Prevod

Yang Gongbo je bil doma iz okraja Luoyang v Yongu. Sprva se je preživljal s posredovanjem pri kupčijah, po naravi pa je bil globoko predan staršem. Ko sta umrla, ju je pokopal na gori Wuzhong in se tam tudi naselil. Gora se je dvigala osemdeset lijev visoko in na njej ni bilo vode, zato je Yang nosil vodo na vrh klanca in jo tam zastonj ponujal popotnikom. Vsi, ki so hodili mimo, so pili pri njem. Po treh letih je prišel neki mož, se napil in mu dal merico kamenčkov. Naročil mu je, naj jih poseje na visokem, ravnem in rodovitnem kraju, kjer so tudi kamni, ter rekel: »Med njimi bo zrasel žad.« Ker Yang še ni bil poročen, je dodal: »Pozneje boš dobil dobro ženo.« Ko je to izrekel, je izginil. Yang je kamenčke posejal in jih nato več let občasno hodil gledat. Videl je, kako so na kamnih rasla žadna zrna, vendar za to ni vedel nihče drug. V ugledni rodbini Xu iz Youbeipinga je živelo dekle izrednih vrlin. Mnogi so prosili za njeno roko, a so jih večinoma zavrnili. Tudi Yang je sklenil poskusiti in zaprosil zanjo. Pri Xujevih so se mu smejali, češ da je nor, in mu v šali dejali: »Prinesi par belih žadnih ploščic, pa bomo privolili v poroko.« Yang je odšel na polje, kjer je posejal žad, našel pet parov belih žadnih ploščic in jih prinesel kot snubitveni dar. Xujevi so bili silno osupli in so mu dali hčer za ženo. Ko je za to slišal cesar, se mu je zdelo tako nenavadno, da je Yanga imenoval za visokega uradnika. Na štirih vogalih kraja, kjer je posejal žad, so nato postavili velike kamnite stebre, vsakega po en zhang visokega. Zemljišče med njimi, veliko en qing, so poimenovali Yutian — »Žadno polje«.