Prevod

Domnevam, bralec, da si dovolj star, da si se še pogovarjal s sodobniki podkralja Pezuele in da si jih, kadar so ti pripovedovali o kakšni pogumni in možati Evini hčeri, slišal reči: To je ženska s kopjem in ostjo.

Praviš, da si ta izraz že slišal? Potem pa naj ti povem, od kod izvira, natanko tako, kakor mi je pripovedoval eden od potomcev naše junakinje. I Okoli leta 1760 je v eni od hiš na ulici Aparicio živela gospa doña Feliciana Chaves de Mesía.

Doña Feliciana je bila, kakor se je takrat reklo, ženska, vsa predana svojemu domu; čeprav je bila tako bogata, da je lahko na sonce razpostavljala izrezljano srebrno posodje in usnjene vreče srebrnih pesov, ni mislila na lišpanje, temveč na to, kako bi povečala svoje premoženje. Imela je posestvo v dolinah blizu mesta in pekarno Serrano, na dvorišču svoje hiše pa dve prostrani skladišči, kjer je na debelo prodajala moko, sladkor, olje in drugo blago za vsakdanjo rabo.

Kakšni časi so bili to! Pri delu so bile naše babice prave vražje garačice, in ko se je moški oženil, v svoji družici ni dobil le rebra, ki je dopolnjevalo njegovo bitje, temveč tudi trgovsko družabnico, ki mu je prihranila stroške za pomočnike.

Mož doñe Feliciane je pred tremi leti odšel v Ico, da bi tam odprl podružnico svojega limskega podjetja, gospa pa je ostala na čelu številnih trgovskih poslov. In kakor da bi Bog z veseljem blagoslavljal marljivo Limčanko, ji je vsak posel, ki se ga je lotila, prinesel bajen dobiček.

Toda v tej solzni dolini ni vse med in mleko, in prav ko je bila doña Feliciana najbolj prepričana, da njen mož misli samo na služenje zlatnikov, je iz Ice prejela anonimno pismo, v katerem so ji do zadnje vejice razložili, kako ima gospod Mesía ljubico, kako za to žensko zapravlja silne vsote in kako omenjena ni vredna piškavega oreha, kaj šele da bi doñi Feliciani segla do podplatov. Ta je bila namreč, čeprav že zrela ženska, še vedno dovolj vabljiva in si ni zaslužila, da bi se njen malopridni mož zmrdoval nad njo. Kakor je rekla kokoš v neki zgodbi: —Da bi nesla jajca, pšenice pa ne jedla? Ta pa ne bo obveljala.

Anonimno pismo je gospo zbodlo v dušo in začela je premlevati nezvestobo gospoda Mesíe. Obad ljubosumja ji je tako vztrajno brenčal po srcu, da se je sklenila dvigniti na krila, planiti krivoprisežniku za vrat in ga zalotiti pri njegovih mahinacijah. Toda pot v Ico je v tistih časih trajala veliko dni in popotnika je čakalo tisoč nevarnosti; ker pa skladišč ni mogla pustiti zaprtih ali jih prepustiti na milost in nemilost kakemu pomočniku, jih je sklenila prodati. To nalogo je zaupala Špancu po imenu Vilches, s katerim je bila v botrskem sorodstvu in mu je popolnoma zaupala.

V tistih časih so kupčije sklepali zelo hitro, saj niso poznali pretiranih formalnosti, in še preden je minilo oseminštirideset ur, je doña Feliciana videla, kako so skozi vrata njene hiše prinesli več mošenj, vsako s po tisočaki. Eno je podarila Vilchesu v zahvalo za njegovo prizadevnost, nato pa se je, rešena vseh ovir, pripravila, da bo čez tri dni odpotovala.

II Tisto noč je doña Feliciana pregledala račune in sklenila, da bo takoj, ko Bog pošlje jutro, svoj denar in nakit shranila pri trgovcu, čigar poštenost je bila že pregovorna. Toda ljubosumno premlevanje na eni in računanje dobičkov na drugi strani sta ji odgnala spanec, kar je bilo zanjo velika sreča.

Bilo je okoli dveh zjutraj, ob uri mačk in tatov, ko je na zadnjem dvorišču zaslišala tihe, previdne korake. Napela je ušesa in se prepričala, da na vratih, ki so vodila v njeno spalnico, uporabljajo nekaj, čemur so tedaj rekli prisesek — ne v strokovnem jeziku lekarnarjev, temveč v jeziku Kakusovih sinov. Ta postopek je bil v tem, da so z ognjem prežgali luknjo v les.

Doña Feliciana je naglo skočila s postelje in iz kota sobe vzela lesen drog, na katerega konec je pritrdila koničasto železno ost. S takšnim orožjem so posestniki navadno odhajali na polja.

Tako oborožena se je naša junakinja postavila za vrata in prežala. Komaj je prisesek naredil dovolj veliko odprtino, se je skoznjo prikazala glava. Doña Feliciana je, ne da bi vprašala, kdo je, zarila ost v njen tilnik.

Tat je smrtno zakričal, njegovi pajdaši pa so jo ucvrli. Gospa je tedaj začela klicati na pomoč, soseska se je razburkala, prihitela je nočna straža in na vsesplošno presenečenje so našli umirajočega poštenjaka Vilchesa, ki je brez ovinkov vse priznal in izdal svoje družabnike pri tem podvigu.

III Vsi so na vsa usta hvalili pogum doñe Feliciane in v Limi se ni govorilo o ničemer drugem. Če bi bili takrat že imeli časopise, bi ji v mestni kroniki namenili bučne hvalnice.

Sloves njenega junaštva jo je prehitel v Ico, kamor je nekega jutra prispela, oborožena s kopjem in ostjo, stopila naravnost pred moža in mu rekla: —V Limo, dragi moj gospod, in domov, če nočete, da z vašo cenjeno osebo storim isto kakor z Vilchesovo in vas pustim v takem stanju, da ne boste uporabni niti za seme redkvic.

Gospod Mesía se je tresel kakor šiba na vodi, ukazal osedlati mulo in brez enega samega ugovora ubogal zapoved. Odtlej je v hiši ona nosila hlače, on pa je postal najzvestejši izmed vseh mož, kar jih omenjajo svete in posvetne zgodovine, saj je vedel, da ga bo že prvi spodrsljaj, pri katerem ga zaloti gospa, stal kože.

Ni majhna reč imeti za družico žensko s kopjem in ostjo.