomočnike.

Mož doñe Feliciane je pred tremi leti odšel v Ico, da bi tam odprl podružnico svojega limskega podjetja, gospa pa je ostala na čelu številnih trgovskih poslov. In kakor da bi Bog z veseljem blagoslavljal marljivo Limčanko, ji je vsak posel, ki se ga je lotila, prinesel bajen dobiček.

Toda v tej solzni dolini ni vse med in mleko, in prav ko je bila doña Feliciana najbolj prepričana, da njen mož misli samo na služenje zlatnikov, je iz Ice prejela anonimno pismo, v katerem so ji do zadnje vejice razložili, kako ima gospod Mesía ljubico, kako za to žensko zapravlja silne vsote in kako omenjena ni vredna piškavega oreha, kaj šele da bi doñi Feliciani segla do podplatov. Ta je bila namreč, čeprav že zrela ženska, še vedno dovolj vabljiva in si ni zaslužila, da bi se njen malopridni mož zmrdoval nad njo. Kakor je rekla kokoš v neki zgodbi: —Da bi nesla jajca, pšenice pa ne jedla? Ta pa ne bo obveljala.

Anonimno pismo je gospo zbodlo v dušo in začela je premlevati nezvestobo gospoda Mesíe. Obad ljubosumja ji je tako vztrajno brenčal po srcu, da se je sklenila dvigniti na krila, planiti krivoprisežniku za vrat in ga zalotiti pri njegovih mahinacijah. Toda pot v Ico je v tistih časih trajala veliko dni in popotnika je čakalo tisoč nevarnosti; ker pa skladišč ni mogla pustiti zaprtih ali jih prepustiti na milost in nemilost kakemu pomočniku, jih je sklenila prodati. To nalogo je zaupala Špancu po imenu Vilches, s katerim je bila v botrskem sorodstvu in mu je popolnoma zaupala.

V tistih časih so kupčije sklepali zelo hitro, saj niso poznali pretiranih formalnosti, in še preden je minilo oseminštirideset ur, je doña Feliciana videla, kako so skozi vrata njene hiše prinesli več mošenj, vsako s po tisočaki. Eno je podarila Vilchesu v zahvalo za njegovo prizadevnost, nato pa se je, rešena vseh ovir, pripravila, da bo čez tri dni odpotovala.

II Tisto noč je doña Feliciana pregledala račune in sklenila, da bo takoj, ko Bog pošlje jutro, svoj denar in nakit shranila pri trgovcu, čigar poštenost je bila že pregovorna. Toda ljubosumno premlevanje na eni in računanje dobičkov na drugi strani sta ji odgnala spanec, kar je bilo zanjo velika sreča.

Bilo je okoli dveh zjutraj, ob uri mačk in tatov, ko je na zadnjem dvorišču zaslišala tihe, previdne korake. Napela je ušesa in se prepričala, da na vratih, ki so vodila v njeno spalnico, uporabljajo nekaj, čemur so tedaj rekli prisesek — ne v strokovnem jeziku lekarnarjev, temveč v jeziku Kakusovih sinov. Ta postopek je bil v tem, da so z ognjem prežgali luknjo v les.

Doña Feliciana je naglo skočila s postelje in iz kota sobe vzela lesen drog, na katerega konec je pritrdila koničasto železno ost. S takšnim orožjem so posestniki navadno odhajali na polja.

Tako oborožena se je naša junakinja postavila za vrata in prežala. Komaj je prisesek naredil dovolj veliko odprtino, se je skoznjo prikazala glava. Doña Feliciana je, ne da bi vprašala, kdo je, zarila ost v njen tilnik.

Tat je smrtno zakričal, njegovi pajdaši pa so jo ucvrli. Gospa je tedaj začela klicati na pomoč, soseska se je razburkala, prihitela je nočna straža in na vsesplošno presenečenje so našli umirajočega poštenjaka Vilchesa, ki je brez ovinkov vse priznal in izdal svoje družabnike pri tem podvigu.

III Vsi so na vsa usta hvalili pogum doñe Feliciane in v Limi se ni govorilo o ničemer drugem. Če bi bili takrat že imeli časopise, bi ji v mestni kroniki namenili bučne hvalnice.

Sloves njenega junaštva jo je prehitel v Ico, kamor je nekega jutra prispela, oborožena s kopjem in ostjo, stopila naravnost pred moža in mu rekla: —V Limo, dragi moj gospod, in domov, če nočete, da z vašo cenjeno osebo storim isto kakor z Vilchesovo in vas pustim v takem stanju, da ne boste uporabni niti za seme redkvic.

Gospod Mesía se je tresel kakor šiba na vodi, ukazal osedlati mulo in brez enega samega ugovora ubogal zapoved. Odtlej je v hiši ona nosila hlače, on pa je postal najzvestejši izmed vseh mož, kar jih omenjajo svete in posvetne zgodovine, saj je vedel, da ga bo že prvi spodrsljaj, pri katerem ga zaloti gospa, stal kože.

Ni majhna reč imeti za družico žensko s kopjem in ostjo.

Izvirnik

Supongo, lector, que tienes edad para haber conversado con contemporáneos del virrey Pezuela, y que hablándote de una hija de Eva, esforzada y varonil, les habrás oído esta frase: Es mujer de asta y rejón.

¿Que sí has oído la frase? Pues entonces allá va el origen de ella, tal cual me ha sido referido por un descendiente de la protagonista.

I

En una de las casas de la calle de Aparicio vivía por los años de 1760 la señora doña Feliciana Chaves de Mesía.

Era doña Feliciana lo que se llamaba una mujer muy de su casa y que, a pesar de ser rica hasta el punto de sacar al sol la vajilla de plata labrada y los zurrones de pesos duros, no pensaba en emperejilarse, sino en aumentar su caudal. Dueña de una hacienda en los valles próximos a la ciudad y de la panadería del Serrano, tenía en el patio de su casa dos vastos almacenes donde vendía por mayor harina, azúcar, aceite y otros artículos de general consumo.

¡Qué tiempos aquéllos! En materia de trabajo nuestras abuelas eran la romana del diablo, y cuando un hombre se casaba encontraba en la conjunta, no sólo la costilla complementaria de su individuo, sino un socio mercantil que le ahorraba el gasto de dependientes.

El marido de doña Feliciana hacía tres años que había ido a Ica a establecer una sucursal de la casa de Lima, quedándose la señora al frente de múltiples operaciones comerciales; y como si Dios se complaciera en echar su bendición sobre la trabajadora limeña, en cuanto negocio ponía mano encontraba una ganancia loca.

Pero no todo es tortas y pan pintado en este valle de lágrimas, y cuando más confiada estaba doña Feliciana en que su marido no pensaba sino en ganar peluconas, recibió de Ica una carta anónima en que la informaban, con puntos y comas, de cómo el señor Mesía tenía su chichisbeo, y de cómo gastaba el oro y el moro con la sujeta, y que la susodicha no valía un carámbano ni llegaba a la suela del zapato de doña Feliciana, que aunque jamona se conservaba bastante apetecible y no era digna de que el perillán de su marido la hiciese ascos. Dijo la gallina de cierto cuento:--Poner huevo y no comer trigo, ésa no va conmigo.

El anónimo levantó roncha en el espíritu de la señora, y se dió a pensar en la infidelidad del señor Mesía; y tanto zumbó en su alma el tábano de los celos, que decidió remontar el vuelo, caerle al cuello al perjuro y sorprenderlo en el gatuperio. Pero era el caso que para ir, en esos tiempos, a Ica se gastaba muchos días y se corrían mil peligros; y como las bodegas no podían quedar cerradas o a merced de un dependiente, resolvióse a venderlas, comisión que encargó a un español llamado Vilches, que era su compadre y hombre para ella de toda confianza.

En esos tiempos las transacciones eran muy expeditivas, como que no se estilaban muchas fórmulas, y antes de cuarenta y ocho horas vió doña Feliciana entrar por las puertas de su casa algunas talegas de a mil. La señora regaló a Vilches una de ellas en recompensa de su actividad, y desembarazada de estorbos alistó viaje para tres días después.

II

Aquella noche doña Feliciana echó sus cuentas y resolvió que, apenas amaneciese Dios, debía depositar su dinero y alhajas en casa de un comerciante de proverbial honradez. Pero sus celosas cavilaciones por un lado, y por otro sus cálculos rentísticos, la quitaron el sueño, y en ello tuvo no poca ventura.

Serían las dos de la madrugada, hora de gatos y ladrones, cuando sintió un ligero y cauteloso ruido de pasos en el traspatio. Aguzó el oído, y se convenció de que en una puerta que comunicaba con su dormitorio estaban aplicando lo que no en tecnicismo de botica, sino en el de los hijos de Caco, se llamaba entonces una ventosa. Consistía este experimento en abrir por medio del fuego un boquete en la madera.

Doña Feliciana saltó con presteza del lecho, y de una esquina del cuarto tomó una asta o varilla de palo a cuyo extremo adaptó un puntiagudo rejoncillo de hierro. Era ésta el arma con que acostumbraban salir al campo todos los hacendados.

Así prevenida, nuestra heroína se colocó en acecho tras la puerta. Apenas la ventosa hubo dejado expedito un gran agujero, asomó por él una cabeza. Doña Feliciana, sin dar el quién vive, le clavó el rejoncillo en la nuca.

El ladrón exhaló un grito de muerte, y sus compañeros pusieron pie en pared. Entonces la señora dió voces, alborotóse el vecindario, acudió la ronda, y con universal sorpresa hallaron moribundo al honrado Vilches, quien cantó de plano y denunció a sus compañeros de empresa.

III

Todos se hicieron lenguas del arrojo de doña Feliciana, y en Lima no se hablaba de otra cosa. De haber habido periódicos, la habrían consagrado estrepitoso bombo en la crónica local.

La fama de su hazaña la había precedido a Ica, adonde llegó una mañana, armada de asta y rejón, y abocándose a su marido le dijo:

--A Lima, señor mío, y a su casa si no quiere usted que haga en su personita otro tanto de lo que hice en la de Vilches, y lo deje tal que no sirva ni para simiente de rábanos.

El de Mesía tembló como azogado, mandó ensillar la mula y, sin chistar ni mistar, obedeció el precepto.

Desde entonces ella llevó en la casa los pantalones, y él fué el más fiel de los maridos de que hacen mención las historias sagradas y profanas, como que sabía que le iba la pelleja en el primer tropezón en que lo pillase madama.

Mucho cuento es tener por compañera una mujer de asta y rejón.

Nalagam bralnik