Prevod

Liu Yin iz Xinxinga, z vljudnostnim imenom Changsheng, je pri sedmih letih izgubil očeta. Od žalosti je tako hiral, da je presegel vse, kar so velevali obredi, in se v treh letih žalovanja ni niti enkrat nasmehnil. Predano je skrbel za svojo prababico iz rodbine Wang. Neke noči je sanjal, da mu je nekdo rekel: »Pod zahodno živo mejo je proso.« Ko se je prebudil, je tam začel kopati in našel petnajst mer zhong prosa z napisom: »Sto mer shi prosa za sedem let, v dar spoštljivemu sinu Liu Yinu.« Odtlej so ga jedli in šele po sedmih letih ga je zmanjkalo. Ko je prababica umrla, sta Liu Yin in njegova žena od žalosti tako shujšala in oslabela, da sta skoraj umrla. Medtem ko je krsta še čakala na pokop, je pri zahodnem sosedu izbruhnil požar in veter je silovito razpihoval ogenj. Zakonca sta se tolkla po krsti in glasno objokovala pokojnico; ogenj je tedaj ugasnil. Pozneje sta prileteli dve beli grlici in si spletli gnezdo na drevesu na njunem dvorišču.