Prevod

Zdi se, da je Carlos III. nekega jutra vstal s taščino voljo; in resnici na ljubo je imel monarh več kot dovolj razlogov, da se mu je razpoloženje skisalo. Njegovo veličanstvo je sanjalo, da kraljevim blagajnam grozi nevarnost, da bodo takšne, kakršne Bog želi imeti duše, se pravi čiste, saj so bili njegovi podložniki v Amerikah nekoliko preveč počasni pri njihovem polnjenju.

--Pri vseh vragih! Meni se že ne bo zgodilo to, kar se je don Enriqueju Bolnemu, ki je, čeprav je bil kralj, in to eden imenitnejših, dočakal dan, ko ni imel ničesar trdnega, kar bi vtaknil pod nos, in je zastavil suknjo, da mu je kuhar lahko pripravil česnovo juho in kos prekajenega merjasca. Pokličite mi don Joséja Antonia.

In don José Antonio de Areche, član Sveta za Indije in vitez uglednega reda Carlosa III., se je nemudoma prikazal pred svojim kraljem in z njim na dolgo in široko razpravljal o stiskah kraljeve zakladnice. Zaradi tega pogovora med gospodarjem in vazalom je leta 1777 v naše perujsko kraljestvo kakor z neba priletela prava pretkana kača, in sicer z naslovom generalnega nadzornika.

Nadzornik se je kmalu po prihodu v Limo prepričal, da je dežela silno bogata, njegova naloga pa slastna in lahka kakor požiranje kašice. Poleg tega je, ne da bi bil čarovnik, uganil, da smo Perujci krotke narave in zato pripravljeni prenašati vsakršno tovorno sedlo, ki bi nam ga njegovo gospodstvo blagovolilo naložiti na hrbet. Rečeno, storjeno: brez ovinkarjenja in mešetarjenja se nas je lotil naravnost ter odredil davke, monopole, pristojbine in kaj vem koliko še drugih nadlog. Bog mi odpusti! Toda pravijo, da je, prehitevajoč neko občino teh naših čudovitih časov, le za las manjkalo, pa bi uvedel davek na pse, iz katerega ne bi izvzel niti psa svetega Roka niti tistega svetega Dominika, svetega Lazarja ali svete Marjete; kolikor morem sklepati, so bili namreč ti svetniki ljubitelji ščenet.

Toda vrv je tako dolgo napenjal, da je nazadnje počilo, izbruhnilo in nastala je strahotna godlja. Nadzornik je bil trmast, ni popustil niti za las in nam je še naprej privijal vijake, kakor bi napenjal strune na tuji kitari. In toliko je bilo trušča in klanja, vislic in udarcev, da ... skratka! Za posebno znamenje Božje ljubezni in blagoslova si moramo šteti, da nismo jedli kruha v tistem razsutem stoletju. Navsezadnje so prekleti davki ostali in ob godrnjanju in mrmranju jih je moral plačevati vsakdo, ki mu je bil lastni vrat toliko pri srcu, da ga ni želel spraviti v tesno poznanstvo z rabljem.

Medtem ko nam je tako za njegovo veličanstvo iztiskal bornih maravedijev, se je njegovo gospodstvo lotilo preiskovanja vseh uradnikov, ki so ravnali z javnim denarjem; in pri pregledu nekaterih računov je očitno našlo tolikšno zmešnjavo in toliko mahinacij, da je odgovorne imenitnike posadilo za zapahe. Pravijo, da je gospod de Areche, ko je poslušal zagovor nekega uradnika, naveličano dejal:

--Ali veste, gospod davčni izterjevalec, da vaših računov ne razumem? --Nič čudnega, gospod nadzornik. Tudi jaz jih ne razumem, pa so vendar moji.

Ti presneti računi so morali biti res zamotani! Med zaporniki je bil tudi neki okrajni upravitelj, o katerem se je govorilo, da je bil bolj požrešen od pijavke, ko je srkal življenjski sok ljudstvom, katerih upravljanje mu je bilo zaupano. Njegov sodni postopek je z dokazovanjem, pričami, soočenji, pritožbami in drugo navlako pravniške sodrge kazal, da bo dajal snov za pravdanje vsaj še trem rodovom. Naš mož se je odločil ubrati bližnjico; stopil je do ječarja in ga odločno prosil, naj ga izpusti za nekaj ur, pri tem pa mu je zastavil besedo, da se bo vrnil v ječo, preden poteče dogovorjeni rok. Ječar je pomislil, da častna beseda ni stvar, ki bi jo bilo mogoče zastaviti, saj na takšno zastavo noben oderuh ne odveže mošnjička, in odločno rekel ne. A ko ga je zaslepil lesk nekaj zlatnikov z lasuljastim kraljevim likom, ki mu jih je jetnik navidez mimogrede, a prav premišljeno položil v roke, se je nazadnje omehčal, odrinil zapahe in odprl rešetke.

II Ura je bila sedem zvečer. Gospod nadzornik je v salonu svoje hiše z nekaj prijatelji igral tresillo in pravkar so mu pri samostojni igri v zlatnikih, z najvišjimi aduti, prazno barvo in osamljenim kraljem, naložili kraljevsko kazen, ko je vstopil njegov majordom, ga poklical na stran in mu dejal:

--Neki gospod želi nemudoma govoriti z vašim gospodstvom. --Kakšen nadležnež! Naj se vrne jutri. Ti ni povedal svojega imena? --Ne, gospod; podaril pa mi je dve zlati unči, da bi vam prenesel sporočilo, in ker ne bi bilo spodobno, da bi na odgovor čakal v veži, sem ga pospremil v delovno sobo.

--Praviš, da ti je dal dve unči za napitnino! Potem mora imeti ta človek nekaj pomembnega za bregom. Obrnil se je k svojim družabnikom in jim rekel:

--Oprostite, gospodje, kmalu se vrnem, don Narciso pa naj igra namesto mene. Kako naporno življenje živim! Še najhujšemu sovražniku ga ne privoščim!

In don José Antonio se je napotil v delovno sobo, ki je bila ob hišnem dvorišču. Tam ga je čakal mož, zavit v plašč, ki si je ob Arechejevem prihodu odkril obraz in vljudno dejal:

--Dober in blagoslovljen večer. --Naj vam ga Bog nakloni. No, no, dragi gospod! Kako ste prišli iz ječe brez mojega dovoljenja? --Ni bilo potrebno, gospod nadzornik. Dal sem besedo, in znal jo bom držati, da se bom kmalu vrnil v ječo.

--Domnevam, zakaj ste prišli ... Nedvomno, da bi govorili z menoj o svoji zadevi. --Natanko tako, gospod nadzornik. --Potem izgubljate čas, prijatelj moj. Vidim, da ste na slabem konju, in z bolečino v srcu bom moral biti strog; kralj me namreč ni poslal sem, da bi bil mehak in prizanesljiv. V vašem spisu so strašne listine in neoporečne priče, katerih izpovedi več kot zadostujejo, da bi na vislice poslali deset ljudi vašega kova. Sem zelo načelen in kadar gre za deljenje pravice, ne prizanašam niti materi, ki me je rodila.

--No, gospod nadzornik, proti vsemu, kar je po besedah vašega gospodstva tako obremenilno v mojem postopku, imam tisoč neizpodbitnih dokazov; da, gospod, tisoč dokazov. In najbolje bo, da sva prijatelja in pustiva pravde pri miru, saj ne prinašajo drugega kakor skrbi, zbujajo hudo kri in redijo pismarje in farizeje.

--In zakaj svojih dokazov še niste uporabili, če ste tako prepričani, da vas bodo rešili? Prav rad bi spoznal enega, da bi vam ga ovrgel.

--Če mi gospod nadzornik obljubi, da se ne bo razjezil in da bo ohranil mojo skrivnost, mu bom zaupno povedal, kakšni so moji dokazi. --Govorite jasno, kakor nas uči Kristus. Predložite mi en sam dokaz, preostalih devetsto devetindevetdeset pa obdržite, saj nimam časa na pretek in tudi priložnost ni primerna, da bi se ukvarjal z njimi.

Tedaj je okrajni upravitelj segel v žep in med palcem in kazalcem izvlekel zlatnik za eno unčo. --Ali vaše gospodstvo vidi ta dokaz? --To je vendar zlatnik z lasuljastim kraljem, gospod upravitelj!

--No, tisoč takšnih dokazov imam pripravljenih, da bi se postopek ustavil. In lahko noč, gospod nadzornik, saj ure bežijo, beseda pa je beseda.

In korak za korakom se je okrajni upravitelj odpravil proti ječi. O gospodu de Arecheju pa pripovedujejo, da se je zamišljen vrnil na svoje mesto za mizo s tresillom, da vso ljubo noč ni odigral niti ene pravilne poteze in da je prvič v življenju dvakrat prekršil pravilo sledenja barvi, kar je jasen dokaz, kako raztresen je bil.

III Pri hudiču! Nisem opravljivec, toda v zgodovini so dejstva, ki človeka spravijo ob pamet. In dokaz, da don José Antonio de Areche pri opravljanju naloge, ki mu jo je zaupal kralj, ni ravno igral pošteno, je v tem, da ga je njegovo veličanstvo navsezadnje moralo odstaviti, ga poklicati v Španijo, mu zapleniti premoženje in ga obsoditi na življenje v izgnanstvu zunaj mesta in dvora Madrida.

Dan po pogovoru z nadzornikom so jetnika izpustili na prostost in postopek ustavili. Pa naj človek še verjame v nepodkupljivost pravice!

Pravim vam, upraviteljevi dokazi pa res niso bili od muh!