Prevod
To izročilo zapisujem, da bi se odkupil za debel greh, ki sem ga v mladih letih zagrešil zoper zgodovino in književnost. Bilo mi je osemnajst let in delal sem prve korake kot pisatelj in pesnik. Moje zlate sanje so bile, da bi med ploskanjem dobrodušnega občinstva zaslišal razglašene vzklike: Avtor! Avtor! Pri teh letih se mi je zdelo, da po vseh hribih rasteta sam origano in kumina, in domišljal sem si, da sem s štirimi slabo zakrpanimi pesmicami in ducatom še slabše skupaj naudarjenih člankov že zasadil sulico v Flandriji, pa še eno v Jerezu. Naj me vrag, če sem klasike pogledal vsaj od zunaj ali če sem iz lastne izkušnje vedel, da so stari pergamenti gojišče moljev. Skoraj bi si upal najboljšemu poznavalcu književnosti dati prednost in ga še vedno premagati, čeprav sem bil tedaj eden tistih butcev, ki samo zato, ker jedo kruh namesto želoda, Don Kihota teptajo v blato in ga razglašajo za nesmiselno knjigo brez glave in repa. Zakaj? Kar tako. Ta »kar tako« je, priznam, bedast razlog, razlog nesporne in samovoljne surovosti; toda to je razlog, ki ga navajamo vsi ljudje, kadar nimamo razloga.
Ker je nevednost predrzna, sem se lotil pisanja za gledališče; in naj mi Bog odpusti, če ni bil vsak od mojih dramskih spačkov zahrbten vbod v zdravo pamet, muze in zgodovino. Pa vendar se je našlo trapasto občinstvo, ki je pesnika morilca klicalo na oder in mu, namesto da bi mu v glavo metalo klopi, metalo venčke iz ponarejenega lovorja. Res pa je, da v tistih časih nisem bil edini nesrečnik, ki je s svojimi osupljivimi stvaritvami spravljal na slab glas narodno gledališče, proslavljeno z dobrimi komedijami Parda in Segure. V tolažbo mi je bilo videti, da niso vse malhe ukrojene iz mojega raševnika.
Ena mojih dramskih neumnosti se je imenovala Rodil, nekakšen škorpijon s štirimi repi oziroma dejanji, in jaz, tepec, sem bil tako neumen, da svojega otroka nisem le imel za osmo čudo sveta, temveč sem, o greh, privolil, da ga je neki moj prijatelj, ki ni imel prav veliko Salomonove modrosti, dal natisniti. Kakšna potrata črnila in papirja!
Tisto ni bila ne drama ne karkoli spodobnega. Plehki verzi, bedast lirizem, čudaški dialog, neverjeten zaplet, na silo privlečeni dogodki, nemogoči značaji, jezikovna pravilnost, obrcana z vseh strani, zgodovina, prikrojena mojim muham, in ... skratka, bila je skrpucalo, vredno poštenega tepeža. V znak protesta proti takšnemu očetovstvu torej pišem to izročilo, v katerem bom znal vsaj spoštovati pravice zgodovine, Rodilova senca pa ne bo imela pravice, da bi mojo tožila zaradi obrekovanja in ji prisolila zaušnice, ko se bosta nekoč zaleteli druga v drugo v dolini Jozafat.
--Dovolj uvoda, k dejstvu!--je vzkliknil predsednik sodišča in prekinil odvetnika, ki je v zagovoru o poreklu oziroma očetovstvu nekega dojenčka besedičil in ovinkaril. Pravni zastopnik je tedaj izstrelil:--Dejstvo je, da je otrok narejen; tisti, ki ga je naredil, zanika, da ga je naredil; to je dejstvo.
I Z bitko pri Ayacuchu je bila neodvisnost Južne Amerike dokončno utrjena. Vendar pa je Španija, kakor po nagajivi domislici Previdnosti, še trinajst mesecev vladala na ozemlju, velikem pol kvadratne milje. Izdaja narednika Moyana je februarja 1824 rojalistom izročila mogočno utrdbo, dobro oskrbljeno z vojaki in strelivom. V Callau je plapolala kastiljska zastava in priznati je treba, da je Rodilova trdovratnost pri obrambi tega zadnjega branika monarhije mejila na junaško drznost. Zgodovinar Torrente, ki Rodila imenuje novi Leonidas, pravi, da je za svojo vojaško slavo storil celo preveč. Stevenson in celo García Camba se strinjata, da je bil Rodil krut do barbarstva in da mu ne bi bilo treba vztrajati v tako obupnem odporu, da bi ohranil svoj ugled in čast španskega orožja.
Čeprav ni bilo upanja, da bi mu s polotoka prišla na pomoč vojska ali da bi se v deželi zgodil preobrat v prid kolonialnemu sistemu, in čeprav je gledal, kako njegovi tovariši dan za dnem izginjajo, zdesetkani od skorbuta in republikanskih krogel, neuklonljiva trma poveljnika utrdbe v Callau ni niti za trenutek popustila.
Veliko smo raziskovali izvor imena Callao, ki ga nosi glavno pristanišče republike, in med različnimi razlagami je najbolj razširjena tista, da izvira iz obilice drobnega proda na njegovem obrežju, ki mu mornarji pravijo zahorra ali callao.
Z leti Rodilova postava dobiva legendarne razsežnosti. Bolj kot človek se nam zdi pravljično bitje, ki je v jeklenem telesu utelešalo bronasto voljo. Vedno je bil buden, njegovi ljudje nikoli niso mogli dognati, katere ure namenja počitku, in v najbolj nepričakovanem trenutku se je kakor prikazen pojavil na bastionih in v vojašnici svojih vojakov. Niti neizprosna kuga, ki je pobrala šest tisoč prebivalcev Callaa, ga ni niti za hip napadla; Rodil se je namreč zavaroval tako, da si je dal na rokah odpreti rane za odvajanje izcedka.
Rodil je bil Galicijec, rojen v Santa Maríi del Trovo. Kot študent prava na univerzi v Santiagu v Galiciji je skupaj z drugimi študenti zapustil univerzitetne dvorane in se leta 1808 vpisal v bataljon študentskih kadetov. Aprila 1817 je prispel v Peru s činom prvega adjutanta polka Infante. Kmalu zatem je bil povišan v poveljnika in zaupali so mu ustanovitev bataljona Arequipa. Z novinci se je nastanil na samotnem otočku Alacrán nasproti Arice, kjer jih je več mesecev uril, dokler ga ni Osorio odpeljal v Čile. Tam je Rodil na čelu enote, ki jo je sam ustanovil, sodeloval v bitkah pri Talci, Cancharrayadi in Maipúju.
Vrnil se je v Peru, dejavno sodeloval v pohodu proti domoljubom in bil 7. julija 1822 ranjen v spopadu pri Pucaránu. Ko je brigadir don José Ramón Rodil leta 1824 prevzel politično in vojaško upravo Callaa, je bil že odlikovan s križci za Somorso, Espinoso de los Monteros, San Payo, Tumanes, Medino del Campo, Tarifo, Pamplono in Cancharrayado, ki so pričali o bitkah, v katerih je imel srečo stati med zmagovalci. Ko so Callao oblegale Bolívarjeve čete pod poveljstvom generala Saloma in domoljubno ladjevje, ki je razpolagalo s 171 topovi, je bil odpor resnično titanski. Zgodovina beleži za Rodila častno kapitulacijo 23. januarja 1826, ko je pogumni španski poveljnik v svečani uniformi in s predpisanimi vojaškimi častmi zapustil utrdbo ter se vkrcal na angleško vojno fregato Briton. General La Mar, ki je bil, če si sposodim posrečen izraz Inke Garcilasa, vitez in gospod v vsem svojem ravnanju, je ob tej priložnosti izkazal zasluženo priznanje pogumu in zvestobi Rodila, ki od 1. marca 1824, ko je na čelu Callaa zamenjal Casariega, pa do januarja 1826 skoraj ni preživel dneva brez boja.
Med obleganjem je moral Rodil pokazati neverjetno dejavnost, brezmejno zvijačnost in neomajno odločnost, da je zatiral zarote. V enem samem dnevu je dal ustreliti šestintrideset zarotnikov, in to kruto dejanje ga je obdalo s strašljivim, celo vraževernim spoštovanjem. Eden od takrat ustreljenih je bil Frasquito, andaluzijski mladenič, zelo priljubljen zaradi svojih šal in domislic, ki je bil Rodilov pisar.
General Canterac, ki je leta 1835 tako žalostno umrl med pomirjanjem vojaškega upora v Madridu, je po pooblastilu podkralja, grofa de los Andes, sklenil pogodbo v Ayacuchu, v kateri je bila določena takojšnja izročitev utrdb. Ko je Rodil prejel pismo oziroma uradni dopis, v katerem mu je Canterac prepisal člen kapitulacije, ki je zadeval Callao, je besno vzkliknil:--Pri vragu! Naj kapitulirajo oni, ki so se pustili premagati, ne pa jaz. Mi boste prihajali s pravniškimi zvijačami? Dokler imam smodnik in krogle, nočem nobenega pregovarjanja s temi p... podleži uporniškimi.
II Med obleganjem je na tabor v Bellavisti, ki so ga zasedali domoljubi, izstrelil 9.553 topovskih krogel, 454 bomb, 908 granat in 34.713 kartečnih nabojev ter med oblegovalci povzročil smrt sedmih častnikov in sto dveh pripadnikov moštva, šest častnikov in dvainšestdeset vojakov pa je bilo ranjenih. Tudi domoljubi pri odgovoru niso skoparili in so na utrdbe izstrelili 20.327 topovskih krogel, 317 bomb in nepreštevno količino karteče.
Ob začetku obleganja je imel Rodil v utrdbah posadko 2.800 vojakov, na dan kapitulacije pa le še 376 mož, sposobnih rokovati z orožjem. Preostali so podlegli neusmiljeni kugi in republikanskim kroglam. Na ulicah Callaa, kjer je bilo leto prej več kot 8.000 beguncev ali kraljevih pristašev, je konec obleganja dočakalo komaj 700 duš. Po Garcíi Cambi je skorbut zahteval 6.000 žrtev, v bojih pa jih je umrlo 767.
V prvih mesecih obleganja je Rodil iz mesta izgnal 2.389 ljudi. Vlada v Limi je sklenila, da ne bo več sprejemala izgnancev, in tedaj se je razkril grozljiv prizor nesrečnih žensk, ki niso mogle ne v tabor pri Miranavesu ne nazaj v mesto, saj so jih na obeh straneh odganjali s streli. Nesrečnice so se znašle med dvema ognjema in trpele stiske, ki jih človeško pero ne more opisati. Takole o tem govori Rodil v nenavadnem razglasu, ki ga je objavil v Španiji, ne da bi mu seveda uspelo opravičiti dejanje, tuje vsakršnemu čutu za človečnost.
»Ker sem moral zmanjšati število prebivalcev, da bi omejil porabo zalog, ki jih ni bilo mogoče nadomestiti, sem ukazal, naj Callao zapustijo vsi, ki se ne morejo preživljati z lastnimi zalogami ali delom. Ukaz je bil izvršen preudarno, postopoma in uspešno. Novice o prvih, ki so odšli, so opogumljale tiste, ki niso imeli sredstev za življenje v mestu, in v štirih mesecih sem se razbremenil 2.389 nekoristnih ust. Ob njihovem štirinajstem odhodu so sovražniki spoznali, da bi mi njihovo zadržanje škodovalo, in jih skušali z nečloveško odločnostjo zavrniti. Jaz sem jih odločno odbil.«
O teh vrsticah je odveč izrekati sodbe, ki so že zapisane v vesti vsakega plemenitega duha. Če je bilo ravnanje oblegovalca nevredno do barbarstva in tuje sočutni naravi Perujcev, bo zgodovinska sodba za nič manj graje vredno spoznala ravnanje poveljnika mesta.
Rodil je bil odločen odpor podaljšati; toda pogum mu je opešal, ko ga je v prvih dneh januarja 1826 zapustil njegov zaupni prijatelj, poveljnik Ponce de León, ki je prestopil v domoljubne vrste, in poveljnik Riera, poveljnik gradu San Rafael, ki je to utrdbo izročil republikancem. Oba sta poznala skrivnost min, ki bi morale eksplodirati, ko bi domoljubi začeli pravi naskok. Do najmanjših podrobnosti sta poznala celoten obrambni načrt neustrašnega brigadirja. Zaradi izdaje njegovih prijateljev in namestnikov je obramba postala nemogoča.
11. januarja so se začela pogajanja, ki so se 23. končala s kapitulacijo, častno za poraženca in velikodušno za zmagovalca.
Zastavi polkov Infante don Carlos in Arequipa, enot, ki sta bili Rodilu zelo pri srcu, so mu dovolili odnesti v Španijo. Za devet španskih zastav, zajetih v Callau, je general La Mar odredil, naj eno pošljejo vladi Kolumbije, štiri shranijo v stolnici v Limi, preostale štiri pa v cerkvi Naše Gospe usmiljenja, zavetnice perujskega orožja.
Ali se te dragocene relikvije še hranijo? Bralec, odgovora na to vprašanje ne poznam. III Ko se je Rodil vrnil v domovino, so mu rojaki izkazovali posebne časti; med vsemi, ki so se vojskovali v Peruju, je bil edini, ki mu niso nadeli vzdevka ayacucho, kakor so v Španiji krstili Esparterove politične prijatelje. Rodil je imel zelo pomembno vlogo v državljanski vojni med kristinci in karlisti; ker pa ne nameravamo pisati njegovega življenjepisa, bomo povedali le, da je dosegel najpomembnejše in najčastnejše položaje. Bil je vrhovni poveljnik vojske, ki je na sencih done Maríe de la Gloria utrdila portugalsko krono. Pozneje je poveljeval vojski, ki je branila pravice Izabele II. do španskega prestola, čeprav mu v vojaških operacijah tega boja sreča ni bila posebno naklonjena; boj se je končal šele, ko je Espartero zasenčil Rodilov ugled.
Bil je podkralj Navarre, markiz de Rodil in zaporedoma generalni kapitan Extremadure, Valencie, Aragona in Nove Kastilje, poslanec v kortesih, vojni minister, predsednik ministrskega sveta, senator zgornjega doma, velikaš kraljestva, vitez z verigo in zvezdo reda stolpa in meča, nosilec velikega križa redov Izabele Katoliške in Karla III. ter vitez z lento redov svetega Ferdinanda in svetega Hermenegilda. Med njim in Esparterom je ves čas vladalo politično in celo osebno nasprotovanje, ki je šlo tako daleč, da je vojvoda de la Victoria leta 1845, ko je bil minister, Rodila postavil pred vojaško sodišče ter mu odvzel službe, časti, naslove in odlikovanja. Ob prvem političnem preobratu, po Esparterovem padcu, je nova vlada Rodila pomilostila ter mu vrnila čin generalnega kapitana in druge prednosti.
Markiz de Rodil se odtlej ni več dejavno vmešaval v špansko politiko in je umrl leta 1861. Espartero je umrl januarja 1879, star več kot osemdeset let.
IV Tisti, ki so ostali z Rodilom, so malodušni in prepričani, da so napori in žrtve zaman, začeli kovati zarote proti svojemu poveljniku. Jasno podobo razpoloženja prebivalcev utrdbe nam lahko da tale zbadljivi letak:
Kakor smo bili, tako smo, kakor smo, tako ostanemo; sovražnike že imamo, prijatelje ... še čakamo. Predsednik markiz de Torre-Tagle in njegov podpredsednik don Diego Aliaga, grofje de San Juan de Lurigancho, de Castellón in de Fuente González ter drugi veljaki kolonialnega plemstva so umrli za skorbutom in grižo, ki se razširita v vsakem slabo oskrbljenem obleganem mestu. Častniki in vojaki so dobivali obroke konjskega mesa, obleganci pa so imeli zlata na pretek in so za kruhek ali sadež plačevali bajne cene. Markiz de Torre-Tagle, ki je že umiral za skorbutom, je dobil tri ceutske limone v zameno za prav toliko krožničkov iz čistega zlata, napočil pa je tudi čas, ko so podgane prodajali kot slastno jed.
Po drugi strani so pisma in razglasi domoljubov skrivnostno prihajali v Callao ter opogumljali zarotnike. Danes je Rodil odkril zaroto in pri priči, brez formalnosti in sojenja, ukazal ustreliti vpletene, jutri pa je moral ponoviti kaznovanja prejšnjega dne. Ker je pogosto odkril izdajalca prav v tistem, ki je poprej najbolj izumetničeno zatrjeval svojo zvestobo kraljevi stvari, je prestajal muke nezaupanja celo do ovratnika lastne srajce.
Najdejavneje so kovale zarote ženske, zaprte v Callau. Vojaki generala Saloma so se ponoči približali na domet puške in vpili:
--V Limo, dekleta, domovina redi in daje barvo licem!--To je bila vabljiva obljuba za uboge Evine hčere, ki sta jih lakota in tesnoba spremenili v shujšana bitja s podočnjaki.
V Kljub pogostim streljanjem seme upora ni izginilo in prišel je dan, ko so se tudi duše z onega sveta pridružile revolucionarjem. Ubožice niso vedele, da je don Ramón Rodil mož, ki bi se trdovratno spoprijel s celimi vicami!
Zgodilo se je, da so nekega jutra našli dva stražarja na bastionu oziroma odseku obzidja nasproti Bellaviste nezavestna in s peno na ustih. Bila sta krepka Galicijca, mladca, ki sta komaj znala brati in sta imela bore malo razsodnosti, prav tako neumna kakor pogumna, sposobna s pestjo v čelo podreti bika in s kroglo v križnico zadeti celo samega petelina iz Kristusovega pasijona; toda nesrečnika sta bila človeka svojega časa, se pravi vraževerna in fanatična še čez vsako mero.
Ko sta prišla k sebi, je eden izjavil, da se je ob uri, ko je Peter zatajil Učitelja, pred njim prikazal frančiškan s kapuco na glavi, kakor da bi ga izbljuvala zemlja, in ga s tistim nosljavim glasom, ki je menda v navadi na onem svetu, vprašal:--Bratec! Je šla nuna mimo?
Drugi vojak je izjavil približno enako, le da se je njemu prikazala ženska v redovni obleki klarise in mu rekla:--Bratec! Je šel pater mimo?
Oba sta dodala, da nista vajena govoriti z ljudmi z onega sveta, zato sta pozabila na geslo in nista zaklicala »Kdo gre?«, kajti koža se jima je naježila, lasje so se jima postavili pokonci, beseda jima je obtičala v grlu in zgrudila sta se kakor hloda.
Don Ramón Rodil ju je, da bi ju ozdravil strahu, ukazal pognati med vrstama vojakov, ki sta ju pretepli s šibami. Poveljnik utrdbe Real Felipe, ki ni požiral še tako debelih laži in se ni bal ne duhov ne kronanih hudičev, je začel tuhtati o prikaznih in si vbil v glavo, da vse skupaj na miljo daleč diši po revolucionarni potegavščini. Tako spretno je ravnal in po takih prijemih posegel, da je čez osem dni razjasnil, da sta bila pater in nuna le zarotnika iz mesa in krvi, ki sta se s pomočjo preobleke približevala obzidju in po vrvi izmenjevala pisma z domoljubi.
Ravno se je danilo, ko je Rodil osebno spravil ducat osumljencev za zapahe v kazemato utrdbe, obenem pa ukazal ustreliti patra in nuno, ki jima je redovna obleka služila za mrtvaški prt.
Čeprav od tistega dne prikazni niso več romale ali iskale pustolovščin po obzidju danes skoraj porušenega Real Felipeja, ljudstvo, ki je vedno naklonjeno nadnaravnemu in čudežnemu, zato nič manj trdno ne verjame, da sta pater in nuna prišla v Callao naravnost iz dežele mrtvaških lobanj, zgolj iz veselja do tega, da pošteno prestrašita tista dva cepca, ki sta stražila na bastionu utrdbe.
Izvirnik
Escribo esta tradición para purgar un pecado gordo que contra la historia y la literatura cometí cuando muchacho.
Contaba dieciocho años y hacía pinicos de escritor y de poeta. Mi sueño dorado era oír, entre los aplausos de un público bonachón, los destemplados gritos: ¡el autor! ¡el autor! A esa edad todo el monte antojábaseme orégano y cominillo, e imaginábame que con cuatro coplas, mal zurcidas, y una docena de articulejos, peor hilvanados, había puesto una pica en Flandes u otra en Jerez. Maldito si ni por el forro consultaba clásicos, ni si sabía por experiencia propia que los viejos pergaminos son criadero de polilla. Casi, casi me habría atrevido a dar quince y raya al más entendido en materias literarias, siendo yo entonces uno de aquellos zopencos que, por comer pan en lugar de bellota, ponen al Quijote por las patas de los caballos, llamándolo libro disparatado y sin pies ni cabeza. ¿Por qué? Porque sí. Este porque sí será una razón de pie de banco, una razón de incuestionable y caprichosa brutalidad, convengo; pero es la razón que alegamos todos los hombres a falta de razón.
Como la ignorancia es atrevida, echéme a escribir para el teatro: y así Dios me perdone si cada uno de mis engendros dramáticos no fué puñalada de pícaro al buen sentido, a las musas y a la historia. Y sin embargo, hubo público bobalicón que llamara a la escena al asesino poeta y que, en vez de tirarle los bancos a la cabeza, le arrojara coronitas de laurel hechizo. Verdad es que, por esos tiempos, no era yo el único malaventurado que con fenomenales producciones desacreditaba el teatro nacional, ilustrado por las buenas comedias de Pardo y de Segura. Consuela ver que no es todo el sayal alforjas.
Titulábase uno de mis desatinos dramáticos Rodil, especie de alacrán de cuatro colas o actos, y ¡sandio de mí!, fuí tan bruto que no sólo creí a mi hijo la octava maravilla, sino que, ¡mal pecado!, consentí en que un mi amigo, que no tenía mucho de lo de Salomón, lo hiciera poner en letras de molde. ¡Qué tinta y qué papel tan mal empleados!
Aquello no era drama ni piñón mondado. Versos ramplones, lirismo tonto, diálogo extravagante, argumento inverosímil, lances traídos a lazo, caracteres imposibles, la propiedad de la lengua tratada a puntapiés, la historia arreglada a mi antojo y... vamos, aquello era un mamarracho digno de un soberbio varapalo. A guisa, pues, de protesta contra tal paternidad escribo esta tradición, en la que, por lo menos, sabré guardar respetos a los fueros de la historia y la sombra de Rodil no tendrá derecho para querellarse de calumnia y dar de soplamocos a la mía cuando ambas se den un tropezón en el valle de Josafat.
--¡Basta de preámbulo, y al hecho!--exclamó el presidente de un tribunal, interrumpiendo a un abogado que se andaba con perfiles y rodeos en un alegato sobre filiación o paternidad de un mamón. El letrado dijo entonces de corrido:--El hecho es un muchacho hecho: el que lo ha hecho niega el hecho: he aquí el hecho.
I
Con la batalla de Ayacucho quedó afianzada la Independencia de Sudamérica. Sin embargo, y como una morisqueta de la Providencia, España dominó por trece meses más en un área de media legua cuadrada. La traición del sargento Moyano, en febrero de 1824, había entregado a los realistas una plaza fuerte y bien guarnecida y municionada. El pabellón de Castilla flameaba en el Callao, y preciso es confesar que la obstinación de Rodil en defender este último baluarte de la monarquía rayó en heroica temeridad. El historiador Torrente, que llama a Rodil el nuevo Leónidas, dice que hizo demasiado por su gloria de soldado. Stevenson y aun García Camba convienen en que Rodil fué cruel hasta la barbarie, y que no necesitó mantener una resistencia tan desesperada para dejar su reputación bien puesta y a salvo el honor de las armas españolas.
Sin esperanzas de que llegasen en su socorro fuerzas de la Península, ni de que en el país hubiese una reacción en favor del sistema colonial, viendo a sus compañeros desaparecer día a día, diezmados por el escorbuto y por las balas republicanas, no por eso desmayó un instante la indomable terquedad del castellano del Callao.
Mucho hemos investigado sobre el origen del nombre Callao que lleva el primer puerto de la república, y entre otras versiones, la más generalizada es la de que viene por la abundancia que hay en su playa del pequeño guijarro llamado por los marinos zahorra o callao.
A medida que pasan los años, la figura de Rodil toma proporciones legendarias. Más que hombre, parécenos ser fantástico que encarnaba una voluntad de bronce en un cuerpo de acero. Siempre en vigilia, jamás pudieron los suyos saber cuáles eran las horas que consagraba al reposo, y en el momento más inesperado se aparecía como fantasma en los baluartes y en la caserna de sus soldados. Ni la implacable peste que arrebató a seis mil de los moradores del Callao lo acometió un instante; pues Rodil había empleado el preservativo de hacerse abrir fuentes en los brazos.
Rodil era gallego y nacido en Santa María del Trovo. Alumno de la Universidad de Santiago de Galicia, donde estudiaba jurisprudencia, abandonó los claustros junto con otros colegiales, y en 1808 sentó plaza en el batallón de cadetes literarios. En abril de 1817 llegó al Perú con el grado de primer ayudante del regimiento del Infante. Ascendido poco después a comandante, se le encomendó la formación del batallón Arequipa. Rodil se posesionó con los reclutas de la solitaria islita del Alacrán, frente a Arica, donde pasó meses disciplinándolos, hasta que Osorio lo condujo a Chile. Allí concurrió Rodil, mandando el cuerpo que había creado, a las batallas de Talca, Cancharrayada y Maipú.
Regresó al Perú, tomando parte activa en la campaña contra los patriotas, y salió herido el 7 de julio de 1822 en el combate de Pucarán.
Al encargarse del gobierno político y militar del Callao, en 1824, el brigadier don José Ramón Rodil, hallábase condecorado con las cruces de Somorso, Espinosa de los Monteros, San Payo, Tumanes, Medina del Campo, Tarifa, Pamplona y Cancharrayada, cruces que atestiguaban las batallas en que había tenido la suerte de encontrarse entre los vencedores. Sitiado el Callao por las tropas de Bolívar, al mando del general Salom, y por la escuadra patriota, que disponía de 171 cañones, fué verdaderamente titánica la resistencia. La historia consigna la, para Rodil, decorosa capitulación de 23 de enero de 1826, en que el bravo jefe español, vestido de gran uniforme y con los honores de ordenanza, abandonó el castillo para embarcarse en la fragata de guerra inglesa Briton. El general La Mar, que era, valiéndome de una feliz expresión del Inca Garcilaso, un caballero muy caballero en todas sus cosas, tributó en esta ocasión justo homenaje al valor y la lealtad de Rodil, que desde el 1º de marzo de 1824, en que reemplazó a Casariego en el mando del Callao, hasta enero de 1826, casi no pasó día sin combatir.
Rodil tuvo durante el sitio que desplegar una maravillosa actividad, una astucia sin límites y una energía incontestable para sofocar complots. En sólo un día fusiló treinta y seis conspiradores, acto de crueldad que le rodeó de terrorífico y aun supersticioso respeto. Uno de los fusilados en esa ocasión fué Frasquito, muchacho andaluz muy popular por sus chistes y agudezas, y que era el amanuense de Rodil.
El general Canterac (que tan tristemente murió en 1835 al apaciguar en Madrid un motín de cuartel) fué comisionado por el virrey conde de los Andes para celebrar el tratado de Ayacucho, y en él se estipuló la inmediata entrega de los castillos. Al recibir Rodil la carta u oficio en que Canterac le transcribía el artículo de capitulación concerniente al Callao, exclamó furioso:--¡Canario! Que capitulen ellos que se dejaron derrotar, y no yo. ¿Abogaderas conmigo? Mientras tenga pólvora y balas, no quiero dimes ni diretes con esos p...ícaros insurgentes.
II
Durante el sitio disparó sobre el campamento de Bellavista, ocupado por los patriotas, 9.553 balas de cañón, 454 bombas, 908 granadas, y 34.713 tiros de metralla, ocasionando a los sitiadores la muerte de siete oficiales y ciento dos individuos de tropa, y seis oficiales y sesenta y dos soldados heridos. Los patriotas, por su parte, no anduvieron cortos en la respuesta, y lanzaron sobre las fortalezas 20.327 balas de cañón, 317 bombas e incalculable cantidad de metralla.
Al principiarse el sitio contaba Rodil en los castillos una guarnición de 2.800 soldados, y el día de la capitulación sólo tuvo 376 hombres en estado de manejar un arma. El resto había sucumbido al rigor de la peste y de las balas republicanas. En las calles del Callao, donde un año antes pasaban de 8.000 los asilados o partidarios del rey, apenas si llegaban a 700 almas las que presenciaron el desenlace del sitio. Según García Camba, fueron 6.000 las víctimas del escorbuto y 767 los que murieron combatiendo.
En los primeros meses del sitio, Rodil expulsó de la plaza 2.389 personas. El gobierno de Lima resolvió no admitir más expulsados, y vióse el feroz espectáculo de infelices mujeres que no podían pasar al campamento de Miranaves ni volver a la plaza, porque de ambas partes se las rechazaba a balazos. Las desventuradas se encontraban entre dos fuegos y sufriendo angustias imposibles de relatarse por pluma humana. He aquí lo que sobre este punto dice Rodil en el curioso manifiesto que publicó en España, sin alcanzar ciertamente a disculpar un hecho ajeno a todo sentimiento de humanidad.
«Yo, que necesitaba aminorar la población para suspender consumos que no podían reponerse, mandé que los que no pudieran subsistir con sus provisiones o industria saliesen del Callao. Esta orden fué cumplida con prudencia, con pausa y con buen éxito. La noticia de los primeros que emigraron fué animando a los que carecían de recursos para vivir en la población, y en cuatro meses me descargué de 2.389 bocas inútiles. Los enemigos, a la decimocuarta emigración de ellas, entendieron que su conservación me sería nociva, y tentaron no admitirlas con esfuerzo inhumano. Yo las repelí decisivamente».
Inútil es hacer sobre estas líneas apreciaciones que están en la conciencia de todos los espíritus generosos. Si indigna hasta la barbarie y ajena del carácter compasivo de los peruanos fué la conducta del sitiador, no menos vituperable encontrará el juicio de la historia la conducta del gobernador de la plaza.
Rodil estaba resuelto a prolongar la resistencia; pero su coraje desmayó cuando, en los primeros días de enero de 1826, se vió abandonado por su íntimo amigo el comandante Ponce de León, que se pasó a las filas patriotas, y por el comandante Riera, gobernador del castillo de San Rafael, quien entregó esta fortaleza a los republicanos. Ambos poseían el secreto de las minas que debían hacer explosión cuando los patriotas emprendiesen un asalto formal. Ellos conocían en sus manores detalles todo el plan de defensa imaginado por el impertérrito brigadier. La traición de sus amigos y tenientes había venido a hacer imposible la defensa.
El 11 de enero se dió principio a los tratados que terminaron con la capitulación del 23, honrosa para el vencido y magnánima para el vencedor.
Las banderas de los regimientos Infante don Carlos y Arequipa, cuerpos muy queridos para Rodil, le fueron concedidas para que se las llevase a España. De las nueve banderas españolas tomadas en el Callao, dispuso el general La Mar que una se enviase al gobierno de Colombia, que cuatro se guardasen en la Catedral de Lima, y las otras cuatro en el templo de Nuestra Señora de las Mercedes, patrona de las armas peruanas.
¿Se conservan tan preciosas reliquias? Ignoro, lector, el contenido de la pregunta.
III
Vuelto Rodil a su patria, lo trataron sus paisanos con especial distinción; y fué el único, de los que militaron en el Perú, a quien no aplicaron el epíteto de ayacucho con que se bautizó en España a los amigos políticos de Espartero. Rodil figuró, y en altísima escala, en la guerra civil de cristinos y carlistas; y como no nos hemos propuesto escribir una biografía de este personaje, nos limitaremos a decir que obtuvo los cargos más importantes y honoríficos. Fué general en jefe del ejército que afianzó sobre las sienes de doña María de la Gloria la corona de Portugal. Tuvo después el mando del ejército que defendió los derechos de Isabel II al trono de España, aunque le asistió poca fortuna en las operaciones militares de esta lucha, que sólo terminó cuando Espartero eclipsó el prestigio de Rodil.
Fué virrey de Navarra, marqués de Rodil y sucesivamente capitán general de Extremadura, Valencia, Aragón y Castilla la Nueva, diputado a Cortes, ministro de la Guerra, presidente del Consejo de ministros, senador de la Alta Cámara, prócer del reino, caballero de collar y placa de la orden de la Torre y Espada, gran cruz de las de Isabel la Católica y Carlos III, y caballero con banda de las de San Fernando y San Hermenegildo. Entre él y Espartero existió siempre antagonismo político y aun personal, habiendo llegado a extremo tal que, en 1845, siendo ministro el duque de la Victoria, hizo juzgar a Rodil en consejo de guerra y lo exoneró de sus empleos, honores, títulos y condecoraciones. Al primer cambio de tortilla, a la caída de Espartero, el nuevo ministerio amnistió a Rodil, devolviéndole su clase de capitán general y demás preeminencias.
El marqués de Rodil no volvió desde entonces a tomar parte activa en la política española, y murió en 1861.
Espartero murió en enero de 1879, de más de ochenta años de edad.
IV
Desalentados los que acompañaban a Rodil y convencidos de la esterilidad de esfuerzos y sacrificios, se echaron a conspirar contra su jefe. Clara idea del estado de ánimo de los habitantes del castillo puede dar este pasquín:
Como estuvimos estamos, como estamos estaremos, enemigos sí tenemos y amigos... los esperamos.
El presidente marqués de Torre-Tagle y su vicepresidente don Diego Aliaga, los condes de San Juan de Lurigancho, de Castellón y de Fuente González, y otros personajes de la nobleza colonial, habían muerto víctimas del escorbuto y de la disentería que se desarrollan en toda plaza mal abastecida. Los oficiales y tropa, estaban sometidos a ración de carne de caballo, y sobrándoles el oro a los sitiados, pagaban a precios fabulosos un panecillo o una fruta. El marqués de Torre-Tagle, moribundo ya del escorbuto, consiguió tres limones ceutíes en cambio de otros tantos platillos de oro macizo, y llegó época en que se vendieron ratas como manjar delicioso.
Por otra parte, las cartas y proclamas de los patriotas penetraban misteriosamente en el Callao alentando a los conspiradores. Hoy descubría Rodil una conspiración, e inmediatamente, sin fórmulas ni proceso, mandaba fusilar a los comprometidos, y mañana tenía que repetir los castigos de la víspera. Encontrando muchas veces un traidor en aquel que más había alambicado antes su lealtad a la causa del rey, pasó Rodil por el martirio de desconfiar hasta del cuello de su camisa.
Las mujeres encerradas en el Callao eran las que más activamente conspiraban. Los soldados del general Salom llegaban de noche hasta ponerse a tiro de fusil, y gritaban:
--A Lima, muchachas, que la patria engorda y da colores--palabras que eran una apetitosa promesa para las pobres hijas de Eva, a quienes el hambre y la zozobra traían escuálidas y ojerosas.
V
A pesar de los frecuentes fusilamientos no desaparecía el germen de sedición, y vino día en que almas del otro mundo se metieron a revolucionarias. ¡No sabían las pobrecitas que don Ramón Rodil era hombre para habérselas tiesas con el purgatorio entero!
Fué el caso que una mañana encontraron privados de sentido, y echando espumarajos por la boca, a dos centinelas de un bastión o lienzo de muralla fronterizo a Bellavista. Eran los tales dos gallegos crudos, mozos de letras gordas y de poca sindéresis, tan brutos como valientes, capaces de derribar a un toro de una puñada en el testuz y de clavarle una bala en el hueso palomo al mismísimo gallo de la Pasión; pero los infelices eran hombres de su época, es decir, supersticiosos y fanáticos hasta dejarlo de sobra.
Vueltos en sí, declaró uno de ellos que, a la hora en que Pedro negó al Maestro, se le apareció como vomitado por la tierra un franciscano con la capucha calada, y que con aquella voz gangosa que diz que se estila en el otro barrio le preguntó:--¡Hermanito! ¿Pasó la monja?
El otro soldado declaró, sobre poco más o menos, que a él se le había aparecido una mujer con hábito de monja clarisa, y díchole:--¡Hermanito! ¿Pasó el fraile?
Ambos añadieron que no estando acostumbrados a hablar con gente de la otra vida, se olvidaron de la consigna y de dar el quién vive, porque la carne se les volvió de gallina, se les erizó el cabello, se les atravesó la palabra en el galillo y cayeron redondos como troncos.
Don Ramón Rodil, para curarlos de espanto, les mandó aplicar carrera de baquetas.
El castellano del Real Felipe, que no tragaba rueda, de molino ni se asustaba con duendes ni demonios coronados, dióse a cavilar en los fantasmas, y entre ceja y ceja se le encajó la idea de que aquello trascendía de a legua a embuchado revolucionario. Y tal maña dióse y a tales expedientes recurrió, que ocho días después sacó en claro que fraile y monja no eran sino conspiradores de carne y hueso, que se valían del disfraz para acercarse a la muralla y entablar por medio de una cuerda cambio de cartas con los patriotas.
Era la del alba, cuando Rodil en persona ponía bajo sombra, en la casamata del castillo, una docena de sospechosos, y a la vez mandaba fusilar al fraile y a la monja, dándoles el hábito por mortaja.
Aunque a contar de ese día no han vuelto fantasmas a peregrinar o correr aventuras por las murallas del hoy casi destruido Real Felipe, no por eso el pueblo, dado siempre a lo sobrenatural y maravilloso, deja de creer a pies juntillas que el fraile y la monja vinieron al Callao en tren directo y desde el país de las calaveras, por el solo placer de dar un susto mayúsculo al par de tagarotes que hacía centinela en el bastión del castillo.