Prevod
Nihče ni vedel, kako si je Lizon v L'Anse Creuse (blizu Detroita) pridobil Juliennino ljubezen, saj je bila dekle milega in pobožnega značaja, hči bogaboječega kmeta, Lizon pa temen, oduren ničvrednež, ki je prišel med ljudi kdo ve od kod in živel od zaslužka točilnice, kjer so prodajali najogabnejšo žganico in kjer so bile igre na srečo, pretepi in popivanje na sporedu vsako noč. Morda so imeli prav tisti, ki so govorili, da gre za čarovništvo. Predrzno je oblegal njeno srce, in ko je pokazala znamenja, da bo popustila, je njej in njenim prijateljem povedal, da se z njo ne namerava poročiti, ker ne verjame v vero.
Vendar je Julienne zapustila svoj udobni dom in odšla živet k temu zloglasnemu malopridnežu v njegovo zloglasno krčmo, v veliko zgražanje vse skupnosti, zlasti pa duhovnika, ki je spoznal, da je Lizonova moč za zlo večja od njegove moči za dobro: več ko je bilo postopačev v krčmi, manj je bilo vernikov v cerkvi. Neko nedeljsko jutro je Julienne presenetila ljudi, ko se je pojavila v cerkvi in javno prosila odpuščanja za svoje grehe. Prvič po svojem pobegu je prišla tja in zdelo se je, kakor da se je prebudila iz zamaknjenosti ali vročičnega sna. Oče jo je z veseljem spet sprejel pod svojo streho in vse je bilo dobro do silvestrovega večera, ko so mladeniči, imenovani d'Ignolee, obhodili naselje, peli in prosili mesa za uboge — po običaju, ki je izviral od druidov. Prišli so do hiše Julienninega očeta, ki jih je gostoljubno sprejel in obdaroval, toda njihovo pesem je prekinil krik groze — med maškarami je bil Lizon in Julienne je izginila. Množica vaščanov je stekla v krčmo in rešila dekle iz sobe, v katero jo je porinil ta malopridnež, vendar je bilo prepozno — izgubila je razum. Lizon je preklinjal, udrihal in bogokletno govoril, dokler se mu ni naposled postavil po robu duhovnik in mu povedal, da je šel predaleč; da je bil nadloga ljudem in sovražnik cerkve. Nato ga je izobčil in mu dejal, da niti v grobu ne bo našel miru; da bo cerkev, ki jo je zapustilo toliko žrtev njegovih zvijač in nasilja, odneslo.
Duhovnik je nemudoma zapustil kraj in nravnost vasi je vse bolj propadala. Tudi vse drugo se je zarotilo proti njej. Rastlinske bolezni, neurja in škodljiv mrčes so pustošili po poljih in sadovnjakih, kakor da bi se bila narava zavezala razkriti pregrešnost tega kraja. Nenadoma je Lizona doletela smrt. Blizu njegove krčme so izkopali jamo in ga položili v krsto, toda ko so jo spuščali vanjo, so začutili, da postaja vse lažja, iz nje pa se je usula množica debelih, gnusnih kač. Zdelo se je, da megla, ki je tisto jutro prekrivala zemljo, mimo njih polzi v človeških podobah; ko so grob zasuli, se je njegova površina vzvalovila, kakor bi se pod njo dvignil val, po mraku pa je nad njim zaplesala modra blodna lučka. Razbesnelo se je neurje in valovi so butali ob obalo, dokler niso spodkopali cerkve, ki se je s treskom zrušila v kipečo povodenj. Toda prekletstvo je minilo in ko so zgradili novo kapelo, je staro zlo že zapustilo L'Anse Crease.
