Prevod
_Jannuccio ima iz prvega zakona dva otroka. Ko se drugič oženi, ju mačeha tako zasovraži, da ju odpelje v gozd. Tam se izgubita in ločita; Nennillo postane priljubljen dvorjan nekega kneza, Nennella pa skoči v morje, kjer jo pogoltne začarana riba. Ta jo odnese na skalnat otok, kjer jo brat prepozna, knez pa jo bogato omoži._ _Ko je Ciulla končala svoj tek, se je Paola pripravila, da se požene v tekmo; potem ko si je s krepkim odkašljevanjem očistila grlo in si z novim robcem iz platna in konoplje obrisala usta, je takole začela._ Gorje možu, ki ima otroke in upa, da jim bo priskrbel varstvo s tem, da jim pripelje mačeho, saj z njo pripelje v hišo orodje njihove pogube. Še nikoli namreč ni bilo videti mačehe, ki bi z dobrim očesom gledala na tuji zarod; in če se je po naključju vendarle našla kakšna, lahko tisto luknjo zamašimo s paličico in rečemo, da je bila bela vrana. Jaz pa vam bom med tolikimi, o katerih ste nemara že slišali govoriti, povedala o eni, ki jo lahko prištejemo med brezvestne mačehe in ki si je, kakor boste presodili, zaslužila kazen, za katero si je sama odštela gotov denar.
Nekoč je živel oče po imenu Jannuccio, ki je imel dva otroka, Nennilla in Nennello; rad ju je imel kakor punčico svojega očesa. Toda ko je smrt s tiho pilo časa prežagala rešetke ječe, v kateri je bila zaprta duša njegove žene, si je vzel grdo harpijo, pravo prekletnico in pasjo mrho. Komaj je prestopila prag moževe hiše, je že hotela imeti ves hlev samo zase in začela govoriti: »Mar sem prišla sem trebit uši tujim otrokom?
Samo še tega mi je manjkalo, da si nakopljem tuje breme in gledam okoli sebe te nadloge! Raje bi si zlomila vrat, kakor da sem prišla v ta pekel, kjer zaradi teh posrancev slabo jem, še slabše pijem in najslabše spim! Takega življenja ni mogoče prenašati. Prišla sem za ženo, ne za deklo! Nekaj bo treba ukreniti in najti prostor za ti dve nadlogi, sicer si ga bom poiskala sama. Bolje je enkrat zardeti kakor stokrat prebledeti: kar zdaj se ločiva za vselej!
Odločena sem, da se tej reči pride do dna, ali pa med nama vse poči in se razleti!« Ubogi mož, ki se je že nekoliko navezal na to žensko, ji je rekel: »Nikar se ne jezi, žena moja, saj je sladkor drag! Jutri zjutraj, še preden zapoje petelin, te bom rešil te nadloge, da boš zadovoljna.« In res je naslednje jutro, še preden je zarja razgrnila svojo rdečo špansko odejo, da bi skozi vzhodno okno otresla bolhe, prijel vsakega otroka za eno roko, si na laket obesil veliko košaro jedače in ju odpeljal v gozd, kjer je vojska topolov in bukev oblegala sence. Ko so prispeli, je Jannuccio rekel: »Otročička moja, ostanita tukaj, veselo jejta in pijta; ko pa vama česa zmanjka, poglejta to sled pepela, ki ga trosim po poti. To bo nit, ki vaju bo izpeljala iz blodnjaka in pripeljala naravnost domov.« Vsakega je poljubil in se jokaje vrnil v hišo. Ko pa so vse živali na poziv nočnih biričev naravi plačevale davek potrebnega počitka, sta se otroka, morda iz strahu pred tem samotnim krajem, kjer je voda potoka neusmiljeno udrihala po predrznih kamnih, ki so se ji postavljali pod noge, in bi prestrašila celo Rodomonteja, počasi odpravila po stezici iz pepela. Bila je že polnoč, ko sta korak za korakom prišla domov. Mačeha Pascozza se tedaj ni vedla kakor ženska, temveč kakor peklenska furija: kričala je do neba, tolkla z rokami, topotala z nogami in prhala kakor splašen konj ter govorila: »Kaj pa naj to pomeni? Od kod sta se privlekla ta smrkavca in ta paglavec?
Mar ni živega srebra, ki bi ju spravilo iz te hiše? Mar ju res hočeš imeti tukaj, da mi bo od žalosti počilo srce? Pojdi, takoj mi ju spravi izpred oči! Nočem čakati ne na petelinjo pesem ne na kokošje kokodakanje, sicer si lahko obrišeš usta za to, da bom spala s teboj! Jutri zjutraj jo popiham k svojim sorodnikom, saj me nisi vreden. Toliko lepega pohištva sem ti prinesla v hišo, zdaj pa naj gledam drek in voham smrad tujih zadnjic! Tako dobre dote nisem prinesla zato, da bi bila sužnja otrokom, ki niso moji!« Nesrečni Jannuccio je videl, da je barka zašla na napačno pot in da postaja zadeva prevroča; zato je še tisti hip vzel otroka in se vrnil v gozd. Tam jima je dal novo košarico jedače in rekel: »Saj vidita, ljuba moja, kako vaju sovraži tista psica, moja žena, ki je prišla v hišo v vajino pogubo in meni kakor žebelj v srce.
Zato ostanita v tem gozdu, kjer vama bodo bolj usmiljena drevesa dajala zavetje pred soncem, bolj dobrotljiv potok vama bo ponujal vodo brez strupa in prijaznejša zemlja vama bo postlala travnato ležišče brez nevarnosti. Ko pa vama zmanjka hrane, vama tukaj puščam ravno stezico iz otrobov, po kateri bosta lahko prišla prosit za pomoč.« Ko je to izrekel, je obrnil obraz vstran, da ne bi videla njegovih solz in da ubogima otročičkoma ne bi vzel poguma. Ko sta pojedla vse, kar je bilo v košarici, sta se hotela vrniti domov; toda neki osel, sin nesreče, je požrl otrobe, raztresene po tleh, in tako sta zgrešila pot. Več dni sta tavala po gozdu in se hranila z želodom in kostanjem, ki sta ga našla na tleh. Ker pa nebo vedno drži svojo roko nad nedolžnimi, je po srečnem naključju prišel v tisti gozd neki knez na lov. Ko je Nennillo zaslišal pasji lajež, se je tako prestrašil, da se je skril v votlo drevo, ki ga je našel; Nennella pa je tekla tako daleč, da je prišla iz gozda na morsko obalo. Tam so se prav tedaj izkrcali morski razbojniki, da bi nabrali drva, in jo ugrabili. Njihov poglavar jo je odpeljal domov; ker je njegovi ženi malo prej umrla hčerka, sta jo vzela za svojo. Toda vrnimo se k Nennillu, ki je čepel v votlem deblu. Obstopili so ga psi in zganjali tolikšen trušč, da bi človek oglušel. Knez je šel pogledat, kaj se dogaja, in našel tega lepega dečka, ki je bil še tako majhen, da ni znal povedati, kdo sta njegov oče in mati. Posadil ga je na sedlo enega od lovcev, ga odpeljal v kraljevo palačo ter ga dal skrbno vzgajati in učiti koristnih spretnosti. Med drugim ga je dal izučiti za razrezovalca mesa pri mizi, in še tri ali štiri leta niso minila, ko je postal tako spreten v svoji umetnosti, da je znal rezati na las natančno. Medtem se je razvedelo, da je mož, pri katerem je živela Nennella, morski razbojnik, in hoteli so ga zapreti. Ker pa je imel med sodnimi pisarji prijatelje, ki jim je mašil usta, jo je z vso družino pravočasno popihal. Morda je bila to nebeška pravičnost, da je moral tisti, ki je na morju počenjal hudobije, na morju tudi plačati zanje: vkrcal se je namreč na lahko ladjico, in ko je bil sredi morja, se je dvignil tako silovit veter in so valovi tako podivjali, da se je ladjica prevrnila in so vsi zaplavali kakor račke. Le Nennella, ki ni bila kriva njegovih roparstev, kakor so bili njegova žena in otroci, je ušla tej pogubi. Prav tisti hip se je namreč ob ladjici znašla velika začarana riba, ki je razprla neizmerno žrelo in jo pogoltnila. Toda ravno ko je deklica mislila, da so ji dnevi šteti, je v ribjem trebuhu našla nekaj osupljivega: čudovite poljane, prelepe vrtove in gosposko hišo z vsem udobjem, kjer je živela kakor kneginja. Riba jo je, celo in nedotaknjeno, odnesla k skalnatemu otoku, kamor se je knez v največji poletni sopari in najhujši pripeki prišel hladit. Medtem ko so pripravljali veličastno gostijo, se je Nennillo postavil na balkon palače na tistem otoku in brusil nože, saj je imel svoje delo zelo rad in si je želel z njim pridobiti čast. Ko ga je Nennella zagledala skozi ribje žrelo, je iz globine zavpila: »Bratec moj, moj bratec dragi, noži so že nabrušeni, mize že pogrnjene, meni pa življenje preseda, ko sem brez tebe v trebuhu te ribe!« Nennillo se prvič ni zmenil za ta glas.
Knez pa, ki je bil na drugi loži, se je ob tem tožnem klicu obrnil, zagledal ribo in še enkrat zaslišal iste besede. Ves iz sebe od začudenja je poslal nekaj služabnikov pogledat, ali bi lahko ribo kako zvabili na kopno. Nazadnje je, ker je nenehno slišal ponavljanje istega klica: »Bratec moj, bratec moj,« vse svoje ljudi drugega za drugim vprašal, ali ima kdo izgubljeno sestro. Nennillo je odgovoril, da se kakor skozi sanje spominja, kako je takrat, ko ga je knez našel v gozdu, imel sestro, o kateri pozneje ni več ničesar slišal. Knez mu je rekel, naj se približa ribi in pogleda, kaj se dogaja; morda je ta sreča prihranjena prav zanj. Ko je Nennillo stopil k ribi, je ta položila glavo na skalo in razprla za šest pedi široko žrelo; iz njega je prišla Nennella, tako lepa, da je bila kakor nimfa, ki jo je čarovnik pri gledališki predstavi s čaranjem priklical iz živali. Ko jo je kralj vprašal, kako se je vse to zgodilo, mu je povedala nekaj o njunih nesrečah in o mačehinem sovraštvu. Ker pa se nista mogla spomniti ne očetovega imena ne svojega doma, je kralj dal razglasiti, naj tisti, ki je v gozdu izgubil dva otroka, Nennilla in Nennello, pride v kraljevo palačo, kjer ga čakajo dobre novice. Jannuccio, ki je bil ves čas žalosten in neutolažljiv, saj je mislil, da so ju požrli volkovi, je ves vesel pohitel h knezu in povedal, da je on izgubil ta otroka. Ko je pripovedoval, kako je bil prisiljen odpeljati ju v gozd, ga je knez krepko oštel in ga ozmerjal z ničvrednim koštrunom, ki si je dovolil, da mu je neka babnica stopila z nogo na vrat in ga pripravila do tega, da je v divjini zapustil dva taka dragulja, kakršna sta bila njegova otroka. Ko pa mu je s temi besedami dodobra razbil glavo, mu je na rano položil obliž tolažbe in mu pokazal otroka, ki ju še pol ure ni mogel nehati objemati in poljubljati. Knez mu je dal sneti z vratu njegovo capasto pokrivalo in ga obleči kakor plemiča. Nato je dal poklicati Jannuccievo ženo, ji pokazal tista dva zlata zaklada in jo vprašal: »Kaj bi si zaslužil človek, ki bi jima storil kaj hudega in ju spravil v smrtno nevarnost?« Odgovorila je: »Jaz bi ga zaprla v sod in ga skotalila po pobočju gore.« »Prav, dobila si svoje,« je rekel knez. »Koza je svoje rogove obrnila proti sebi! Zdaj pa le: ker si si sama izrekla sodbo, boš zanjo tudi plačala, saj si tako zelo sovražila ta lepa pastorka.« Ukazal je, naj izvršijo kazen, ki si jo je določila sama, nato pa je našel nadvse bogatega plemiča, svojega vazala, in mu dal Nennello za ženo; njenemu bratu je dal hčer drugega, prav tako bogatega plemiča. Obema je namenil dovolj dohodkov, da sta lahko preživljala sebe in očeta ter nista potrebovala nikogar na svetu. Mačeha pa, zavita v sod, je končala življenje in skozi odprtino za čep vpila, dokler je bilo še kaj sape v njej: _Nesreča se obira, a gorje tistemu, ki jo dočaka._ _Nazadnje pride ena prava in poplača vse._
Izvirnik
_Jannuccio ha duje figlie de la primma mogliere, se nzora la seconna vota, e songo tanto odiate da la matrea, che le porta a no vosco, dove sperduto l’uno da l’autro, Nennillo deventa caro Cortisciano de no Prencepe, e Nennella jettannose a mmaro, è gliottuta da no Pesce fatato, e ghiettato sopra no scuoglio è da lo fratiello reconosciuta, e da lo Prencepe mmaritata ricca ricca._ _Fremmata la carrera Ciulla, se mese ’n punto de correre sto palio Paola, e dapò d’esserese spurgata la voce co na bella rascata, e annettatose lo musso co no moccaturo nuovo de lino, e cannavo, accossì dette prenzipio._ Negrecato chill’ommo, che avenno figlie, spera de trovarele covierno co darele Matreja, pocca le porta a la casa la machena de le rruine lloro,
non essennose visto maje matreja, che mmirasse de buon uocchio le rrazze d’autro, e se puro, se n’è trovata quarc’una de desgrazia, se pò mettere lo spruoccolo a lo pertuso, e se pò dire, che sia stato Cuorvo janco; ma io fra tante, che fuorze nn’averrite sentuto mentovare, ve parlaraggio d’una, che se pò mettere a la lista de le mmatreje scoscenziate, la quale stimmarrite degna de la pena, che se comperaje a denare contante.
Era na vota no patre chiammato Jannuccio, ch’avea duje figlie, Nennillo, e Nennella; a li quale voleva bene quanto a le bisole soje; ma avenno la morte co la limma-sorda de lo tiempo rotte le ferriate de la presonia de ll’arma de la mogliere, se pigliaje na brutta scerpia, ch’era na Canesca mmardetta, che non accossì priesto appe misso lo pede a la casa de lo marito, che accommenzaje ad essere cavallo de na stalla, e a dicere, che sò benuta a spedocchiare li figlie d’autre?
chesto mme mancava mo de pigliareme sto mpaccio d’autre, e bedereme ntuorno ste rregnole, che nnanze mme fosse rotta la noce de lo cuollo, che benire a sto nfierno pe mmale magnare, peo vevere, e peo dormire pe lo fastidio de sti cacate, chesta n’è bita da zoffrire, so benuta pe mmogliere, non pe bajassa, besogna pegliarence spediente, e trovare recapeto pe ste pitteme, o mme trovo recapeto pe mme stessa, e mmeglio na vota arrossire, che ciento palledire, mo sparentammo pe sempre; che so resoluta propio de vederene lo costrutto o rompere ’n tutto, e pe tutto. Lo nigro marito avenno puosto no poco d’affezzione a sta femmena, le disse: Senza collera, mogliere mia, ca lo zuccaro vale caro: ca craje matino nnanze, che ccanta lo Gallo te levarraggio sto
trivolo, pe tenerete contenta; e accossì la matina appriesso nnanze che l’Arba spannesse la coperta de Spagna rossa pe scotolare li pulice a la fenestra d’Oriente, isso pigliatose li figlie uno pe mano, co no buono panaro de cose da magnare nfilato a lo vraccio, le pportaje a no vosco, dove n’aserzeto de chiuppe, e de faje tenevano assediate l’ombre; a lo quale luoco arrivato, disse Jannuccio: Nennille mieje, stateve ccà drinto, manciate, e bevite allegramente, e comme ve manca niente, vedite sta lista de cennere, che vao semmenanno, che sarrà lo filo, che cacciannove da lo laborinto, ve portarrà a piede fitto a la casa vostra, e datole no vaso ped’uno, se nne tornaje chiagnenno a la casa. Ma comme tutte l’anemale zitate da li sbirre de la notte pagano
lo cienzo a la natura de lo necessario arrepuoso, li Nennille, o fosse la paura de stare a chillo luoco jeremo, dove l’acque de no sciummo, che mmazziava le pprete mpertenente, che se le paravano nnante le piede, averria fatto sorrejere no Rodomonte, s’abbiaro chiano chiano pe chella stratella de cennere, ed era già meza notte quanno adasillo adasillo arrivaro a la casa, dove Pascozza la matreja, non fece cosa de femmena, ma de furia nfernale, auzanno li strille a lo Cielo, sbattenno mano, e piede, e sbruffanno comm’a ccavallo adombrato, decenno; che bella cosa è chesta? dove so sguigliate sti zaccare, e sti peccenache?
è possibele, che non ce sia argiento vivo da scrastarele da sta casa? è possibele, che nce le buoglie tenere pe ccrepantiglia de sto core? Và levamette mo propio da nante l’uocchie, ca non voglio aspettare nè mmuseca de Galle, nè ttrivole de Galline, si nò, te puoje spezzolare li dente, ch’io dorma co ttico, e craje matino mme ne la sfilo a la casa de li pariente mieje, ca tu non mme mmierete, e puro t’aggio portato tante belle mobele a sta casa, pe bedere le ccacate, e lo fieto de li cule d’autre, nè aggio dato accossì bona dote pe essere schiava a li figlie, che non so mieje. Lo sfortunato Jannuccio, che bedde la varca male abbiata, e la cosa pigliare troppo de caudo, a lo stisso momento se pigliaje le ppeccerelle, e tornato a lo vosco, dove dato
n’autro panariello de coselle da mangiare a li figlie, le disse: Vuje vedite, bene mio, quanto ve tene nsavuorrio chella cana de moglierema, venuta a la casa mia pe rroina vostra, e pe cchiuovo de sto core; perzò statevenne a sto vosco, dove l’arvole cchiù pietuse ve farranno pennata contra lo Sole, dove lo sciummo cchiù caritativo, ve darrà da vevere senza tuossoco, e la terra cchiù ccortese ve darrà saccune d’erva senza pericolo, e quanno ve mancarrà lo mazzeco, io ve faccio sta viella de vrenna deritta deritta, pe la quale ve porrite venire a cercare soccurzo, e accossì ditto votaje la facce dall’autra parte pe non se fare a bedere chiagnere, e levare d’armo li povere Zaccarielle, li quale pocca s’appero mangiato la rrobba de lo panariello, vozero
tornare a la casa; ma perchè n’aseno figlio de la mala fortuna s’aveva annorcato la vrenna sparpogliata pe tterra, sgarraro la strata, tanto che ghiettero na mano de juorne spierte pe drinto lo vosco, pascennose de gliantre, e castagne, che trovaro cadute ’n terra. Ma perchè lo Cielo tene sempre la mano soja ncoppa li nnoziente, venne pe bentura no Prencepe a caccia drinto a chillo vosco, e Nennillo sentenno l’abbajatorio de li cane, appe tanta paura, che se schiaffaje drinto a n’arvolo, che trovaje ncafotato, e Nennella deze tanto a ccorrere, che sciuta da lo vosco, se trovaje a na marina, addove essenno smontate cierte corzare a fare legna, nne la zeppoliaro, e lo capo lloro se la portaje a la casa, dove la mogliere essennole morta de frisco
na figliola, se la pegliaro pe ffiglia. Ma tornanno a Nennillo, che ncaforchiatose drinto a chella scorza d’arvolo, era ntorniato da cane, che facevano n’alluccare da stordire, tanto che facenno vedere lo Prencepe, che cosa fosse, e trovato sto bello figliulo, che non seppe dire chi fosse lo patre, e la mamma, tanto era peccerillo, lo fece mettere ncoppa na sarma de no cacciatore, e portatosillo a lo palazzo riale, lo fece crescere co granne delegenzia, e mmezzare vertoluso, e fra l’autre cose lo fece mparare da Scarco, tanto che non passaro tre, o quatto anne, che deventaje accossì bravo dell’arte soja, che sparteva a capillo. Fra chisto tiempo essennose scopierto ca lo corzaro, che teneva Nennella era latro de maro, lo vozero pigliare presone, ma
isso, che aveva ammice li scrivane, e le tteneva abboccate, se la folaje co tutta la casa, e fuorze fo jostizia de lo Cielo, che chi aveva fatto le mbroglie a maro, a maro nne pagasse la pena, e perzò nvarcatose ncoppa na varca sottile, comme fu ’n miezo maro, venne tale refola de viento, e tale zirria d’onne, che se revotaje la varca, e fecero tutte lo papariello; schitto, Nennella, che n’avea corpa ne li latrocinie suoje, comme avea la mogliere, e li figlie, scappaje sto riseco, pocca se trovaje a sto medesemo tiempo ntuorno la varca no gran pesce fatato, lo quale aprenno no gran sfonnerio de cannarone, se la gliottette; ma quanno la figliola se credette d’avere scomputo li juorne, tanno trovaje cosa da strasecolare drinto lo ventre de sto
Pesce, ca nc’erano campagne bellisseme, giardine de spanto, na casa de Segnore co tutte le commedetà, dove stette da Prencepessa; da lo quale Pesce fu portata de zeppa, e de pesole a no scuoglio, dove essenno la maggiore afa de la state, e la cchiù granne carcarella, era venuto lo Prencepe a pigliare frisco; e mentre s’apparecchiava no banchetto terribile, Nennillo s’era puosto a no gaifo de lo Palazzo ncoppa sto scuoglio ad affilare cierte cortielle, delettannose assaje de l’affizio sujo pe farese nore, lo quale visto da Nennella pe lo cannarone de lo Pesce, sparaje na voce ’n cupo; frate mio, frate, li cortielle so ammolate, le tavole apparecchiate, ed a mme la vita ncresce, senza te drinto a sto pesce. Nennillo la primma vota non mese mente a sta voce:
Ma lo Prencepe, che steva a n’autra loggia, votatose a sto lamiento, vedde lo pesce, e sentette n’autra vota le stesse parole; pe la quale cosa restaje fora de se stisso de lo stopore, e mmannato na mano de serveture a bedere si co quarche muodo potessero gabbare lo Pesce a tirarelo ’n terra, finalemente sentenno leprecare sempre chillo medesemo, (frate mio, frate mio), demmannaje ad uno ped uno à tutte le gente soje, chi avesse quarche sore sperduta, e rresponnenno Nennillo, ca se jeva allecordanno comme no suonno, che quanno isso lo trovaje a lo vosco, aveva na sore, che non ne seppe cchiù nova. Lo Prencepe disse, che s’accostasse a lo pesce, e bedesse, che cosa fosse, fuorze stà ventura era stipata ped isso. E Nennillo accostatose a lo pesce,
chillo cacciato la capo ncoppa a lo scuoglio, ed aprenno seje parme de canna, ne scette Nennella accossì bella, che parze no ntermedio appunto de na Ninfa pe ncanto de quarche Mago sciuta da chillo anemale, e demmannato da lo Rè comme passava sto fatto, le jeze azzennanno quarche parte de li travaglie loro, e l’odio de la matreja; ma non se sapenno allecordare de lo nomme de lo patre, nè de la casa lloro, lo Rrè fece jettare banno, che chi avesse perduto duje figlie chiammate Nennillo, e Nennella drinto a no vosco, fosse venuto a lo Palazzo riale, ca n’averria avuto bona nova. Jannuccio, che nne steva sempre co lo core nigro, e sconzolato, credenno che fossero state manciate da lupe, corze co n’allegrezza granne a trovare lo Prencepe, decenno, ch’isso avea
perduto sti figlie. E contato la storia comme fosse stato sforzato de portarele a lo vosco, lo Prencepe le fece na bona nfroata, chiammannolo vervecone da poco; lo quale s’avea fatto mettere lo cauce ncanna da na femmenella, reddocennose a mmannare spierto doje gioje comm’erano li figlie suoje. Ma dapò che l’appe rotta la capo co ste parole, nce mese lo nchiastro de la consolazione, facennole vedere li figlie, che non se saziaje pe mez’ora d’abbracciare, e basare, e lo Prencepe fattole levare lo capo-purpo da cuollo, lo fece vestire da gentelommo; e fatto chiammare la mogliere de Jannuccio le fece vedere chelle doje puche d’oro, decennole, che mmeritarria chi le facesse male, e le mmettesse a pericolo de morte? ed essa respose: io pe mme la metterria drinto
na votte chiusa, e la vrocciolarria pe na montagna. Và ca l’aje, disse lo Prencepe: la crapa ha portato le ccorna contro se stessa; ora susso pocca tu t’aje fatta la sentenza, tu la paga, avenno portato tant’odio a sti belle figliastre; e accossì dette ordene, che se secotasse la settenzia data da essa stessa, e trovato no gentelommo ricco ricco vassallo sujo, le dette Nennella pe mmogliere, e la figlia de n’autro semmele a lo frate, dannole ntrate vastante da campare loro, e lo patre, che n’appero abbesuogno de nesciuno a lo munno, e la matreja nfasciata da na votte, sfasciaje la vita, gridando sempre pe lo mafaro, mentre appe spireto, _Trica malanno, e guajo a chi l’aspetta._ _Po nne vene una bona, e paga tutte._
