Prevod
(Nekaterim knjigam delamo preveliko uslugo že s tem, da jih kritiziramo.) Na nekem vrtu je radoveden prirodoslovec zagledal dve kuščarici. Obe ujame, 5 in kar najhitreje ju hoče raztelešiti. Že zgrabi tisto, ki je bolj tolsta; 10 ud za udom jo razkosava, nato pa vzame še mikroskop. Noge in rep, 15 kožo in drobovje, oči in vrat, hrbet in trebuh, vse loči in vse pregleda. 20 Vzame pero, spet si ogleduje, nekoliko piše, nato premišljuje. Po svojih bukvah 25 zatem brska, pa se spet vrne k istemu mesarjenju. Nekaj radovednežev iz njegove druščine 30 ga pride obiskat: razloži jim, kaj opaža; eni se čudijo, drugi sprašujejo, 35 tretji tuhtajo. Ko je raztelešenje končano, se učenjak kuščarice naveliča. 40 Drugo izpusti, saj je še živa. Ta se vrne v svoje špranje in med klepetom 45 s sosedami jim ves dogodek razodene. »O tem ni dvoma, prav nobenega (jim govori): 50 na lastne oči sem vse videla. Ta človek je ves ljubi dan prebil ob ogledovanju telesa 55 naše prijateljice. In še se najde kdo, ki nam pravi golazen? Kako naj trpimo takšno krivico, 60 ko pa je v nas toliko reči, vrednih ogleda in pisanih besed? Nikar ne obupujmo, 65 plemenita druščina! Veliko veljamo, pa naj govorijo, kar hočejo.« In potem bi radi, da se ne prevzamejo 70 nekateri pisci ničvrednih del! Veliko čast jim izkazuje, kdor jih kritizira. Ne z vso resnostjo, 75 le mimogrede velja opozoriti na njihove neumnosti; kajti če preveč pozornosti posvečamo kuščaricam, 80 jim dajemo povod, da ponavljajo: »Veliko veljamo, pa naj govorijo, kar hočejo!«
