Prevod

Ko je deva-śarmā videl, da ga peljejo na morišče, je stopil pred sodnike in rekel: »Poslušajte! Tega ubogega brivca po krivici pošiljate v smrt. Pošten človek je. Prisluhnite mojim besedam: Šakal zaradi boja ovnov …« Sodniki so vprašali: »Častiti, kako je bilo to?«

Deva-śarmā jim je nato podrobno povedal vse tri zgodbe. Ko so ga poslušali, so bili silno presenečeni; brivca so izpustili in si rekli: »Resnično!

Brahmanov, krav, žensk, otrok in sorodnikov ne smemo usmrtiti,

prav tako ne tistih, katerih kruh uživamo, in tistih, ki pri nas iščejo zavetje.

Nos si je dala odrezati zaradi lastnih dejanj, za kazen po kraljevi postavi pa ji je treba odrezati še ušesa.« Ko so to izvršili, se je tudi deva-śarmā, osvobojen žalosti zaradi izgubljenega premoženja, vrnil v svoj samostan. »Zato pravim: Šakal zaradi boja ovnov … (1.174).« Karaṭaka je vprašal: »Kaj naj midva storiva v takšnih razmerah?«

Damanaka je odgovoril: »Tudi v takšnih razmerah se mi bo utrnila zamisel, s katero bom sañjīvako ločil od gospodarja. Saj je rečeno:

Puščica, ki jo izstreli lokostrelec, ubije enega človeka ali pa še tega ne;

misel, ki jo sproži modrec, pa lahko pokonča celo otroke v maternici.

Zato bom skrivaj spletel mrežo prevar in ju razdvojil.«

Karaṭaka je rekel: »Prijatelj, če piṅgalaka ali sañjīvaka kakor koli odkrijeta tvojo spletko, boš gotovo pogubljen.«

Odgovoril je: »Dragi moj, nikar ne govori tako. Kdor zna skrivaj snovati načrte, mora v nesreči uporabiti svoj razum, tudi če mu usoda ni naklonjena. Prizadevanju se ne sme odpovedati. Včasih razum zmaga povsem po naključju, kakor kadar lesni črv izdolbe poteze, podobne črkam. Saj je rečeno: Tudi ob nenaklonjeni usodi ne opusti poguma,

saj si lahko prav s pogumom spet opomoreš.

Tudi ko se mu ladja razbije sredi morja,

si pomorščak še vedno prizadeva za rešitev.

In še: Sreča vedno prihaja k prizadevnemu človeku;

»Usoda, usoda!« ponavljajo le strahopetci.

Premagaj usodo in se z lastnimi močmi pogumno loti dela. Če se kljub trudu ne posreči, kaj ti je mogoče očitati?

Ker to vem, bom z močjo skrbno prikrite zvijače dosegel, da se bosta razšla, ne da bi kateri od njiju kaj posumil. Saj je rečeno:

Niti Brahmā ne more priti do dna spretno izpeljani prevari;

tkalec je v Viṣṇujevi podobi užival ljubezen kraljeve hčere.

Karaṭaka je vprašal: »Kako je bilo to?« Damanaka je povedal: »Zgodba 5. Zgodba o tkalcu in kolarju. V nekem mestu sta živela prijatelja, tkalec in kolar. Družno sta odraščala, se imela nadvse rada in vselej skupaj preživljala čas. Nekoč so v enem od tamkajšnjih svetišč priredili veliko versko slavje. Med igralci, plesalci, pevci in množico ljudi, ki so prišli iz raznih dežel, sta se sprehajala tudi prijatelja. Tedaj sta zagledala kraljevo hčer, obdarjeno z vsemi znamenji lepote, ki je prijezdila na slonici, obdana z dvornimi služabniki in evnuhi, da bi počastila božanstvo. Ko jo je tkalec zagledal, so ga zadeli streli ljubezni; kakor zastrupljen ali obseden od zlega duha se je nenadoma zgrudil na tla. Kolarja je pogled na prijateljevo nesrečo tako prizadel, da ga je s pomočjo zanesljivih mož dvignil in dal odnesti v svojo hišo. Tam

so ga dolgo negovali s hladilnimi pripravki po navodilih zdravnikov in z zaklinjanji, dokler se ni naposled le ovedel.

Kolar ga je nato vprašal: »Prijatelj, zakaj si tako nenadoma izgubil zavest? Povej mi, kaj je s teboj.« Tkalec je odgovoril: »Prijatelj, če že želiš vedeti, prisluhni moji skrivnosti. Razkril ti bom vso svojo bolečino. Če me imaš za prijatelja, mi izkaži uslugo in priskrbi drva za mojo grmado. Odpusti mi tudi, če sem ti kdaj iz prevelike domačnosti storil kaj neprimernega.« Ko je kolar to slišal, so mu oči zalile solze in z zlomljenim glasom je rekel: »Prijatelj, povej mi, kaj te muči, da poiščeva zdravilo, če je to le mogoče. Saj je rečeno:

Zdravilom, denarju, dobrim zaklinjanjem in razumu plemenitih ljudi

na tem svetu ni nič nedosegljivo, kar je znotraj vesoljnega jajca.

Če je tvojo težavo mogoče rešiti s katerim od teh štirih sredstev, jo bom rešil.«

Tkalec je rekel: »Prijatelj, moje bolečine ni mogoče ozdraviti ne s temi ne s tisoč drugimi sredstvi. Zato nikar ne odlašaj z mojo smrtjo.«

Kolar je odgovoril: »Prijatelj, četudi zanjo ni zdravila, mi jo vendar razkrij. Ko bom tudi sam spoznal, da je brezupna, bom s teboj stopil v ogenj. Niti trenutka ne bi prenesel ločitve od tebe. Tako sem sklenil.«

Tkalec je rekel: »Prijatelj, se spominjaš kraljeve hčere, ki sva jo na slavju videla jezditi na slonici? Takoj ko sem jo zagledal, me je bog ljubezni, ki nosi na praporu makaro, pahnil v to stanje. Te bolečine ne morem prenašati. Saj je rečeno: Kdaj bom, utrujen od ljubezenskega uživanja, položil prsi

na njeni s kuṅkumo navlaženi dojki, zaobljeni kakor čelo razjarjenega slona,

in objet z njenimi rokami zaspal,

potem ko bom vsaj za hip okusil združitev z njo?

In še: Naj me le muči misel na njene rdeče ustnice, podobne plodu bimbe, na polni dojki, ponosni v mladostnem razcvetu,

na globoki popek, kodraste lase in drobni pas;

naj vse to, kadar pomislim nanjo, silovito razburka moj um —

a da me vedno znova žgeta še njeni jasni, čisti lici, to res ni prav!

Ko je kolar slišal te besede, polne hrepenenja, se je nasmehnil in rekel: »Prijatelj, če je tako, nama je na srečo že uspelo. Še nocoj se boš združil z njo.«

Tkalec je odvrnil: »Prijatelj, v dekliške sobane ne more prodreti nihče razen vetra. Kako naj se srečam z njo, ko pa jih varujejo stražarji? Zakaj se norčuješ iz mene s praznimi obljubami?«

Kolar je rekel: »Prijatelj, zdaj boš videl, kaj zmore moja iznajdljivost.«

S temi besedami je nemudoma iz lesa lahkega drevesa izdelal Garuḍo, ki se je premikal s pomočjo vzvoda, pa še dodaten par rok, školjko, disk, kij in lotos, krono ter dragulj kaustubha. Tkalca je posadil nanj, ga opremil z Viṣṇujevimi znamenji in mu pokazal, kako se upravlja vzvod. Nato mu je rekel: »Prijatelj, v tej Viṣṇujevi podobi se opolnoči odpravi v princesine sobane. Na vrhu sedemnadstropne palače jo boš našel samo. Preprosta in zaupljiva je, zato te bo imela za Vāsudevo. Omami jo s sladkimi lažmi in uživaj z njo po pravilih, ki jih je zapisal Vātsyāyana.« Tkalec ga je poslušal, se tako opravil in odšel k njej. Rekel ji je: »Kraljeva hči, spiš ali bediš? Iz ljubezni do tebe sem zapustil Lakṣmī in prišel iz oceana. Združi se z menoj.« Ko ga je zagledala na Garuḍi, s štirimi rokami, božanskim orožjem in draguljem kaustubha, je osuplo vstala s postelje in rekla: »Gospod, jaz sem zgolj nečista človeška črvička, ti pa očiščuješ vse tri svetove in si vreden čaščenja. Kako bi bilo to primerno?«

Tkalec je odgovoril: »Lepa moja, resnico govoriš. Toda nekoč je bila moja žena Rādhā, rojena v pastirskem rodu. Ti si njeno novo utelešenje na tem svetu. Zato sem prišel.«

Ko je to slišala, je rekla: »Gospod, če je tako, zaprosi mojega očeta. Brez pomisleka ti bo dal mojo roko.«

Tkalec je odgovoril: »Lepa moja, ljudem se ne kažem, kaj šele, da bi z njimi govoril. Izroči se mi z gandharvsko poroko. Sicer bom izrekel prekletstvo in tvojega očeta z vsem njegovim rodom vred upepelil.« Nato je sestopil z Garuḍe, jo prijel za levo roko in jo, prestrašeno, sramežljivo in trepetajočo, odpeljal na posteljo. Preostanek noči je užival z njo po Vātsyāyanovih pravilih, ob svitu pa se je neopažen vrnil domov. Tako je mineval čas in vsako noč jo je obiskoval. Nekoč so dvorni služabniki opazili ugrize na njenih koralno rdečih ustnicah in si rekli: »Poglejte! Na telesu kraljeve hčere so znamenja, kakor da bi uživala z moškim. Kako se lahko kaj takega dogaja v tako dobro zastraženi palači? Povejmo kralju.« Tako so sklenili, skupaj stopili pred kralja in rekli: »Veličanstvo, ne vemo, kako je to mogoče, vendar nekdo prihaja v princesine sobane, čeprav so skrbno zastražene. Ti odloči, kaj je treba storiti.« Kralja je to silno vznemirilo in pomislil je: »Ko se rodi hči, se rodi velika skrb;

komu jo dati, je težko vprašanje.

In ko jo oddaš, ne veš, ali bo srečna.

Resnično, težko je biti oče hčere!

Reke in ženske imajo podobno moč;

rekam so bregovi to, kar so ženskam rodbine.

Z vodami ene, z napakami druge rušijo:

reke svoje bregove, ženske svoje rodbine.

Ko se rodi, materi osvoji srce;

z njo rastejo tudi skrbi njenih bližnjih.

Tudi ko jo oddajo drugemu, jih lahko osramoti.

Hčere so nesreče, ki se zvrstijo druga za drugo.«

Po takšnih in drugačnih premišljevanjih je na samem rekel kraljici: »Kraljica, ugotovi, kaj pomenijo besede teh služabnikov. Kdor si drzne početi kaj takega, si je nakopal jezo boga smrti.«

Tudi kraljica se je ob teh besedah vznemirila in pohitela v hčerine sobane. Videla je njene pogrizene ustnice in telo, zaznamovano s praskami nohtov, ter rekla: »Nesrečnica! Sramota našega rodu! Kako si lahko tako omadeževala svojo čast? Kdo je ta, ki prihaja k tebi in ga že čaka smrt? Povej mi resnico!« Medtem ko je mati vsa razburjena besnela, je princesa od strahu in sramu povesila obraz in rekla: »Mati, sam Nārāyaṇa vsako noč prihaja k meni na Garuḍi. Če meniš, da lažem, se opolnoči dobro skrij in na lastne oči poglej božanskega soproga Lakṣmī.« Ko je kraljica to slišala, se ji je obraz razjasnil v nasmeh in vsa se je naježila od radosti. Pohitela je h kralju in rekla: »Veličanstvo, kakšna sreča te je doletela! Sam božanski Nārāyaṇa vsako noč ob polnoči prihaja k najini hčeri. Poročil se je z njo po gandharvskem obredu. Nocoj ga morava opolnoči opazovati skozi okno, saj z ljudmi ne govori.« Kralj je bil tako vesel, da se mu je tisti dan vlekel kakor sto let. Ko je nastopila noč, se je s kraljico tiho postavil k oknu in uprl pogled v nebo. Ob dogovorjenem času je zagledal Nārāyaṇo, ki se je spuščal z neba na Garuḍi, s školjko, diskom, kijem in lotosom v rokah ter z vsemi opisanimi znamenji. Zdelo se mu je, kakor da ga je preplavil nektar nesmrtnosti. Kraljici je rekel: »Ljuba moja, na svetu ni nikogar, ki bi bil srečnejši od naju. Nārāyaṇa ljubi tvojo hčer! Vse najine želje so izpolnjene. Z močjo svojega zeta si bom zdaj podredil vso zemljo.«

S tem sklepom je začel kršiti mejne dogovore z vsemi sosednjimi vladarji. Ko so ti videli, kako prestopa dogovorjene meje, so se združili in začeli vojno proti njemu.

Medtem je kralj po kraljici sporočil hčeri: »Hči, kako je mogoče, da se vsi ti kralji vojskujejo z menoj, ko pa imam tebe za hčer in božanskega Nārāyaṇo za zeta? Še danes prosi svojega moža, naj pokonča moje sovražnike.« Ponoči je zato spoštljivo rekla tkalcu: »Gospod, ni prav, da sovražniki ponižujejo mojega očeta, ko pa si ti njegov zet. Izkaži mu milost in jih vse pokončaj.«

Tkalec je odgovoril: »Lepa moja, kaj pa so ti sovražniki tvojega očeta! Bodi brez skrbi. V hipu jih bom z diskom sudarśana razsekal na drobne koščke.«

Sčasoma so sovražniki opustošili vso deželo in kralju je ostalo le še obzidano mesto. Ker še vedno ni vedel, da se v Vāsudevovi podobi skriva tkalec, mu je vsak dan pošiljal vse dragocenejše dišave, kafro, agarov les in mošus, pa najrazličnejša oblačila, cvetje, jedi in pijače. Po hčeri mu je sporočil: »Gospod, jutri zjutraj bo mesto gotovo padlo. Zaloge žita in kuriva so pošle, ljudje so zaradi ran tako izmučeni, da se ne morejo več bojevati, mnogo pa jih je že umrlo. Zdaj ko to veš, stori, kar je v takšnem trenutku potrebno.« Ko je tkalec to slišal, je pomislil: »Če mesto pade, bom ločen od nje. Zato bom zajahal Garuḍo in se oborožen pokazal na nebu. Morda me bodo imeli za Vāsudevo, se prestrašili in jih bodo kraljevi vojaki pokončali. Saj je rečeno:

Tudi kača brez strupa naj široko razpre svoj vrat;

naj ima strup ali ne, že grozeča drža vzbuja strah.

Če pa bom umrl, ko se bom boril za rešitev mesta, bo to še toliko lepše. Saj je rečeno:

Kdor žrtvuje življenje za krave, za brahmane, za gospodarja, za tistega, čigar varstvo je prevzel,

ali za svojo domovino, doseže večne svetove.

Ko je luna v sončevem krogu, Rāhu napade tudi gospodarja dneva;

plemenitemu je v čast celo nesreča, če jo deli s tistim, ki se je zatekel k njemu.

Ko je tako sklenil, si je ob svitu očistil zobe in ji rekel: »Lepa moja, jedel in pil bom šele, ko bodo vsi sovražniki pobiti. Še več, tudi s teboj se bom združil šele tedaj. Očetu pa povej, naj zjutraj odkoraka iz mesta z vso vojsko in začne boj. Jaz jim bom iz zraka odvzel vso moč, potem pa jih bo zlahka pokončal. Če bi jih namreč pobil sam, bi ti grešniki prišli v Vaikuṇṭho. Zato je treba doseči, da bodo pobiti med begom in tako ne bodo prišli v nebesa.« Ko je to slišala, je odšla k očetu in mu vse povedala. Kralj je verjel njenim besedam, ob svitu vstal, pripravil vojsko in odkorakal v boj. Tudi tkalec, odločen umreti, je z lokom v roki zajahal Garuḍo in poletel proti bojišču. Medtem je božanski Nārāyaṇa, ki pozna preteklost, prihodnost in sedanjost, v mislih priklical Garuḍo. Ta je takoj prišel, bog pa mu je z nasmehom rekel: »Garuḍa, ali veš, da tkalec v moji podobi jezdi na lesenem Garuḍi in uživa ljubezen kraljeve hčere?« Odgovoril je: »Gospod, poznam vsa njegova dejanja. Kaj naj zdaj storiva?«

Božanski gospod je rekel: »Danes je tkalec, odločen umreti, opravil obredne priprave in odšel v boj. Najimenitnejši bojevniki ga bodo gotovo pokončali in ljudje bodo govorili, da sta bila Vāsudeva in Garuḍa ubita. Potem naju ne bodo več častili. Zato hitro vstopi v tistega lesenega Garuḍo, jaz pa bom vstopil v tkalčevo telo, da bo lahko pokončal sovražnike. Njihova smrt bo povečala najino slavo.« Garuḍa je privolil in božanski Nārāyaṇa je vstopil v tkalčevo telo. Z božansko močjo je tkalec, ki je lebdel v zraku, opremljen s školjko, diskom, kijem in lokom, v hipu in brez napora odvzel moč vsem najimenitnejšim bojevnikom. Kralj jih je nato s svojo vojsko v bitki vse premagal in pobil. Med ljudmi se je razširila govorica, da je vse sovražnike pokončal z močjo svojega zeta Viṣṇuja. Ko je tkalec videl, da so mrtvi, se je ves srečen spustil z neba. Kralj, ministri in meščani so v njem prepoznali domačega tkalca in ga vprašali, kaj to pomeni. Tedaj jim je od začetka povedal vse, kar se je zgodilo. Kralj, ki ga je navdušil tkalčev pogum in mu je zmaga nad sovražniki prinesla novo slavo, mu je pred vsemi ljudmi po predpisanem poročnem obredu dal hčer za ženo in mu podaril še del dežele. Tkalec je z njo preživljal svoje dni in užival pet vrst čutnih naslad, ki so bistvo zemeljskega življenja. Zato je rečeno: Niti Brahmā ne more priti do dna spretno izpeljani prevari … (218).« *********************************************************************** Ko je karaṭaka to slišal, je rekel: »Prijatelj, res je tako. A kljub temu me je zelo strah. Sañjīvaka je namreč bister, lev pa strašen. Naj bo tvoja pamet še tako premetena, vendarle ne boš mogel ločiti sañjīvake od piṅgalake.« Damanaka je odgovoril: »Brat, tudi kdor nima moči, je lahko kos nalogi. Saj je rečeno:

Kar je mogoče doseči z zvijačo, ni vselej mogoče doseči s silo;

vrana je z zlato ogrlico povzročila smrt črne kače.

Karaṭaka je vprašal: »Kako je bilo to?« Damanaka je povedal: »Zgodba 6. Zgodba o vranjem paru. Nekje je raslo veliko banjanovo drevo. Na njem sta živela vran in vrana. Vsakič ko so se jima izvalili mladiči, je iz drevesne dupline prilezla črna kača in jih požrla. Obupana sta odšla k dragemu prijatelju šakalu, ki je prebival pod drugim drevesom, in mu rekla: »Prijatelj, kaj naj storiva v takšnem položaju? Ta hudobna črna kača prihaja iz drevesne dupline in nama žre mladiče. Povej nama, kako bi jih lahko obvarovala.

Kdor ima njivo ob reki in ženo, ki se druži z drugim,