Waltey

Waltey

Mizarjev božični večer

Cuentos de Navidad y Reyes

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo Bazán
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Mizarjev božični večer

Vir
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Avtor
Emilia Pardo Bazán
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
9 min branja
Obseg
8 strani
Naslov izvirnika
011 La Nochebuena del carpintero

O izvirniku

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos

Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.

Besedilo

Mizarjev božični večer

José se je ob mraku vrnil domov. Njegovo srce je bilo žalostno: v njem je snežilo, kakor je začelo snežiti po strehah in ulicah, po drevju na sprehajališčih in granitnih kipih španskih kraljev, ki so se dvigali na trgu. Beli kosmiči mrtvaške bolečine so počasi padali v dušo brezposelnega mizarja, ki se je vračal na svoj dom, ne da bi mogel vanj prinesti luč, toploto, večerjo, upanje.

Ko se je začel vzpenjati po stopnicah in se približal svojemu bivališču, mu je tako upadel pogum, da se je sesedel na stopnico, odločen, da bo tam prebil, kar je še ostalo vesele noči. Stopnišče je bilo ledeno in tesno; spadalo je k najemniški hiši, v katere medetažah, prvem in drugem nadstropju so živeli premožni ljudje, medtem ko so v tretjem in četrtem, v majhnih in velikih podstrešnih sobah prebivali revni obrtniki. Plinska svetilka je osvetljevala stopniščne rame do drugega nadstropja; od tam navzgor se je tema zgoščala, zrak je postajal črn in je zaudarjal kakor sapa iz žrela umazanega vodnjaka. Še nikoli ni pusti videz stopnišča in njegovih podestov tako pretresel Joséja. Prvič se je umikal, ker se je bal potrkati na lastna vrata. Saj je prinašal same lepe novice!

Z visoko privzdignjenimi koleni, s komolci, uprtimi vanje, in s krčevito stisnjenimi pestmi ob obrazu je mizar drgetal, premleval razloge svojega obupa in razburkal grenko usedlino jeze na vse in vsakogar. Pasja usoda, da bi strela, za človeka, ki živi od svojega znoja! Poleti sama čebula, ker pripeka neznosna vročina in se premožneži odpravijo kopat in hladit. Za božič spet sama čebula, ker se v mrazu nihče noče lotevati gradbenih del in ker je ves denar komaj dovolj za hrastova drva in krznene plašče. Kaj pa mizar, ali v pasji vročini ne jé, ali ob zmrzali ne potrebuje oglja in premoga? Mojster v delavnici mu je rekel in pri tem zmajeval z glavo: »Kaj hočeš, fant moj, kjer ni las, še kodrov ne morem narediti ... Niti za božjo voljo ni nobenega naročila ... Saj veš, da sem pred teboj odpustil že tri ... Ampak svojih nečakov, sestrinih sinov, pa ne bom odpustil ..., sva si na jasnem? Samo še njiju obdržim ... Sam se znajdi, kakor veš in znaš ... Treba se bo znajti, tako je ...« Znajti! In kako naj se znajde človek, ki zna le obdelovati les, pa ne najde nikogar, ki bi mu takšno delo naročil?

José je bil že mesec dni brez dela. Kako mučni so bili dnevi, ko je hodil po Madridu in iskal zaslužek! Tu so ga odslovili s sočutnimi besedami in meglenimi obljubami; drugje s suhimi in trdimi besedami, celo z očitnim posmehom ... »Delo! Letos ga ni za nikogar ...« so odgovarjali mojstri, jezni, čemerni ali potrti. Od vsepovsod se je dvigoval isti krik pomanjkanja in stiske; povsod so tožili nad istimi nadlogami: vojno, propadom, boleznimi, nemiri, nesrečami, strahom, stiskanjem mošnjičkov ... In José je hodil od vrat do vrat, prosjačil za delo, kakor bi prosil miloščine, zvečer pa se vračal s čemernim obrazom in namrščenim čelom ter na ženino vselej enako vprašanje odgovarjal z vselej enakim skomigom ramen, ki je jasno pomenil: »Ne, še vedno ne.«

Nesreča jih je zalotila že povsem izčrpane, po dolgotrajni bolezni, tifusu najstarejše hčere Felise, ki je še okrevala in potrebovala izdatno hrano; po nakupu predalnika in dveh volnenih žimnic, ki so bliskovito ubrali pot v zastavljalnico; potem ko so na mah plačali zaostalo četrtletno najemnino in iz upravnikovih ust slišali, da jim nove zamude ne bodo dovolili in jih bodo ob prvem spodrsljaju z vso kramo vred postavili na cesto ... V takšnih razmerah je mesec dni brezdelja pomenil takojšnjo lakoto in dušečo stisko za vse prihodnje leto. In lakota v številni družini! Nihče si ne more predstavljati muk človeka, ki mora v kljunu prinašati hrano v gnezdo svojih najdražjih, pa se je prisiljen vanj vračati s praznim kljunom, premočenim perjem in povešenimi perutmi ... Vsakič ko je José potrkal in stopil v podstrešno stanovanje, sta mraz golih talnih ploščic in sneg ugaslega ognjišča še močneje zagrabila njegovo dušo; kajti zima je strašna zaveznica lakote in s praznim želodcem človeka tisočkrat huje grize piš severnika, ki vdira skozi špranje in na svojih krilih prinaša besne glasove mačk ...

José je premleval. Ne, ni bilo mogoče, da bi prestopil tisti prag, ne da bi lačnim in premraženim, ki so ga čakali za njim, prinesel če že ne sladkosti in darov, kakršni se spodobijo za božični večer, pa vsaj nekaj, kar bi jim razjasnilo oči in okrepilo duha. Tako je obsedel v enem tistih stanj strašne neodločnosti, ki so resnične krize duše, v katerih se zamajejo misli in čustva, zakoreninjeni po navadi in izročilu. José je bil pošten in ni dal prostora nobenemu zločinskemu naklepu, niti v tem trenutku preizkušnje; prej bi mu roke odpadle, kakor da bi jih iztegnil po tuji lastnini; toda ta poštenost je bila nekako nagonska; in kar se je v Joséju kalilo in begalo, je bila vest, ki je bila zdaj v sporu z naravnim nagonom poštenosti in ga je skoraj obsojala. Sam ne bi nikoli kradel, tega pa ne ...; toda poglejmo, ali so tisti, ki kradejo v podobnih okoliščinah, kot so njegove, res tako krivi, kakor se zdi? Njemu ni bilo do tega, da bi se osramotil, da bi si nakopal grdo ime tatu; nekaj ur v zaporu bi ga stalo življenja; umrl bi od togote, od sramote; prav; to so bile njegove stvari, pretanjeni pomisleki njegovega dostojanstva, saj ga lahko premore tudi mizar; toda tisti, ki jih ne bi mučili takšni zadržki in bi storili kaj hudega, ne zato, da bi se vdajali razvadam, ampak da bi preživeli ženo in otroke ..., kdo ve, ali niso imeli prav? Kdo ve, ali niso bili boljši možje, boljši očetje? On je svojim dajal le pomanjkanje in solze ...

Zastokal je, si zaril prste v lase in, otopel od bridkosti, pogledal navzdol, proti osvetljenemu delu stopnišča. Tam je bilo vse živo, vrata so se nenehno odpirala, služabniki in dostavljavci so hodili gor in dol s svežnji, pisemci in pladnji: zadnje priprave za večerjo, turon iz prodajalne sladkarij, velik biskvit, ki ga pošilja slaščičar, darilo prijatelja, ki se s šestimi steklenicami sladkega šerija in rdečimi granatnimi jabolki pridružuje družinskemu veselju. Le ena vrata, vrata stare pobožne vdove doñe Amparo, se niso odprla še niti enkrat; nenadoma pa se je zaslišal trušč in gruča otrok se je obesila na zvonec; to so bili gospejini nečaki in nečakinje, njena edina ljubezen, njena šibkost, njeni ljubljenčki ... Vdrli so kakor jata ptičev v grobnico; hiša, dotlej nema, se je napolnila z glasovi, tekanjem in smehom. Trenutek zatem je služkinja, stara ženička, prav tako pobožna kakor njena gospodarica, stopila na podest in z razpokanim glasom zavpila:

--Hej, gospod José! Ali je gospod José kje tukaj? Pridite dol, nekaj bi vas prosila ... V trenutkih obupa se nam vsak odmev življenja zdi pomoč, uteha. Človek, ki zapira okna, da bi prižgal pečico na oglje in se zadušil, ganjeno posluša ropot z ulice, odmeve godbe, lajež potepuškega psa ... José je vztrepetal, vstal in s hripavim glasom od ganjenosti odgovoril, medtem ko je skakaje hitel navzdol:

--Že grem, že grem, gospa Baltasara! ... --Vstopite ...--je zamrmrala starka.--Če nimate drugega dela, nam boste postavili jaslice, ker so prišli otroci in moja gospa ob njih kar kopni od same ljubezni ...

--Po orodje grem--je odgovoril mizar, bled od veselja. --Ni treba ... Kladivo in klešče imamo tukaj, žeblji pa so ostali še od lani; saj jaz vse spravim, lepo sem jih shranila ...

José je stopil v stanovanje, ki so ga preplavili otroci, in v sobo, kjer so ležale raztresene jaslične figurice in deske za ogrodje, na katerem naj bi stale. Sredi vrveža se je mizar začel pripravljati na delo. S kakšnim veseljem je vihtel kladivo, izbiral žebelj, ga zabijal v les, ga utrjeval! Kako se je vse njegovo bitje prerodilo, kakšen polet in kakšna duševna moč sta ga navdala, ko je po tolikem času spet prijel za delovno orodje! Kos za kosom, desko za desko je polagal in prilagajal dele podstavka, na katerem naj bi jaslice razkazovale svoje stolpiče iz poslikane lepenke, svoje travnike iz mahu, svoje preproste, naivne glinene figurice. Otroci so z zanimanjem spremljali mizarjevo delo, niso zamudili niti enega udarca s kladivom, spraševali so, svetovali ter s ploskanjem in vriski pozdravljali vsak napredek pri nastajanju ogrodja. Gospa je medtem na steno obešala svečnike iz brona in stekla, da bi vanje vtaknila sveče. Služabniki so hodili sem in tja, zaposleni in zadovoljni. Zunaj je snežilo, a nihče ni mislil na to; sneg, ki povečuje trpljenje revščine, povečuje tudi prijetni občutek domačega blagostanja, toplega in milega zavetja. In José je nameščal les in ga zbijal, dokler ni naglo dokončal dela, kakor v nekakšni zamaknjenosti, ki je sledila potrtosti, zaradi katere je še nekaj trenutkov prej stal na robu popolnega obupa ...

Ko je bil podstavek povsem nared in je José okoli njega opravil še zadnji obhod rokodelca, ki pregleda svoje delo, mu je doña Amparo, že zelo oslabela in nadušljiva, pomignila, naj ji sledi, in ga odpeljala v svojo sobico, kjer ga je za trenutek pustila samega. Joséjeve oči so se nehote ustavile na pohištvu in okrasju te sobe, ki ni bila ne razkošna ne ubožna, predvsem pa ga je že od prvega trenutka pritegnil kip, ki je kraljeval na konzolni mizici, osvetljen s svetilko iz tenkega stekla. Bil je izrezljan sveti Jožef, sodoben kip brez posebne umetniške vrednosti, čeprav ne povsem brez občutja; in svetnik, namesto da bi bil upodobljen z Detetom v naročju ali držeč ga za roko, kakor je v navadi, je stal ob mizarski delovni mizi, vihtel teslo in učil malega Jezusa, pozornega in nasmejanega, postave dela, najvišje postave sveta. José je obstal ves zamaknjen. Zdelo se mu je, da mu podoba govori; zdelo se mu je, da izreka besede utehe in neskončne ljubezni, besede, kakršnih ni še nikoli slišal. Ko se je gospa vrnila in mu v dlan stisnila dva dura, se mizar ni zahvalil, temveč je najprej pogledal svojo dobrotnico, nato pa kip; in na nemo zgovornost njegovih oči je odgovorila zgovornost starkinih oči, ki so kakor iz knjige brale iz duše tega nesrečnika, telesno in duševno strtega od meseca tesnobe in nepopisne bridkosti.--In doña Amparo, sicer zelo vajena pomagati ubogim, je začutila, kakor da bi jo nekaj udarilo v srce: stiska, ki jo je hodila iskat zdoma, ko je obiskovala podstrešne luknje, je bila zdaj tu, dva koraka od nje, tiha in sramežljiva, a nujna in vseobsegajoča. Spet je dvignila oči k podobi marljivega očaka in med pokašljevanjem dobrohotno rekla mizarju:

»Zdaj vam bodo od tod gor prinesli večerjo, da boste lahko praznovali božič.«

Izvirnik

011 La Nochebuena del carpintero

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

José volvió á su casa al anochecer. Su corazón estaba triste: nevaba en él, como empezaba á nevar sobre tejados y calles, sobre los árboles de los paseos y las graníticas estatuas de los reyes españoles, erguidas en la plaza. Blancos copos de fúnebre dolor caían pausadamente en el alma del carpintero sin trabajo, que regresaba á su hogar y no podía traer á él luz, abrigo, cena, esperanzas.

Al emprender la subida de la escalera, al llegar cerca de su mansión, se sintió tan descorazonado, que se dejó caer en un peldaño con ánimo de pasar allí lo que faltaba de la alegre noche. Era la escalera glacial y angosta de una casa de vecindad, en cuyos entresuelos, principales y segundos vivía gente acomodada, mientras en los terceros ó cuartos, buhardillas y buhardillones, se albergaban artesanos menesterosos. Un mechero de gas alumbraba los tramos hasta la altura de los segundos; desde allí arriba, la obscuridad se condensaba, el ambiente se hacía negro y era fétido como el que exhala la boca de un sucio pozo. Nunca el aspecto desolado de la escalera y sus rellanos había impresionado así á José. Por primera vez retrocedía, temeroso de llamar á su propia puerta. ¡Para las buenas noticias que llevaba!

Altas las rodillas, afincados en ellas los codos, fijos en el rostro los crispados puños, tiritando, el carpintero repasó los temas de su desesperación y removió el sedimento amargo de su ira contra todo y contra todos. ¡Perra condición, centellas, la del que vive de su sudor! En verano, cebolla, porque hace un bochorno que abrasa y los pudientes se marchan á bañarse y tomar el fresco. En Navidad, cebolla, porque nadie quiere meterse en obras con frío, y porque todo el dinero es poco para leña de encina y abrigos de pieles. Y qué, ¿el carpintero no come en la canícula, no necesita carbón y mineral cuando hiela? El patrón del taller le había dicho, meneando la cabeza: «Qué quieres, hijo, yo no puedo sacar rizos donde no hay pelo... Ni para Dios sale un encargo... Ya sabes que antes de soltarte á ti, he soltao á otros tres... Pero no voy á soltar á mis sobrinos, los hijos de mi hermana..., ¿estamos? Ya me quedo con ellos solos... Búscate tú por ahí la vida... A ingeniarse se ha dicho...» ¡A ingeniarse! ¿Y cómo se ingenia el que sólo sabe labrar madera, y no encuentra quien le pida esa clase de obra?

Un mes llevaba José sin trabajar. ¡Qué jornadas tan penosas las que pasaba en recorrer á Madrid buscando ocupación! De aquí le despedían con frases de conmiseración y vagas promesas; de allá, con secas y duras palabras, hasta con marcada ironía... «¡Trabajo! Este año para nadie lo hay...» respondían los maestros, coléricos, malhumorados ó abatidos. De todas partes brotaba el mismo clamor de escasez y de angustia; doquiera se lloraban los mismos males: guerra, ruina, enfermedades, disturbios, catástrofes, miedo, encogimiento de los bolsillos... Y José iba de puerta en puerta, mendigando trabajo como mendigaría limosna, para regresar á la noche, de semblante hosco y ceño fruncido, y contestar á la interrogación siempre igual de su mujer, con un movimiento de hombros siempre idéntico, que significaba claramente: «No, todavía no.»

La mala racha les cogía sangrados, después de larga enfermedad, una tifoidea de la chica mayor, Felisa, convaleciente aún y necesitada de alimento substancioso; después de la adquisición de una cómoda y dos colchones de lana, que tomaron el camino de la casa de empeños á escape; después de haber pagado de un golpe el trimestre atrasado de la vivienda y oído de boca del administrador que no se les permitiría atrasarse otra vez, y al primer descuido se les pondría de patitas en la calle con sus trastos... En ocasión tal, un mes de holganza era el hambre en seguida, el ahogo para el resto del venidero año. ¡Y el hambre en una familia numerosa! Nadie se figura el tormento del que tiene obligación de traer en el pico la pitanza al nido de sus amores, y se ve precisado á volver á él con el pico vacío, las plumas mojadas, las alas caídas... Cada vez que José llamaba y se metía buhardilla adentro, el frío de los desnudos baldosines, la nieve de la apagada cocina se le apoderaban del espíritu con fuerza mayor; porque el invierno es un terrible aliado del hambre, y con el estómago desmantelado muerde mil veces más riguroso el soplo del cierzo que entra por las rendijas y trae en sus alas la voz rabiosa de los gatos...

Cavilaba José. No, no era posible que él pasase aquel umbral sin llevar á los que le aguardaban dentro, famélicos y transidos, ya que no las dulzuras y regalos propios de la noche de Navidad, por lo menos algo que desanublase sus ojos y reconfortase su espíritu. Permanecía así, en uno de esos estados de indecisión horrible que constituyen verdaderas crisis del alma, en las cuales zozobran ideas y sentimientos arraigados por la costumbre, por la tradición. Honrado era José, y á ningún propósito criminal daba acogida, ni aun en aquel instante de prueba; las manos se le caerían antes que extenderlas á la ajena propiedad; pero esta honradez tenía algo de instintivo; y lo que se le turbaba y confundía á José era la conciencia, en pugna entonces con el instinto natural de la hombría de bien, y casi reprobándolo. Él no robaría jamás, eso no...; pero vamos á ver, los que roban en casos análogos al suyo, ¿son tan culpables como parece? A él no le daba la gana de abochornarse, de arrostrar el feo nombre de ladrón; unas horas en la cárcel le costarían la vida; moriría del berrinche, de la afrenta; bueno; esas eran cosas suyas, repulgos de su dignidad, que un carpintero puede tenerla también; mas los que no padeciesen de tales escrúpulos y cometiesen una barbaridad, no por sostener vicios, por mantener á la mujer y á los pequeños..., ¿quién sabe si tenían razón? ¿Quién sabe si eran mejores maridos, mejores padres? El no daba á los suyos más que necesidad y lágrimas...

Gimió, se clavó los dedos en el pelo, y estúpido de amargura, miró hacia abajo, hacia la parte iluminada de la escalera. Por allí mucho movimiento, mucho abrir de puertas, mucho subir y bajar de criados y dependientes llevando paquetes, cartitas, bandejas: los últimos preparativos de la cena, el turrón que viene de la turronería, el bizcochón que remite el confitero, el obsequio del amigo, que se asocia al júbilo de la familia con las seis botellas de Jerez dulce y las rojas granadas. Una puerta sola, la de la anciana viuda y devota, doña Amparo, no se había abierto ni una vez; de pronto se oyó estrépito, una turba de chiquillos se colgó de la campanilla; eran los sobrinos de la señora, su único amor, su debilidad, su mimo... Entraron como bandada de pájaros en un panteón; la casa, hasta entonces muda, se llenó de rumores, de carreras, de risas. Un momento después, la criada, viejecita tan beata como su ama, salía al descanso y gritaba en cascada voz:

--¡Eh, Sr. José! ¿Esta por ahí el Sr. José? Baje, que le quiero un recado...

En los momentos de desesperación, cualquier eco de la vida nos parece un auxilio, un consuelo. El que cierra las ventanas para encender un hornillo de carbón y asfixiarse, oye con enternecimiento los ruidos de la calle, los ecos de una murga, el ladrido del perro vagabundo... José se estremeció, se levantó, y ronco de emoción contestó bajando á saltos:

--¡Allá voy, allá voy, señora Baltasara!...

--Entre...--murmuró la vieja.--Si está desocupado nos va á armar el Nacimiento, porque han venío los chicos, y mi ama, como está con ellos que se le cae la baba pura...

--Voy por la herramienta--contestó el carpintero pálido de alegría.

--No hace falta... Martillo y tenazas hay aquí, y clavos quedaron del año pasao; como yo lo guardo todo, bien apañaditos los guardé...

José entró en el piso invadido por los chiquillos y en el aposento donde yacían desparramadas las figuras del belén y las tablas del armadijo en que había de descansar. Entre la algazara empezó el carpintero á disponer su labor. ¡Con qué gozo esgrimía el martillo, escogía la punta, la hincaba en la madera, la remachaba! ¡Qué renovación de su sér, qué bríos y qué fuerzas morales le entraban al empuñar, después de tanto tiempo, los útiles del trabajo! Pedazo á pedazo, y tabla tras tabla, iba sentando y ajustando las piezas de la plataforma en que el belén debía lucir sus torrecillas de cartón pintado, sus praderas de musgo, sus figuras de barro toscas é ingenuas. Los niños seguían con interés la obra del carpintero, no perdían martillazo, preguntaban, daban parecer, y coreaban con palmadas y chillidos cada adelanto del armatoste. La señora, entretanto, colgaba en la pared unas agrupaciones de bronce y vidrio para colocar en ellas bujías. Los criados iban y venían, atareados y contentos. Fuera nevaba, pero nadie se acordaba de eso; la nieve, que aumenta los padecimientos de la miseria, también aumenta la grata sensación del bienestar íntimo, del hogar abrigado y dulce. Y José asentaba, clavaba la madera, hasta terminar su obra rápidamente, en una especie de transporte, reacción del abatimiento que momentos antes le ponía al borde de la desesperación total...

Cuando el tablado estuvo enteramente listo, y José hubo dado alrededor de él esa última vuelta del artífice que repasa la labor, doña Amparo, muy acabadita y asmática, le hizo seña de que la siguiese, y le llevó á su gabinete, donde le dejó solo un momento. Los ojos de José se fijaron involuntariamente en los muebles y decorado de aquella habitación ni lujosa ni mezquina, y sobre todo, le atrajo desde el primer momento una imagen que campeaba sobre la consola, alumbrada por una lamparilla de fino cristal. Era un San José de talla, escultura moderna, sin mérito, aunque no desprovista de cierto sentimiento; y el santo, en vez de hallarse representado con el Niño en brazos ó de la mano, según suele, estaba al pie de un banco de carpintero, manejando la azuela y enseñando al Jesusín, atento y sonriente, la ley del trabajo, la suprema ley del mundo. José se quedó absorto. Creía que la imagen le hablaba; creía que pronunciaba frases de consuelo y de cariño infinito, frases no oídas jamás. Cuando la señora volvió y le deslizó dos duros en la mano, el carpintero, en vez de dar gracias, miró primero á su bienhechora y después á la imagen; y á la elocuencia muda de sus ojos respondió la de los ojos de la viejecita, que leyó como en un libro en el alma de aquel desventurado, deshecho física y moralmente por un mes de ansiedad y amargura sin nombre.--Y doña Amparo, muy acostumbrada á socorrer pobres, sintió como un golpe en el corazón: la necesidad que iba á buscar fuera de casa, visitando zaquizamíes, la tenía allí, á dos pasos, callada y vergonzante, pero urgente y completa. Alzó los ojos de nuevo hacia la efigie del laborioso Patriarca, y bondadosamente, tosiqueando, dijo al carpintero:

«Ahora subirán de aquí cena á su casa de usted, para que celebren la Navidad.»