Prevod

ŠPANSKEMU PESNIKU DONU TOMÁSU RODRÍGUEZU RUBÍJU, AVTORJU DRAME Z ENAKIM NASLOVOM KOT TA PRIPOVED I Kako Mariquita Martínez ni hotela, da bi jo klicali Mariquita Plešasta Tam okoli leta 1734 se je po teh limskih ulicah vsa nasmejana sprehajala Mariquita Martínez, dekle, lepo kakor biser — tebi seveda ne seže do kolen, draga bralka. Zdi se mi, kakor da jo gledam pred seboj, pa ne zato, ker bi jo bil poznal, vraga! (Ko je ona jedla pšenični kruh, vaša ponižna služabnost namreč še ni bila nič več kot zamisel v glavi Večnega Očeta.) Pred očmi jo imam zaradi opisa njenih čarov in ljubkosti, ki ga je zapustil neki stihoklepec tistega stoletja; po vsem sodeč je bil zaljubljive narave in je gotovo izgubljal glavo za to dišečo cvetlico. Marujita je bila ena tistih Limčank, ki imajo že v hoji več miline kakor škof v vseh svojih blagoslovih in o katerih je neki pesnik zapisal:

V Limi svetloba svetlejša se zdi, saj Bog, ko sonce je ustvaril, da svetu bi svetilo, je iz ljubezni v lice vsake Limčanke še dve sonci položil. Ob mesečnih nočeh je bilo treba videti Mariquito, kako se sprehaja sem ter tja po Mostu, v snežno beli obleki iz potiskanega bombaža, z belo ruto iz tila, čeveljčki številke štiri in pol, s takšno ljubko spogledljivostjo, da bi še mrtve obudila, in z glavo, prekrito z jasminom. Mesečevi žarki so lepoti mladenke dajali nekaj pravljičnega; moški, ki smo vselej nori na takšne privide iz mesa in krvi, pa so jo obsipali s plohami ljubezenskih besed. Da ne bi nikomur ostala nič dolžna, jim je odgovarjala s tisto urno duhovitostjo, zaradi katere sta ljubkost in bistroumnost Limčank postali pregovorni.

Mariquita je sodila med tiste, ki pravijo: Jaz nisem molitev k Mariji, da bi vzdihovala in stokala. Živimo veselo in seštevajmo, dokler se svinčnik ne zlomi ali tablica ne obrabi!

V kolonialnih časih se je ob mesečnih nočeh komaj dalo hoditi po Mostu. Tam so se namreč shajali vsi. Oba pločnika so zasedali elegantni mladeniči, ki so se v sapici z reke hladili po pasji vročini in si obenem pasli oči na Limčankah. Te so prihajale vdihavat sveži vetrič in z blagim vonjem jasminov v svojih laseh odišavljale zrak.

Takrat ni bilo v modi, da bi se ženske nenehno razkazovale z nakitom iz dragih kamnov, temveč s cvetjem; in takšna moda bi za očete in može težko bila cenejša: s pol srebrnega reala so poravnali svoje obveznosti in jim je ostalo še za rešitev kake duše iz vic. Poleg tega je cvetje pomagalo potešiti radovednost glede zakonskega stanu žensk, saj so si neporočene navadno zatikale cvetlice na levo stran glave, poročene pa na desno.

Vsako poletno popoldne je po limskih ulicah hodilo več fantov in ob klicu »Jasminar!« so dekleta prihajala k zamreženim oknom ter kupovala po dva bananina lista, na katerih so bili naloženi jasmini, arabski jasmini, akacijevi cvetovi, cvetovi frangipanija, pomarančevca, čerimoje in drugi, nič manj dišeči cvetovi. Tedanje Limčanke so svoje okrasje iskale v naravi, ne v umetelnosti.

Limčanka nekdanjih dni ni uporabljala ne zobnih eliksirjev ne praškov za zobe, pa vendar so bili njeni zobje izredno pravilni in čisti. Takrat še niso vedeli, da se lahko v luknji kočnika skriva cela zlata Kalifornija in da bodo iz slonovine izdelovali čeljusti, ki ne bodo prav nič zaostajale za tistimi, s katerimi nas je obdaril Bog. Veste, komu je Limčanka dolgovala belino svojih zob? Prodajalcu korenin. Tudi ta je bil, kakor jasminar, podjeten krošnjar; prodajal je neke mehke in sočne korenine, ki so jih mladenke za kratkočasje grizle in si z njimi drgnile zobe.

Zveni kakor šala, toda podjetnost zamira. Nič več ni ne jasminarjev ne prodajalcev korenin, in škoda jih je; če pa bi še bili, bi jim naprtili občinski davek, ki bi jim zlomil hrbtenico, v teh časih, ko morajo še psi plačevati svoj delež za pravico do lajanja. In, z vašim dovoljenjem, izginili so tudi prodajalec žveplenih vžigalnih trsk, prodajalec ostankov cigar, prodajalec mesnih nabodal anticuchos in drugi podjetni ljudje.

Pustimo stranpoti in se vrnimo k Mariquiti. Omenjena Limčanka ni poznala ne frizerjev ne lasnih zvitkov, kvečjemu kak vihrav koder ob velikih praznikih; ni poznala ne vročih želez ne papirčkov za kodranje in nikoli ni uporabljala ne oljčkov ne balzamov ne glicerina ne pomad za lase. Božja voda in konec besedi, lasje pa so bili od dobrega najboljši.

Današnja dekleta pa pravijo, da voda gnije lasne korenine, in nisem razpoložen, da bi se z njimi prepiral in trdil nasprotno. Tudi pijanci pravijo, da imajo raje žganje, ker se v vodi redijo žabe in golazen.

Mariquiti je njen hudiček tičal v bujni grivi. Ponašala se je z dvema razkošnima kitama, ki sta ji, kakor je dejal Zorrilla, ko je opisoval Evino lepoto, segali po vsej dolžini telesa do tal.

Neke takšne mesečne noči se je Mariquita sprehajala po Mostu, temu metala poglede, onemu namenjala nasmehe, tretjega zbadala, ko jo je nenadoma neki moški zgrabil okoli pasu, potegnil oster nož in švist, švast! — v hipu ji je odrezal eno kito.

Kričanje in zmeda. Mariquito je popadel krčevit napad, ljudje so se razbežali, vrata so zaloputnila in v palačo je prispela novica, da so se neki gusarji potihem pritihotapili skozi rečno ustje ter z nenadnim napadom zavzeli mesto.

Skratka, dekle je ostalo ostriženo, in da je ne bi začeli klicati Mariquita Plešasta, se je odločilo za krepostno življenje, vstopilo v hišo pobožnih žena in o njej ni bilo več slišati.

II Kako je kita njenih las pripomogla, da je Peru dobil umetniško slavo Človek, ki je v navalu besa ostrigel Mariquito, je bil šestindvajsetletni mladenič, sin Španca in Indijanke. Imenoval se je Baltasar Gavilán. Oče mu je zapustil nekaj novcev, toda fant, ki je izgubil glavo za omenjeno žensko, je zapravljal, dokler ni zagledal dna mošnje. Ta seveda ni mogla biti neizčrpna kakor pet kovancev Juana Espera-en-Dios, imenovanega tudi Večni Jud.

Baltasarjev boter je bil gvardijan samostana San Francisco, menih velikega ugleda in veljave. Čeprav je imel svojega krščenca zelo rad, mu je pridigal tri ure, ko je izvedel, kaj je mladeniča spravilo v težave. Kazenski sodnik je prve dni zahteval izročitev prestopnika; a naj je Mariquita pomislila, da ji izgubljene kite ne bi vrnili, četudi bi njenega sovražnika obesili, ali pa je, kar je verjetneje, vpliv njegovega častitega gospoda pravici zasukal nos — gotovo je le, da oblast pri zahtevi po izročitvi ni vztrajala.

Da bi si krajšal čas v prisilnem samostanskem življenju, je Baltasar začel rezljati kos lesa in iz njega izdelal doprsne podobe Device Marije, malega Jezusa, treh svetih kraljev in nazadnje vse, kar sodi k betlehemskim jaslicam. Čeprav so bile figurice majhne, je bila celota nadvse imenitna in gvardijanovi obiskovalci so naokrog pripovedovali, da gre za umetniško čudo. Opogumljen s pohvalami se je Gavilán posvetil izdelovanju podob v naravni velikosti, ne le iz lesa, temveč tudi iz kamna iz Huamange; nekaj teh se je ohranilo v različnih limskih cerkvah.

Najbolj občudovano delo našega umetnika je bila Žalostna Mati božja, za katero ne vemo, ali jo še hranijo v samostanu San Francisco. Podkralj, markiz Villagarcía, je slišal za kiparjevo nadarjenost in se je hotel o njej osebno prepričati; nekega jutra je prišel v celico, spremenjeno v delavnico. Njegova ekscelenca je izjavila, da so bili dvorjani v svojih pohvalah preskromni, in se z umetnikom prisrčno pomenkovala. Kipar, ki ga je podkraljeva prijaznost opogumila, mu je povedal, da mu je zaprtost že odveč, da je s tremi leti samostanskega življenja svoj prestopek več kot dovolj odslužil in da hrepeni po širni svobodi. Markiz se je popraskal po konici ušesa in mu odgovoril, da družba potrebuje zadoščenje: ker je na Mostu povzročil škandal, mora biti na Mostu razstavljeno delo, ki bo s svojo odličnostjo pripravilo ljudi, da pozabijo človekov prestopek in občudujejo umetnikov genij. S temi besedami se je njegova ekscelenca zasukala na petah in odšla proti vratom.

Pet mesecev pozneje, leta 1738, so v Limi z veličastnim slavjem in razkošnimi praznovanji proslavili postavitev konjeniškega kipa Filipa V. na lok nad Mostom.

V opisu teh slovesnosti, ki smo ga brali, umetniku namenjajo izredno hvalo. Na nesrečo za njegovo slavo pa ga delo ni preživelo: ob znamenitem potresu leta 1746 se je del loka podrl in kip je zgrmel na tla.

Tu želimo zapisati še nenavadno naključje. Skoraj hkrati, ko je vladarjeva podoba padla s podstavka, je v Limo prispela novica, da je Filip V. umrl zaradi nenadne usodne kapi, ki je, če se tako izrazimo, potres v človeškem telesu.

III Kako je kip povzročil kiparjevo smrt Avguštinski očetje so še nekaj časa po letu 1824 prirejali znamenito procesijo na veliki četrtek, ki se je končevala po polnoči, ob nemajhnem hrupu, vreščanju stark in izmuzljivih pobegih deklet. Procesijo je sestavljalo več kot dvajset nosilnic in na prvi je stala dovršena podoba Smrti s koso in vsem, kar sodi zraven, izvrstno delo umetnika Baltasarja Gavilána.

Na dan, ko je Gavilán dokončal okostnjaka, so v njegovo delavnico prišli redovniki in številne ugledne osebnosti dežele; odlično opravljeno delo je poželo navdušeno in soglasno odobravanje. Umetnik je dosegel nov triumf.

Baltasar se je že v času, ko je živel v zavetju samostana San Francisco, strastno predajal Bakhovemu kultu in pravijo, da je svoje najboljše kipe izklesal povsem pijan.

Nedavno sem prebral sijajen članek o Edgardu Poeju in Alfredu de Mussetu z naslovom Alkoholizem v književnosti. Baltasar bi lahko dal snov za drugo razpravo, ki bi jo naslovili Alkoholizem v likovni umetnosti.

Alkohol je našemu umetniku krepil duha in telo; bil je, če lahko tako rečemo, njegova nimfa Egerija. Zamisel in moč, čustvo in resnico — vse je Baltasar našel na dnu čaše.

Da bi proslavil uspešen konec dela, ki so mu ga naročili avguštinci, je Baltasar s prijatelji odšel v balinišče in se kraljevsko napil. Oprijemajoč se zidov se je ob desetih zvečer le vrnil v svojo delavnico, vzel kremen, kresilo in žvepleno trsko, prižgal lojeno svečo ter se oblečen vrgel na posteljo.

Opolnoči se je prebudil. Medla svetloba je metala nenavaden odsev na okostnjaka, postavljenega ob vznožje postelje. Zdelo se je, da je kosa Parke dvignjena nad Baltasarjem.

Prestrašen in pod poneumljajočim vplivom alkohola ni prepoznal dela svojih rok. Začel je grozljivo kričati in sosedje, ki so prihiteli, so po njegovih nepovezanih besedah razumeli, kakšna prividna groza ga je obsedla.

Veliki perujski kipar je umrl blazen istega dne, ko je dokončal okostnjaka, o čigar umetniški vrednosti še vedno z velikim spoštovanjem govorijo ljudje, ki so se v prvih letih neodvisnosti udeleževali procesije na veliki četrtek.