Prevod

_Kralj iz Starza-longe omoži hčer s kačo; ko odkrije, da je kača v resnici lep mladenič, mu sežge kožo. Mladenič skuša pobegniti skozi zastekljeno okno, toda ko ga razbije, si hudo poškoduje glavo. Ker zanj ni zdravila, kraljeva hči zapusti očetov dom. Od lisice izve, kako bi lahko ozdravila svojega ljubega, nato jo z zvijačo ubije in z njeno mastjo ter mastjo raznih ptic namaže ranjenega mladeniča, ki je knežji sin in postane njen mož._ _Ubogo mačko so vsi neizmerno pomilovali, ko so videli, kako slabo je bila poplačana. Našel pa se je tudi kdo, ki je dejal, da se lahko potolaži z dobičkom, ki ji je vendarle ostal, in s tem, da ni edina; dandanes je namreč nehvaležnost postala domača nadloga kakor francoska bolezen in kila. Tudi drugi so se trudili in trudili, zapravili svoje imetje in si uničili življenje, ko so služili tej nehvaležni svojati; in ko so mislili, da imajo v rokah zlate kletke, jih je čakal le še grob v ubožnici. Medtem so opazili, da se Popa pripravlja spregovoriti, in so utihnili, ona pa je začela._ Kdor preveč radovedno poizveduje po tujih zadevah, si vedno sam zaseka sekiro v nogo. To lahko potrdi kralj iz Starza-longe, ki je s svojim vtikanjem pretrgal nit hčerine sreče in pogubil nesrečnega zeta: ta je prišel, da bi si razbijal glavo z dvorjenjem, nazadnje pa je ostal z razbito glavo.

Pripovedujejo torej, da je nekoč živela kmetica, ki si je otroka želela bolj kakor pravdar ugodne sodbe, bolnik sveže vode in krčmar prihoda poštne kočije. A naj je njen mož še tako vztrajno oral dan za dnem, nikoli ni uzrla sadov, po katerih je hrepenela. Nekega dne je šel revež v hribe nabirat dračje; ko je doma razvezal butaro, je med vejami našel lepo kačico. Ko jo je Sapatella, kakor je bilo kmetici ime, zagledala, je globoko zavzdihnila in rekla: »Glej, še kače imajo mladiče, jaz pa sem se rodila na ta svet za nesrečo, zanikrnemu možu, ki je sicer vrtnar, pa še cepiti ne zna!« Na te besede je kača odgovorila: »Če ne moreta imeti otrok, vzemi mene; dobro izbiro boš naredila in rad te bom imel bolj kakor lastno mater.« Sapatella je ob govoreči kači skoraj izdihnila od strahu;

ko pa se je opogumila, ji je rekla: »Že zaradi tvoje prijaznosti, če ne zaradi česa drugega, te z veseljem sprejmem, kakor da bi se rodil iz mojega telesa.« Tako mu je za zibelko odkazala nišo v hiši in ga z največjo ljubeznijo na svetu hranila s tistim, kar je imela. Rasel je iz dneva v dan in ko je že nekoliko odrasel, je kmetu Cola-Matteu, ki ga je imel za očeta, rekel: »Očka, rad bi se oženil.« »Z veseljem,« je odgovoril Cola-Matteo. »Našli ti bomo drugo kačo, tebi podobno, in sklenili to kupčijo.« »Kaj vendar govoriš?« je odvrnila kačica. »Kar v isti koš bi nas metal z gadi in goži! Lepo se vidi, da si tepec, ki vsako zel zveže v isto butaro. Jaz hočem kraljevo hčer. Zato se pri priči odpravi h kralju, prosi ga za njeno roko in mu povej, da jo želi kača.« Cola-Matteo, ki je bil preprost človek in se na take muhe ni dosti spoznal, je šel naravnost h kralju in mu prenesel sporočilo: »Sla se ne kaznuje, sicer bi dobil toliko udarcev, kolikor je peska. Vedite torej, da si neka kača želi vašo hčer za ženo. Kot vrtnar sem prišel vprašat, ali bi bilo mogoče kačo cepiti na golobico.« Kralj je že po njegovem nosu spoznal, da ima pred seboj bedaka, in da bi se ga otresel, je rekel: »Pojdi in povej tej kači: če mi vse sadeže v tem parku spremeni v zlato, ji dam svojo hčer.« Nato se je glasno zasmejal in ga odslovil.

Ko je Cola-Matteo kači sporočil odgovor, mu je ta rekla: »Jutri zjutraj pojdi, poberi vse sadne koščice, ki jih najdeš po mestu, in jih posej po parku; videl boš bisere, nanizane na ločje.« Cola-Matteo, ki je bil vajen ubogati in ni znal ne ugovarjati ne oporekati, si je takoj, ko je sonce z zlatimi metlami pometlo smeti senc s polj, napojenih z roso, nataknil košaro na roko. Hodil je od trga do trga in pobiral vse koščice breskev, marelic, drobnih sliv in višenj, pa tudi vsa druga semena in peške, ki jih je našel na ulicah. Odnesel jih je v park in jih posejal, kakor mu je naročila kača. Pri priči so vzklile in pognale debla, listje, cvetje in sadove iz samega bleščečega zlata. Ko je kralj to videl, je otrpnil od osuplosti in kar kipel od veselja. Toda ko je kača poslala Cola-Mattea, naj kralja spomni na obljubo, je ta rekel: »Le počasi! Če hoče mojo hčer, zahtevam še nekaj: vse zidove in tla v parku naj spremeni v drage kamne.« Ko je kmet to povedal kači, mu je odgovorila: »Jutri zjutraj pojdi in poberi vse črepinje, ki jih najdeš na tleh, ter jih raztresi po poteh in zidovih parka. Pa ujemimo tega šepavca!« Ko je bila noč, ker je skrivala tatove, izgnana in je začela z neba pobirati culo somraka, je Cola-Matteo stisnil koš pod pazduho in se odpravil nabirat črepinje vrčev, loncev in pokrovk, dna piskrov in ponev, robove skled, ročaje vrčkov in ustja nočnih posod. Nakopičil je še polomljene svetilke, razbite lončenke, počene posode in vse druge lončene drobce, ki jih je našel ob poti. Ko je z njimi storil, kar mu je naročila kača, je bil park ves posejan s smaragdi in kalcedoni ter obložen z rubini in karbunkli, katerih sijaj je zapiral pogled v shrambe oči in sejal začudenje po pokrajinah srca. Ob tem prizoru je kralj obstal kakor okamenel in ni vedel, kaj ga je doletelo. A ko mu je kača znova dala sporočiti, naj drži besedo, je odgovoril: »Vse, kar je storila doslej, je malenkost, če mi še vse palače ne spremeni v zlato.« Cola-Matteo je kači prenesel še to kraljevo muho in ta mu je rekla:

»Pojdi, naberi šop različnih zeli in z njimi namaži temelje palače; bomo že zadovoljili tega godrnjača.« Cola-Matteo je nemudoma nabral veliko culo mehkih listov, divje repe, kislice, tolščaka, rukole in krebuljice ter z njimi namazal vznožje palače. Pri priči se je vsa zasvetila kakor pozlačena pinjola; dovolj bi je bilo, da bi pregnala revščino iz stotih hiš, do katerih je bila sreča skopuška. Ko se je kmet v kačinem imenu spet vrnil prosit za nevesto, je kralj videl, da so mu zaprte vse poti do izgovorov. Poklical je hčer in ji rekel: »Moja Grannonia, da bi se ponorčeval iz snubca, ki te je želel za ženo, sem mu postavil pogoje, za katere sem mislil, da jih nikakor ne bo mogel izpolniti. Zdaj pa me je, še sam ne vem kako, ujel in zavezal. Prosim te, če si dobra hči, mi dovoli držati besedo in se sprijazni s tistim, kar hočejo nebesa in kar sem prisiljen storiti.« »Storite, kakor vam je drago, moj gospod oče,« je odgovorila Grannonia, »saj se od vaše volje ne bom odmaknila niti za las.« Ko je kralj to slišal, je naročil Cola-Matteu, naj pripelje kačo. Ta se je na povabilo pripeljala na dvor v zlatem vozu, ki so ga vlekli štirje zlati sloni. Kamor koli je prišla, so ljudje v grozi bežali, ko so videli tako ogromno in strašno kačo, kako se sprehaja po mestu. Ko je prispela v palačo, so dvorjani trepetali kakor ločje in vsi pobegnili, tako da ni ostal niti kuhinjski hlapec. Kralj in kraljica sta se od strahu skrila v sobo, le Grannonia je ostala trdna in neomajna. Čeprav sta oče in mati vpila: »Beži, izgini, Grannonia, reši si kožo!«, se ni hotela premakniti niti za ped in je rekla: »Zakaj bi bežala pred možem, ki sta mi ga sama dala?« Kača je stopila v sobo, Grannonio s repom objela okoli pasu in jo zasula s poljubi. Kralju so se od tega v trebuhu zaredili črvi in če bi ga takrat zbodel, ne bi iz njega pritekla niti kaplja krvi. Kača je nevesto odpeljala v drugo sobo, dala zapreti vrata, stresla s sebe kožo in postala prelep mladenič z zlatimi kodri, ki te je očaral že s pogledom. Objel je svojo nevesto in utrgal prve sadove njune ljubezni.

Ko je kralj videl, da se je kača s hčerjo zaprla v sobo, je rekel ženi: »Naj nebesa naklonijo mir dobri duši najine hčere, kajti z njo je nedvomno konec. Ta prekleta kača jo je gotovo pogoltnila kakor surovo jajce.« Prislonil je oko h ključavnici, da bi videl, kaj se je zgodilo z njo. A ko je zagledal izredno lepega mladeniča in kačjo kožo, ki je ležala na tleh, je s sunkom noge odprl vrata. Z ženo sta planila noter, pobrala kožo in jo vrgla v ogenj, da je zgorela;

ko je mladenič to videl, je zakričal: »Ah, prekleta psa, pa sta me pogubila!« Spremenil se je v goloba in hotel pobegniti, a so ga zadrževale steklene šipe. Z glavo je tako dolgo udarjal vanje, da jih je razbil, vendar se je pri tem tako hudo ranil, da na njegovi glavi ni ostal niti košček cele kože. Grannonia, ki je bila v istem hipu zadovoljna in obupana, srečna in nesrečna, bogata in beraška, si je praskala obraz in očetu ter materi očitala, da sta ji skalila veselje, zastrupila sladkost in raztrgala srečo. Opravičevala sta se, da ji nista hotela škodovati. Ona pa je jokala vse dotlej, dokler ni prišla noč prižgat luči na nebesnem mrtvaškem odru za pogrebno slovesnost sonca. Ko je videla, da so vsi legli, je vzela vse dragulje, ki jih je hranila v pisalni omari, in odšla skozi stranska vrata, odločena iskati tako dolgo, dokler ne najde izgubljenega ljubega;

ko je prišla iz mesta, jo je vodila mesečina. Srečala je lisico, ki jo je vprašala, ali bi rada družbo, in Grannonia ji je odgovorila: »Zelo mi boš ustregla, draga botra, saj teh krajev ne poznam najbolje.«

Tako sta hodili in prišli do gozda, kjer so se drevesa igrala kakor otroci in gradila hišice, da bi vanje skrila sence. Ker sta bili od poti že utrujeni in sta si hoteli odpočiti, sta se umaknili pod streho listja, kjer se je studenec s svežo travo igral pustne norčije in jo polival s celimi vrči vode. Legli sta na žimnico iz nežne trave in naravi za trgovanje z življenjem plačali dolžni davek počitka. Zbudili sta se šele, ko je sonce s svojim običajnim ognjem dalo znamenje mornarjem in slom, da lahko nadaljujejo pot. Ko sta vstali, sta še lep čas poslušali petje raznih ptic in Grannonia je ob njihovem žvrgolenju kazala veliko veselje. Ko je lisica to opazila, ji je rekla: »Še enkrat toliko bi uživala, če bi razumela, kaj govorijo, kakor razumem jaz.« Ker je radovednost ženskam prav tako prirojena kakor klepetavost, je Grannonia ob teh besedah prosila lisico, naj ji pove, kaj je slišala v ptičjem jeziku. Lisica se je pustila lep čas prositi, da bi še povečala radovednost za svojo pripoved, nato pa je povedala, da so se ptice pogovarjale o nesreči, ki je doletela kraljevega sina. Bil je lep kakor vilinec, toda ker ni hotel ustreči razbrzdanim željam neke preklete ljudožerke, ga je ta uročila, da je moral sedem let živeti v kačji podobi. Ta čas se je že skoraj iztekel, ko se je zaljubil v kraljevo hčer. Z nevesto je bil v sobi in je pustil svojo kožo na tleh, toda njena preveč radovedna oče in mati sta mu jo sežgala. Ko je v podobi goloba bežal skozi okno in razbijal šipo, se je tako hudo poškodoval, da so zdravniki že obupali nad njim. Grannonia, ki je v tem prepoznala lastno nesrečo, je najprej vprašala, čigav sin je ta princ in ali obstaja kakšno upanje, da bi ga ozdravili. Lisica je odgovorila, da so ptice rekle, da je njegov oče kralj iz Vallone-grossa in da obstaja le eno skrivno zdravilo, s katerim bi mu lahko zamašili luknje v glavi, da mu skoznje ne uide duša: rane bi mu morali namazati s krvjo prav tistih ptic, ki so pripovedovale to zgodbo.

Ob teh besedah je Grannonia pokleknila pred lisico in jo prosila, naj ji naredi uslugo ter ulovi te ptice, da bi jim odvzeli kri; dobiček si bosta razdelili kakor dobri družabnici. »Počasi,« je rekla lisica. »Počakajva na noč, in ko se bodo ptice spravile spat, prepusti delo svoji mami: splezala bom na drevo in jim drugi za drugo zavila vrat.« Tako sta preživeli ves dan, zdaj govorili o mladeničevi lepoti, zdaj o napaki nevestinega očeta, zdaj o nesreči, ki se je zgodila. V pogovoru je dan minil in zemlja je razgrnila velik črn karton, da bi prestregla vosek nočnih bakel. Ko je lisica videla, da so ptice na vejah zadremale, je tiho splezala na drevo in drugo za drugo pokončala vse sinice, liščke, kraljičke, ščinkavce, vodne kokoške, sloke, čuke, smrdokavre, drozge, kobilarje, postovke in muharje, ki so sedeli na drevju. Ko jih je pomorila, sta kri zbrali v stekleničko, ki jo je lisica nosila s seboj, da bi se med potjo osvežila. Grannonia je bila tako vesela, da se ji noge skoraj niso dotikale tal. Toda lisica ji je rekla: »Oh, hči moja, tvoje veselje je le sanjsko! Ničesar še nisi dosegla, če nimaš tudi moje krvi, da jo zmešaš s ptičjo.« S temi besedami je začela bežati. Grannonia, ki je videla, da se ji upanje podira, se je zatekla k ženski umetnosti, k zvijači in prilizovanju, ter ji rekla: »Botra lisica, prav bi imela, ko bi si reševala kožo, če ti ne bi bila tako hvaležna in če na svetu ne bi bilo drugih lisic. Ker pa veš, koliko ti dolgujem, in ker tudi veš, da po teh poljih ne manjka tebi podobnih, si lahko povsem prepričana o moji zvestobi. Ne ravnaj kakor krava, ki z nogo prevrne škaf, potem ko ga je napolnila z mlekom! Toliko si naredila, zdaj pa boš ob najboljšem trenutku vse pokvarila. Ustavi se, verjemi mi in me pospremi v mesto tega kralja, pa me lahko obdržiš za sužnjo.« Lisica, ki nikoli ne bi verjela, da bi se našel kdo še bolj prekanjen od nje, je doživela, da jo je prelisičila ženska. Privolila je, da bo šla z Grannonio, toda naredili nista niti petdeset korakov, ko jo je ta s palico, ki jo je nosila, tako silovito udarila po glavi, da je pri priči stegnila noge. Takoj ji je prerezala vrat in njeno kri dolila v stekleničko. Nato je pospešila korak in prišla v Vallone-grosso, kjer se je odpravila h kraljevi palači ter dala kralju sporočiti, da je prišla ozdravit princa. Kralj jo je sprejel in se začudil, da tako mlado dekle obljublja nekaj, česar niso zmogli najboljši zdravniki njegovega kraljestva. Ker pa poskus ne more škoditi, je rekel, da bo z velikim veseljem videl, kaj zmore.

Grannonia mu je odvrnila: »Če vam pokažem uspeh, ki si ga želite, mi morate obljubiti, da mi ga boste dali za moža.« Kralj, ki je imel sina že za mrtvega, ji je odgovoril: »Če mi ga vrneš zdravega in osvobojenega bolezni, ti ga dam zdravega in svobodnega; ni namreč veliko, če dam moža tisti, ki mi podari sina.« Tako sta šla v prinčevo sobo in komaj ga je namazala s krvjo, je bil zdrav, kakor da nikoli ne bi bil bolan. Ko je Grannonia videla, da je princ spet krepak in pri močeh, je kralja prosila, naj drži besedo. Kralj se je obrnil k sinu in rekel: »Sin moj, že si se videl mrtvega, zdaj pa te gledam živega in še sam komaj verjamem. Tej mladenki sem obljubil, da boš njen mož, če te ozdravi. Ker so ti nebesa naklonila to milost, mi zaradi ljubezni, ki mi jo izkazuješ, dovoli izpolniti obljubo; hvaležnost nam veleva, da poravnamo ta dolg.« Princ mu je odgovoril: »Moj gospod, želel bi si, da bi lahko s svojimi željami razpolagal tako svobodno, kakor vas ljubim, in vam s tem ustregel. Toda z besedo sem se zavezal drugi ženski. Vi ne bi privolili, da prelomim zvestobo, ta mladenka mi ne bo svetovala, naj storim krivico ljubljeni, sam pa tudi ne morem spremeniti svoje odločitve.« Ko je Grannonia to slišala, jo je preplavilo nepopisno veselje, saj je videla, da še živi v prinčevem spominu. Obraz ji je zardel škrlatno in rekla je: »Če bi dosegla, da bi bila vaša ljubljena zadovoljna in bi mi prepustila svoje mesto, ali bi potem ustregli moji želji?« »Nikoli,« je odgovoril princ, »ne bom iz tega srca izbrisal prelepe podobe svoje ljubljene. Naj mi postreže s sladko marmelado svoje ljubezni ali z grenkim odvajalom, moja volja in moje misli bodo vedno iste. Tudi če bi mi grozilo, da izgubim sedež pri mizi življenja, ne bom nikoli naredil takega obrata ali take zvijače.« Grannonia ni mogla več ostati v okovih pretvarjanja in mu je razkrila, kdo je. Ker je bila soba zaradi njegovih ran na glavi vsa zatemnjena in ker je nosila drugačna oblačila, je dotlej ni prepoznal. Zdaj pa jo je princ takoj objel s tako silnim veseljem, da je jemalo dih, ter očetu povedal, kdo je in kaj je zaradi njega prestala in storila. Poslali so po kralja in kraljico iz Starza-longe in v veseli družbi praznovali poroko. Še posebej so se zabavali ob tem, kako je bila lisica potegnjena za nos, nazadnje pa so sklenili: _Ljubezenskim radostim_ _je bila bolečina vselej začimba._