Prevod

— Danes je velik praznik in večer, ko človek ne bi smel večerjati sam, — je rekel bankir Rosálbez svojemu prijatelju, mlademu grofu de Planellesu, ki ga je po naključju srečal v svoji ulici, skoraj nasproti razkošne palače. — Samski ste, morda še niste nikomur obljubili, da pridete na večerjo … Če bi nam hoteli izkazati čast in sprejeti povabilo … natanko ob osmih … Sam bom komaj kaj večerjal, želodec me nekoliko muči; vi boste pojedli še moj delež …

— Tisočkrat hvala, z veseljem sprejmem, — je prisrčno odgovoril grof. — Nameraval sem večerjati z nekaj znanci v Novem klubu. Sporočim jim, pa je … Čeprav bi jim skoraj ne bilo treba sporočati: ko me ne bi bilo tja …

— Imenitno! Na svidenje, — je zamrmral Rosálbez in skočil v svojo malo zaprto kočijo, ki ga je čakala, da bi ga kakor vsak dan odpeljala na neki trgec; od tam je hodil peš do hiše, pred katero se mu ni zdelo primerno ustavljati s kočijo. Bila je to Polichinellova skrivnost, kakor pravijo naši sosedje Francozi; v Madridu ni bilo nikogar, ki ne bi vedel, da Rosálbez vzdržuje tisto črnooko mladenko, Lucío iz Córdobe, tako prikupno in spogledljivo, in da ga ta zabava stane strašanske denarje — kdor ima, pač zapravlja.

Vedeti je treba, da je premožni Rosálbez dopolnil šestinpetdeset let in da sta se mu značaj in okus začela občutno spreminjati. Nekdaj v svojih zvezah z ženskami ni potreboval nežnosti: zahteval je le, da ga za hip razvedrijo. Zdaj pa mu je telesno pešanje, ki ga prinašajo leta, očitno mehčalo srce in iskal je mirne prijetnosti, blagega ljubkovanja, kakršno bi mu naklanjala hči. Njegova prava hči Fanny mu je izkazovala ledeno spoštovanje, pasivno in mehanično poslušnost, Rosálbez pa je pri Córdobčanki hrepenel po neprisiljenosti, po ljubezenski toplini, po nečem drugačnem, nečem, kar bi razgreblo pepel in iz njega izvabilo nežne plamene. S tem upanjem in to željo je na božični dan potrkal na njena vrata.

Lucía je bila v svoji toaletni sobi. Oblečena je bila v haljo iz rožnate flanele. Sobarica, ki ji je s širokim glavnikom spenjala razkošno grivo valovitih, kot gagat črnih las, se je ob prihodu njenega zaščitnika obzirno umaknila.

Córdobčanka se je nasmehnila; Rosálbez jo je prijel za roko in jo, medtem ko je znova in znova gladil njeno temno satenasto kožo in lepo oblikovane prste, takole nagovoril:

— Torej bova nocoj večerjala skupaj, dekletce? Torej boš sama stopila v kuhinjo in poskrbela za mandljevo juho in kompoteč s cimetovimi paličicami, kakor jih pripravljate pri vas?

Lucía je za hip priprla težke, svilnate veke in njena bleda usta, v katerih so se zobje svetili kakor koščki strjenega, hladnega in belega stekla, so se nejevoljno nakremžila.

— Joj, ljubi moj! Kakšne muhe imaš, pri svetem Rafaelu! Naj ti zapojem ali zmolim? Saj veš, da je v Madridu moja sestrična iz Écije in hoče, da grem z njo opolnoči k polnočnici. Če ti je prav, da večerjaš ob osmih in jo natanko ob enajstih pobrišeš … prav in dobro; potem pa … sem že zmenjena.

Rosálbez se je razburil; kri mu je zalila plešasto glavo. — Zmenjena! Ta je pa lepa! In s kom imaš takšne dogovore, ki so zate pomembnejši od mene? Ob osmih večerjamo pri meni; na tak večer ne morem pustiti hčere same, še zlasti ker imava goste.

— Oho! Goste! Koga pa? — Ljudi, ki jih ne poznaš. Ruidencinove, Maria Liria, grofa de Planellesa … Lucía je planila v smeh. Njen krohot je bil prostaški (nič ne izdaja človekovega porekla, vzgoje in plemenitosti duše tako kakor zven njegovega smeha).

— Čemu se smeješ? — je nestrpno vzkliknil bankir. — Tebi, — je nesramno odvrnila. — Glej ga no, na vsak način mi hočeš dopovedati, da teh ljudi ne poznam! Jaz pa poznam ves svet.

Ta predrzni, posmehljivi smeh, ki kar ni ponehal, je Rosálbeza bolel. Drago bi plačal za kanček otožnosti v velikih arabskih očeh Córdobčanke, za izraz blagosti na njenem zagorelem obrazu.

— Mi boš dala večerjo ali ne? — je suho vztrajal in čutil, kako ga srbijo dlani od želje, da bi grobo prijel to smejalko. — Ob polnoči … še na misel naj ti ne pride, ljubi moj, — je izjavila z enako zaničljivo nepopustljivostjo.

— Prav, ljuba moja, — je kratko odvrnil Rosálbez, vstal in se napotil k vratom. Sredi hodnika je za seboj zaslišal Lucíine korake in njen glas, ki ga je šaljivo klical; toda namesto da bi se obrnil, je pospešil korak, sunkovito odmaknil zapah na vratih in zbežal po stopnicah. Ko se je znašel na trgcu, se je spomnil, da je kočijo odslovil, in krenil peš, da bi pomiril živčno razburjenje. Nenadna jasnina mu je razsvetlila duha; razumel je, kaj se dogaja z njim. Čisto preprosto: zaljubil se je v Lucío, v tisto neukrotljivo Córdobčanko ciganskega videza. Dotlej je gledal nanjo kakor na kos pohištva ali razkošen predmet: s popolno ravnodušnostjo. Toda kriza zrelih let mu je mehčala srce in v njem prebujala neznano čustvo. Ob bližajoči se nesmrtni noči, posvečeni čisti ljubezni, ko si človek želi nasloniti čelo na prsi ljubljenega bitja, je Rosálbez sanjal, da bodo to Córdobčankine prsi, in silnost bolečine ob razočaranju mu je natanko razodevala veličino njegove utvare.

— Po vsem, kar sem storil zanjo! — je razmišljal bankir. — Izvlekel sem jo iz ponižanja in bede; še zrak, ki ga diha, mi dolguje. Z njo sem ravnal bolje kakor s komer koli; obdal sem jo z udobjem in razkošjem; celo obziren sem bil do nje … Ljubim jo, obožujem jo … Nehvaležnica!

Misel na Lucíino nehvaležnost je Rosálbeza nekako raznežila: zasmilil se je sam sebi; zdel se je sam sebi silno nesrečen. V tej uri svojega življenja, pred grozečo starostjo, s polno blagajno in povsem izsušeno, temno dušo je Rosálbez za zapolnitev črne praznine pogrešal predvsem ljubezen. Njegova žena je bila trda Baskinja, toga gospodinja, suhoparna upravnica, ki ni mislila na nič drugega, kakor da bi s strogo varčnostjo doma pripomogla k moževim sijajnim denarnim špekulacijam. Ko je umrla, je Rosálbez njeno odsotnost občutil po tem, da so ga kuharji začeli okradati in da so se vsakdanji izdatki precej povečali. Tudi Fanny, njegova edinka, nekoliko nagnjena k pobožnosti, po naravi resna in molčeča, ni imela nežnosti za očeta. Skoraj bi človek rekel, da ga ima za gospodarja, ki ukazuje, za predstojnika, s katerim je ne veže nobena čustvena bližina. Trenutno jo je povsem prevzemala ljubezen do grofa de Planellesa, s katerim njuno razmerje še ni bilo uradno potrjeno, in Rosálbez je to vedel; v nenadnem navalu dobrote, ki ga je obšel, in v želji, da bi videl vsaj en obraz, ki bi se mu nasmehnil, je po vrnitvi domov pohitel v Fannyjin salonček in ji povedal, da je Planelles povabljen na večerjo. To je bilo toliko, kot če bi rekel: »Dovoljujem vajino zvezo; zdaj imaš uradno zaročenca.«

Fanny je ob novici pordečela kakor češnja, vztrepetala, odgovorila pa je samo: — Prav … Rosálbez si je predstavljal nekaj drugega: da mu bo planila okoli vratu in ga tesno objela. Pravkar se mu je bila nakazala rešitev za njegovo življenje: zbližati se s hčerjo, si ustvariti dom v njenem domu, oboževati in razvajati vnuke, ki jih bo naklonil Bog. Pred seboj je že videl dolgo vrsto prihodnjih božičev, veselih družinskih večerij, z drevescem, obloženim z igračami, z dedkovimi navihanimi, slinastimi presenečenjci. Zdelo se mu je že, da čuti na kolenih težo »ta velikega«, v bradi pa tople ročice »ta male«, ki ga božajo in kuštrajo. Ah, da; to je bilo dobro, pošteno, dostojno, to bi moral storiti! In ganjen je stopil k Fanny ter poljubil njeno marmornato čelo, željno srkajoč deviško čistost sveže kože.

Večerja, postrežena natanko ob osmih, je bila razkošna. V ničemer ni bila podobna tisti, ki jo je Rosálbez nameraval prirediti pri Córdobčanki: ni bilo ne mandljeve juhe ne morskega pagra z limoninimi kolobarji ne kompoteča s cimetovimi paličicami. — Teh klasičnih domačih jedi se kuharjem s plačami po več tisoč pezet navadno ne zdi vredno postavljati na mizo. To so malomeščanske jedi. — Zato pa so se na bankirjevi mizi vrstile najslastnejše ribe in morski sadeži, pripravljeni po pristnem francoskem načinu, ob njih pa stara, redka in dragocena vina. Kuharjeva največja mojstrovina je bila navidezna sladka šunka iz stisnjenega ribjega mesa (postne zapovedi ni bilo mogoče prekršiti), ki ni preslepila samo oči, temveč tudi okus. Fanny je sedela na desni moža, ki ga je že imela za svojega zaročenca, in mu tiho govorila v polsenci namiznega okrasa iz belih španskih bezgov, ki so jih pripravili do cvetenja v rastlinjaku, in stebelc šmarnic, prepletenih z rdečimi kamelijami. Rosálbez, ki ju je skrivaj opazoval, si ni mogel kaj, da ne bi vzkliknil:

— Ampak Planelles, kako malo jeste! Grof pa mu je odgovoril: — Želodec me nekoliko muči … Ob tem tako preprostem stavku je bankirja spreletel srh. Natanko iste besede je bil zjutraj izrekel sam, ko je povabil Planellesa in si nameraval prihraniti tek za drugo, intimno večerjo, opolnoči pri Lucíi. To nenavadno naključje, ki ga še ni doumel, mu je vendar kakor svetla iskra šinilo skozi misli. Kdo bi mogel dognati, po kakšnih nesnovnih nitih pripotuje rahel sum, ki se oglasi, preden se resnica v celoti razodene? Ni bil Córdobčankin strastni zaščitnik, temveč Fannyjin oče tisti, ki je ob pogledu v oči prihodnjega zeta pomislil:

»Meni boš pripovedoval! Postiš se, da bi si prihranil tek. Aha! Pa te bom nadzoroval. Iščeš pri moji hčeri zlato ali ljubezen? Le pazi se me!« Ta vtis se je še okrepil, ko je grof oznanil svoj odhod, čeprav je Fanny napovedala, da bo natanko opolnoči, ob zadnjem udarcu dvanajste, gostom postregla s kozarcem šampanjca, da proslavijo Jezusovo rojstvo.

Četrt ure za grofom je bankir stopal po belem marmornatem stopnišču in skočil v prvo najemniško kočijo, ki je čakala na vogalu. Razmajana kočija se je ustavila pred Córdobčankinimi vrati. Nočni čuvaj mu ni prišel odpret: Rosálbez mu je dajal zelo radodarne napitnine, da mu je dopuščal uporabljati lastni ključ brez nadležnih uslug. Prečkal je temačno vežo, zavil na levo, prižgal vžigalico in poiskal ključavnico vrat v pritlično stanovanje.

Globoko vznemirjen je vanjo vtaknil drugi konec ključa. Še vedno je dvomil! Kdo ve? Morda Córdobčanka kot prava Andaluzijka, verna in vdana izročilu, res ni hotela preživeti noči štiriindvajsetega decembra, ne da bi se udeležila polnočnice, najveselejše in najnežnejše med vsemi mašami. — Kakšna sreča bi jo bila pričakati v sobici, obloženi z modrim plišem, in ji, ko bi se ob enih vrnila, položiti v naročje šatuljo s hruškastimi biseri, njeno najnovejšo muho! — Ključ se je pridušeno obrnil; bankir je pod nogami začutil preprogo v predsobi. Prižgal je svetilko s tulipanastim senčnikom in hkrati zaslišal vpitje in smeh iz jedilnice. Po prstih se je izmuznil v garderobo na desni strani hodnika; hotel je vedeti, pri čem je: videl bo, izvedel bo, prepričal se bo o tej podlosti. — Iz garderobe so vodila vrata v kabinet in od tam je bilo skozi zastekljena vrata lahko razločiti vse, kar se je dogajalo v jedilnici. Rosálbez se je sklonil in razmaknil zavesi … Pred njim je sedela Córdobčanka, ogrnjena v manilski šal, s cvetjem v figi; ob njej je Planelles dvigal kozarec.

Bankir se je umaknil, se sesedel na zofo in zdelo se mu je, da mu neka roka stiska grlo, dokler se ne bo zadušil. Bil je popoln polom; ni šlo le za norčevanje iz njega, temveč tudi za zaničevanje njegove uboge Fanny, njegove hčere. Smeh in pesmi iz jedilnice so ga šibali kakor biči. Vstal je, tipaje poiskal izhod in se spet znašel v predsobi. Vrata je pustil odprta; na ulici je vrgel ključ v prvo odprtino cestnega odtoka, sedel v drugo kočijo in povedal naslov svoje palače. Saloni so bili še razsvetljeni; Fanny se je v predsobi poslavljala od gostov. Ko so odšli, je Rosálbez stopil k hčeri, jo prijel za roko in zajecljal:

— Le pogumno! Ne prestraši se! … Pravkar sem dobil dokaz, da te grof de Planelles ni vreden; da je ničvrednež, ki te vara z zadnjo vlačugo. Prisegam ti; tvoj oče ti prisega, pravkar se je o tem prepričal, brez najmanjšega dvoma … Nikoli ne bom dovolil, da bi še prestopil ta prag.

In Fanny, bela kakor njena obleka, ni ugovarjala, le zajecljala je: — Vstopila bom v red sester zadoščevalk. Rosálbez je ob pogledu v prihodnost zagledal dolgo vrsto hladnih in samotnih božičev, neizmerno mračno praznino v svojem življenju …