Prevod

V močvirju je živelo več zelo velikih družin kresničk in prijatelji, ki so bili ponoči budni, so jih zelo občudovali. Tu in tam se je kakšna mlada kresnička po naključju prebudila podnevi, odletela ven in lebdela nad glavami dnevnih prebivalcev. A takrat se zanjo ni nihče zmenil, saj je bila pri dnevni svetlobi videti kot čisto navaden hrošček in nikomur se ni zdelo vredno, da bi jo še enkrat pogledal. Edina posebnost je bila nežna lučka, ki je sijala iz njenega telesa, to pa je bilo mogoče videti samo ponoči.

Starejše kresničke so mlajšim govorile, naj podnevi čim več spijo, če hočejo vso noč prhutati in se razposajeno igrati. Večina jih je ubogala, dve mladi kresnički, ki jima je bilo več do spoznavanja sveta kakor do poslušanja starejših, pa sta radi ušli, medtem ko so druge sanjale. Vsaka se je imela za silno pomembno in bila prepričana, da druge, če jo bodo pogrešile, ves dan ne bodo niti zatisnile očesa.

Neke noči sta sklenili, da se bosta podnevi odpravili v najbolj oddaljeni kotiček močvirja. O njem sta slišali govoriti dve mladi pižmovki in zdelo se jima je, da bi utegnil biti drugačen od vsega, kar sta dotlej videli. Legli sta hkrati z drugimi in se pretvarjali, da sta zaspali. Ko je bila ena prepričana, da starejše kresničke že sanjajo, je iztegnila desno zadnjo nožico in se z njo dotaknila druge tik pod robom leve pokrovke. »Si pripravljena?« je zašepetala.

»Sem,« je odgovorila prijateljica, ki je bila manjša od obeh. »Potem pa pojdiva,« je rekla večja in se previdno odpravila po prstih vseh šestih nožic. Zunaj se je že danilo in videli sta, kam stopata, a saj veste, da je po neravnih tleh težko hoditi že po prstih dveh nog, zato si lahko predstavljate, kako mora biti šele s šestimi. Če imaš veliko nog, je marsikaj prijetno. Marsikaj pa je tudi težko. To je velika odgovornost.

Ko sta bili dovolj daleč od spečih sorodnic, sta privzdignili pokrovke, razprli krila in odleteli v najbolj oddaljeni kotiček močvirja. Ni ju bilo strah, da bi bili kaznovani, če bi ju zalotili, saj sta bili siroti in ni bilo nikogar, ki bi ju vzgajal. Bali pa sta se, da bi se druge kresničke prebudile in ju ozmerjale s »traparicama« ali »neumnima mladima hroščkoma«. Zdelo se jima je, da sta že dovolj stari, da poskrbita zase, in nista hoteli nobenih nasvetov.

»O, kakšen kraval bi zagnale, če bi vedele!« je vzkliknila Večja kresnička. »Mislijo, da nama morajo prav vse povedati,« je rekla Manjša kresnička.

»Menda sva zdaj že dovolj stari, da greva lahko sami na pot,« je rekla Večja kresnička. »Tudi jaz mislim tako,« je odgovorila Manjša kresnička. »Prav nič me ni strah, čeprav je svetlo, in vidim skoraj tako dobro kot ponoči.«

Prav tedaj se je proti njima pognal muhar in morali sta se skriti. Priletel je tako blizu, da sta mu lahko pogledali naravnost v grlo, ko je švignil mimo z odprtim kljunom. Kresnički sta se tako prestrašili, da so se jima tresle tipalnice.

»Ko bi se ta ptič rajši brigal zase,« je zagodrnjala Večja kresnička. »Saj se je prav za to brigal,« je rekel glas ob njima, ko se je skozi travo privila kača podveznica. Tedaj so se jima tipalnice spet zatresle, saj sta vedeli, da kače ne zajtrkujejo trave in jagod.

»Si že kdaj doživela takšno smolo?« je rekla Manjša kresnička. »Če niso ptiči, so pa kače.« »Naravnost grozno!« je odgovorila druga. »Nisem vedela, da je v močvirju toliko strašnih prebivalcev. Pa še oči me pečejo in ne vidim razločno.«

»Mene tudi,« je rekla Manjša kresnička. »Boš nocoj drugim kresničkam povedala vse, kar sva doživeli?« »Ne vem, ali bom,« je rekla Večja kresnička. »Naj me najprej vprašajo.«

Nato sta prispeli v oddaljeni kotiček močvirja in se splazili naokrog, da bi videli, kaj bosta našli. Oči so ju tako pekle, da sta stvari razločili šele čisto od blizu, zato ni imelo smisla letati. Kukali sta v hladne, temne kotičke pod listi smrdljivega zelja in legli k počitku na mehko mahovje. V kotu ob ograji je stalo nekaj lanskih stebel ščetice, togih in rjavih. Manjša kresnička je pristala na enem od njih, a ga tako naglo izpustila, da je padla na tla. »Av!« je zavpila. »Vse polno ostrih kaveljčkov ima!«

Medtem ko sta ležali na mahu in počivali, sta opazili nenavadno rastlino, ki je rasla v bližini. Imela je zelen in temno rdeč cvet, ki ni bil podoben nobenemu cvetu, kar sta jih kdaj videli. Listi so bili še bolj čudni. Vsak je bil čvrst in votel ter je poganjal naravnost iz tal, namesto da bi rasel iz stebla.

»V enega se bom splazila,« je rekla Večja kresnička. »Nekaj sladkega je v njem. Mislim, da bo veliko boljše od smrdljivega zelja.« Ujela je ravnotežje na vrhu svežega zelenega lista.

»Jaz grem pa v tega,« je rekla druga kresnička in pristala na robu lista z rjavo konico. »Znotraj je videti prijetno temno. O tem morava nocoj na zabavi pripovedovati, tudi če naju ne vprašajo.«

Nato sta skupaj izrekli kratko izštevanko, ki jo nekateri prebivalci mlake uporabljajo, kadar hočejo hkrati začeti: »Šop trave, blato, voda, hlod, pižmovka, kača, želva, žaba — zdaj v močvirje vodi pot!«

Ko sta izrekli »pot«, se je vsaka naglo spustila v svoj list. Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem se je iz svežega zelenega lista zaslišalo čudno prhanje in dušenje, natanko enako pa tudi iz tistega z rjavo konico. Nato je šibek glasek v zelenem listu rekel: »Abruškrgl! V vodo sem padla.«

Drug šibek glasek je iz lista z rjavo konico odgovoril: »Grčaglust! Jaz tudi.« Na notranji strani vsakega lista je bilo veliko trdih dlačic, vse pa so bile obrnjene navzdol. Ko sta kresnički zdrsnili vanju, sta zlahka smuknili mimo dlačic in to se jima je zdelo še kar prijetno. Zdaj pa, ko sta v notranjosti prhali in se dušili ter hoteli zlesti ven, so jima te iste dlačice bodle v oči in se upirale njunim nožicam, tako da jima je bilo nadvse neprijetno. Tudi voda je že nekaj časa stala v listih in ni prav nič lepo dišala.

Morda bo najbolje, če ne povemo vsega, kar sta izrekli kresnički, saj sta bili utrujeni in čisto brez potrpljenja. Čez čas sta se nehali truditi, da bi zlezli ven, dokler si ne odpočijeta. Ko sta poskusili zadnjič, je sonce že zašlo in svetloba, ki je sijala iz njunih trebuščkov, je razsvetljevala zeleni sobici, v katerih sta tičali. Spočiti sta se dela lotili previdno, ne pa jezno in sunkovito kakor prej. Počasi, nožico za nožico, jima je uspelo splezati skozi odprtino na vrhu. Ko sta prilezli ven, sta zaslišali piskajoči glasek mlade miške: »O, od kod pa sta prišli ti svetli stvarci?«

Slišali sta tudi njeno mamo, ki je odgovorila: »To sta samo dve nespametni kresnički, ki sta ves dan tičali v listih vrčnice.« Ko sta nekaj pojedli, sta odleteli proti domu. Vedeli sta, da bosta na zabavo zamudili, in pričakovali sta, da bosta ob prihodu vse presenetili in razveselili. Med potjo sta se pogovarjali o tem. »Strašansko sem utrujena,« je rekla ena, »ampak najbrž bova morali plesati po zraku z drugimi, sicer bodo zagnale kraval.«

»Ja,« je rekla druga. »Vse je pokvarjeno, če naju ni zraven. Pa še povedati bova morali, kje sva bili in kaj sva počeli in koga sva videli, čeprav bi veliko rajši zaspali in nadomestili spanec, ki sva ga zamudili podnevi.«

Ko sta se približali sredini močvirja, sta presenečeni zagledali, da v blagem poletnem zraku utripa na stotine drobnih lučk, medtem ko njune prijateljice in sorodnice v mraku letajo sem ter tja. »No,« je rekla Večja kresnička, »mislim, da bi naju lahko počakale.«

»Pih!« je rekla Manjša kresnička. »Če ne znajo biti nič bolj vljudne, se pa ne bom igrala.« »Pa ko sva toliko hudega prestali,« je rekla Večja kresnička. »Muhar naju je skoraj pojedel, kača podveznica naju je prestrašila in ves dan sva bili zaprti v vrčnici. Niti s krilom ne bom mignila za to njihovo trapasto zabavo.«

Tako sta dve zelo utrujeni in čemerni mladi kresnički sedeli na lanskem rogozu in se kujali. Nihče ju ni opazil, ker sta sedeli in se njuna svetla trebuščka nista videla. Po dolgem času je na rogozu pristal starejši kresniček, da bi si odpočil, in ju našel. »Dober večer,« je rekel. »Sta plesali, dokler se nista utrudili?«

Spogledali sta se, a preden je katera utegnila spregovoriti, je poleg njiju pristal eden od njunih mladih prijateljev in vprašal isto. Tedaj je odgovorila Manjša kresnička. »Na potepu sva bili,« je rekla, »in nocoj ne pleševa.«

»Na potep gresta, pravita?« je vprašal starejši kresniček, ki je bil precej naglušen. »Upam, da se bosta imenitno imeli.« Nato se je priklonil in odletel.

»Nikar ne ostanita dolgo,« je dodal njun mladi prijatelj. »Brez vaju bomo tako osamljeni.« Ko je tudi on odšel, sta si ubežnici pogledali v oči. »Niti pogrešali naju niso!« sta vzkliknili. »Toliko hudega sva prestali, pa se nihče ne vznemirja. Brez naju so plesali.« Ubogi mali kresnički!

Odtlej sta bili veliko modrejši, saj sta spoznali, da dve mladi kresnički navsezadnje le nista tako neznansko pomembni. In da se jima, če se odločita početi reči, ki mladim kresničkam nikakor niso namenjene, kaj lahko zgodi marsikaj neprijetnega, druge kresničke pa bodo medtem še naprej jedle in plesale ter živele svoje življenje. Če hočeta biti srečni, morata spoštovati kresničje zakone.