Prevod

To izročilo zapisujem, da bi se odkupil za debel greh, ki sem ga v mladih letih zagrešil zoper zgodovino in književnost. Bilo mi je osemnajst let in delal sem prve korake kot pisatelj in pesnik. Moje zlate sanje so bile, da bi med ploskanjem dobrodušnega občinstva zaslišal razglašene vzklike: Avtor! Avtor! Pri teh letih se mi je zdelo, da po vseh hribih rasteta sam origano in kumina, in domišljal sem si, da sem s štirimi slabo zakrpanimi pesmicami in ducatom še slabše skupaj naudarjenih člankov že zasadil sulico v Flandriji, pa še eno v Jerezu. Naj me vrag, če sem klasike pogledal vsaj od zunaj ali če sem iz lastne izkušnje vedel, da so stari pergamenti gojišče moljev. Skoraj bi si upal najboljšemu poznavalcu književnosti dati prednost in ga še vedno premagati, čeprav sem bil tedaj eden tistih butcev, ki samo zato, ker jedo kruh namesto želoda, Don Kihota teptajo v blato in ga razglašajo za nesmiselno knjigo brez glave in repa. Zakaj? Kar tako. Ta »kar tako« je, priznam, bedast razlog, razlog nesporne in samovoljne surovosti; toda to je razlog, ki ga navajamo vsi ljudje, kadar nimamo razloga.

Ker je nevednost predrzna, sem se lotil pisanja za gledališče; in naj mi Bog odpusti, če ni bil vsak od mojih dramskih spačkov zahrbten vbod v zdravo pamet, muze in zgodovino. Pa vendar se je našlo trapasto občinstvo, ki je pesnika morilca klicalo na oder in mu, namesto da bi mu v glavo metalo klopi, metalo venčke iz ponarejenega lovorja. Res pa je, da v tistih časih nisem bil edini nesrečnik, ki je s svojimi osupljivimi stvaritvami spravljal na slab glas narodno gledališče, proslavljeno z dobrimi komedijami Parda in Segure. V tolažbo mi je bilo videti, da niso vse malhe ukrojene iz mojega raševnika.

Ena mojih dramskih neumnosti se je imenovala Rodil, nekakšen škorpijon s štirimi repi oziroma dejanji, in jaz, tepec, sem bil tako neumen, da svojega otroka nisem le imel za osmo čudo sveta, temveč sem, o greh, privolil, da ga je neki moj prijatelj, ki ni imel prav veliko Salomonove modrosti, dal natisniti. Kakšna potrata črnila in papirja!

Tisto ni bila ne drama ne karkoli spodobnega. Plehki verzi, bedast lirizem, čudaški dialog, neverjeten zaplet, na silo privlečeni dogodki, nemogoči značaji, jezikovna pravilnost, obrcana z vseh strani, zgodovina, prikrojena mojim muham, in ... skratka, bila je skrpucalo, vredno poštenega tepeža. V znak protesta proti takšnemu očetovstvu torej pišem to izročilo, v katerem bom znal vsaj spoštovati pravice zgodovine, Rodilova senca pa ne bo imela pravice, da bi mojo tožila zaradi obrekovanja in ji prisolila zaušnice, ko se bosta nekoč zaleteli druga v drugo v dolini Jozafat.

--Dovolj uvoda, k dejstvu!--je vzkliknil predsednik sodišča in prekinil odvetnika, ki je v zagovoru o poreklu oziroma očetovstvu nekega dojenčka besedičil in ovinkaril. Pravni zastopnik je tedaj izstrelil:--Dejstvo je, da je otrok narejen; tisti, ki ga je naredil, zanika, da ga je naredil; to je dejstvo.

I Z bitko pri Ayacuchu je bila neodvisnost Južne Amerike dokončno utrjena. Vendar pa je Španija, kakor po nagajivi domislici Previdnosti, še trinajst mesecev vladala na ozemlju, velikem pol kvadratne milje. Izdaja narednika Moyana je februarja 1824 rojalistom izročila mogočno utrdbo, dobro oskrbljeno z vojaki in strelivom. V Callau je plapolala kastiljska zastava in priznati je treba, da je Rodilova trdovratnost pri obrambi tega zadnjega branika monarhije mejila na junaško drznost. Zgodovinar Torrente, ki Rodila imenuje novi Leonidas, pravi, da je za svojo vojaško slavo storil celo preveč. Stevenson in celo García Camba se strinjata, da je bil Rodil krut do barbarstva in da mu ne bi bilo treba vztrajati v tako obupnem odporu, da bi ohranil svoj ugled in čast španskega orožja.

Čeprav ni bilo upanja, da bi mu s polotoka prišla na pomoč vojska ali da bi se v deželi zgodil preobrat v prid kolonialnemu sistemu, in čeprav je gledal, kako njegovi tovariši dan za dnem izginjajo, zdesetkani od skorbuta in republikanskih krogel, neuklonljiva trma poveljnika utrdbe v Callau ni niti za trenutek popustila.

Veliko smo raziskovali izvor imena Callao, ki ga nosi glavno pristanišče republike, in med različnimi razlagami je najbolj razširjena tista, da izvira iz obilice drobnega proda na njegovem obrežju, ki mu mornarji pravijo zahorra ali callao.

Z leti Rodilova postava dobiva legendarne razsežnosti. Bolj kot človek se nam zdi pravljično bitje, ki je v jeklenem telesu utelešalo bronasto voljo. Vedno je bil buden, njegovi ljudje nikoli niso mogli dognati, katere ure namenja počitku, in v najbolj nepričakovanem trenutku se je kakor prikazen pojavil na bastionih in v vojašnici svojih vojakov. Niti neizprosna kuga, ki je pobrala šest tisoč prebivalcev Callaa, ga ni niti za hip napadla; Rodil se je namreč zavaroval tako, da si je dal na rokah odpreti rane za odvajanje izcedka.

Rodil je bil Galicijec, rojen v Santa Maríi del Trovo. Kot študent prava na univerzi v Santiagu v Galiciji je skupaj z drugimi študenti zapustil univerzitetne dvorane in se leta 1808 vpisal v bataljon študentskih kadetov. Aprila 1817 je prispel v Peru s činom prvega adjutanta polka Infante. Kmalu zatem je bil povišan v poveljnika in zaupali so mu ustanovitev bataljona Arequipa. Z novinci se je nastanil na samotnem otočku Alacrán nasproti Arice, kjer jih je več mesecev uril, dokler ga ni Osorio odpeljal v Čile. Tam je Rodil na čelu enote, ki jo je sam ustanovil, sodeloval v bitkah pri Talci, Cancharrayadi in Maipúju.

Vrnil se je v Peru, dejavno sodeloval v pohodu proti domoljubom in bil 7. julija 1822 ranjen v spopadu pri Pucaránu. Ko je brigadir don José Ramón Rodil leta 1824 prevzel politično in vojaško upravo Callaa, je bil že odlikovan s križci za Somorso, Espinoso de los Monteros, San Payo, Tumanes, Medino del Campo, Tarifo, Pamplono in Cancharrayado, ki so pričali o bitkah, v katerih je imel srečo stati med zmagovalci. Ko so Callao oblegale Bolívarjeve čete pod poveljstvom generala Saloma in domoljubno ladjevje, ki je razpolagalo s 171 topovi, je bil odpor resnično titanski. Zgodovina beleži za Rodila častno kapitulacijo 23. januarja 1826, ko je pogumni španski poveljnik v svečani uniformi in s predpisanimi vojaškimi častmi zapustil utrdbo ter se vkrcal na angleško vojno fregato Briton. General La Mar, ki je bil, če si sposodim posrečen izraz Inke Garcilasa, vitez in gospod v vsem svojem ravnanju, je ob tej priložnosti izkazal zasluženo priznanje pogumu in zvestobi Rodila, ki od 1. marca 1824, ko je na čelu Callaa zamenjal Casariega, pa do januarja 1826 skoraj ni preživel dneva brez boja.

Med obleganjem je moral Rodil pokazati neverjetno dejavnost, brezmejno zvijačnost in neomajno odločnost, da je zatiral zarote. V enem samem dnevu je dal ustreliti šestintrideset zarotnikov, in to kruto dejanje ga je obdalo s strašljivim, celo vraževernim spoštovanjem. Eden od takrat ustreljenih je bil Frasquito, andaluzijski mladenič, zelo priljubljen zaradi svojih šal in domislic, ki je bil Rodilov pisar.

General Canterac, ki je leta 1835 tako žalostno umrl med pomirjanjem vojaškega upora v Madridu, je po pooblastilu podkralja, grofa de los Andes, sklenil pogodbo v Ayacuchu, v kateri je bila določena takojšnja izročitev utrdb. Ko je Rodil prejel pismo oziroma uradni dopis, v katerem mu je Canterac prepisal člen kapitulacije, ki je zadeval Callao, je besno vzkliknil:--Pri vragu! Naj kapitulirajo oni, ki so se pustili premagati, ne pa jaz. Mi boste prihajali s pravniškimi zvijačami? Dokler imam smodnik in krogle, nočem nobenega pregovarjanja s temi p... podleži uporniškimi.

II Med obleganjem je na tabor v Bellavisti, ki so ga zasedali domoljubi, izstrelil 9.553 topovskih krogel, 454 bomb, 908 granat in 34.713 kartečnih nabojev ter med oblegovalci povzročil smrt sedmih častnikov in sto dveh pripadnikov moštva, šest častnikov in dvainšestdeset vojakov pa je bilo ranjenih. Tudi domoljubi pri odgovoru niso skoparili in so na utrdbe izstrelili 20.327 topovskih krogel, 317 bomb in nepreštevno količino karteče.

Ob začetku obleganja je imel Rodil v utrdbah posadko 2.800 vojakov, na dan kapitulacije pa le še 376 mož, sposobnih rokovati z orožjem. Preostali so podlegli neusmiljeni kugi in republikanskim kroglam. Na ulicah Callaa, kjer je bilo leto prej več kot 8.000 beguncev ali kraljevih pristašev, je konec obleganja dočakalo komaj 700 duš. Po Garcíi Cambi je skorbut zahteval 6.000 žrtev, v bojih pa jih je umrlo 767.

V prvih mesecih obleganja je Rodil iz mesta izgnal 2.389 ljudi. Vlada v Limi je sklenila, da ne bo več sprejemala izgnancev, in tedaj se je razkril grozljiv prizor nesrečnih žensk, ki niso mogle ne v tabor pri Miranavesu ne nazaj v mesto, saj so jih na obeh straneh odganjali s streli. Nesrečnice so se znašle med dvema ognjema in trpele stiske, ki jih človeško pero ne more opisati. Takole o tem govori Rodil v nenavadnem razglasu, ki ga je objavil v Španiji, ne da bi mu seveda uspelo opravičiti dejanje, tuje vsakršnemu čutu za človečnost.

»Ker sem moral zmanjšati število prebivalcev, da bi omejil porabo zalog, ki jih ni bilo mogoče nadomestiti, sem ukazal, naj Callao zapustijo vsi, ki se ne morejo preživljati z lastnimi zalogami ali delom. Ukaz je bil izvršen preudarno, postopoma in uspešno. Novice o prvih, ki so odšli, so opogumljale tiste, ki niso imeli sredstev za življenje v mestu, in v štirih mesecih sem se razbremenil 2.389 nekoristnih ust. Ob njihovem štirinajstem odhodu so sovražniki spoznali, da bi mi njihovo zadržanje škodovalo, in jih skušali z nečloveško odločnostjo zavrniti. Jaz sem jih odločno odbil.«

O teh vrsticah je odveč izrekati sodbe, ki so že zapisane v vesti vsakega plemenitega duha. Če je bilo ravnanje oblegovalca nevredno do barbarstva in tuje sočutni naravi Perujcev, bo zgodovinska sodba za nič manj graje vredno spoznala ravnanje poveljnika mesta.

Rodil je bil odločen odpor podaljšati; toda pogum mu je opešal, ko ga je v prvih dneh januarja 1826 zapustil njegov zaupni prijatelj, poveljnik Ponce de León, ki je prestopil v domoljubne vrste, in poveljnik Riera, poveljnik gradu San Rafael, ki je to utrdbo izročil republikancem. Oba sta poznala skrivnost min, ki bi morale eksplodirati, ko bi domoljubi začeli pravi naskok. Do najmanjših podrobnosti sta poznala celoten obrambni načrt neustrašnega brigadirja. Zaradi izdaje njegovih prijateljev in namestnikov je obramba postala nemogoča.

11. januarja so se začela pogajanja, ki so se 23. končala s kapitulacijo, častno za poraženca in velikodušno za zmagovalca.

Zastavi polkov Infante don Carlos in Arequipa, enot, ki sta bili Rodilu zelo pri srcu, so mu dovolili odnesti v Španijo. Za devet španskih zastav, zajetih v Callau, je general La Mar odredil, naj eno pošljejo vladi Kolumbije, štiri shranijo v stolnici v Limi, preostale štiri pa v cerkvi Naše Gospe usmiljenja, zavetnice perujskega orožja.

Ali se te dragocene relikvije še hranijo? Bralec, odgovora na to vprašanje ne poznam. III Ko se je Rodil vrnil v domovino, so mu rojaki izkazovali posebne časti; med vsemi, ki so se vojskovali v Peruju, je bil edini, ki mu niso nadeli vzdevka ayacucho, kakor so v Španiji krstili Esparterove politične prijatelje. Rodil je imel zelo pomembno vlogo v državljanski vojni med kristinci in karlisti; ker pa ne nameravamo pisati njegovega življenjepisa, bomo povedali le, da je dosegel najpomembnejše in najčastnejše položaje. Bil je vrhovni poveljnik vojske, ki je na sencih done Maríe de la Gloria utrdila portugalsko krono. Pozneje je poveljeval vojski, ki je branila pravice Izabele II. do španskega prestola, čeprav mu v vojaških operacijah tega boja sreča ni bila posebno naklonjena; boj se je končal šele, ko je Espartero zasenčil Rodilov ugled.

Bil je podkralj Navarre, markiz de Rodil in zaporedoma generalni kapitan Extremadure, Valencie, Aragona in Nove Kastilje, poslanec v kortesih, vojni minister, predsednik ministrskega sveta, senator zgornjega doma, velikaš kraljestva, vitez z verigo in zvezdo reda stolpa in meča, nosilec velikega križa redov Izabele Katoliške in Karla III. ter vitez z lento redov svetega Ferdinanda in svetega Hermenegilda. Med njim in Esparterom je ves čas vladalo politično in celo osebno nasprotovanje, ki je šlo tako daleč, da je vojvoda de la Victoria leta 1845, ko je bil minister, Rodila postavil pred vojaško sodišče ter mu odvzel službe, časti, naslove in odlikovanja. Ob prvem političnem preobratu, po Esparterovem padcu, je nova vlada Rodila pomilostila ter mu vrnila čin generalnega kapitana in druge prednosti.

Markiz de Rodil se odtlej ni več dejavno vmešaval v špansko politiko in je umrl leta 1861. Espartero je umrl januarja 1879, star več kot osemdeset let.

IV Tisti, ki so ostali z Rodilom, so malodušni in prepričani, da so napori in žrtve zaman, začeli kovati zarote proti svojemu poveljniku. Jasno podobo razpoloženja prebivalcev utrdbe nam lahko da tale zbadljivi letak:

Kakor smo bili, tako smo, kakor smo, tako ostanemo; sovražnike že imamo, prijatelje ... še čakamo. Predsednik markiz de Torre-Tagle in njegov podpredsednik don Diego Aliaga, grofje de San Juan de Lurigancho, de Castellón in de Fuente González ter drugi veljaki kolonialnega plemstva so umrli za skorbutom in grižo, ki se razširita v vsakem slabo oskrbljenem obleganem mestu. Častniki in vojaki so dobivali obroke konjskega mesa, obleganci pa so imeli zlata na pretek in so za kruhek ali sadež plačevali bajne cene. Markiz de Torre-Tagle, ki je že umiral za skorbutom, je dobil tri ceutske limone v zameno za prav toliko krožničkov iz čistega zlata, napočil pa je tudi čas, ko so podgane prodajali kot slastno jed.

Po drugi strani so pisma in razglasi domoljubov skrivnostno prihajali v Callao ter opogumljali zarotnike. Danes je Rodil odkril zaroto in pri priči, brez formalnosti in sojenja, ukazal ustreliti vpletene, jutri pa je moral ponoviti kaznovanja prejšnjega dne. Ker je pogosto odkril izdajalca prav v tistem, ki je poprej najbolj izumetničeno zatrjeval svojo zvestobo kraljevi stvari, je prestajal muke nezaupanja celo do ovratnika lastne srajce.

Najdejavneje so kovale zarote ženske, zaprte v Callau. Vojaki generala Saloma so se ponoči približali na domet puške in vpili:

--V Limo, dekleta, domovina redi in daje barvo licem!--To je bila vabljiva obljuba za uboge Evine hčere, ki sta jih lakota in tesnoba spremenili v shujšana bitja s podočnjaki.

V Kljub pogostim streljanjem seme upora ni izginilo in prišel je dan, ko so se tudi duše z onega sveta pridružile revolucionarjem. Ubožice niso vedele, da je don Ramón Rodil mož, ki bi se trdovratno spoprijel s celimi vicami!

Zgodilo se je, da so nekega jutra našli dva stražarja na bastionu oziroma odseku obzidja nasproti Bellaviste nezavestna in s peno na ustih. Bila sta krepka Galicijca, mladca, ki sta komaj znala brati in sta imela bore malo razsodnosti, prav tako neumna kakor pogumna, sposobna s pestjo v čelo podreti bika in s kroglo v križnico zadeti celo samega petelina iz Kristusovega pasijona; toda nesrečnika sta bila človeka svojega časa, se pravi vraževerna in fanatična še čez vsako mero.

Ko sta prišla k sebi, je eden izjavil, da se je ob uri, ko je Peter zatajil Učitelja, pred njim prikazal frančiškan s kapuco na glavi, kakor da bi ga izbljuvala zemlja, in ga s tistim nosljavim glasom, ki je menda v navadi na onem svetu, vprašal:--Bratec! Je šla nuna mimo?

Drugi vojak je izjavil približno enako, le da se je njemu prikazala ženska v redovni obleki klarise in mu rekla:--Bratec! Je šel pater mimo?

Oba sta dodala, da nista vajena govoriti z ljudmi z onega sveta, zato sta pozabila na geslo in nista zaklicala »Kdo gre?«, kajti koža se jima je naježila, lasje so se jima postavili pokonci, beseda jima je obtičala v grlu in zgrudila sta se kakor hloda.

Don Ramón Rodil ju je, da bi ju ozdravil strahu, ukazal pognati med vrstama vojakov, ki sta ju pretepli s šibami. Poveljnik utrdbe Real Felipe, ki ni požiral še tako debelih laži in se ni bal ne duhov ne kronanih hudičev, je začel tuhtati o prikaznih in si vbil v glavo, da vse skupaj na miljo daleč diši po revolucionarni potegavščini. Tako spretno je ravnal in po takih prijemih posegel, da je čez osem dni razjasnil, da sta bila pater in nuna le zarotnika iz mesa in krvi, ki sta se s pomočjo preobleke približevala obzidju in po vrvi izmenjevala pisma z domoljubi.

Ravno se je danilo, ko je Rodil osebno spravil ducat osumljencev za zapahe v kazemato utrdbe, obenem pa ukazal ustreliti patra in nuno, ki jima je redovna obleka služila za mrtvaški prt.

Čeprav od tistega dne prikazni niso več romale ali iskale pustolovščin po obzidju danes skoraj porušenega Real Felipeja, ljudstvo, ki je vedno naklonjeno nadnaravnemu in čudežnemu, zato nič manj trdno ne verjame, da sta pater in nuna prišla v Callao naravnost iz dežele mrtvaških lobanj, zgolj iz veselja do tega, da pošteno prestrašita tista dva cepca, ki sta stražila na bastionu utrdbe.