Prevod

Neki osel je postal tako star in slaboten, da gospodarju ni bil več v nobeno korist. Neke noči je slišal, kako sta se gospodar in gospodinja pogovarjala. »Čudim se, da še vedno rediš tega osla,« je rekla žena. »Prav nič ti ne koristi in samo zapravljaš denar za njegovo hrano.«

»Res je,« je odgovoril mož. »Najbolje bi bilo, da se ga znebim. Njegovo kožo bi lahko prodal strojarju.« Ko je osel to slišal, je vedel, da je čas za odhod, če hoče ohraniti svojo kožo. S smrčkom je odrinil hlevska vrata in jo ubral po cesti, ne da bi se od kogar koli poslovil. »Morda sem res prešibak za delo,« si je rekel, »a moj glas je še vedno močan. V veliko mesto bom šel in postal godbenik.«

Ni še prišel daleč, ko je ob cesti zagledal starega lovskega psa, ki je ležal in cvilil. »No, stari Bellmouth,« je rekel osel, »kaj te tare? Videti je, da si v težavah.«

»Pa še v kakšnih,« je odgovoril pes. »Tako star in okoren sem postal, da ne morem več teči s krdelom, zato gospodarju nisem bil več v korist. Nagnal me je in za menoj metal kamenje. Kaj bo zdaj z menoj, ne vem. Če me niti gospodar ni hotel obdržati, me gotovo ne bo nihče drug.«

»Nikar si s tem ne beli glave,« je rekel osel. »V mesto grem, da bi postal godbenik, in če želiš, lahko greš z menoj in skupaj bova pela. Vem, da imaš lep glas, in morda si bova skupaj prislužila bogastvo.«

Psu je bila zamisel všeč. Postavil se je na noge in z oslom sta skupaj nadaljevala pot. Kmalu zatem sta prišla do mačka, ki je sedel v travi ob cesti in bil videti žalosten in otožen kakor deževen jesenski dan.

»Kaj pa je s teboj, Whiskers?« je vprašal osel. »Tak si, kakor da bi se vsa smetana skisala in bi vse podgane poginile.« »Dandanes zame ni več smetane,« je rekel maček, »in čeprav je podgan na pretek, sem prestar, da bi jih lovil. Nisem več hiter in spreten in raje sedim ob ognju in predem. Zato me je gospodinja z metlo nagnala iz hiše in zdaj nimam kam. Kaj bi mi svetoval v takem položaju?«

»Pojdi z nama,« je rekel osel. »Z bratom Bellmouthom greva v mesto, da bi postala godbenika. Če se nama želiš pridružiti in združiti svoj glas z najinima, te bova vesela.«

Maček je bil navdušen. Skočil je na cesto in oddrobencljal ob njiju. Kmalu so prišli do kmečkega dvorišča, kjer je petelin zletel na steber ob vratih. Iztegnil je vrat in zakikirikal, pa še enkrat zakikirikal.

»Dovolj! Dovolj!« je zavpil osel. »Nam hočeš s svojim kikirikanjem razparati ušesa?« »Kikirikati moram, dokler še lahko,« je rekel petelin, »saj je to moje delo. Vsako jutro kikirikam, da zbudim ljudi, pa tudi zato, da naznanim, kakšno vreme nas čaka. Toda slišal sem gospodinjo reči, da jutri dobijo goste in da mora iz mene skuhati juho, zato so moji dnevi kikirikanja skoraj pri kraju.«

»To pa ni nič dobrega,« je rekel osel. »Najbolje, da greš z nami. V mesto gremo, da bi postali godbeniki, in tak glas, kot je tvoj, bi nam bil v veliko pomoč.«

Petelinu ni bilo treba dvakrat reči. Zletel je s stebra in se s prhutanjem pomikal ob njih, a ker je bilo to naporno, mu je osel rekel, naj mu zleti na hrbet. Odtlej se je gospod Red-head udobno vozil z njimi.

Kmalu se je začelo temniti, velikega mesta pa godbeniki še vedno niso uzrli. Namesto tega so prišli v globok gozd. Nekaj časa so tavali po njem, nato pa so bili že tako utrujeni, da so sklenili tisto noč ostati tam. Osel in pes sta legla pod veliko drevo, maček je splezal v rogovilo med vejami, petelin pa se ni hotel namestiti nikjer drugje kot prav na vrhu drevesa.

Ni še dolgo sedel tam, ko je rekel: »Bratje, nedaleč stran vidim luč. Tam mora biti hiša.« »To je dobra novica,« je rekel osel. »Meni prav nič ne diši spanje na golih tleh. Če gremo tja in zapojemo, nam bodo morda dali prenočišče.«

Načrt je bil všeč tudi drugim. Maček in petelin sta se spustila z drevesa in štirje godbeniki so se skupaj odpravili proti luči.

Kmalu so prišli do hiše in luč, ki jo je videl petelin, je svetila skozi pritlično okno. Ker je bil osel največji, so ga izbrali, da pogleda skozi okno in drugim pove, kaj vidi.

Osel je gledal tako dolgo in tako molče, da so drugi postali nestrpni. »No, brat Greycoat, kaj vidiš?« je vprašal pes. »Bratje,« je tiho rekel osel, »prav dobro vidim, da ta hiša pripada tolpi razbojnikov. V enem kotu sobe imajo nakopičenega veliko zaklada, sami pa sedijo za mizo, jedo in pijejo.«

»Oh, ko bi jih le lahko prestrašili in pregnali ter si prilastili zaklad! Razbojniki so zmeraj strahopetci,« je rekel pes. Štirje tovariši so se posvetovali in skovali načrt, kako pregnati razbojnike. Osel je postavil sprednji nogi na okensko polico, pes mu je splezal na hrbet, maček je splezal na pasji hrbet, petelin pa je zletel na mačka. Nato so na dogovorjeni znak vsi hkrati zapeli. Osel je rigal, pes tulil, maček mijavkal in petelin kikirikal. Hrup, ki so ga zagnali, je bil strašen. Razbojniki so prestrašeno poskočili, in brž ko so živali videle, da jih je strah, so razbile šipo in planile v sobo.

Razbojniki so se v divji zmedi pognali skozi vrata in zbežali v gozd, ne da bi se enkrat samkrat ozrli. »To je pa šlo zlahka,« je rekel osel. Živali so nato sedle za mizo ter jedle in pile, kolikor jim je srce poželelo. Potem so ugasnile luči in se pripravile k počitku, vsaka na najudobnejšem mestu, ki ga je našla. Osel je legel na kup slame zunaj, pes se je zvil za vrati, maček se je namestil na toplem pepelu, petelin pa je zletel pod streho in se usedel na tram. Nato so vsi zaspali.

Razbojniki so nekaj časa tavali po gozdu, potem pa so se zbrali in se pogovorili. »Prav neumni smo bili, da smo se tako zlahka prestrašili,« je rekel poglavar. »Poslušal sem in opazoval; okoli hiše je vse tiho in luči so ugasnjene. Vrnimo se in poglejmo, ali je kdo tam.«

Drugi so se strinjali. Pritihotapili so se nazaj do hiše in poglavar je poslal enega od mož noter, da bi pogledal, kaj se dogaja. Mož je vstopil, se ozrl naokrog in zagledal mačkove oči, ki so se svetile v temi. Mislil je, da je to žerjavica, in ker je potreboval luč, je pristopil in proti njej pomolil paličico, da bi jo prižgal.

Maček je pri priči vrešče planil pokonci in mu opraskal obraz. Moža je obšla groza. Stekel je proti vratom, pes pa je planil izza njih in ga ugriznil. Opotekel se je na dvorišče in osel ga je brcnil. Hrup je zbudil petelina, ki je iztegnil vrat in zakikirikal: »Kikiriki!«

Razbojnik je ves tresoč pritekel nazaj k poglavarju. »Bežimo!« je zavpil. »Ob ognjišču sedi strašna čarovnica, ki se je vrešče zakadila vame ter me grizla in praskala. Mož za vrati mi je zasadil nož v nogo. Zunaj me je neka ostudna črna pošast udarila s kijem, na strehi pa sedi sodnik, ki je zavpil: ‘Pripeljite tega lopova sem!’«

Razbojniki niso čakali, da bi slišali še kaj; vzeli so noge pod pazduhe in zbežali, in če se niso ustavili, gotovo še danes tečejo. Štirim tovarišem pa je bilo v razbojniški hiši tako udobno, da so ostali tam in uživali v razbojniškem zakladu, v veliko mesto, kjer naj bi postali godbeniki, pa nazadnje nikoli niso šli.