Prevod

José se je ob mraku vrnil domov. Njegovo srce je bilo žalostno: v njem je snežilo, kakor je začelo snežiti po strehah in ulicah, po drevju na sprehajališčih in granitnih kipih španskih kraljev, ki so se dvigali na trgu. Beli kosmiči mrtvaške bolečine so počasi padali v dušo brezposelnega mizarja, ki se je vračal na svoj dom, ne da bi mogel vanj prinesti luč, toploto, večerjo, upanje.

Ko se je začel vzpenjati po stopnicah in se približal svojemu bivališču, mu je tako upadel pogum, da se je sesedel na stopnico, odločen, da bo tam prebil, kar je še ostalo vesele noči. Stopnišče je bilo ledeno in tesno; spadalo je k najemniški hiši, v katere medetažah, prvem in drugem nadstropju so živeli premožni ljudje, medtem ko so v tretjem in četrtem, v majhnih in velikih podstrešnih sobah prebivali revni obrtniki. Plinska svetilka je osvetljevala stopniščne rame do drugega nadstropja; od tam navzgor se je tema zgoščala, zrak je postajal črn in je zaudarjal kakor sapa iz žrela umazanega vodnjaka. Še nikoli ni pusti videz stopnišča in njegovih podestov tako pretresel Joséja. Prvič se je umikal, ker se je bal potrkati na lastna vrata. Saj je prinašal same lepe novice!

Z visoko privzdignjenimi koleni, s komolci, uprtimi vanje, in s krčevito stisnjenimi pestmi ob obrazu je mizar drgetal, premleval razloge svojega obupa in razburkal grenko usedlino jeze na vse in vsakogar. Pasja usoda, da bi strela, za človeka, ki živi od svojega znoja! Poleti sama čebula, ker pripeka neznosna vročina in se premožneži odpravijo kopat in hladit. Za božič spet sama čebula, ker se v mrazu nihče noče lotevati gradbenih del in ker je ves denar komaj dovolj za hrastova drva in krznene plašče. Kaj pa mizar, ali v pasji vročini ne jé, ali ob zmrzali ne potrebuje oglja in premoga? Mojster v delavnici mu je rekel in pri tem zmajeval z glavo: »Kaj hočeš, fant moj, kjer ni las, še kodrov ne morem narediti ... Niti za božjo voljo ni nobenega naročila ... Saj veš, da sem pred teboj odpustil že tri ... Ampak svojih nečakov, sestrinih sinov, pa ne bom odpustil ..., sva si na jasnem? Samo še njiju obdržim ... Sam se znajdi, kakor veš in znaš ... Treba se bo znajti, tako je ...« Znajti! In kako naj se znajde človek, ki zna le obdelovati les, pa ne najde nikogar, ki bi mu takšno delo naročil?

José je bil že mesec dni brez dela. Kako mučni so bili dnevi, ko je hodil po Madridu in iskal zaslužek! Tu so ga odslovili s sočutnimi besedami in meglenimi obljubami; drugje s suhimi in trdimi besedami, celo z očitnim posmehom ... »Delo! Letos ga ni za nikogar ...« so odgovarjali mojstri, jezni, čemerni ali potrti. Od vsepovsod se je dvigoval isti krik pomanjkanja in stiske; povsod so tožili nad istimi nadlogami: vojno, propadom, boleznimi, nemiri, nesrečami, strahom, stiskanjem mošnjičkov ... In José je hodil od vrat do vrat, prosjačil za delo, kakor bi prosil miloščine, zvečer pa se vračal s čemernim obrazom in namrščenim čelom ter na ženino vselej enako vprašanje odgovarjal z vselej enakim skomigom ramen, ki je jasno pomenil: »Ne, še vedno ne.«

Nesreča jih je zalotila že povsem izčrpane, po dolgotrajni bolezni, tifusu najstarejše hčere Felise, ki je še okrevala in potrebovala izdatno hrano; po nakupu predalnika in dveh volnenih žimnic, ki so bliskovito ubrali pot v zastavljalnico; potem ko so na mah plačali zaostalo četrtletno najemnino in iz upravnikovih ust slišali, da jim nove zamude ne bodo dovolili in jih bodo ob prvem spodrsljaju z vso kramo vred postavili na cesto ... V takšnih razmerah je mesec dni brezdelja pomenil takojšnjo lakoto in dušečo stisko za vse prihodnje leto. In lakota v številni družini! Nihče si ne more predstavljati muk človeka, ki mora v kljunu prinašati hrano v gnezdo svojih najdražjih, pa se je prisiljen vanj vračati s praznim kljunom, premočenim perjem in povešenimi perutmi ... Vsakič ko je José potrkal in stopil v podstrešno stanovanje, sta mraz golih talnih ploščic in sneg ugaslega ognjišča še močneje zagrabila njegovo dušo; kajti zima je strašna zaveznica lakote in s praznim želodcem človeka tisočkrat huje grize piš severnika, ki vdira skozi špranje in na svojih krilih prinaša besne glasove mačk ...

José je premleval. Ne, ni bilo mogoče, da bi prestopil tisti prag, ne da bi lačnim in premraženim, ki so ga čakali za njim, prinesel če že ne sladkosti in darov, kakršni se spodobijo za božični večer, pa vsaj nekaj, kar bi jim razjasnilo oči in okrepilo duha. Tako je obsedel v enem tistih stanj strašne neodločnosti, ki so resnične krize duše, v katerih se zamajejo misli in čustva, zakoreninjeni po navadi in izročilu. José je bil pošten in ni dal prostora nobenemu zločinskemu naklepu, niti v tem trenutku preizkušnje; prej bi mu roke odpadle, kakor da bi jih iztegnil po tuji lastnini; toda ta poštenost je bila nekako nagonska; in kar se je v Joséju kalilo in begalo, je bila vest, ki je bila zdaj v sporu z naravnim nagonom poštenosti in ga je skoraj obsojala. Sam ne bi nikoli kradel, tega pa ne ...; toda poglejmo, ali so tisti, ki kradejo v podobnih okoliščinah, kot so njegove, res tako krivi, kakor se zdi? Njemu ni bilo do tega, da bi se osramotil, da bi si nakopal grdo ime tatu; nekaj ur v zaporu bi ga stalo življenja; umrl bi od togote, od sramote; prav; to so bile njegove stvari, pretanjeni pomisleki njegovega dostojanstva, saj ga lahko premore tudi mizar; toda tisti, ki jih ne bi mučili takšni zadržki in bi storili kaj hudega, ne zato, da bi se vdajali razvadam, ampak da bi preživeli ženo in otroke ..., kdo ve, ali niso imeli prav? Kdo ve, ali niso bili boljši možje, boljši očetje? On je svojim dajal le pomanjkanje in solze ...

Zastokal je, si zaril prste v lase in, otopel od bridkosti, pogledal navzdol, proti osvetljenemu delu stopnišča. Tam je bilo vse živo, vrata so se nenehno odpirala, služabniki in dostavljavci so hodili gor in dol s svežnji, pisemci in pladnji: zadnje priprave za večerjo, turon iz prodajalne sladkarij, velik biskvit, ki ga pošilja slaščičar, darilo prijatelja, ki se s šestimi steklenicami sladkega šerija in rdečimi granatnimi jabolki pridružuje družinskemu veselju. Le ena vrata, vrata stare pobožne vdove doñe Amparo, se niso odprla še niti enkrat; nenadoma pa se je zaslišal trušč in gruča otrok se je obesila na zvonec; to so bili gospejini nečaki in nečakinje, njena edina ljubezen, njena šibkost, njeni ljubljenčki ... Vdrli so kakor jata ptičev v grobnico; hiša, dotlej nema, se je napolnila z glasovi, tekanjem in smehom. Trenutek zatem je služkinja, stara ženička, prav tako pobožna kakor njena gospodarica, stopila na podest in z razpokanim glasom zavpila:

--Hej, gospod José! Ali je gospod José kje tukaj? Pridite dol, nekaj bi vas prosila ... V trenutkih obupa se nam vsak odmev življenja zdi pomoč, uteha. Človek, ki zapira okna, da bi prižgal pečico na oglje in se zadušil, ganjeno posluša ropot z ulice, odmeve godbe, lajež potepuškega psa ... José je vztrepetal, vstal in s hripavim glasom od ganjenosti odgovoril, medtem ko je skakaje hitel navzdol:

--Že grem, že grem, gospa Baltasara! ... --Vstopite ...--je zamrmrala starka.--Če nimate drugega dela, nam boste postavili jaslice, ker so prišli otroci in moja gospa ob njih kar kopni od same ljubezni ...

--Po orodje grem--je odgovoril mizar, bled od veselja. --Ni treba ... Kladivo in klešče imamo tukaj, žeblji pa so ostali še od lani; saj jaz vse spravim, lepo sem jih shranila ...

José je stopil v stanovanje, ki so ga preplavili otroci, in v sobo, kjer so ležale raztresene jaslične figurice in deske za ogrodje, na katerem naj bi stale. Sredi vrveža se je mizar začel pripravljati na delo. S kakšnim veseljem je vihtel kladivo, izbiral žebelj, ga zabijal v les, ga utrjeval! Kako se je vse njegovo bitje prerodilo, kakšen polet in kakšna duševna moč sta ga navdala, ko je po tolikem času spet prijel za delovno orodje! Kos za kosom, desko za desko je polagal in prilagajal dele podstavka, na katerem naj bi jaslice razkazovale svoje stolpiče iz poslikane lepenke, svoje travnike iz mahu, svoje preproste, naivne glinene figurice. Otroci so z zanimanjem spremljali mizarjevo delo, niso zamudili niti enega udarca s kladivom, spraševali so, svetovali ter s ploskanjem in vriski pozdravljali vsak napredek pri nastajanju ogrodja. Gospa je medtem na steno obešala svečnike iz brona in stekla, da bi vanje vtaknila sveče. Služabniki so hodili sem in tja, zaposleni in zadovoljni. Zunaj je snežilo, a nihče ni mislil na to; sneg, ki povečuje trpljenje revščine, povečuje tudi prijetni občutek domačega blagostanja, toplega in milega zavetja. In José je nameščal les in ga zbijal, dokler ni naglo dokončal dela, kakor v nekakšni zamaknjenosti, ki je sledila potrtosti, zaradi katere je še nekaj trenutkov prej stal na robu popolnega obupa ...

Ko je bil podstavek povsem nared in je José okoli njega opravil še zadnji obhod rokodelca, ki pregleda svoje delo, mu je doña Amparo, že zelo oslabela in nadušljiva, pomignila, naj ji sledi, in ga odpeljala v svojo sobico, kjer ga je za trenutek pustila samega. Joséjeve oči so se nehote ustavile na pohištvu in okrasju te sobe, ki ni bila ne razkošna ne ubožna, predvsem pa ga je že od prvega trenutka pritegnil kip, ki je kraljeval na konzolni mizici, osvetljen s svetilko iz tenkega stekla. Bil je izrezljan sveti Jožef, sodoben kip brez posebne umetniške vrednosti, čeprav ne povsem brez občutja; in svetnik, namesto da bi bil upodobljen z Detetom v naročju ali držeč ga za roko, kakor je v navadi, je stal ob mizarski delovni mizi, vihtel teslo in učil malega Jezusa, pozornega in nasmejanega, postave dela, najvišje postave sveta. José je obstal ves zamaknjen. Zdelo se mu je, da mu podoba govori; zdelo se mu je, da izreka besede utehe in neskončne ljubezni, besede, kakršnih ni še nikoli slišal. Ko se je gospa vrnila in mu v dlan stisnila dva dura, se mizar ni zahvalil, temveč je najprej pogledal svojo dobrotnico, nato pa kip; in na nemo zgovornost njegovih oči je odgovorila zgovornost starkinih oči, ki so kakor iz knjige brale iz duše tega nesrečnika, telesno in duševno strtega od meseca tesnobe in nepopisne bridkosti.--In doña Amparo, sicer zelo vajena pomagati ubogim, je začutila, kakor da bi jo nekaj udarilo v srce: stiska, ki jo je hodila iskat zdoma, ko je obiskovala podstrešne luknje, je bila zdaj tu, dva koraka od nje, tiha in sramežljiva, a nujna in vseobsegajoča. Spet je dvignila oči k podobi marljivega očaka in med pokašljevanjem dobrohotno rekla mizarju:

»Zdaj vam bodo od tod gor prinesli večerjo, da boste lahko praznovali božič.«