Prevod

_Princ zaradi prekletstva, ki ga nadenj prikliče starka, prestane hude nadloge, še hujše pa ga doletijo zaradi prekletstva neke ljudožerke. Nazadnje se po zaslugi njene iznajdljive hčere reši vseh nevarnosti in se z njo poroči._ _Ko se je Antonellina zgodba končala in so jo vsi na glas hvalili, češ da je lepa, prikupna in nadvse poučna za pošteno dekle, je Ciulla, ki jo je doletela čast, da pripoveduje naslednja, spregovorila takole._ Kdor se rodi kot princ, se ne sme vesti kot malopridnež. Velikaš ne sme dajati slabega zgleda nižjim od sebe, saj se mali osel od velikega nauči jesti slamo. Zato ni čudno, če mu nebo potem pošilja nadloge na mernike, kakor se je zgodilo nekemu princu, ki si je nakopal hude težave, ker je užalil ubogo ženico, in ga je to skoraj stalo življenja.

Nekoč je osem milj od Neaplja, proti Astrunu, rasel gozd figovcev in topolov, tako gost, da so se sončne puščice v njem zatikale in ga niso mogle predreti. Sredi gozda je stala napol podrta hišica, v njej pa je živela starka, ki je bila prav tako siromašna z zobmi kakor bogata z leti, prav tako visoka po grbi kakor nizka po sreči. Na obrazu je imela sto gub, mošnja pa ji je bila povsem gladka in prazna; čeprav je imela glavo polno srebra, ni premogla niti enega tistih drobižkov, ki jih gre sto dvajset na karlin, da bi si z njim vsaj malo okrepčala duha. Tako je hodila od ene slamnate koče do druge in prosila miloščine, da bi se obdržala pri življenju. Toda ker dandanes prej podarijo vrečo novcev požrešnemu ovaduhu kakor tri bakrene soldiče revežu v stiski, se je morala pošteno namučiti, preden je napraskala dovolj fižola za en lonec, čeprav je bilo v tistih krajih toliko izobilja, da so merniki komaj še držali skupaj. A kakor star kotel doleti bodisi udrtina bodisi luknja, kakor Bog suhemu konju pošilja muhe in kakor na podrto drevo sekajo vse sekire, tako se je godilo tudi ubogi starki. Ko je prebrala in očistila fižol ter ga stresla v lonec, ga je postavila na okensko polico, sama pa je šla v gozd nabrat nekaj vejic, da bi ga skuhala.

Medtem ko je bila zdoma, je mimo hiše prišel kraljev sin Nard’Aniello, ki se je odpravil na lov. Ko je zagledal lonec na okencu, ga je zamikalo, da bi ušpičil imenitno potegavščino, in s svojimi služabniki je stavil, kdo bo najbolje pomeril in ga s kamnom zadel v sredo. Začeli so obstreljevati nedolžni lonec in po treh ali štirih metih ga je princ zadel natanko v sredino ter ga razbil na kosce. Starka je prišla ravno, ko so že odšli, in ko je našla to grenko razdejanje, je začela besneti in kričati: »Le naj se pobaha s svojo krepko roko tisti foggijski oven, ki se je zaletel v moj lonec!

Ta kravji sin, ki je razbil grob svojega lastnega mesa, ta zarobljeni kmetavz, ki je moj fižol posejal ob nepravem času! Če že ni imel niti kapljice usmiljenja do moje revščine, bi moral vsaj gledati na lastno korist in ne metati na tla grba svojega rodu; ne bi smel teptati reči, ki jih nosimo na glavi! Pa naj gre! Na golih kolenih in iz vsega srca bom prosila nebo, naj se zaljubi v hčer kakšne ljudožerke, ki ga bo pošteno prekuhavala in mučila! Naj ga tašča tako zdeluje, da se bo videl živega, objokoval pa mrtvega! Naj ga hčerina lepota in materine čarovnije tako vprežejo, da nikoli ne bo mogel pobrati šil in kopit, temveč naj ostane, četudi ob tem poči, suženj te grde harpije! Naj ga žene na delo kakor z bičem in mu kruh odmerja z lokostrelom, da bo še več kot štirikrat vzdihoval po fižolu, ki mi ga je raztresel!« Starkine kletve so dobile peruti in nemudoma poletele v nebo. In čeprav pregovor pravi, da ženska kletev za ritjo obvisi in da se prekleti konj še lepše sveti, so princa tako udarile po nosu, da bi skoraj pustil kožo. Niti dve uri še nista minili, ko je v gozdu, kjer se je ločil od svojih ljudi, srečal lepo dekle, ki je nabiralo polže in se zabavalo s popevanjem: »Polžek, polžek, roge ven, mati te bo osramotila, na terasi te bo zbila, kjer bo sinka porodila.« Ko je princ pred seboj zagledal to skrinjico najdragocenejših darov narave, to banko najbogatejših nebeških zakladov, to orožarno najmočnejših ljubezenskih sil, ni vedel, kaj se mu dogaja. Žarki iz njenih oči so iz okroglega, kristalnega obraza šinili v netivo njegovega srca in ga vsega vneli, tako da je postal prava apnenica, v kateri so se žgali kamni načrtov za zidanje hiše upanja.

Tudi Filadoro — tako je bilo dekletu ime — ni izgubljala časa, saj ji je princ, ki je bil prav čeden mladenič, nemudoma prebodel srce. Drug pri drugem sta z očmi prosila milosti, in medtem ko sta bila njuna jezika kakor bolna od pipice, sta bila njuna pogleda trobenti sodne palače, ki sta na ves glas razglašali skrivnost njunih duš. Lep čas sta oba imela v grlu toliko peska, da nista mogla iztisniti niti besedice, nazadnje pa si je princ odmašil cev glasu in spregovoril: »Na katerem travniku je vzklila ta roža lepote? S katerega neba je padla ta rosa miline? Iz katerega rudnika je prišel ta zaklad prekrasnih reči? O srečni gaji, o blaženi gozdovi, kjer prebiva ta sijaj, ki vas razsvetljuje ta luč ljubezenskih praznikov! O gozdovi in gaji, v katerih ne sekajo ročajev za metle, prečk za vislice in pokrovov za nočne posode, temveč vrata za svetišče lepote, tramove za hišo milin in palice za ljubezenske puščice!«

»Nikar tako visoko, moj vitez,« je odgovorila Filadoro. »Ne pretiravajte: ta dolga hvalnica, ki ste mi jo namenili, izvira iz vaše vrline, ne iz moje zasluge. Sama namreč vem, koliko me je, in ne potrebujem drugega, da bi me meril s svojim vatlom. Toda takšna, kakršna sem, lepa ali grda, temna ali bela, suhljata ali polna, pegasta ali kosmata, grda kakor riba ali lepa kakor vila, drobna kakor poprovo zrno ali velika kakor buča, sem vsa na voljo vam. Kajti ta vaša lepa postava mi je razrezala srce, ta plemeniti grofovski obraz me je prebodel od ene strani do druge, in od tega trenutka za vselej se vam predajam kot vaša v verige vklenjena sužnjica.« To niso bile besede, temveč trobenta, ki je princa klicala k mizi ljubezenskih radosti, ali bolje, budila ga je s pozivom: »Vsi na konje, v ljubezenski boj!« Ko mu je ponudila prst naklonjenosti, si je vzel vso roko in poljubil slonokoščeno sidro, ki mu je ujelo srce.

Ob tej prinčevi pozornosti je Filadoro dobila obraz markize, še več, obraz slikarske palete, na kateri so se mešali svinčeva rdečica sramu, češnjeva barva strahu, bakreno zelenilo upanja in cinober poželenja. A ravno ko je Nard’Aniello hotel nadaljevati, mu je beseda obtičala v grlu. V tem bednem življenju namreč ni vina zadovoljstva brez usedline nejevolje, ne mastne juhe veselja brez pene nesreče: prav ko jima je bilo najlepše, se je nenadoma prikazala Filadorina mati, ljudožerka, tako grda, da jo je narava naredila za vzorec vseh spačenih obrazov. Lase je imela kakor metlo iz bodečega grmovja, ne za pometanje saj in pajčevin po hišah, temveč za črnjenje in zadimljanje src. Njeno čelo je bilo kakor genovski brusni kamen, ki ostri nož strahu, da razpara prsi; oči so bile kometi, ki napovedujejo tresenje nog, gomazenje v srcu, otrplost duha, omedlevanje duše in drisko v trebuhu. Na obrazu je namreč nosila grozo, v pogledu strah, v korakih preplah in v besedah takšen trepet, da bi se človek podelal. Usta je imela čekanasta kakor prašič, velika kakor škarpena, zvita kakor bolnik po kapi in slinasta kakor mula. Skratka, od glave do peta si videl destilat grdote, celo bolnišnico pohabljenosti. Princ je moral imeti v jopič gotovo všito kakšno zgodbo o Marcu in Sciorelli, da ob tem prizoru ni izdihnil. Zgrabila ga je za tilnik in rekla:

»Kar pokonci, ptiček, ptiček, železna ročica!« »Vi kar pričujte o tem!« je odgovoril princ. »Nazaj, sodrga!« Segel je po meču, ki je bil prekaljen kakor stara volkulja, sam pa je obstal kakor ovca, ki je zagledala volka, in se ni mogel ne premakniti ne črhniti. Tako ga je kakor osla za oglavnico odvlekla v svojo hišo. Ko sta prispela, mu je rekla: »Glej, da boš delal kakor pes, če nočeš umreti kakor prašič! Za prvo opravilo moraš še danes prekopati in posejati cel mernik zemlje poleg te sobe. In dobro si zapomni: če se zvečer vrnem in delo ne bo končano, te požrem!« Hčeri je naročila, naj pazi na hišo, sama pa je odšla v gozd na klepet z drugimi ljudožerkami. Ko je Nard’Aniello videl, v kako hudo stisko je zabredel, si je začel prsi zalivati s solzami

in preklinjati svojo usodo, ki ga je zvlekla v takšno nesrečo. Filadoro pa ga je tolažila in mu govorila, naj bo pogumen, saj bi za njegovo rešitev dala lastno kri. Ne bi smel zmerjati usode, ki ga je pripeljala v hišo, kjer ga tako srčno ljubi; s tem obupom nad dogodki se ji le slabo oddolžuje za ljubezen. Princ ji je odgovoril: »Ne boli me, da sem s konja padel na osla, ne da sem kraljevsko palačo zamenjal za to luknjo, bogate pojedine za kos kruha, spremstvo služabnikov za dnino, žezlo za motiko in strah, ki sem ga vlival vojskam, za strah, ki mi ga vliva ta grda malopridnica. Vse svoje nesreče bi imel za srečo, dokler bi bila ti ob meni in bi te lahko gledal s temi očmi. Toda srce mi prebada misel, da moram kopati in stokrat pljuniti v dlani, jaz, ki se mi je prej gnusilo pljuniti še na glavnik! In kar je še huje: opraviti moram toliko dela, da ga v celem dnevu ne bi zmogel niti par volov. Če do večera ne končam, bom nocojšnji praznični zalogaj v grlu tvoje matere. In ne bo me toliko bolelo, da se moram ločiti od tega nesrečnega telesa, kakor to, da moram zapustiti tvojo lepo podobo.« Ob teh besedah je sipal hlipce na košare in solze v celih snopih. Filadoro pa mu je obrisala oči in rekla: »Ne misli, življenje moje, da boš moral obdelovati kakšno drugo zemljo razen vrta ljubezni. Nikar se ne boj, da bi se moja mati dotaknila enega samega lasu na tvoji glavi. Filadoro imaš, zato se ne boj! Če še ne veš: obdarjena sem s čarobno močjo in lahko sesirim vodo ter zatemnim sonce.

To naj ti bo dovolj. Bodi torej dobre volje, saj bo zemlja do večera prekopana in posejana, ne da bi moral enkrat samkrat zamahniti.« Ko je Nard’Aniello to slišal, je rekel: »Če imaš res čarobno moč, kakor praviš, o najlepša na svetu, zakaj ne odideva iz teh krajev? V hiši svojega očeta te bom imel kakor kraljico.« Filadoro je odgovorila: »Neka zvezdna zmeda nama preprečuje ta korak, toda ta ovira bo kmalu minila in potem bova srečna.« Ob takšnih in tisočerih drugih sladkih pogovorih je minil dan. Ko se je ljudožerka vrnila, je z ulice poklicala hčer: »Filadoro, spusti lase!« Hiša namreč ni imela stopnic, zato se je vselej vzpenjala po hčerinih kitah. Ko je Filadoro zaslišala materin glas, si je razpustila lase in jih spustila skozi okno ter tako zlatih stopnic napravila za železno srce. Ljudožerka je brž splezala navzgor in stekla na vrt. Ko ga je našla obdelanega, je bila vsa iz sebe, saj se ji je zdelo nemogoče, da bi nežni mladenič opravil takšno pasje delo. Naslednje jutro pa, komaj je sonce prišlo ven, da bi se osušilo vlage, ki se ga je prijela v indijski reki, se je starka že spet odpravila z doma. Nard’Aniellu je naročila, naj ji do večera razcepi na štiri dele vsako poleno iz šestih skladovnic drv, ki so bile v veliki sobi, sicer ga bo sesekljala kakor slanino in si iz njega pripravila mleto malico. Ubogi princ bi ob tej strogi odredbi skoraj umrl od strahu. Ko ga je Filadoro videla bledega kakor mrliča, mu je rekla: »Kakšen strahopetec si! Bog pomagaj, ti bi se podelal že pred lastno senco!«

»Se ti zdi malenkost,« je odgovoril Nard’Aniello, »do večera razcepiti šest skladovnic drv, vsako poleno na štiri dele? Gorje mi! Prej bom jaz razklan na pol, da bom napolnil goltanec te preklete starke.« »Ne boj se,« je odvrnila Filadoro. »Drva bodo lepo razcepljena, ne da bi se ti moral truditi. Medtem pa bodi dobre volje in mi s tolikšnim toženjem nikar ne cepi duše!«

Ko je sonce zaprlo trgovino svojih žarkov, da ne bi prodajalo svetlobe senci, se je starka vrnila. Ukazala je spustiti običajno lestev, splezala navzgor in našla drva razcepljena. Tedaj je začela sumiti, da ji hči nastavlja ta šah mat. Tretji dan mu je zato naložila še tretjo preizkušnjo: očistiti mora vodni zbiralnik, v katerem je bilo tisoč sodov vode, ker ga hoče na novo napolniti. Delo mora biti končano do večera, sicer ga bo vložila v kis ali razrezala v sušeno meso. Ko je starka odšla, je Nard’Aniello spet začel tarnati. Filadoro pa je videla, da so njegove stiske čedalje hujše in da starka s tem, ko ga obremenjuje s tolikšnimi nadlogami in nesrečami, ravna kakor osel. Zato mu je rekla: »Utihni! Ker je minil čas, ki je zadrževal mojo moč, bova tej hiši rekla: ‘Sama skrbi zase!’ še preden bo sonce reklo: ‘Grem počivat!’ Dovolj je, da bo mati nocoj našla prazen kraj. S teboj hočem, živa ali mrtva!« Ob tej novici si je princ, ki je bil še malo prej napol mrtev, oddahnil. Objel je Filadoro in ji rekel: »Ti si severnica te razburkane barke, duša moja! Ti si opora mojega upanja!« Proti večeru je Filadoro izkopala luknjo pod vrtom, kjer je bil velik odtočni rov. Po njem sta prišla na prosto in krenila proti Neaplju. Ko sta prispela do jame pri Pozzulu, je Nard’Aniello rekel Filadoro:

»Ljuba moja, ne spodobi se, da bi v mojo palačo prišla peš in tako oblečena. Počakaj me zato v tej krčmi; takoj se vrnem s konji, kočijami, spremstvom, oblekami in vsem drugim potrebnim.« Filadoro je ostala, on pa se je odpravil proti mestu. Medtem se je ljudožerka vrnila domov. Ker se Filadoro ni odzvala na njene običajne klice, je zaslutila nekaj sumljivega. Stekla je v gozd, si odsekala dolgo palico, jo naslonila na okno in se kakor mačka povzpela v hišo. Preiskala jo je od zunaj in znotraj, zgoraj in spodaj, in ker ni našla nikogar, je nazadnje opazila luknjo. Ko je videla, da vodi na ulico, si je od jeze skoraj vse lase izpulila. Preklinjala je hčer in princa ter prosila nebo, naj njen zaljubljenec ob prvem poljubu, ki ga prejme, pozabi nanjo. Toda pustimo starko njenim divjim očenašem in se vrnimo k princu. Ko je prišel v palačo, kjer so ga že imeli za mrtvega, je spravil vso hišo na noge. Vsi so mu tekli naproti in vzklikali: »Srečno si prišel! Dobrodošel! Glejte ga, rešen je! Kako lepo ga je spet videti tukaj!« in še tisoč drugih ljubečih besed. Ko se je povzpel više, ga je sredi stopnic srečala mati, ga objela in poljubila ter rekla:

»Sin moj, dragulj moj, punčica mojih oči! Kje si bil? Zakaj si tako dolgo odlašal in nas pustil, da smo vsi od strahu omedlevali?« Princ ni vedel, kaj naj odgovori. Hotel bi ji povedati o svojih nesrečah, toda komaj ga je mati poljubila s svojimi makovimi ustnicami, je zaradi ljudožerkinega prekletstva pozabil vse, kar je prestal.

Kraljica je nato pristavila, da ga bo oženila, da ne bo več imel povoda hoditi na lov in zapravljati življenja po gozdovih. »Naj bo s srečo,« je odgovoril princ. »Tukaj sem, pripravljen storiti vse, kar želi moja gospa mati.« »Tako ravnajo blagoslovljeni sinovi,« je odgovorila kraljica in določila, da bodo čez štiri dni v hišo pripeljali nevesto. To je bila imenitna gospa, ki je iz krajev okoli Sciannene prišla v tisto mesto. Naročili so torej velika praznovanja in pojedine. Medtem je Filadoro videla, da se njen ženin predolgo mudi, in ne vem kako ji je prišla na uho novica o svatbi, o kateri so govorili povsod. Ko je krčmarjev hlapec zvečer legel, mu je vzela obleko, ki jo je odložil pri vzglavju slamnjače, svojo pustila tam in se preoblečena v moškega odpravila na kraljevi dvor. Kuharji so imeli toliko dela, da so potrebovali pomoč, zato so jo vzeli za kuhinjskega pomočnika. Prišlo je jutro dogovorjenega dne, ko sonce na nebeški stojnici razkazuje privilegije, ki mu jih je podelila narava in zapečatila s svetlobo, ter prodaja skrivna sredstva za jasnejši vid. Nevesta je prispela ob zvokih piščali in rogov. Pripravili so mize, gostje so posedli, jedi pa so kar deževale nanje. Ko je strežaj razrezal veliko angleško pašteto v testu, ki jo je Filadoro pripravila z lastnimi rokami, je iz nje priletela golobica, tako lepa, da so gostje pozabili žvečiti in jo osuplo občudovali. Ta pa je z žalostnim glasom rekla: »Si jedel mačje možgane, princ, da si docela pozabil Filadorino ljubezen?

So ti tako ušle iz spomina vse usluge, ki si jih prejel, nehvaležnež? Tako vračaš dobrote, ki ti jih je izkazala? Rešila te je iz ljudožerkinih krempljev, podarila ti je življenje in samo sebe! In to je veliko plačilo, ki ga daješ nesrečnemu dekletu za srčno ljubezen, ki ti jo je pokazalo? Reci ji kar: ‘Obrni se in izgini!’ Reci ji, naj gloda to kost, dokler ne pride pečenka! Gorje ženski, ki se preveč napolni z moškimi besedami, saj ti z besedami vedno prinašajo nehvaležnost, z dobrotami nehvaležen odziv in z dolgovi pozabo! Glej, uboga je mislila, da bosta skupaj zamesila pogačo v skupni skledi, zdaj pa vidi, da se igraš delitev kruha vsakemu svoj kos. Mislila je, da bosta igrala ‘tesno, tesno’, ti pa igraš ‘reši se, reši se’. Upala je, da bo s teboj razbila kozarec, zdaj pa je razbila nočno posodo! Kar pojdi, nič se ne meni zanjo, ti obraz utajevalca dolgov! Naravnost te bodo zadele srčne kletve, ki ti jih pošilja nesrečnica. Spoznal boš, kaj pomeni preslepiti mlado dekle, se ponorčevati iz deklice, zavesti ubogo nedolžnico in ji uprizoriti takšno potegavščino! Ti si jo obračal na hrbtno stran, ko je ona tebe nosila v svoji notranjosti; ti si jo tlačil pod rep, ko je ona tebe nosila nad glavo; in medtem ko ti je toliko služila, si jo postavil tja, kjer dajejo klistirje! Toda če si nebo ni prevezalo oči in si bogovi niso zamašili ušes, bodo videli krivico, ki si ji jo storil. In ko boš najmanj pričakoval, bodo prišli predvečer in praznik, blisk in grom, vročica in driska! Za zdaj pa le pridno jej, zabavaj se, uživaj in slavi z novo nevesto. Uboga Filadoro bo predla na tanko in ti pustila prosto pot, da boš užival z novo ženo.«

Ko je to izrekla, je šinila skozi okno in veter jo je odnesel. Princ je ob tem golobičjem opominu nekaj časa ostal kakor okamenel. Nazadnje je vprašal, od kod je prišla pašteta, in ko mu je strežaj povedal, da jo je pripravil kuhinjski pomočnik, ki so ga vzeli zaradi obilice dela, ga je ukazal pripeljati predse. Filadoro se je vrgla Nard’Aniellu pred noge in v potoku solz ponavljala samo: »Kaj sem ti storila?« Ob moči njene lepote in čarovnije, s katero je bila obdarjena, se je princ spomnil zaveze, ki jo je v njeni navzočnosti sklenil pred sodiščem ljubezni. Nemudoma jo je dvignil in posadil poleg sebe. Materi je povedal, kako veliko ji dolguje, kaj vse je to lepo dekle storilo zanj in kakšno besedo ji je dal, zato ga mora razumeti in mu prizanašati. Mati, ki ni imela večjega zaklada od svojega sina, mu je rekla:

»Stori, kar ti je ljubo, le da bosta obvarovana čast in soglasje te mlade gospe, ki si jo izbral za ženo.« »Nikar si s tem ne delajte skrbi,« je odgovorila nevesta. »Če naj vam povem po pravici, sem v teh krajih ostajala nerada. Ker pa mi je nebo tako lepo pomagalo, se želim z vašim dovoljenjem vrniti v svojo Scianneno. Naj kar drugim ostane slina na robovih kozarcev, kakršne uporabljajo v Neaplju! Mislila sem, da bom prižgala svatovsko svetilko, pa mi je skoraj ugasnila svetilka življenja.« Princ ji je z velikim veseljem ponudil ladjo in spremstvo. Filadoro je dal obleči kakor princeso, in ko so pospravili mize, so prišli godci ter začeli ples, ki je trajal do večera. Ko pa se je zemlja odela v žalovanje za sončevim pogrebom, so prinesli bakle. Tedaj se je na stopnicah zaslišalo silno rožljanje zvončkov. Princ je rekel materi: »Gotovo prihaja kakšna imenitna maškarada v čast praznovanju! Resnično, neapeljski vitezi so nadvse uglajeni in kadar je treba, ne varčujejo ne s kuhanim ne s surovim.« Medtem ko sta tako ugibala, se je sredi dvorane prikazala grda prikazen, ki ni bila višja od treh pedi, debela pa bolj kakor sod. Stopila je pred princa in rekla: »Vedi, Nard’Aniello, da sta te tvoja objestnost in grdo vedenje pripeljala v vse nesreče, ki si jih prestal. Jaz sem senca tiste starke, ki si ji razbil lonec in ki je zaradi tega umrla od lakote. Preklela sem te, da bi padel v ljudožerkine muke, in moje prošnje so bile uslišane. Toda po moči te lepe vile si ušel iz tistih stisk, ljudožerka pa te je znova preklela: ob prvem poljubu, ki ga prejmeš, naj bi pozabil Filadoro. Mati te je poljubila in ona ti je ušla iz spomina. Zdaj pa te še enkrat preklinjam: v spomin na škodo, ki si mi jo storil, naj se ti pred očmi vedno pojavlja fižol, ki si mi ga raztresel, in naj se uresniči pregovor: kdor seje fižol, mu zrastejo rogovi!« Ob teh besedah se je razblinila kakor živo srebro, tako da za njo ni ostalo niti dima. Ko je vila videla, da je princ ob teh besedah prebledel, ga je opogumila: »Ne boj se, mož moj! Šiatola, matola, čarovnija naj ne velja! Jaz te bom rešila iz ognja.« Ko je to izrekla in se je praznovanje končalo, sta odšla spat. Da bi potrdila listino na novo obljubljene zvestobe, je poskrbela, da sta ostali dve priči; pretekle nadloge pa so sedanje radosti napravile še slajše. Na preizkusnem kamnu tega, kar se dogaja na svetu, se je namreč pokazalo, da _Kdor se spotakne in ne pade,_ _Na poti napreduje._