Prevod

Ko je tako sklenil, je stopil k njemu, izrekel: »Om, priklon Šivi,« se pred njim vrgel na tla, da se jih je dotaknil z osmimi deli telesa, in ponižno dejal: »Častiti, ta svet je brez prave vsebine. Mladost je kakor deroča gorska reka, življenje kakor ogenj v suhi travi, užitki kakor senca jesenskega oblaka, vezi s prijatelji, sinovi, ženo in služabniki pa kakor sanje. Vse to sem dodobra spoznal. Kaj naj torej storim, da preplujem ocean samsare?« Ko je Devašarma to slišal, mu je naklonjeno odgovoril: »Sin moj, blagor ti, da si se že v mladosti tako odvrnil od posvetnega življenja. Saj je rečeno:

Kdor se umiri že v mladosti, je po moji sodbi resnično umirjen.

Ko telesne moči pojenjajo, kdo se tedaj ne umiri?

Pri dobrih se starost najprej naseli v duhu, šele nato v telesu;

pri slabih pa se naseli v telesu, v duhu nikoli.

Sprašuješ me, kako prepluti ocean samsare. Poslušaj:

Naj bo šudra ali kdo drug, celo čandala s spletenimi lasmi:

če je posvečen s Šivovo mantro in ima telo posuto s pepelom, postane Šiva.

Kdor ob izgovarjanju šestzložne mantre sam položi že en sam cvet

na vrh linge, se ne rodi več.

Ko je Ašadhabhuti to slišal, se je oprijel njegovih stopal in ponižno dejal: »Častiti, nakloni mi torej milost posvetitve.«

Devašarma je odgovoril: »Sin moj, naklonil ti jo bom. Toda ponoči ne smeš vstopati v samostan. Kajti odmaknjenost od drugih je za askete hvalevredna, tako zate kakor zame. Saj je rečeno: Vladar propade zaradi slabih nasvetov, asket zaradi druženja, sin zaradi razvajanja,

brahman zaradi zanemarjanja študija, rod zaradi slabega sina, značaj zaradi družbe hudobnežev,

prijateljstvo zaradi pomanjkanja naklonjenosti, blaginja zaradi krivičnosti, ljubezen zaradi dolge odsotnosti,

ženska zaradi ošabnosti, polje zaradi zanemarjanja, premoženje zaradi razsipnosti in nepazljivosti.

Ko boš torej sprejel zaobljubo, boš moral spati v travnati kočici pri samostanskih vratih.«

Odvrnil je: »Častiti, tvoja zapoved je zame zakon. Saj si želim le odrešitve na onem svetu.«

Ko mu je Devašarma določil pravila glede prenočevanja, ga je po obredu, predpisanem v svetih spisih, sprejel za učenca. Ta mu je z masiranjem rok in nog ter drugimi uslugami vzbujal zadovoljstvo. Vendar modrec kljub temu ni izpustil mošnjička izpod pazduhe. Čas je mineval in Ašadhabhuti je premišljeval: »Ah, nikakor mi ne začne zaupati. Naj ga kar podnevi ubijem z orožjem? Naj mu dam strupa? Ali naj ga pokončam kakor žival?«

Medtem ko je tako razmišljal, je iz neke vasi prišel sin enega izmed Devašarmovih učencev, da bi ga povabil k sebi. Rekel je: »Častiti, pridi v mojo hišo na obred polaganja svetih vrvic.«

Devašarma se je povabila razveselil in se z Ašadhabhutijem odpravil na pot. Med potjo sta prišla do reke. Ko jo je zagledal, je vzel mošnjiček izpod pazduhe in ga skrbno skril med gube svoje krpane halje. Okopal se je, opravil čaščenje božanstva, nato pa rekel Ašadhabhutiju: »Poslušaj, Ašadhabhuti! Dokler ne opravim potrebe in se vrnem, skrbno varuj to haljo gospodarja joge.« S temi besedami je odšel. Brž ko je izginil izpred oči, je Ašadhabhuti pograbil mošnjiček in jo naglo ubral. Devašarma pa, ki so ga učenčeve vrline očarale in mu je povsem zaupal, je med čepenjem zagledal dva ovna, ki sta se spopadala sredi črede zlatorunih ovac. Razjarjena ovna sta se odmikala daleč nazaj, nato pa se znova zaletavala drug v drugega s čeli, tako da je teklo veliko krvi. Šakal je iz požrešnosti prihajal na prizorišče boja in jo lizal. Ko je Devašarma to opazoval, je pomislil: »Kako nespameten je ta šakal! Če se znajde med njima ravno takrat, ko trčita skupaj, bo gotovo umrl.« In res: kmalu nato je šakal v svoji lakomnosti po krvi spet stopil med ovna, njuni glavi sta ga zadeli in ga ubili. Devašarma ga je obžaloval, potem pa se počasi odpravil nazaj k svojemu mošnjičku. Ko ni zagledal Ašadhabhutija, se je vznemiril, hitro dokončal očiščenje in pregledal haljo. Mošnjička ni bilo nikjer. »Gorje, gorje, okradli so me!« je vzkliknil in omedlel ter padel na tla. Čez nekaj časa se je zavedel, vstal in začel vpiti: »Ašadhabhuti! Kam si odšel, potem ko si me prevaral? Odgovori mi!« Dolgo je tožil, nato pa začel iskati njegove sledi in se počasi odpravil za njim. Tako je proti večeru prispel v neko vas. Prav tedaj je iz vasi odhajal tkalec z ženo, da bi v bližnjem mestu pila vino. Ko ga je Devašarma zagledal, mu je rekel: »Dobri mož, ob sončnem zahodu sem prišel k tebi kot gost. V tej vasi nikogar ne poznam. Izpolni torej svojo dolžnost do gosta. Saj je rečeno:

Če ob večeru, ko sonce zaide, pride gost h gospodarju hiše,

se ta s spoštljivim sprejemom gosta povzdigne med bogove.

Pa tudi:

Trava za ležišče, tla, voda in kot četrto prijazna beseda:

tega v domovih dobrih ljudi nikoli ne zmanjka.

Pozdrav zadovolji bogove ognja, ponujeni sedež Indro,

voda za umivanje gostovih nog prednike, dar v njegovo čast pa Šivo.

Ko je tkalec to slišal, je rekel ženi: »Draga, odpelji gosta domov, poskrbi, da si umije noge, ponudi mu hrano in ležišče ter ostani tam. Jaz pa bom prinesel obilo vina tudi zate.« S temi besedami je odšel. Njegova žena, ki mu je bila nezvesta, je gosta s smehljajem na obrazu odpeljala proti domu, v mislih pa je bila pri Devadatti. Prav res je lepo rečeno:

Deževen dan, gosta tema, težko prehodne mestne ulice

in moževo potovanje v tuje kraje so največja sreča za pohotno žensko.

Pa tudi:

Mehke odeje na postelji, ljubeč mož in prijetno ležišče

so ženskam, ki hlepijo po skrivnih ljubezenskih užitkih, vredni manj kakor bilka.

Pa tudi:

Sram jim požiga ljubezensko igro, okrasje jim je kakor kosti, laskanje jim je grenko;

zadovoljstvo ob ljubezenskem objemu jim je vez — pri možu jim nič ni po volji.

Sramoto za svoj rod, obsodbo ljudi, celo ječo in nevarnost za življenje

sprejme nezvesta žena, ki je nenehno navezana na drugega moškega.

Ko je tkalčeva žena prišla domov, je Devašarmi ponudila polomljeno posteljo brez posteljnine in rekla: »Častiti, obiskat grem prijateljico, ki je prišla iz vasi, in se hitro vrnem. Medtem skrbno pazi na mojo hišo.« Nato se je naličila in okrasila ter se odpravila k Devadatti. Toda nasproti ji je prihajal mož, opit, razmršen, z vrčem vina v rokah; spotikal se je na vsakem koraku. Ko ga je zagledala, se je naglo obrnila, stekla domov, snela okrasje in se spet uredila kakor prej. Tkalec pa jo je videl bežati, vso nenavadno lepo opravljeno. Že prej so ga vznemirjale govorice o njej, ki so mu prišle na ušesa, vendar svojih občutkov ni kazal. Zdaj je v njenem ravnanju videl dokaz; razjarjen je vstopil v hišo in jo nadrl: »Ah, grešnica, vlačuga! Kam si se namenila?«

Odgovorila je: »Ko sem se poslovila od tebe, sem prišla sem in nikamor nisem šla. Zakaj torej pijan govoriš take nesmisle? Saj je lepo rečeno:

Otopelost, padanje na tla in neprimerno govorjenje:

vino kaže vse znake hude vročične bolezni.

Trepetanje žarkov, izgubo nebesnega oblačila, pojemanje sijaja in rdečico —

stanje, ki ga povzroča druženje z Varuni, boginjo vina, izkusi celo sonce, ko se spusti na zahod.

Ko je slišal njeno ugovarjanje in opazil, da se je preoblekla, ji je rekel: »Vlačuga! Že dolgo poslušam govorice o tebi. Danes pa sem se sam prepričal, zato te bom primerno kaznoval.« S palico jo je pretepel, da je bilo njeno telo vse razbolelo, jo trdno privezal k stebru, nato pa ga je premagala pijanost in je zaspal. Tedaj je prišla brivčeva žena, njena prijateljica, in ji rekla: »Prijateljica, Devadatta te čaka na dogovorjenem kraju. Hitro pridi!«

Odgovorila je: »Poglej, v kakšnem stanju sem. Kako naj grem? Pojdi in povej mojemu ljubimcu, da se nocoj ne morem srečati z njim.«

Brivčeva žena je rekla: »Prijateljica, nikar ne govori tako! To ni ravnanje prave nezvestnice. Saj je rečeno:

Kdor je trdno odločen doseči sladki sad, četudi raste na težko dostopnem kraju,

ta ima, menim, kakor kamela življenje, vredno hvale.

Pa tudi:

Ker je oni svet negotov, ta pisani svet pa poln obrekovanja,

so srečne tiste, ki imajo tujega ljubimca po svoji volji in uživajo sad mladosti.

In še:

Če ji usoda na samem nakloni ljubimca, naj bo še tako grd, se mu preda;

svojega moža, četudi je lep, pa se ne oklene niti v stiski.

Odgovorila je: »Če je tako, mi povej, kako naj grem tja, ko sem tako trdno zvezana. In ta malopridnež, moj mož, leži čisto blizu.«

Brivčeva žena je rekla: »Prijateljica, tako je pijan, da se bo zbudil šele, ko se ga dotaknejo sončni žarki. Odvezala te bom. Priveži mene na svoje mesto, hitro pojdi k Devadatti in se vrni.«

»Prav,« je odgovorila.

Nato je brivčeva žena odvezala prijateljico, se dala privezati na njeno mesto prav tako kakor prej in jo poslala k Devadatti na dogovorjeni kraj. Čez nekaj časa je tkalec vstal; jeza ga je nekoliko minila in tudi opitost je popustila. Rekel je: »Ti, ki tako ostro jezikaš! Če od danes naprej ne boš več hodila iz hiše in mi ne boš več ugovarjala, te odvežem.« Brivčeva žena pa je molčala, ker se je bala, da bi jo spoznal po drugačnem glasu. Večkrat ji je ponovil isto, toda še vedno ni odgovorila. Tedaj se je razsrdil, vzel ostro rezilo in ji odrezal nos. »Vlačuga! Zdaj kar ostani tu. Še ti bom ustregel!« je rekel in spet zaspal. Devašarma, ki je imel od lakote izsušeno grlo in zaradi izgubljenega denarja ni mogel spati, je videl vse, kar sta ženski počeli. Tkalčeva žena se je medtem z Devadatto naužila ljubezenskih sladkosti, kolikor ji je bilo po volji, nato pa se vrnila domov in vprašala brivčevo ženo: »No, je vse v redu s teboj? Se ta malopridnež med mojo odsotnostjo ni zbudil?«

Brivčeva žena je odgovorila: »Z vsem mojim telesom je vse v redu, razen z nosom. Hitro me odveži, preden me vidi, da se vrnem domov.«

Ko sta to storili, je tkalec spet vstal in rekel svoji ženi: »Vlačuga! Še vedno molčiš? Naj te kaznujem še huje in ti odrežem ušesa?«

Ona pa mu je jezno in prezirljivo odvrnila: »Sram te bodi, veliki bedak! Kdo bi mogel oskruniti ali pohabiti mene, tako krepostno ženo? Naj me slišijo vsi varuhi sveta!

Sončni bog, Mesec, Hari, Šankara, Indra in drugi

ne zmorejo premagati teh sil, ki povzročajo toliko gorja.

Edini resnično mogočni na svetu so tisti,

ki premagajo silne, težko obvladljive čute.

Če sem torej zvesta žena in nisem niti v mislih poželela drugega moškega, naj bogovi mojemu nosu povrnejo prejšnjo obliko, nepoškodovano. Če pa je v moje srce kdaj zašla že misel na drugega moškega, naj me spremenijo v pepel.« Nato mu je spet rekla: »Malopridnež! Poglej, zaradi moči moje zvestobe je moj nos spet tak kakor prej.« Vzel je goreče poleno in pogledal. Videl je njen nepoškodovani nos in veliko lužo krvi na tleh. Ves osupel jo je odvezal, položil na posteljo in jo pomiril s stoterimi laskavimi besedami. Tudi Devašarma je vse to opazoval in začuden dejal:

Vse čarovnije Šambare in vse čarovnije Namučija,

pa tudi Balija in Kumbhinase — ženske poznajo prav vse.

S smejočim se smejijo, z jokajočim tudi same jočejo;

ko jim priložnost narekuje, s sladkimi besedami pridobijo tudi tistega, ki jim ni ljub.

Nauk, ki ga pozna Ušanas, in nauk, ki ga pozna Brihaspati,

ne prekašata ženske zvijačnosti. Kako naj jih torej moški varujejo?

Laž imenujejo resnico in resnico prav tako laž;

kako naj torej, junak, moški na tem svetu pazijo nanje?

Tudi drugje je rečeno: Ženskam se ne smeš preveč predajati,

niti si želeti, da njihova moč narašča.

Kajti z moškimi, ki so jim preveč vdani,

se igrajo kakor z vranami, ki so jim prirezali peruti.

Z ljubkim obrazom govorijo prijazne besede, z ostrim umom pa zadajajo udarce.

Na ženskih ustnicah je med, v srcu pa halahala, silni strup.

Zato moški pijejo z njihovih ustnic, prsi pa tolčejo s pestmi,

prevarani z drobcem užitka, kakor čebele, ki hlepijo po medu, napadajo lotos.

In še:

Vrtinec dvomov, bivališče predrznosti, mesto nepremišljenih dejanj, zakladnica napak, polje nezaupanja, prežeto s stoterimi prevarami,

ovira pred nebeškimi vrati, vhod v peklensko mesto, skrinja vseh zvijač — kdo je ustvaril to napravo, žensko, strup v podobi nektarja, zanko za vsa živa bitja?

Hvalijo čvrstost njihovih prsi, nemirnost oči, lažnivost ust, vijugavost las, počasnost govora in polnost bokov;

v srcu jim pripisujejo večni strah, v ljubezni pretvarjanje — te srnooke, pri katerih množica napak velja za vrlino, so moškim ljube.

Smejijo se in jočejo, da dosežejo svoj namen,

drugim vlivajo zaupanje, same pa ne zaupajo.

Zato naj se mož plemenitega rodu in značaja žensk izogiba kakor vrčev na sežigališču.

Zato naj se mož plemenitega rodu in značaja vselej

izogiba žensk kakor dreves na sežigališču,

levov z razmršenimi grivami in strašnimi gobci

ter slonov, ki se bleščijo od obilnega izločka v času parjenja.

Sprva moškemu delajo vse po volji,

dokler ne vedo, da jim je vdan.

Ko pa spoznajo, da je ujet v zanko ljubezni,

ga potegnejo k sebi kakor ribo, ki je pogoltnila vabo.

Nestanovitne kakor morski valovi,

le za hip žareče kakor proga večernega oblaka,

ženske, ko dosežejo svoje, zavržejo neuporabnega moškega

kakor iztisnjeni ostanek rdečega barvila.

Lažnivost, predrznost, zvijačnost, nespamet in pretirana pohlepnost,

nečistost in neusmiljenost so prirojene ženske napake.

Omamljajo, opijajo, zasmehujejo,

zmerjajo, razveseljujejo in žalostijo.

Ko vstopijo v zaupljivo srce moških,

česa vse ne počno te lepotice?

Znotraj so polne strupa, zunaj pa očarljive:

kdo je ustvaril ženske, podobne semenom gundže?

Med takšnim premišljevanjem je potujoči asket z veliko muko prebil noč. Brivčeva žena, posrednica v ljubezni, pa se je z odrezanim nosom vrnila domov in razmišljala: »Kaj naj zdaj storim? Kako naj prikrijem to strašno nesrečo?«

Medtem ko je tako tuhtala, se je njen mož, ki je zaradi dela prenočil v kraljevi palači, ob svitu vrnil domov. Obstajal je pri vratih in ji, ker se mu je mudilo opravit številna naročila meščanov, rekel: »Žena, hitro mi prinesi torbo z britvami, da grem brit ljudi.« Ona pa je z odrezanim nosom ostala v hiši. Da bi uresničila svoj namen, je iz torbe vzela eno samo britev in jo vrgla proti njemu. Brivec je bil že tako nestrpen; ko je zagledal le eno britev, se je razjezil in jo vrgel nazaj proti njej. Tedaj je hudobnica dvignila roke, stekla iz hiše in začela kričati: »Poglejte! Ta malopridnež mi je odrezal nos, čeprav živim pošteno! Na pomoč, na pomoč!« Prihiteli so kraljevi stražniki, brivca pretepli s palicami, ga trdno zvezali in ga skupaj z ženo, ki ji je manjkal nos, odvedli pred sodišče. Sodnikom so rekli: »Poslušajte, spoštovani člani sodišča! Ta brivec je brez vsakršnega razloga pohabil ta biser med ženami. Storite z njim, kar je prav.« Sodniki so ga vprašali: »Brivec, zakaj si pohabil svojo ženo? Je poželela drugega moškega? Ti je stregla po življenju? Ali je kaj ukradla? Povej, kaj je zagrešila!«

Brivec pa zaradi bolečin od udarcev ni mogel govoriti. Ko so videli, da molči, so spet dejali: »Resnične so besede kraljevih stražnikov. Ta človek je hudobnež. Pohabil je to ubogo, nedolžno žensko. Saj je rečeno:

Kdor je zagrešil hudodelstvo, ima spremenjen glas in barvo obraza, pogled poln bojazni in ugasel sijaj;

tak postane človek, ki ga plaši lastno dejanje.

Pa tudi:

Prihaja z opotekajočim se korakom, bledega obraza,

z znojnim čelom in močno jeclja.

Ko človek, ki je storil zlo, pride pred sodišče, govori s povešenim pogledom;

zato ga morajo preudarni skrbno prepoznati po teh znamenjih.

In še:

Nedolžen človek kaže vedro lice, govori jasno in gleda jezno;

pred sodiščem govori ogorčeno in samozavestno.

Na njem torej vidimo znamenja hudodelca. Ker je pohabil žensko, si zasluži smrt. Naj ga nataknejo na kol!«