Prevod
_Kralj iz Rocc’Aspre hoče vzeti svojo hčer za ženo. Ta se po zvijačnem nasvetu neke starke spremeni v medvedko in zbeži v gozd. Tam jo najde princ, ki jo pozneje na vrtu zagleda v njeni pravi podobi, ko si češe lase, in se zaljubi vanjo. Po raznih pripetljajih se razkrije, da je ženska, in postane njegova žena._ _Popina zgodba je ženske spravila v tako silovit smeh, da so skoraj popokale; ko pa je beseda nanesla na njihove zvijače, s katerimi bi lahko ukanile še lisico, jih je od smeha kar trgalo po bokih. In res ima ženska za vsak las na glavi po sto zvijač, nanizanih kakor jagode na ogrlici: prevara ji je mati, laž dojilja, laskanje učiteljica, pretvarjanje svetovalec in sleparija družica, ki moškega obrača in preobrača, kakor se ji zljubi.
A vrnimo se k Antonelli, ki si je že brusila jezik, da bi spregovorila. Nekaj časa je ostala zamišljena, kakor da pregleduje čete svojih misli, nato pa je takole začela._ Prav je povedal tisti modrec, da na grenak ukaz ne moreš pričakovati sladke poslušnosti. Človek mora ukazovati pravično in z mero, če hoče dobiti poslušnost prave teže; iz neprimernih zapovedi zraste upor, ki se ne da ukrotiti. Prav to se je zgodilo kralju iz Rocc’Aspre, ki je od hčere zahteval nekaj nedopustnega in jo s tem prisilil v beg, pri katerem je tvegala čast in življenje.
Pripovedujejo torej, da je nekoč živel kralj iz Rocc’Aspre, čigar žena je bila mati lepote same. A sredi najlepšega teka svojih let je padla s konja zdravja in si zlomila življenje. Preden pa je na dražbi let dogorela sveča njenega življenja, je poklicala moža in mu rekla: »Vem, da si me vselej ljubil iz vsega srca. Zato mi pokaži, da s smrtjo mojih dni ne bo umrla tudi tvoja ljubezen: obljubi mi, da se ne boš nikoli več poročil, razen če najdeš žensko, ki bo tako lepa, kakor sem bila jaz. Sicer ti zapuščam prekletstvo iz prsi, izžetih do zadnje kaplje, in te bom sovražila še na onem svetu.« Kralj, ki jo je ljubil do vrha strehe, je ob tej poslednji želji planil v jok in dolgo ni mogel iztisniti niti ene same besede. Ko se je naposled nekoliko izjokal, ji je rekel: »Da bi jaz še kdaj pomislil na ženo? Prej naj me udari protin, prej naj se mi zgodi kakor Staraceju! Ljubica moja, pozabi na to; niti v sanjah ne verjemi, da bi lahko vzljubil drugo žensko.
Ti si prva oblekla mojo ljubezen in s seboj boš odnesla tudi zadnje cape mojega hrepenenja.« Medtem ko je govoril te besede, je uboga mladenka, ki ji je v grlu že hropelo, zavila z očmi in stegnila noge. Ko je kralj videl, da je vse izgubljeno, je odprl pipi svojih oči in začel tako divje udrihati in kričati, da je priteklo vse dvorišče. Klical je ime pokojne dobre duše, preklinjal usodo, ki mu jo je vzela, si pulil brado in s psovkami obmetaval zvezde, ki so mu poslale to nesrečo. A nazadnje je tudi zanj obveljal rek: bolečina v komolcu in žalost za ženo močno bolita, a ne trajata dolgo. Dve ženski: ena v jamo, druga k stegnu. Noč še niti ni stopila na nebeško vadbišče, da bi pregledala svoje netopirje, ko je že začel računati na prste.
»Žena mi je umrla in me pustila samega; ostal sem vdovec, ves nesrečen, brez upanja, da bi ob sebi videl še koga razen te uboge hčere, ki mi jo je zapustila. Zato si moram poiskati primerno žensko, da mi rodi sina. Toda kam naj se obrnem? Kje naj najdem žensko, ki bi bila po lepoti natanko takšna kakor moja žena, ko pa je vsaka druga ob njej videti kot skrivenčena coprnica? Tu je zdaj vozel! Kje naj s paličico izbrskam drugo takšno, kje naj jo prikličem z zvončkom, če je narava ustvarila Nardello, naj počiva v nebeški slavi, potem pa razbila kalup?
Gorje meni, v kakšen blodnjak me je spravila! V kakšno stiskalnico me je pahnila obljuba, ki sem ji jo dal! Toda kaj? Volka še videl nisem, pa že bežim. Poiščimo, poglejmo in povprašajmo. Je mogoče, da v Nardellinem hlevu ne bi bilo še kakšne oslice? Je mogoče, da bi bil zame ves svet izgubljen? Mar je ženske napadla plesen, jih je pomorila snet in je njihovo seme povsem izginilo?« S temi besedami je nemudoma dal mojstru Chiommientu razglasiti ukaz, naj vse lepe ženske sveta pridejo na preizkus lepote, saj si hoče najlepšo vzeti za ženo in ji za doto podariti kraljestvo. Ko se je novica razširila na vse strani, ni bilo ženske pod soncem, ki ne bi prišla poskusit sreče. Še tako oguljena grdoba se je postavila v vrsto, kajti ko zabrenkaš na struno lepote, ni bradavice, ki bi priznala poraz, in ni morske pošasti, ki bi se umaknila.
Vsaka je prepričana o svojem čaru, vsaka hoče biti najlepša; in če ji ogledalo pove resnico, okrivi steklo, češ da popači podobo, in živo srebro, da je naneseno postrani. Ko je bila dežela že polna žensk, jih je kralj dal postaviti v vrsto in se začel sprehajati med njimi, kakor veliki Turek, ko vstopi v harem, da bi izbral najboljši genovski brus za svoj damaščanski nož. Hodil je gor in dol kakor opica, ki nima nikoli miru, si ogledoval in premerjal zdaj to, zdaj ono: ena se mu je zdela kriva v čelo, druga predolga v nos; ta je imela preširoka usta, ona predebele ustnice; ena je bila dolga prekla, druga prekratko obtesana; ta preveč nabita, ona preveč oguljena. Španka mu ni bila všeč zaradi temne polti, Neapeljčanka mu ni ugajala zaradi bergel, na katerih je hodila; Nemka se mu je zdela hladna in ledena, Francozinja preveč lahkomiselna, Benečanka pa s tistimi belkastimi lasmi kakor preslica, ovita z lanom. Nazadnje jih je, eno zaradi tega, drugo zaradi onega, vse odslovil z eno roko spredaj in drugo zadaj. Ko je videl, da je med vsemi temi lepimi obrazi dobil same izmečke, se je, že ves obupan, zagledal v lastno hčer in rekel: »Zakaj iščem Marijo po Ravenni, ko pa je moja hči Preziosa ulita v istem kalupu kakor njena mati? Ta lepi obraz imam doma, jaz pa ga iščem na drugem koncu sveta!«
Ko je hčeri razodel svojo namero, ga je pričakal tak izbruh ogorčenja in takšna ploha očitkov, da bi ti o tem še nebesa znala povedati. Ves besen ji je kralj zabrusil: »Znižaj glas in pospravi jezik! Še nocoj se boš sprijaznila s poročno vezjo, sicer bo uho najmanjši kos, ki bo ostal od tebe!« Ko je Preziosa slišala njegovo odločitev, se je umaknila v svojo sobo in v žalosti nad kruto usodo na glavi ni pustila niti enega lasu pri miru. Medtem ko je tako bridko tožila, je prišla starka, ki ji je navadno prinašala belilo za obraz. Ko jo je našla bolj na onem svetu kakor na tem in izvedela vzrok njene žalosti, ji je rekla: »Le pogumno, hči moja, nikar ne obupuj, saj je zdravilo za vsako nadlogo razen za smrt. Poslušaj: ko bo tvoj oče nocoj hotel iz osla postati plemenski žrebec, si deni to paličico v usta in pri priči se boš spremenila v medvedko. Potem jo ucvri, saj te bo od strahu pustil zbežati, in pojdi naravnost v gozd, kjer ti nebesa že od rojstva hranijo srečo. Kadar pa boš hotela spet dobiti podobo ženske, kar si in boš vedno ostala, vzemi paličico iz ust in vrnila se ti bo prejšnja postava.«
Preziosa je starko objela, ji dala naložiti poln predpasnik moke ter rezin pršuta in slanine in jo odpravila. Ko je sonce kakor propadla vlačuga začelo menjavati svoj okoliš, je kralj poklical godce, povabil vse svoje vazalske gospode in priredil veliko slavje. Po petih ali šestih urah bučnega rajanja so sedli za mizo in se čez vsako mero najedli. Nato je šel kralj v posteljo in poklical nevesto, naj prinese knjigo, da poravnata ljubezenske račune. Ona pa si je vtaknila paličico v usta, se spremenila v strašno medvedko in stopila proti njemu. Ob tem čudežu se je tako prestrašil, da se je zakopal med žimnice in še zjutraj ni pomolil glave na plano. Medtem je Preziosa odšla iz hiše in krenila proti gozdu, kjer so se sence skrivaj menile, kako bi ob večerni uri škodovale soncu. Tam je živela v prijetni družbi drugih živali, dokler ni v tiste kraje prišel sin kralja iz Acqua-Corrente. Ko je zagledal medvedko, ga je skoraj zadela kap; ko pa je opazil, da se žival prilizuje, maha z repom kakor psička in se smuka okoli njega, se je opogumil. Začel jo je božati in ji govoriti: »Pridi, pridi, muc, muc, ti, ti, buci, buci, ptiček moj, sem, sem!« Nato jo je odpeljal domov in ukazal, naj zanjo skrbijo kakor zanj samega. Dal jo je nastaniti na vrtu ob kraljevi palači, da jo je lahko gledal skozi okno, kadar se mu je zahotelo. Nekega dne, ko so vsi odšli od doma in je princ ostal sam, je pogledal skozi okno, da bi videl medvedko, in zagledal Prezioso, ki si je vzela paličico iz ust, da bi si uredila lase, in si česala zlate kite. Ob tej nezaslišani lepoti je skoraj omedlel od osuplosti, potem pa planil po stopnicah in stekel na vrt. A Preziosa je opazila, da jo je zalotil, si vtaknila paličico v usta in spet postala medvedka. Ko je princ prišel dol in ni našel tistega, kar je videl od zgoraj, ga je razočaranje tako potrlo, da se je pogreznil v globoko otožnost in v štirih dneh zbolel. Ves čas je ponavljal: »Medvedka moja, medvedka moja!« Mati je slišala to jadikovanje in pomislila, da mu je medvedka kaj hudega storila, zato jo je ukazala ubiti. Toda služabniki so se tako navezali na krotko medvedko, ki bi jo vzljubili še kamni ob poti, da se jim je smililo zaklati jo. Odpeljali so jo v gozd, kraljici pa povedali, da so jo pokončali. Ko je to prišlo princu na ušesa, je počel stvari, ki jim ne bi verjeli. Bolan ali zdrav, vstal je iz postelje in hotel služabnike sesekljati na koščke; ko pa je od njih izvedel, kako je v resnici, je napol mrtev zajahal konja in tako dolgo iskal in blodil naokrog, da je medvedko našel. Spet jo je odpeljal domov, jo nastanil v sobi in ji rekel: »O, kraljevska lepotica, ki se skrivaš v tej koži! O, sveča ljubezni, zaprta v tej kosmati svetilki! Čemu me tako vlečeš za nos, da bi gledala, kako se zvijam in po malem hirám? Od hrepenenja po tvoji lepoti umiram, kopnim in se sušim, in dokazi so ti pred očmi: skrčil sem se na tretjino kakor prekuhano vino, od mene sta ostali le kost in koža, vročica pa se mi je z dvojnim šivom prišila na žile.
Zato dvigni zastor te smrdljive kože in mi pokaži razkošje svoje lepote! Odgrni, odgrni listje s te košare in mi daj videti njen prelepi sad! Dvigni to zaveso in spusti moje oči, da si ogledajo veličastje teh čudes! Kdo je v ječo, stkano iz dlake, zaprl tako gladko umetnino? Kdo je v usnjeno skrinjo zaklenil tako lep zaklad? Pokaži mi to čudo miline in vzemi za plačilo vsa moja hrepenenja, ljuba moja, kajti le mast te medvedke more ozdraviti krče, ki me mučijo.« A ko je govoril in govoril ter videl, da besede meče v prazno, se je spet zavlekel v posteljo. Dobil je tako hud napad, da so zdravniki o njegovi usodi izrekli črno napoved. Mati, ki na svetu ni imela drugega zaklada kakor njega, je sedla k njegovi postelji in mu rekla: »Sin moj, od kod tolikšna muka?
Kakšna otožnost te je obšla? Mlad si, ljubljen si, mogočen si, bogat si. Kaj ti manjka, sin moj? Govori, sramežljiv berač ima prazno malho. Če hočeš ženo, si jo izberi in jaz jo zasnubim; ti jo vzemi, jaz plačam. Mar ne vidiš, da je tvoja bolečina tudi moja? Tebi razbija žila, meni srce; ti imaš vročico v krvi, jaz v glavi, saj nimam za svojo starost druge opore kakor tebe. Zato se razvedri, da razveseliš tudi moje srce in da ne boš gledal tega kraljestva zavitega v črnino, te hiše podrte do tal in svoje matere z glavo, ostriženo od žalosti.« Ko je princ slišal te besede, je odgovoril: »Nič me ne more potolažiti razen pogleda na medvedko. Če me torej hočete videti zdravega, naj ostane v tej sobi. Nočem, da zame skrbi kdo drug, da mi kdo drug postilja in kuha; vse to naj dela ona sama, pa bom od tega veselja zdrav, kot bi mignil.« Čeprav se je materi zdelo nespametno, da bi bila medvedka kuharica in sobarica, in je sumila, da sin blede, jo je vendarle dala pripeljati, da bi mu ustregla. Medvedka je stopila k prinčevi postelji, dvignila šapo in bolniku potipala utrip. Kraljica se je ob tem nasmehnila, čeprav je vsak hip pričakovala, da mu bo odtrgala nos. Princ pa je medvedki rekel: »Ljuba moja tačka, ali mi ne bi kuhala, me hranila in skrbela zame?« Medvedka je sklonila glavo in pokazala, da sprejema ponudbo.
Zato je mati dala prinesti nekaj kokoši, zakuriti na ognjišču v isti sobi in pristaviti vodo. Medvedka je zgrabila kokoš, jo poparila, spretno oskubila in očistila; del je nataknila na raženj, iz drugega pa pripravila okusno zapečeno jed, po kateri si je princ, ki prej ni mogel pogoltniti niti sladkorja, obliznil vse prste. Ko je nehal jesti, mu je tako ljubko ponudila pijačo, da jo je kraljica hotela poljubiti na čelo. Nato je princ vstal iz postelje, da bi postavil na preizkus sodbo zdravnikov, medvedka pa mu je nemudoma postlala, stekla na vrt, nabrala poln prt vrtnic in pomarančnih cvetov ter jih potresla po postelji. Kraljica je rekla, da je ta medvedka vredna celega zaklada in da ima njen sin še kako prav, da jo ljubi. A princu so te nežne usluge prilile olja na ogenj: če je prej kopnel po ščepcih, ga je zdaj pobiralo kar na kile.
In rekel je kraljici: »Mati, moja gospa, če te medvedke ne poljubim, bom izdihnil.« Kraljica, ki je videla, kako peša, je rekla: »Poljubi ga, le poljubi, moja lepa žival, ne pusti, da mi ta ubogi sin skopni!«
Medvedka se je približala, princ jo je nežno prijel in se ni mogel nasititi poljubov. Medtem ko sta se dotikala z usti in gobčkom, je, ne vem kako, Preziosi zdrsnila paličica iz ust in v prinčevem objemu je ostalo najlepše bitje na svetu. Stisnil jo je v ljubezenske klešče svojih rok in ji rekel: »Ujela si se, ptičica, in ne uideš mi več, dokler ne izvem, zakaj si to počela!« Preziosa je naravno lepoto svojega obraza prelila z barvo sramežljivosti in mu rekla: »Zdaj sem v tvojih rokah. Tebi izročam svojo čast; razpolagaj z menoj in me vodi, kamor hočeš.« Kraljica jo je vprašala, kdo je ta lepa mladenka in kaj jo je prisililo v takšno divje življenje.
Preziosa ji je po vrsti povedala vso zgodbo svojih nesreč. Kraljica jo je pohvalila, da je dobro in častno dekle, in sinu dejala, da z veseljem privoli, da postane njegova žena. Princ, ki si v življenju ni želel ničesar drugega, ji je takoj dal poročno obljubo; kraljica je oba blagoslovila in združitev proslavila z velikimi gostijami in razsvetljavo. Preziosa pa je s svojo usodo položila utež na tehtnico človeške presoje: _Kdor dobro dela, naj vselej dobro pričakuje._
Izvirnik
_Lo Rrè de Rocc’Aspra vo pigliare la Figlia pe mmogliere. Chella pe astuzia de na vecchia se cagna ’nforma d’Orza, e ffuje a lle serve, e benenno ’n mano de no Prencepe, la vede nell’aspetto proprio dinto no ciardino, dove se faceva la capo, e se ne nnammora: dopo varie socciesse, scoperta pe ffemmena, le deventa mogliere._ _Tutto lo cunto che disse Popa fece ridere a schiattariella le ffemmene: ma dove se trattaje de le mmalizie lloro, bastante a coffiare na Vorpe, lloco avettero a ccrepare pe li scianche de lo riso; e beramente la femmena ha le mmalizie comm’a granatelle ’nfilate a cciento p’ogne capillo de la capo: la fraude l’è mmamma, la buscia nutriccia, la losenga maestra, lo fegnemiento conziglie, e lo ’nganno compagno, che bota, e rrevota l’ommo comme le piace.
Ma tornanno ad Antonella, che s’era ’ngarzapelluta pe pparlare: la quale stata no poco sopra de se, comme se pigliasse mostra de li penziere, accossì decette._ Disse buono chillo sapio, ca non se pò a ccommannamiento de fele obedire de zuccaro. Deve l’ommo commannare cose juste de mesura, pe ttrovare obbedienzia agghiustata de piso; dall’urdene, che non commeneno, nasceno le rresistenzie, che non s’agghiustano, comm’appunto soccesse a lo Rrè de Rocc’Aspra, che pe ccercare na cosa ’ndebeta a la figlia, le deze causa de fuiresenne, a rriseco de perdere l’onore, e la vita.
Ora dice, ch’era na vota lo Rrè de Rocca Aspra, che aveva pe mmogliere la mamma de la stessa bellezza, la quale a la meglio carrera de l’anne cascaje da lo cavallo de la sanetate, e se roppe la vita. Ma ’nnante, che se stutasse la cannela de la vita a lo ncanto de l’anne, se chiammaje lo marito, e le disse: Io saccio ca sempre mm’aje amato svisciolatamente, perzò mostrame la fommariglia de l’anne mieje, l’accoppatora de l’ammore tujo; prommettennome de non te ’nzorare maje, se non trove n’autra femmena bella comme so stata io; autramente te lasso na mmardizione a zizze spremmute, e te ne portaraggio odio pe nzì a l’autro munno. Lo Rrè, che le voleva bene nzi ncoppa l’astreco, sentenno st’utema volontà, scappaje a cchiagnere, e pe no piezzo
non potte responnere na parola ’mmardetta, all’utemo scomputo de trivoliare, le disse; Ch’io voglia sapere cchiù de mogliere, ’nanze mme schiaffa gotta, ’nanze sia fatto comm’a Starace: bene mio scordatello, non credere a ssuonne, ch’io pozza mettere ammore ad autra femmena; tu fuste la ’ncignatura de l’affrezzione mia, tu te nne portarraje le stracce de le boglie meje. Mentre isso deceva ste pparole, la povera Giovene, che faceva lo racano, strevellaje l’uocchie, e stennecchiaje li piede. Lo Rrè, che bedde spilata Patria, spilaje le ccannelle dell’uocchie, e fece no sbattetorio, e no strillatorio che ’nce corze tutta la Corte, chiammanno lo nomme de chella bon’arma, jastemmanno la fortuna, che l’aveva levata, e tirannose la varva, ne ’ncacava
le stelle, che l’avevano mannato sta desgrazia. Ma perchè voze fare comm’a cchillo; doglia de guveto e de mogliere, assaje dole, e poco tene. Doje, una a la fossa, e n’autra a la cossa. Non era ancora sciuta la notte a la chiazza d’arme de lo Cielo a pigliare mostra de li sportegliune, quanno accommenzaje a fare li cunte co le ddeta. Ecco morta moglierema pe mmene, ed io resto vidolo, e nnegrecato senza autra speranza de vedere si nò sta negra figlia, che m’ha lassato.
Perzò sarrà necessario procurare de trovare cosa a pproposeto pe farence no figlio mascolo. Ma dove dongo de pizzo? dove ascio na femmena spiccecata a le bellezze de moglierema. Si ogne autra pare na scerpia a fronte ad essa: ora lloco te voglio. Dove nne truove n’autra co lo spruoccolo, dove nne cirche n’autra co lo campaniello, si natura fece Nardella (che sia ’n grolia) e po ruppe la stampa: Oimmè, a che laborinto m’ha puosto. A che fiscole la prommessa, che l’aggio fatta! Ma che? Io ancora non aggio visto lo Lupo, e ffujo: cercammo, vedimmo, e ’ntennimmo. È possibele, che non ce vole essere autr’asena a la stalla de Nardella? È possibele, che voglia essere perduto lo Munno pe mmene? Nce sarrà fuorze la scajenza, la sporchia de
le femmene, e se ne sarrà perduta la semmenta? Cossì decenno fa subeto jettare no banno, e commannamiento da parte de mastro Chiommiento, che tutte le ffemmene belle de lo munno venessero a la preta paragone de la bellezza, ca se voleva pigliare la cchiù bella pe mmogliere, e dotarela de no Regno. La quale cosa essennose sparza pe ttutto, non ce fu ffemmena a l’uneverso, che non venesse a tentare la sciorta soja, non ce restaje scerpia pe scorciata, che fosse, che non se mettesse ’ndozzana, perchè comme se tocca sto tasto de la bellezza, non c’è gliannola, che se dia pe benta, non c’è Orca marina, che ceda; ognuna se picca, ognuna nne vo la meglio; e sì lo sciecco le dice lo vero, ’ncorpa lo vrito, che non fa naturale, e l’argiento vivo, ch’è
puosto a la storza. Ora mo essenno chiena la terra de femmene, lo Rrè facennole mettere a ffilo se mese a passiare, comme fa lo gran Turco quanno trase a lo serraglio pe scegliere la meglio preta de Genova pe affilare lo cortiello damaschino, e ghienno, e benenno da coppa a bascio comm’a scigna, che mmaje abbenta, e schiudenno e squatranno chesta e cchella, una le pareva storta de fronte, una longa de naso, chi larga de vocca, chi grossa de lavra, chesta longa ciavana, chella corta male cavata, chi troppo ’mbottonata, chi sopierchio spepoliata, la Spagnola no le piaceva pe lo colore crepato; la Napoletana no le deva a lo ’more pe le stanfelle, co le quale cammina: la Todesca le pareva fredda, e ghielata: la Franzese troppo cellevriello sbentato: la
Veneziana na conocchia de lino co li capille cossì jancacce; all’utemo dell’utemo, chi pe na cosa, e chi pe n’autra, nne le mannaje tutte co na mano nnante, e n’autra dereto, e bedenno ca tante belle facce erano resciute a garzetta, resoluto de strafocarese, deze de pietto a la propria figlia, decenno: Che bao cercanno Marie pe Rravenna, si Preziosa figliama è fatta a na medesema stampa co la mamma? aggio sta bella facce dinto la casa, e la vao cercanno ’n culo a lo munno.
E ffatto ’ntennere sto penziero a la figlia, nn’appe na nfroata, e na lengioriata, che lo Cielo te lo ddica pe mmene. Lo Rrè tutto ’nfuriato le dicette. Vascia ssa voce, e schiaffate ssa lengua dereto, resorvennote sta sera de fare sto nudeco matremoniale, autramente lo manco piezzo sarrà l’aurecchia. Preziosa sentuta sta resoluzione, se retiraje dinto la cammara soja, e ttrivolianno sta mala sciorte, non se lassaje zervola sana: e stanno a fare sto nigro viseto, venne arrivanno na vecchia, che la soleva servire d’argentata, la quale trovannola cchiù da chillo munno, che da chisto, e ssentuto la causa de lo dolore sujo, le disse: Stà de buon’armo figlia mia, non te desperare, ca ad ogne mmale nc’è remmedio, sulo ch’a la morte. Ora siente, comme Patreto
sta sera avenno dell’aseno vò servire pe stallone, e tu miettete sto spruoccolo ’n vocca, perchè subeto deventarraje n’Orza, e tu sfratta, ca isso pe la paura te lassarrà foire, e battenne deritto a lo vosco, dove lo Cielo t’ha sarvata la ventura toja da chillo juorno, che nnasciste: e quanno vuoje parere femmena comme sì, e ssarraje sempre, tu levate lo spruoccolo da vocca, ca tornarraje a la forma de ’mprimma.
Preziosa abbracciata la Vecchia, e ffattole dare no buono mantesinato de farina, e de felle de presutto e de lardo, nne la mannaje. E accommenzanno lo Sole comm’a pottana falluta a cagnare quartiero, lo Rrè fece venire li votta fuoche, e commitanno tutte li Segnure vassalle, fece na festa granne, e comme appero fatto cinco, o seje ora de catubba, se mesero a ttavola, e mmazzecato fore de mesura: se jette a corcare, e chiammanno la Zita a portare lo quatierno pe ssautare li cunte ammoruse, essa puostose lo spruoccolo ’n vocca, pigliaje la figura de n’Orza terribele, e le jeze ncontra; lo quale atterruto de sta maraveglia, s’arravogliaje dinto a li matarazze, da dove manco pe la matina cacciaje la catarozzola. Trattanto Preziosa se ne
scette fora, e toccaje a la vota de no vosco, dove facevano monopolio l’ombre comme potessero a le 24. ore fare quarche aggravio a lo Sole, dove se stette co la doce commettazione de l’autre animale, ficchè venne a chille paise lo figlio de lo Rrè d’Acqua-Corrente, lo quale vedenno n’Orza appe a mmorire ciesso; ma addonatose de st’anemale, che tutto coccioliannose, e menando la coda comm’a cacciottella, le jeva ’ntuorno; pigliaje anemo, e facennole carizze, e decennole, cucce cucce, misce misce, ti ti, rucche rucche, cicco palù, ense ense, se la portaje a la casa, ordenanno che la governassero comme la persona propria, facennola mettere dinto a no ciardino a canto lo Palazzo Riale, pe poterela vedere sempre, che boleva da na fenestra. Ora
essenno sciute tutte le gente de la casa, e rrestato sulo lo Prencepe, s’affacciaje pe bedere l’Orza, e bedde, che Preziosa pe covernarese li capille, levatose lo spruoccolo da la vocca, se pettenava le ttrezze d’oro: pe la quale cosa vedenno sta bellezza fore de li fore, appe a strasecolare de lo stopore; e derropatose pe le scale, corze a lo ciardino. Ma Preziosa addonatose de l’aguajeto se schiaffaje lo spruoccolo ’mmocca, e ttornaje comm’era. Lo Prencepe sciso a bascio, e non trovanno chello, che aveva visto da coppa, restaje cossì ammisso pe lo corrivo, che puostose a na granne malinconia, ’nquatto juorne scapezzaje malato, decenno sempre, Orza mia, Orza mia. La Mamma, che sentìe sto taluorno, se ’magenaje, che l’orza l’avesse fatto quarche
male trattamiento, e dette ordene, che ffosse accisa. Ma li serveture, ch’erano ’nnammorate de la domestechezza de l’Orza, che se faceva ammare da le prete de la via, avenno compassione de farene na chianca, la portaro a lo vosco, referenno a la Regina ca n’avevano cacciato li picciole: la quale cosa venuto a l’arecchie de lo Prencepe, fece cose da non se credere, ed auzatose malato e buono da lo lietto, voze fare mesesca de li serveture, da li quale sentuto comme passava lo negozio, se mese pe mmuorto a cavallo, e tanto cercaje e giraje, che trovato l’Orza, la carriaje de nuovo a la casa, e postola dinto a na cammara, le disse; O bello muorzo de Rrè, che staje ’ncaforchiato dinto sta pelle, o cannela d’ammore, che staje nchiusa dinto sta lanterna
pelosa; a che ffine fareme sti gatte felippe, pe bedereme sparpatiare, e ghiremenne de pilo ’mpilo? Io moro allancato, speruto, ed allocignato pe sta bellezza, e tu nne vide li testemmonie apparente, ca io so arreddutto ’ntierzo comme a bino cuotto, ca n’aggio si no l’uosso e la pella, ca la freve mme s’è ccosuta a ffilo dubbio co ste bene; perzò auza la tela de sso cuojero fetuso, e famme vedere l’apparato de sse bellezze; leva leva le ffrunne de coppa sto sportone, e famme pigliare na vista de ssi belle frutte; auza sto portiero, e fa trasire st’uocchie a bedere la pompa de le mmaraviglie. Chi ha puosto a na carcere tessuta de pile, n’opra ccossì liscia. Chi ha serrato dinto no scrigno de cuojero, cossì bello trasoro? Famme vedere sto mostro
de grazie, e pigliare ’mpagamiento tutte le boglie meje; bene mio, ca lo grasso de st’Orza po schitto remmediare a l’attrazione de niervo, ch’io tengo. Ma dapò ditto, e dditto, visto ca jettava ’mpierdeto le pparole, tornaje a schiaffarese dinto a lo lietto, e le venne accossì spotestato azzedente, che li Miedece fecero male pronosteco de li fatte suoje. La Mamma, che n’aveva autro bene a lo munno, sedutase a no lato de lo lietto, le disse: Figlio mio, donne nasce tanta crepantiglia?
che omore malenconeco t’è pigliato? tu si giovane, tu si amato, tu si granne; tu si ricco, che te manca figlio mio; parla, pezzente vergognuso porta la tasca vacante. Si vuoje mogliere, tu sciglie, e io ’ncaparro: tu piglia, io pago; non vide tu ca lo male tujo è lo male mio? a te sbatte lo puzo, a mme lo core; tu co la freve a lo sango, io co l’azzedente a lo cellevriello; n’avenno autra pontella de la vecchiezza mia, ch’a ttene. Perzò stamme allegramente, ped’allegrare sto core, e non vedere negrecato sto Regno, terrafinata sta casa, e ccarosa sta Mamma. Lo Prencepe sentuto ste parole, disse: Nesciuna cosa mme po consolare, si no la vista dell’Orza; perzò si mme volite vedere sano, facitela stare a sta cammara, ne boglio, che autro mme coverna,
e faccia lo lietto, e mme cocina, se non essa medesema, che senz’autro co sto gusto sarraggio sane ’nquatto pizzeche. La Mamma, si bè le parze no spreposeto, che l’Orza avesse da fare lo cuoco, e lo cammariero, e dubetaje, che lo figlio frenetecasse, puro pe contentarelo la fece venire, la quale arrivato a lo lietto de lo Prencepe, auzaje la granfa, e toccaje lo puzo de lo malato, che fece sorrejere la Regina, penzanno ad ora ad ora, che l’avesse a sciccare lo naso. Ma lo Prencepe decenno all’Orza. Chiappino mio, non me vuoje cocenare, e dare a mmagnare, e ccovernareme; essa vasciaje la capo, mostranno d’azzettare lo partito; pe la quale cosa la Mamma fece venire na mano de galline, e allommare lo ffuoco a no focolaro dinto a la stessa cammara, e mmettere acqua
a bollere, e l’Orza dato de mano a na gallina scaudatala la spennaje destramente, e sbentratala, parte ne ’mpizzaje a lo spito, e parte nne fece no bello ’ngrattenato, che lo Prencepe, che non poteva scennere lo zuccaro, se nne leccaje le ddeta. E comme appe fornuto de cannariare, le deze a bevere co ttanta grazia, che la Regina la voze vasare ’n fronte. Fatto chesso, e sciso lo Prencepe a fare la preta paragone de lo jodizio de li Miedece, ll’Orza fece subeto lo lietto, e corze a lo ciardino, cogliette na mappata de Rose, e sciure de Cetrangole, e ’nce le scarpogliaje pe ccoppa, tanto che la Regina disse, chest’Orza valeva no tresoro, e ch’aveva no cantaro de ragione lo figlio de volerele bene. Ma lo Prencepe vedenno sti belle servizie, jonze esca a lo
ffuoco, e se primma se conzommava a dramme, mo se strodeva a rrotola; e disse a la Regina: Mamma Gnora mia, si non dongo no vaso a st’Orza, mm’esce lo sciato. La Regina, che lo vedeva ascevolire, disse: Vasalo, vasa, bell’anemale mio, non me lo vedere speruto sto povero figlio: ed accostatase l’Orza, lo Prencepe pigliatala a pezzechille, non se saziava de vasarela; e mentre stava musso a musso, non saccio comme scappaje lo spruoccolo da vocca a Preziosa, e rrestaje fra le braccia de lo Prencepe la cchiù bella cosa de lo munno; lo quale stregnennola co le ttenaglie ammorose de le braccia, le disse; ’Ncappaste sciurolo, non me scappe cchiù senza ragione veduta. Preziosa refonnenno lo colore de la vergogna a lo quatro de la bellezza naturale, le disse: Già
songo a le mmane toje: siate arrecommannato lo nnore mio, e spacca e pesa, e botame dove vuoje, e ddemmannato da la Regina, chi fosse sta bella Giovane, e che cosa l’avesse arredotta a sta vita sarvateca; essa contaje pe lo filo tutta la storia de le desgrazie soje, pe la quale cosa la Regina laudannola de bona, e nnorata Fegliola, disse a lo Figlio, che se contentava, che le fosse stata mogliere; e lo Prencepe, che non desederava autra cosa a sta vita, le dette subeto la fede, ed essa benedecennole ’ncocchia, fece sto bello ’ncrasto co ffeste, e llommenarie granne; e Preziosa faceva scanaglio a la valanza de lo jodizio omano, _Che chi fa bene, sempre bene aspetta._
