Pohabljenec

Besedilo

Pohabljenec

Stal je star dvorec, v njem pa so živeli mladi, plemeniti graščaki. Imeli so bogastvo in blagoslov, radi so se veselili in delali dobro. Vse ljudi so hoteli osrečiti, da bi bili srečni kakor oni sami.

Na sveti večer je v stari viteški dvorani stalo lepo okrašeno božično drevesce. V kaminih je gorel ogenj, okoli starih slik pa so bile obešene smrekove vejice. Tu so se zbrali graščaki in gostje, peli so in plesali.

Že prej tega večera je božično veselje zavladalo tudi v sobi za služinčad. Tudi tu je stala velika smreka s prižganimi rdečimi in belimi svečkami, z majhnimi danskimi zastavicami, izrezanimi labodi in ribiškimi mrežicami iz pisanega papirja, polnimi sladkih dobrot. Povabili so revne otroke iz župnije; vsak je prišel z materjo. Te niso kaj dosti gledale drevesca, temveč božične mize, na katerih so ležali volneno in platneno blago ter blago za obleke in hlače. Da, tja so se ozirale matere in večji otroci, samo najmlajši so stegovali ročice proti svečkam, zlatim bleščicam in zastavicam.

Vsi skupaj so prišli že zgodaj popoldne in dobili božično kašo ter pečeno gos z rdečim zeljem. Ko so si ogledali božično drevesce in so bila darila razdeljena, je vsak dobil še kozarček punča in ocvrte kroglice z jabolčnim nadevom.

Vrnili so se v svoje ubožne izbe in tam govorili o »dobrem življenju«, se pravi o jedači, darila pa so si še enkrat temeljito ogledali.

Med njimi sta bila tudi Have-Kirsten in Have-Ole. Bila sta mož in žena in sta si s pletjem in prekopavanjem graščinskega vrta služila streho nad glavo in vsakdanji kruh. Vsak božič sta dobila lep delež daril; imela sta tudi pet otrok in graščaki so vseh pet oskrbeli z obleko.

»Naši graščaki so dobrodelni ljudje!« sta govorila. »Saj si to tudi lahko privoščijo, pa še veselje imajo s tem!« »Štirje otroci so dobili dobre obleke, ki jih bodo lahko dolgo nosili!« je rekel Have-Ole. »Zakaj pa ni ničesar za pohabljenčka? Saj se navadno spomnijo tudi nanj, čeprav ga ni na gostiji!«

»Pohabljenček« so rekli najstarejšemu otroku, sicer pa mu je bilo ime Hans. Ko je bil majhen, je bil najbistrejši in najživahnejši otrok, potem pa so mu nenadoma »omahnile noge«, kakor so temu pravili. Ni mogel ne stati ne hoditi in zdaj je že peto leto ležal v postelji.

»Saj sem dobila nekaj tudi zanj!« je rekla mati. »Ampak ni kaj prida, samo knjiga je, da bo lahko bral!« »Od nje se pač ne bo zredil!« je rekel oče.

Hans pa je bil knjige vesel. Bil je zelo bister fant, ki je rad bral, a je svoj čas namenjal tudi delu, kolikor je pač lahko koristil drugim, ko je moral ves čas ležati v postelji. Bil je spreten z rokami, pletel je volnene nogavice, celo cela posteljna pregrinjala; graščakinja jih je pohvalila in odkupila.

Knjiga, ki jo je dobil Hans, je bila knjiga pravljic; v njej je bilo veliko branja in veliko snovi za premišljevanje. »V tej hiši ni od nje nobene koristi!« sta rekla starša. »Naj pa bere, da mu mine čas; ne more kar naprej plesti nogavic!«

Prišla je pomlad; cvetlice in zelenje so začeli poganjati, pa tudi plevel, kakor lahko prav gotovo imenujemo koprive, čeprav o njih tako lepo pravi cerkvena pesem: »Če vsi kralji bi v vrsto stopili, z vso svojo močjo in oblastjo, še najmanjšega lista ne bi mogli na koprivo položiti.«

Na graščinskem vrtu je bilo veliko dela, ne le za vrtnarja in njegove vajence, temveč tudi za Have-Kirsten in Have-Oleja. »To je pravo garanje!« sta govorila. »Komaj pograbimo poti in jih lepo uredimo, pa jih že spet poteptajo. Na dvorcu se gostje kar vrstijo. Koliko mora to stati! Ampak graščaki so bogati ljudje!«

»Čudno je vse to razdeljeno!« je rekel Ole. »Župnik pravi, da smo vsi božji otroci. Zakaj potem takšne razlike!« »To je zaradi izvirnega greha!« je rekla Kirsten.

Zvečer sta spet govorila o tem, Hans pa je ležal s knjigo pravljic v rokah. Revščina, trud in garanje staršem niso otrdili le rok, temveč tudi sodbe in misli; nista jih znala obvladati niti si priti na jasno in med pogovorom sta postajala vse bolj nejevoljna in jezna.

»Nekateri ljudje dobijo blagostanje in srečo, drugi pa samo revščino! Zakaj moramo mi trpeti zaradi neposlušnosti in radovednosti naših prvih staršev? Midva ne bi ravnala kakor onadva!«

»Pa bi!« je nenadoma rekel pohabljeni Hans. »Vse to piše tukaj v knjigi!« »Kaj piše v knjigi?« sta vprašala starša. In Hans jima je prebral staro pravljico o drvarju in njegovi ženi: Tudi onadva sta se jezila zaradi radovednosti Adama in Eve, ki naj bi bila kriva za njuno nesrečo. Tedaj je šel mimo kralj tiste dežele. »Pojdita z menoj domov!« je rekel. »Pa se vama bo godilo prav tako dobro kakor meni: sedem jedi bosta dobila in še eno za okras. Ta bo v pokriti jušnici in ne smeta se je dotakniti, sicer bo konec gosposkega življenja!« – »Kaj neki je v jušnici?« je rekla žena. »To naju nič ne briga!« je rekel mož. »Saj nisem radovedna!« je rekla žena. »Samo rada bi vedela, zakaj ne smeva dvigniti pokrova; gotovo je notri kakšna poslastica!« – »Da le ni kakšna mehanska naprava!« je rekel mož. »Nekaj kakor pištola, ki poči in zbudi vso hišo!« – »Oh!« je rekla žena in se jušnice ni dotaknila. Ponoči pa se ji je sanjalo, da se je pokrov sam dvignil in iz jušnice je zadišalo po najimenitnejšem punču, kakršnega postrežejo na porokah in pogrebih. V njej je ležal velik srebrn šiling z napisom: »Če pijeta ta punč, bosta najbogatejša človeka na svetu, vsi drugi pa bodo postali berači!« – Tedaj se je žena zbudila in možu povedala svoje sanje. »Preveč misliš na to reč!« je rekel. »Saj lahko čisto narahlo privzdigneva pokrov!« je rekla žena. »Čisto narahlo!« je rekel mož. In žena je prav počasi dvignila pokrov. – Iz jušnice sta skočili dve majhni, urni miški in izginili v mišji luknji. »Lahko noč!« je rekel kralj. »Zdaj pa pojdita domov in lezita v svojo posteljo. Nikar se več ne jezita na Adama in Evo, saj sta bila sama prav tako radovedna in nehvaležna!« – – »Od kod se je ta zgodba vzela v knjigi?« je rekel Have-Ole. »Kakor da bi bila napisana za naju. Človeku da res misliti!«

Naslednji dan sta spet odšla na delo; sonce ju je žgalo, dež pa ju je premočil do kože. V sebi sta premlevala nejevoljne misli.

Ko sta bila zvečer doma, je bilo še svetlo in svojo mlečno kašo sta že pojedla. »Še enkrat nama preberi zgodbo o drvarju,« je rekel Have-Ole. »V tej knjigi je toliko lepih zgodb!« je rekel Hans. »Toliko takih, ki jih še ne poznata!«

»Te me ne zanimajo!« je rekel Have-Ole. »Rad bi slišal tisto, ki jo poznam!« In z ženo sta jo spet poslušala. Še marsikateri večer sta se vrnila k tej zgodbi.

»Vsega mi pa vendarle ne more zares pojasniti!« je rekel Have-Ole. »Z ljudmi je kakor s sladkim mlekom, ko se sesiri: nekateri postanejo dobra skuta, drugi pa redka, vodena sirotka! Nekaterim gre vse po sreči, vse dni sedijo na častnem mestu pri mizi in ne poznajo ne žalosti ne pomanjkanja!«

To je slišal pohabljeni Hans. Noge so mu bile slabotne, glava pa bistra. Iz knjige pravljic jima je prebral zgodbo o »Človeku brez žalosti in pomanjkanja«. Da, kje bi ga našli? In najti so ga morali:

Kralj je ležal bolan in ozdravel bi lahko le, če bi oblekel srajco, ki jo je na svojem telesu nosil in ponošil človek, ki bi lahko po resnici rekel, da nikoli ni poznal žalosti ali pomanjkanja.

Sle so poslali v vse dežele sveta, na vse gradove in dvorce, k vsem premožnim in srečnim ljudem, toda ko so jih dodobra izprašali, se je izkazalo, da je prav vsak od njih že okusil žalost in pomanjkanje.

»Jaz ju nisem,« je rekel svinjski pastir, ki je sedel ob jarku, se smejal in pel. »Jaz sem najsrečnejši človek!« »Potem nam daj svojo srajco,« so rekli sli, »zanjo boš dobil pol kraljestva.«

Vendar ni imel srajce, pa se je kljub temu imenoval najsrečnejšega človeka. »Ta je pa imeniten!« je vzkliknil Have-Ole in z ženo sta se smejala, kakor se nista že celo večnost.

Tedaj je šel mimo učitelj. »Kako sta dobre volje!« je rekel. »To je v tej hiši redka novica. Sta zadela dve številki na loteriji?« »Ne, nič takega ni!« je rekel Have-Ole. »Hans nama je bral iz knjige pravljic, bral je o ‘Človeku brez žalosti in pomanjkanja’, pa tisti možak sploh ni imel srajce. Kar razjasni se človeku pred očmi, ko sliši kaj takega, in to iz tiskane knjige. Vsak mora očitno vleči svoj tovor; človek ni sam v tem. To je vselej v tolažbo!«

»Od kod pa imate to knjigo?« je vprašal učitelj. »Naš Hans jo je dobil za božič pred več kot letom dni. Graščaki so mu jo dali. Vedo, da tako rad bere, pa še pohabljen je! Takrat bi bila midva bolj vesela, če bi dobil dve srajci iz modrega platna. Ampak knjiga je nenavadna, kakor da zna odgovarjati na človekove misli!«

Učitelj je vzel knjigo in jo odprl. »Slišimo še enkrat isto zgodbo!« je rekel Have-Ole. »Še zmeraj si je nisem prav zapomnil. Potem pa preberite še tisto drugo, o drvarju!«

Ti dve zgodbi sta bili in ostali za Oleja dovolj. Bili sta kakor dva sončna žarka, ki sta posijala v revno izbo in v potrte misli, zaradi katerih sta bila z ženo čemerna in nejevoljna.

Hans je prebral vso knjigo, prebral jo je velikokrat. Pravljice so ga nosile v svet, kamor sam ni mogel, saj ga noge niso nosile.

Učitelj je sedel ob njegovi postelji; pogovarjala sta se in obema je bilo prijetno. Od tistega dne je učitelj večkrat prihajal k Hansu, kadar sta bila starša na delu. Vsak njegov obisk je bil za fanta kakor praznik. Kako pozorno je poslušal, ko mu je stari mož pripovedoval o velikosti Zemlje in številnih deželah, pa o tem, da je Sonce skoraj polmilijonkrat večje od Zemlje in tako daleč, da bi topovska krogla pri svoji hitrosti potrebovala celih petindvajset let, da bi pripotovala s Sonca na Zemljo, medtem ko jo svetlobni žarki dosežejo v osmih minutah.

Danes vse to ve vsak dober šolar, za Hansa pa je bilo novo in še čudovitejše od vsega, kar je pisalo v knjigi pravljic. Učitelja so nekajkrat na leto povabili h graščakom za mizo in ob neki taki priložnosti je povedal, kaj knjiga pravljic pomeni tisti revni hiši, kjer sta že dve sami zgodbi prinesli razsvetljenje in blagoslov. Bolehni, bistri deček je s svojim branjem v hišo prinesel razmislek in veselje.

Ko se je učitelj odpravljal z dvorca domov, mu je graščakinja stisnila v roko dva bleščeča srebrna tolarja za malega Hansa. »To naj dobita oče in mati!« je rekel fant, ko mu je učitelj prinesel denar.

In Have-Ole in Have-Kirsten sta rekla: »Tudi pohabljeni Hans je vendar v korist in blagoslov!« Čez nekaj dni, ko sta starša delala pri dvorcu, se je pred hišo ustavila graščinska kočija; prišla je dobrosrčna graščakinja, vesela, da je njeno božično darilo dečku in njegovim staršem prineslo toliko tolažbe in veselja.

Prinesla mu je bel kruh, sadje in steklenico sladkega soka; še bolj razveseljivo pa je bilo, da mu je v pozlačeni kletki prinesla majhnega črnega ptička, ki je znal prav ljubko žvižgati. Kletko s ptičkom so postavili na star predalnik, nekoliko stran od dečkove postelje, da je ptička lahko videl in slišal; njegovo petje so slišali celo ljudje zunaj na cesti.

Have-Ole in Have-Kirsten sta se vrnila domov šele potem, ko se je graščakinja že odpeljala; videla sta, kako vesel je Hans, vendar se jima je zdelo, da bo z darilom sama nadloga.

»Bogati ljudje pa res ne pomislijo na vse!« sta rekla. »Zdaj naj skrbimo še zanj. Pohabljeni Hans tega pač ne more. Nazadnje ga bo vzel maček!«

Minilo je osem dni in še osem za njimi; v tem času je bil maček večkrat v izbi, ne da bi ptička prestrašil, kaj šele, da bi mu storil kaj žalega. Potem pa se je zgodilo nekaj velikega. Bilo je popoldne, starša in drugi otroci so bili na delu, Hans pa čisto sam; v rokah je držal knjigo pravljic in bral o ribičevi ženi, ki so se ji izpolnile vse želje. Hotela je biti kralj in to je postala; hotela je biti cesar in to je postala; potem pa je hotela biti ljubi Bog – in tedaj je spet sedela v blatnem jarku, od koder je prišla.

Ta zgodba ni imela prav nobene zveze s ptičkom ali mačkom, a prav njo je bral, ko se je to zgodilo; tega se je pozneje vedno spominjal.

Kletka je stala na predalniku, maček pa na tleh in je z zelenorumenimi očmi nepremično zrl v ptička. V mačkovem izrazu je bilo nekaj, kakor da bi ptičku hotel reči: »Kako si ljubek! Kar pojedel bi te!«

Hans je to razumel; razbral je naravnost z mačkovega obraza. »Stran, maček!« je zaklical. »Ali se boš pobral iz sobe!« Zdelo se je, da se maček pripravlja na skok.

Hans ga ni mogel doseči in vanj ni imel vreči ničesar razen svojega najljubšega zaklada, knjige pravljic. Vrgel jo je, toda platnice so bile razrahljane, zato so odletele na eno stran, knjiga sama z vsemi listi pa na drugo. Maček se je s počasnimi koraki nekoliko umaknil v izbo in pogledal Hansa, kakor da bi hotel reči:

»Ne vmešavaj se v to, mali Hans! Jaz lahko hodim in skačem, ti pa ne moreš ne enega ne drugega!« Hans je z očmi spremljal mačka in bil ves v skrbeh; tudi ptiček je postal nemiren. Nikogar ni bilo, ki bi ga lahko poklical; kakor da je maček to vedel, se je spet pripravil na skok. Hans je mahal s posteljnim pregrinjalom, saj je roke lahko uporabljal; toda maček se za pregrinjalo ni zmenil. In ko je Hans še tega zaman vrgel vanj, je maček v enem skoku švignil na stol in nato na okensko polico, kjer je bil bliže ptičku.

Hans je čutil, kako se mu vroča kri pretaka po telesu, vendar ni mislil na to, mislil je samo na mačka in ptička; sam si vendar ni mogel pomagati iz postelje, na nogah ni mogel stati, še manj hoditi. Zdelo se mu je, da se mu je srce obrnilo v prsih, ko je videl mačka skočiti z okna naravnost na predalnik in suniti kletko, da se je prevrnila. Ptiček je zbegano prhutal v njej.

Hans je kriknil, nekaj ga je sunkovito zdramilo in ne da bi pomislil, je skočil iz postelje, planil k predalniku, potegnil mačka z njega in zagrabil kletko, v kateri je ptiček trepetal od groze. S kletko v roki je stekel skozi vrata na cesto.

Tedaj so se mu iz oči ulile solze; vriskal je in na ves glas klical: »Lahko hodim! Lahko hodim!« Spet je dobil moč v nogah; kaj takega se lahko zgodi in njemu se je zgodilo.

Učitelj je živel čisto blizu; Hans je bos stekel k njemu, samo v srajci in jopiču, s ptičkom v kletki. »Lahko hodim!« je klical. »Gospod, moj Bog!« In od samega veselja je ihtel.

In v hiši Have-Oleja in Have-Kirsten je zavladalo veselje. »Srečnejšega dne ne moreva doživeti!« sta rekla oba. Hansa so povabili na dvorec; po tisti poti ni hodil že mnogo let. Zdelo se mu je, da mu drevesa in leskovi grmi, ki jih je tako dobro poznal, prikimavajo in govorijo: »Dober dan, Hans! Dobrodošel spet med nami!« Sonce mu je sijalo v obraz, naravnost v srce.

Graščaki, ti mladi, blagoslovljeni ljudje, so mu dali sesti medse in videti so bili prav tako veseli, kakor da bi bil član njihove družine.

Najbolj vesela pa je bila graščakinja, ki mu je podarila knjigo pravljic in malega ptička pevca. Ta je bil zdaj sicer mrtev, umrl je od strahu, vendar je bil kakor sredstvo za Hansovo ozdravitev, knjiga pa je njemu in staršem odprla oči. Še vedno jo je imel in hotel jo je hraniti in brati, pa če bi dočakal še tako visoko starost. Zdaj bo lahko tudi doma koristil drugim. Hotel se je izučiti obrti, najraje bi postal knjigovez, »kajti,« je rekel, »tako bom lahko prebral vse nove knjige!«

Pozno popoldne je graščakinja poklicala k sebi oba njegova starša. Z možem sta se pogovorila o Hansu; bil je pobožen in bister deček, rad je bral in se zlahka učil. Ljubi Bog vedno podpira dobro stvar.

Tisti večer sta se starša vrnila z dvorca resnično vesela, zlasti Kirsten, toda teden dni pozneje je jokala, saj je mali Hans odpotoval. Dobil je lepo obleko; bil je dober fant, a zdaj je moral čez slano morje, daleč proč, da bi obiskoval latinsko šolo, in minilo bo mnogo let, preden ga bosta spet videla.

Knjige pravljic ni vzel s seboj, starša sta jo hotela obdržati za spomin. In oče je pogosto bral v njej, a nikoli ni izpustil tistih dveh zgodb, saj ju je poznal.

Od Hansa sta dobivala pisma, vsako je bilo veselejše od prejšnjega. Živel je pri prijaznih ljudeh in dobro se mu je godilo; najlepše od vsega pa je bilo hoditi v šolo. Toliko se je bilo treba naučiti in toliko izvedeti; zdaj si je želel le, da bi živel sto let in nekoč postal učitelj.

»Ko bi le to doživela!« sta rekla starša in si stisnila roke kakor pri obhajilu. »Kaj vse se je zgodilo Hansu!« je rekel Ole. »Ljubi Bog misli tudi na reveževega otroka! Prav pri pohabljenčku se je moralo to pokazati! Ali ni tako, kakor da bi nama Hans lahko vse to prebral iz knjige pravljic!«