Prevod

Nekoč je živel bister in navihan kmetič, o čigar potegavščinah bi se dalo marsikaj povedati, najlepša pa je vendarle zgodba o tem, kako je nekoč ukanil hudiča in ga imel za norca.

Nekega dne je kmetič obdelal svojo njivo in se pripravljal na pot domov, ko se je že zmračilo. Tedaj je sredi njive zagledal kup žarečega oglja, in ko je ves začuden stopil bliže, je na žerjavici sedel majhen črn hudič. »Najbrž sediš na zakladu,« je rekel kmetič. »Seveda,« je odgovoril hudič, »na zakladu, v katerem je več zlata in srebra, kot si ga videl v vsem svojem življenju.« – »Zaklad leži na moji njivi in pripada meni,« je rekel kmetič. »Tvoj je,« je odgovoril hudič, »če mi dve leti daješ polovico tega, kar obrodi tvoja njiva. Denarja imam dovolj, želim pa si sadov zemlje.« Kmetič je privolil v kupčijo. »Da pa se pri delitvi ne bova sprla,« je rekel, »naj bo tvoje vse, kar je nad zemljo, moje pa vse, kar je pod njo.« Hudiču je bilo to prav po volji, toda prebrisani kmetič je posejal repo. Ko je prišel čas spravila, se je prikazal hudič in hotel odnesti svoj pridelek, a našel ni nič drugega kot rumene, uvele liste, kmetič pa je ves zadovoljen izkopaval repo. »Tokrat si bil na boljšem,« je rekel hudič, »a prihodnjič to ne bo več veljalo. Tvoje bo, kar raste nad zemljo, moje pa, kar je pod njo.« – »Tudi prav,« je odgovoril kmetič. Ko pa je prišel čas setve, kmetič ni spet posejal repe, temveč pšenico. Pridelek je dozorel, kmetič je šel na njivo in stebla s polnimi klasi požel tik pri tleh. Ko je prišel hudič, je našel le strnišče in se besen pognal v skalno sotesko. »Tako je treba ukaniti zvite lisjake,« je rekel kmetič, šel do zaklada in si ga vzel.