Prevod

Kdor bi 22. oktobra 1743 ob enajstih zvečer šel čez trg San Agustín, bi na vencu cerkvenega pročelja zagledal temno postavo, ki se je trudila skozi ozko strešno okence prodreti v notranjost. Plezalec je moral nedvomno pokazati veliko spretnosti in ravnotežja, da se je povzpel na venec, in kristjan, ki bi ga bil opazoval, bi se gotovo pokrižal, saj bi ga imel za samega hudiča ali vsaj za škrata. In ne pozabimo, da je takrat med ljudmi krožil glas, češ da nekatere noči trg San Agustín preplavi procesija duš iz vic s svečami v rokah. Sam temu ničesar ne dodajam niti ne odvzemam; vendar sumim, da smo z republiko in plinsko razsvetljavo blaženim dušam nagnali strah v kosti, tako da zdaj čemerne in tihe ždijo tam, kamor jih je blagovolilo postaviti Njegovo božansko veličanstvo.

Cerkveno preddverje takrat še ni imelo veličastne železne ograje, ki ga krasi danes, in za nočno varnost v mestu je bilo tako slabo poskrbljeno, da je bilo sila težko naleteti na patruljo. Dobri prebivalci Lime so se ob desetih zvečer zaprli v svoje hišice, potem ko so ugasnili svetilko pri vratih, in mesto se je pogreznilo v popolno temo, v veliko veselje mačk in sov, častilcev tujega imetja in ljudi, ki so se predajali ljubezenskim podvigom.

Bistri bralec, ki ne more verjeti v škrate in kronane hudiče ter morda, kakor je v teh omikanih časih v modi, ne verjame niti v Boga, je gotovo že posumil, da se skozi cerkveno strešno okence tihotapi tat. Misli slabo, pa boš zadel.

In res. Naš mož se je z vrvjo spustil v cerkev in se z odločnim korakom napotil k glavnemu oltarju. Ne vem, bralec, ali si se kdaj ponoči znašel v prostrani cerkvi, kjer ni bilo druge svetlobe kakor odsev nekaj svetilk ob vznožju svetih podob, in poslušal prhutanje ter zlovešče vreščanje ptic, ki gnezdijo v zvonikih in pod oboki. Zase lahko rečem, da ni nič v moji duši pustilo bolj mračnega in obenem slovesnega vtisa; zato imam cerkovnike in ministrante, ne bom rekel za svetnike, temveč za najsrčnejše može vsega krščanstva. Kaj so proti njim junaki vojne za neodvisnost!

Ko je naš mož prišel do tabernaklja, je odprl njegov prekat, vzel monštranco, božjo hostijo zavil v svoj robec, jo pustil na oltarju in zapustil cerkev skozi isto strešno okence, skozi katero je vstopil.

Šele dva dni pozneje, v soboto, 25. oktobra, zjutraj, ko bi morali zamenjati posvečeno hostijo, so odkrili tatvino. Izginilo je zlato sonce, ocenjeno na več kot štirideset tisoč pesov, katerega dragocene bisere, rubine, briljante, safirje, opale in smaragde so darovale najuglednejše družine v Limi. Čeprav je bil tudi podstavek zlat in občudovanja vredna umetnina, ni zbudil tatovega pohlepa.

Zlahka si predstavljamo, kakšno razburjenje je to svetoskrunstvo povzročilo med pobožnim ljudstvom. Kakor pripoveduje učeni pisec časnika Diario de Lima v številkah z dne 4. in 5. oktobra 1791, so priredili spokorno procesijo, pridigo o Davidovih besedah: Exurge, Domine, et judica causam tuam, nenehne molitve in prošnje, zaprli brate laike in cerkovnike ter izobesili razglase z obljubo nagrade tistemu, ki bi naznanil tatu. Gledališča so zaprli in žalovanje je bilo vsesplošno, ko so dnevi minevali, ne da bi odkrili zločinca, cerkvena oblast pa je posegla po strašnem sredstvu: branju izobčenj in ugašanju sveč.

Tudi markiz de Villagarcía, perujski podkralj, je opravil svojo dolžnost in odredil vse ukrepe, ki so bili v njegovi moči, da bi prijeli svetoskrunca. Sli h koregidorjem in drugim oblastnikom podkraljestva so si sledili brez prestanka, dokler ni konec novembra v Limo prispel sodni sluga intendanta Huancavelice, don Jerónima Solája, nekdanjega člana Sveta za Indije, s pismi, v katerih je ta sporočal njegovi ekscelenci, da je tat nastanjen v ječi in opremljen s svojim parom biskajskih nogavic, se pravi okovov. Prav pravi pregovor, da se med duhovniško čepico in vojaško čelado porajajo imenitne reči.

Zvonovi so veselo zazvonili, gledališče je znova odprlo vrata, meščani so odložili žalna oblačila in Lima se je predala slavju in veseljačenju. II V skladu z načrtom, ki smo se ga držali v IZROČILIH, je tu na mestu kratek zgodovinski pregled vladavine prevzvišenega gospoda don Joséja de Mendoze Caamaña y Sotomayorja, markiza de Villagarcía, de Monroy in de Cusano, grofa de Barrantes ter gospoda posesti Vista Alegre, Rubianes in Villanueva, devetindvajsetega perujskega podkralja po volji njegovega veličanstva don Felipeja V., ki je pri šestdesetih letih 4. januarja 1736 prevzel upravo teh kraljestev.

Markiz de Villagarcía se je dolgo upiral temu, da bi sprejel položaj perujskega podkralja, in ko ga je eden kraljevih ministrov prepričeval, naj ne zavrne tega, po čemer jih toliko hrepeni, je dejal:

— Gospod, naj me vaše gospostvo položi pred noge Njegovega veličanstva, ki ga častim, kakor je prav in kakor veleva dolžnost, ter mu pojasni, da sem po temeljitem premisleku ugotovil, da mi bolj ustreza živeti kot reven plemič kakor umreti kot bogat podkralj.

Vladar je presodil, da je izgovor neutemeljen, in imenovani se je moral vkrcati za Ameriko. Ker je nasledil odločnega markiza de Castelfuerte, je zakon ravnovesja od novega podkralja terjal manj strogo politiko. Tako je Villagarcía z veliko preudarnosti in zmernosti preprečil, da bi se nemiri v Oruru razmahnili, in držal v šahu Juana Santosa iz Cuzca, ki se je razglasil za Inko.

Manj sreče je imel z angleškima admiraloma Vernonom in Jorgejem Andsonom, ki sta s svojimi gusarskimi napadi vznemirjala obalo. Z velikim trudom in z davkom, naloženim trgovcem, je podkralju uspelo opremiti ladjevje, vendar je njegov poveljnik ves čas pazil, da svojih ladij ni izpostavljal angleškim topovom, in tako omogočil Andsonu, da je zajel manilsko galejo s tovorom, vrednim več kot tri milijone pesov.

Med njegovo vladavino je rudarsko območje Cerro de Pasco začelo pridobivati pomen, ki ga ima danes; med drugimi zanimivimi dogodki tistega časa pa velja omeniti severni sij, ki so ga neko noč videli v Cuzcu, in umor kirurga znanstvene odprave, ki je pod vodstvom učenjaka La Condamina obiskala Ameriko in so ga zagrešili versko zaslepljeni prebivalci Cuence. Ko so preprosti domačini videli tujce, kako z velikimi daljnogledi preučujejo nebo, so menili, da se ti ljudje ukvarjajo s čarovništvom in vražjimi umetnijami.

O prihodu znanstvene komisije beremo v dragocenem rokopisu, ki ga hrani limska knjižnica in nosi naslov Potovanje na Luno, da so prebivalci Lime ugledna španska pomorščaka don Jorgeja Juana in don Antonia de Ulloo ter francoska učenjaka Gaudina in La Condamina poimenovali vitezi trdne točke, ker so nameravali natančno določiti velikost in obliko Zemlje. Neki učenjakarski puhloglavec, ki je verjel, da lahko ti štirje odposlanci poljubno odmaknejo ekvator od Lime, je začel med neukim ljudstvom godrnjati zoper podkralja markiza de Villagarcío ter ga obtoževati skopuštva in malodušnosti: da bi prihranil petnajst ali dvajset tisoč pesov, kolikor bi utegnilo stati takšno delo, je namreč dopuščal, da ekvator ostane, kjer je, prebivalci pa še naprej trpijo silno poletno vročino. Menda ni bilo prav lahko prepričati množice, da tisti šarlatan kvasi same nesmisle. Tako pripoveduje anonimni avtor že omenjenega rokopisa.

Po devetih letih in pol vladanja so podkralja julija 1745, ko je to najmanj pričakoval, na ponižujoč način zamenjali s poznejšim grofom de Superunda. Ta žalitev je ostarelega markiza de Villagarcío tako prizadela, da je decembra istega leta med vrnitvijo v Španijo na krovu ladje Héctor umrl na morju ob patagonski obali.

III Lucas de Valladolid je bil mestiz iz mesta Huamanga, ki je v Limi opravljal zlatarski poklic. Izpod njegovih rok je prihajal najlepši nakit, kar so ga tedaj izdelovali. Toda mojster Lucas je bil preveč radodaren in je svoj zaslužek zapravljal za igre na srečo, vino in lahkoživke.

Avguštinski patri so ga zelo cenili in mojster Lucas je bil ob prazničnih pojedinah eden njihovih rednih gostov. Naš zlatar je torej poznal vsak kotiček samostana in cerkve, kar mu je pomagalo izvesti tatvino monštrance, kakor smo jo že opisali.

Ko si je prilastil tako dragocen predmet, ga je odnesel domov, razstavil sonce, pretopil zlato in nekaj kamnov vdelal v prstane. Ko je videl, kakšno razburjenje je povzročil njegov zločin, se je odločil zapustiti mesto in se odpravil v Huancavelico, še prej pa je del svojega bogastva zakopal na pobočju San Cristóbala.

Žena intendanta Solája je bila iz Lime in mojster Lucas se je oglasil pri njej ter ji ponudil v nakup šest veličastnih prstanov. V enem je žarel dragocen smaragd in gospa je med ogledovanjem vzkliknila: »Kako nenavadno! Ta kamen je povsem enak tistemu, ki sem ga podarila za monštranco cerkve San Agustín.«

Zlatar se je zmedel in se kmalu poslovil. Nekaj minut pozneje je intendant stopil v ženino sobo in ji povedal, da je pravkar prispel sel iz Lime z novico o svetoskrunski tatvini.

— No, dragi moj, — ga je prekinila gospa — pred kratkim sem imela tatu v hiši. Po podatkih intendantove žene so takoj začeli iskati mojstra Lucasa, vendar je ta že zapustil mesto. Podvojili so prizadevanja in nekaj Indijancev se je nemudoma podalo v vse smeri iskat zločinca; prijeli so ga tri milje od mesta.

Svetoskrunec je sprva vse trdovratno zanikal; ko pa so mu privili palce ali ga nekoliko nategnili na mučilnem kolesu, je vse gladko priznal. Ko je podkralj prejel uradno poročilo intendanta Huancavelice, je poslal četo svoje telesne straže, da bi varovala jetnika.

Ko je januarja 1744 prispel v Limo, je bilo treba veliko truda, da so preprečili ljudstvu, da bi ga raztrgalo na kosce. Ljudska pravica ima, kot kaže, že častitljivo dolgo zgodovino!

Čez nekaj dni so tatu premestili v celico za obsojence na smrt in tedaj je prosil za milost, da bi mu dali štiri mesece časa za izdelavo monštrance, ki bi po umetniški vrednosti prekašala tisto, ki jo je uničil. Avguštinci so se zavzeli zanj in prošnji so ugodili.

Premožne družine so prispevale zlato in nove dragulje, in natanko štiri mesece pozneje je bila monštranca, prava umetnina, dokončana. V tem času je mojster Lucas v ječi pokazal tako nedvoumna znamenja kesanja, da si je prislužil milost: kazen so mu spremenili.

Se pravi, da ga niso scvrli kot svetoskrunca, temveč so ga prav lično obesili kot tatu.