Zgodba o Abu Hasanu iz Horasana

Besedilo

Zgodba o Abu Hasanu iz Horasana

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je bil al Mutadid Billah mož visokih teženj in plemenitega duha. V Bagdadu je imel šeststo vezirjev in nič, kar se je dogajalo med ljudmi, mu ni ostalo skrito. Nekega dne sta se z Ibn Hamdunom odpravila med podložnike, da bi si jih ogledala in prisluhnila novicam. Ko ju je opoldanska vročina že hudo pestila, sta prispela do prijetne uličice, ki se je odcepila od glavne ceste, in zavila vanjo. Na njenem koncu sta zagledala lepo, visoko hišo, ki je že s svojo podobo hvalila svojega gospodarja. Sedla sta pred vrata, da bi se odpočila. Iz hiše sta prišla služabnika, lepa kakor polna luna štirinajsto noč. Eden je rekel drugemu: »Ko bi se le danes oglasil kak gost! Moj gospodar namreč nikoli ne jé brez gostov, pa je že tako pozno, jaz pa nisem videl še nikogar.« Kalif se je začudil njunim besedam in rekel: »To priča o velikodušnosti gospodarja te hiše. Vsekakor morava stopiti k njemu in se prepričati o njegovi plemenitosti; nemara mu bomo zato naklonili kako milost.« Nato je rekel služabniku: »Prosi svojega gospodarja, naj sprejme nekaj tujcev.« Kadar je kalif v tistih časih hotel pogledati, kako živijo njegovi podložniki, se je namreč preoblekel v trgovca. Služabnik je stopil k gospodarju in mu povedal za prišleke. Ta se je razveselil, vstal in jima sam prišel naproti. Bil je lep v obraz in prijetne postave, oblečen v nišapursko srajco in zlatovezen plašč, ves odišavljen, na roki pa je nosil prstan z rubinom. Ko ju je zagledal, je rekel: »Dobrodošla, plemenita gospoda! S svojim prihodom sta nama izkazala največjo čast.« Ko sta stopila v hišo, sta videla, da je tako čudovita, da bi človek ob njej pozabil na družino in domovino, kakor bi bila košček rajskih vrtov. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 960. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta kalif in njegov spremljevalec, ko sta vstopila v hišo, videla, da je tako čudovita, da bi človek ob njej pozabil na družino in domovino, kakor bi bila košček rajskih vrtov. V njej je bil vrt z najrazličnejšimi drevesi, ob katerih so oči obstale od začudenja, prostori pa so bili opremljeni z dragocenimi preprogami in blazinami. Sedli so in al Mutadid si je začel ogledovati hišo in njeno opremo. Ibn Hamdun je pripovedoval: »Pogledal sem kalifa in opazil, da se mu je obraz spremenil. Po njegovem obrazu sem znal razbrati, kdaj je zadovoljen in kdaj jezen, zato sem si rekel: ‘Le kaj se mu je zgodilo, da se je razjezil?’ Nato so prinesli zlato umivalno posodo in umili smo si roke. Razgrnili so svilen prt in nanj postavili nizko bambusovo mizo. Ko so odkrili posode, smo zagledali jedi, raznolike in pisane kakor cvetje na vrhuncu pomladi. Gospodar hiše je rekel: ‘V božjem imenu, gospodje! Pri Bogu, lakota me že hudo muči, zato mi izkažite čast in jejte od teh jedi, kakor se spodobi plemenitim možem.’ Razkosaval je piščance in jih polagal pred nas, se smejal, recitiral pesmi, pripovedoval zgodbe in nas kratkočasil z duhovitimi besedami, primernimi za tako družbo.« Ibn Hamdun je nadaljeval: »Jedli smo in pili, potem pa so nas odpeljali v drugo sobano, ki je osupnila vsakogar, ki jo je videl, in v kateri so se širile žlahtne dišave. Prinesli so nam sveže obrano sadje in slastne sladice; veselje se nam je pomnožilo in skrbi so izginile. Toda kalif je kljub vsemu ostal mrk in se ni nasmehnil ničemur, kar je razveseljevalo duha, čeprav je sicer ljubil zabavo in glasbo ter rad preganjal skrbi. Vedel sem tudi, da ni ne zavisten ne krivičen, zato sem si rekel: ‘Le kaj je vzrok njegove mrkosti in zakaj ga slaba volja ne zapusti?’«

Nato so prinesli pijačo, ki druži srca prijateljev: bistro vino ter zlate, kristalne in srebrne čaše. Gospodar hiše je z bambusovo palico potrkal na vrata manjše sobane. Vrata so se odprla in iz nje so stopile tri mlade sužnje, device z napetimi prsmi, katerih obrazi so sijali kakor opoldansko sonce. Ena je igrala na lutnjo, druga na harfo, tretja pa je plesala. Postregli so nam še s prigrizki in sadjem. Ibn Hamdun je pripovedoval: »Med nami in tremi sužnjami so razpeli brokatno zaveso s svilenimi resami in zlatimi obročki. Kalif pa se za vse to ni zmenil in gospodar hiše še vedno ni vedel, koga gosti. Kalif ga je vprašal: ‘Si plemenitega rodu?’ Odvrnil je: ‘Ne, gospod, iz trgovske družine sem. Ljudje me poznajo kot Abu al Hasana Alija ibn Ahmada al Hurasanija.’ Kalif ga je vprašal: ‘Ali veš, kdo sem?’ Odgovoril je: ‘Pri Bogu, gospod, nikogar izmed vas še nisem imel časti spoznati.’ Ibn Hamdun mu je tedaj rekel: ‘Dobri mož, to je vladar pravovernih, al Mutadid Billah, vnuk al Mutavakila Alallaha.’ Mož je vstal in poljubil tla pred kalifom, tresoč se od strahu. Rekel je: ‘O vladar pravovernih, pri tvojih čistih prednikih te prosim: če si opazil, da sem pred teboj kaj opustil ali se vedel nevljudno, mi odpusti.’ Kalif je odvrnil: ‘Gostoljubju, ki si nam ga izkazal, ni mogoče ničesar dodati. Toda nekaj mi je tu vzbudilo sum. Če mi o tem poveš resnico in me tvoja razlaga prepriča, se rešiš moje roke; če pa mi ne razkriješ, kako je v resnici, te bom obsodil na podlagi jasnih dokazov in te dal mučiti, kakor nisem dal mučiti še nikogar.’ Mož je rekel: ‘Bog obvaruj, da bi ti pripovedoval laži! Kaj ti je vzbudilo sum, o vladar pravovernih?’ Kalif je odgovoril: ‘Odkar sem stopil v hišo, si ogledujem njeno lepoto, posodje, preproge in okrasje, celo tvoja oblačila, in na vsem vidim ime svojega deda al Mutavakila Alallaha.’ Mož je rekel: ‘Res je. Vedi, o vladar pravovernih — naj te Bog podpira —, pravičnost je tvoje znamenje in resnica tvoje ogrinjalo, zato si nihče pred teboj ne more privoščiti neresnice.’ Kalif mu je velel sesti. Sedel je in kalif mu je rekel: ‘Pripoveduj mi.’ Mož je začel: ‘Vedi, o vladar pravovernih — naj ti Bog pomaga do zmage in te obdaja s svojo milostjo —, da v Bagdadu ni bilo nikogar premožnejšega od mene in mojega očeta. Toda posveti mi svoje misli, sluh in pogled, da ti pojasnim, kar ti je pri meni vzbudilo sum.’ Kalif mu je rekel: ‘Povej svojo zgodbo.’«

Mož je začel: »Vedi, o vladar pravovernih, da je moj oče trgoval na bazarjih menjalcev denarja, dišavarjev in trgovcev s tkaninami. Na vsakem bazarju je imel prodajalno, zastopnika in blago vseh vrst. V prodajalni na bazarju menjalcev si je uredil posebno sobico, kamor se je umaknil, kadar je hotel biti sam, prodajalno pa je namenil kupovanju in prodajanju. Njegovega bogastva ni bilo mogoče prešteti in presegalo je vse mere. Razen mene ni imel otrok; ljubil me je in bil do mene nežen. Ko se mu je približala smrt, me je poklical k sebi, mi naročil, naj skrbim za mater in se bojim vzvišenega Boga, nato pa umrl — naj se ga vzvišeni Bog usmili, vladarju pravovernih pa nakloni dolgo življenje. Predal sem se užitkom, jedel in pil ter si našel tovariše in prijatelje. Mati mi je to branila in me grajala, toda nisem je poslušal, dokler nisem zapravil vsega denarja in prodal nepremičnin. Ostala mi je samo hiša, v kateri sem živel. Bila je lepa hiša, o vladar pravovernih. Materi sem rekel: ‘Hišo hočem prodati.’ Odvrnila je: ‘Sin moj, če jo prodaš, se osramotiš in ne boš vedel, kam naj se zatečeš.’ Rekel sem: ‘Vredna je pet tisoč dinarjev. Od kupnine bom za tisoč dinarjev kupil drugo hišo, s preostankom pa bom trgoval.’ Vprašala me je: ‘Ali jo za ta znesek prodaš meni?’ Rekel sem: ‘Da.’ Stopila je do talne lopute, jo odprla in iz skrivališča vzela porcelanasto posodo s pet tisoč dinarji. Zazdelo se mi je, da je vsa hiša polna zlata. Rekla mi je: ‘Sin moj, nikar ne misli, da je ta denar od tvojega očeta. Pri Bogu, od mojega očeta je in prihranila sem ga za čas stiske. Dokler je živel tvoj oče, sem bila dovolj preskrbljena, da mi ga ni bilo treba porabiti.’ Vzel sem njen denar, o vladar pravovernih, in se vrnil k prejšnjemu življenju, k pojedinam, pijači in družbi, dokler nisem zapravil vseh pet tisoč dinarjev. Nisem poslušal ne materinih besed ne njenih nasvetov. Potem sem ji rekel: ‘Hišo hočem prodati.’ Odvrnila je: ‘Sin moj, že prej sem ti branila, da bi jo prodal, ker sem vedela, da jo potrebuješ. Kako jo lahko hočeš prodati še enkrat?’ Rekel sem: ‘Ne izgubljaj besed z menoj. Prodati jo moram.’ Odgovorila je: ‘Prodaj jo meni za petnajst tisoč dinarjev, vendar pod pogojem, da sama prevzamem skrb za tvoje zadeve.’ Prodal sem ji jo za ta znesek in privolil, da bo sama vodila moje posle. Poklicala je očetove zastopnike in vsakemu izročila tisoč dinarjev, denar pa je obdržala pod svojim nadzorom, tako da so vsi prejemki in izdatki šli skozi njene roke. Nekaj denarja je dala tudi meni, da bi z njim trgoval, in mi rekla: ‘Ti pa sedi v očetovi prodajalni.’ Storil sem, kakor mi je naročila mati, o vladar pravovernih, in se nastanil v sobici na bazarju menjalcev. Prihajali so moji prijatelji, kupovali pri meni in jaz sem jim prodajal. Dobiček mi je ugajal in moje premoženje je raslo. Ko je mati videla, kako dobro mi gre, mi je pokazala dragulje, žlahtne kovine, bisere in zlato, ki jih je hranila. Dobil sem nazaj tudi posesti, ki sem jih bil lahkomiselno zapravil, in moje premoženje je spet naraslo na nekdanjo mero. Tako sem živel nekaj časa; prihajali so očetovi zastopniki in dajal sem jim blago.

Nato sem v notranjosti prodajalne zgradil še drugo sobico. Nekega dne, ko sem po navadi sedel v njej, o vladar pravovernih, je prišla k meni mlada sužnja, lepša od vsega, kar so kdaj videle človeške oči. Vprašala me je: ‘Je to sobica Abu al Hasana Alija ibn Ahmada al Hurasanija?’ Odvrnil sem: ‘Da.’ Vprašala je: ‘Kje pa je?’ Rekel sem: ‘Jaz sem.’ Toda njena lepota mi je povsem zmedla razum, o vladar pravovernih. Sedla je in mi rekla: ‘Veli svojemu hlapcu, naj mi natehta tristo dinarjev.’ Naročil sem mu, naj ji natehta ta znesek. Storil je tako, ona pa je denar vzela in odšla, medtem ko sem jaz ostal kakor brez pameti. Hlapec me je vprašal: ‘Jo poznaš?’ Rekel sem: ‘Ne, pri Bogu.’ Vprašal je: ‘Zakaj si mi potem naročil, naj ji natehtam denar?’ Odvrnil sem: ‘Pri Bogu, njena lepota in ljubkost sta me tako prevzeli, da nisem vedel, kaj govorim.’ Hlapec je vstal in brez moje vednosti šel za njo. Vrnil se je objokan, z znamenjem udarca na obrazu. Vprašal sem ga: ‘Kaj se ti je zgodilo?’ Odgovoril je: ‘Šel sem za sužnjo, da bi videl, kam gre. Ko me je opazila, se je obrnila in me udarila, tako da bi mi skoraj uničila oko.’ Ves mesec je nisem videl in ni prišla, jaz pa sem bil ves iz sebe od ljubezni do nje, o vladar pravovernih. Konec meseca se je spet pojavila in me pozdravila; od veselja bi skoraj poletel. Povprašala me je, kako mi gre, in rekla: ‘Nemara si si mislil: Kaj je s to sleparko? Kako je lahko vzela moj denar in odšla?’ Rekel sem: ‘Pri Bogu, gospa, moj denar in moja duša sta tvoja.’ Odkrila si je obraz in sedla, da bi se odpočila; dragulji in sijajna oblačila so se ji lesketali ob obrazu in na prsih. Nato mi je rekla: ‘Natehtaj mi tristo dinarjev.’ Odvrnil sem: ‘Poslušam in ubogam.’ Natehtal sem ji dinarje, vzela jih je in odšla. Hlapcu sem rekel: ‘Pojdi za njo.’ Šel je, potem pa se vrnil ves osupel. Spet je minilo nekaj časa, ne da bi prišla. Nekega dne, ko sem sedel v prodajalni, se je pojavila, se nekaj časa pogovarjala z menoj, nato pa rekla: ‘Natehtaj mi petsto dinarjev, potrebujem jih.’ Hotel sem jo vprašati: ‘Za kaj naj ti dajem svoj denar?’ Toda silna ljubezen mi je zavezala jezik. Vsakokrat, ko sem jo zagledal, o vladar pravovernih, so se mi zatresli vsi udi, obraz mi je obledel, pozabil sem, kaj sem hotel reči, in postal tak, kakor pravi pesnik:

Komaj jo nenadoma zagledam, že ves osupnem in komaj zmorem odgovoriti. Nato sem ji natehtal petsto dinarjev. Vzela jih je in odšla, jaz pa sem vstal in ji sam sledil, dokler ni prišla na bazar draguljarjev. Ustavila se je pri nekem možu in vzela od njega ogrlico, potem pa se obrnila in me zagledala. Rekla je: ‘Natehtaj mi petsto dinarjev.’ Ko me je lastnik ogrlice opazil, je vstal, stopil k meni in me spoštljivo pozdravil. Rekel sem mu: ‘Daj ji ogrlico, jaz jo bom plačal.’ Odvrnil je: ‘Poslušam in ubogam.’ Vzela je ogrlico in odšla.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 961. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu al Hasan al Hurasani pripovedoval: »Rekel sem mu: ‘Daj ji ogrlico, jaz jo bom plačal.’ Vzela jo je in odšla. Sledil sem ji do Tigrisa, kjer je stopila v čoln. Sklonil sem se proti tlom, da bi jih poljubil pred njo; ona pa se je zasmejala in odplula. Ostal sem na mestu in jo gledal, dokler ni vstopila v neko palačo. Ko sem si jo bolje ogledal, sem spoznal, da je palača kalifa al Mutavakila. Vrnil sem se, o vladar pravovernih, in v srce so se mi naselile vse skrbi tega sveta. Vzela mi je že tri tisoč dinarjev in rekel sem si: ‘Vzela mi je denar in ukradla razum; nemara bom zaradi ljubezni do nje izgubil še življenje!’ Vrnil sem se domov in materi povedal vse, kar se mi je zgodilo. Rekla mi je: ‘Sin moj, nikar je ne išči več, sicer boš pogubljen!’ Ko sem šel v prodajalno, je prišel k meni moj zastopnik z bazarja dišavarjev, že zelo star mož, in rekel: ‘Gospod, zakaj si tako spremenjen in zakaj je na tebi videti sledove žalosti? Povej mi, kaj se ti je zgodilo.’ Povedal sem mu vse, kar sem doživel z njo. Rekel mi je: ‘Sin moj, ta je ena od suženj v palači vladarja pravovernih in kalifova ljubljenka. Odpovej se denarju zavoljo vzvišenega Boga in si je izbij iz glave. Če pa pride k tebi, se pazi, da te ne zaplete v kaj, in mi sporoči, da ukrenem vse potrebno in te obvarujem pogube.’ Nato me je zapustil in odšel, v mojem srcu pa je gorel ogenj. Konec meseca je spet prišla in neizmerno sem se je razveselil. Vprašala me je: ‘Kaj te je gnalo, da si mi sledil?’ Rekel sem: ‘Silno hrepenenje v mojem srcu.’ Pred njo sem se razjokal in tudi ona je iz usmiljenja do mene zajokala ter rekla: ‘Pri Bogu, v tvojem srcu ni niti kančka ljubezni, ki ga v mojem ne bi bilo še več. Toda kaj naj storim? Pri Bogu, druge možnosti nimam, kakor da te vidim enkrat na mesec.’ Izročila mi je list in rekla: ‘Nesi to temu in temu, mojemu zastopniku, in vzemi pri njem znesek, ki je tu zapisan.’ Rekel sem: ‘Denarja ne potrebujem. Moj denar in moja duša sta žrtev zate.’ Odgovorila je: ‘Domislila se bom, kako te spraviti k sebi, pa čeprav bom imela zaradi tega težave.’ Nato se je poslovila in odšla.

Šel sem k staremu dišavarju in mu povedal, kaj se je zgodilo. Z menoj je stopil do al Mutavakilove palače in videl sem, da je to kraj, kamor je vstopila sužnja. Stari dišavar je premišljeval, s kakšno zvijačo bi mi pomagal. Nato se je ozrl in zagledal krojača nasproti okna, ki je gledalo na rečni breg; pri njem je delalo več pomočnikov. Rekel je: ‘Po tem možu boš dosegel, kar želiš. Razparaj si izrez pri vratu, stopi k njemu in ga prosi, naj ti ga zašije. Ko bo končal, mu daj deset dinarjev.’ Rekel sem: ‘Poslušam in ubogam.’ Odpravil sem se h krojaču, s seboj pa vzel dva kosa bizantinskega brokata in mu rekel: ‘Iz tega mi ukroji štiri oblačila: dve vrhnji halji in dve drugačni obleki.’ Ko jih je ukrojil in sešil, sem mu plačal veliko več, kakor je bilo v navadi. Izročil mi je oblačila, jaz pa sem rekel: ‘Vzemi jih zase in za ljudi pri tebi.’ Začel sem posedati pri njem in se dolgo zadrževati v njegovi družbi. Dal sem mu sešiti še več oblačil in mu rekel: ‘Obesi jih pred prodajalno, da jih bodo mimoidoči videli in kupili.’ Storil je tako; toda vsakomur, ki je prišel iz kalifove palače in mu je bilo katero oblačilo všeč, sem ga podaril, celo vratarju. Nekega dne mi je krojač rekel: ‘Sin moj, želim, da mi poveš resnico. Pri meni si dal sešiti sto dragocenih oblek, od katerih je vsaka vredna veliko denarja, večino pa si razdal ljudem. Tako ne ravna trgovec, saj trgovec računa vsak dirham. Kolikšen je vendar tvoj kapital, da deliš taka darila? Koliko zaslužiš na leto? Povej mi po resnici, da ti bom lahko pomagal doseči, kar želiš.’ Nato je dodal: ‘Pri Bogu te vprašam: ali nisi zaljubljen?’ Rekel sem: ‘Sem.’ Vprašal je: ‘V koga?’ Rekel sem: ‘V eno od suženj v kalifovi palači.’ Odvrnil je: ‘Naj jih Bog osramoti! Koliko ljudi zapeljejo!’ Nato me je vprašal: ‘Ali veš, kako ji je ime?’ Rekel sem: ‘Ne.’ Velel mi je: ‘Opiši mi jo.’ Opisal sem mu jo in vzkliknil je: ‘O gorje! To je lutnjarka kalifa al Mutavakila, njegova ljubljenka. Ima pa mladega sužnja. Spoprijatelji se z njim; nemara ti bo on pomagal priti do nje.’

Medtem ko sva se pogovarjala, je skozi kalifova vrata prišel ta suženj, lep kakor polna luna štirinajsto noč. Pred menoj so ležala oblačila, ki mi jih je sešil krojač, vsa iz brokata najrazličnejših barv. Suženj si jih je začel ogledovati, nato pa stopil k meni. Vstal sem in ga pozdravil. Vprašal me je: ‘Kdo si?’ Rekel sem: ‘Trgovec.’ Vprašal je: ‘Ali prodajaš ta oblačila?’ Rekel sem: ‘Da.’ Izbral jih je pet in vprašal: ‘Koliko stane teh pet?’ Odgovoril sem: ‘Podarjam ti jih, da skleneva prijateljstvo.’ Razveselil se jih je. Nato sem šel domov in vzel zanj obleko, posuto z dragulji in rubini, vredno tri tisoč dinarjev, ter mu jo odnesel. Sprejel jo je, potem pa me odpeljal v sobico znotraj palače in vprašal: ‘Pod katerim imenom te poznajo trgovci?’ Rekel sem mu: ‘Le eden izmed njih sem.’ Odvrnil je: ‘Tvoje ravnanje mi vzbuja sum.’ Vprašal sem: ‘Zakaj?’ Rekel je: ‘Ker si mi dal toliko daril, da si mi osvojil srce. Poleg tega sem zanesljivo izvedel, da si Abu al Hasan al Hurasani, menjalec denarja.’ Tedaj sem zajokal, o vladar pravovernih. Vprašal me je: ‘Zakaj jočeš? Pri Bogu, tista, zaradi katere jočeš, te ljubi še bolj in močneje, kakor ti ljubiš njo. Zgodba o njej in tebi je že znana vsem sužnjam v palači.’ Nato me je vprašal: ‘Kaj si želiš?’ Rekel sem: ‘Želim, da mi pomagaš iz te stiske.’ Obljubil mi je pomoč za naslednji dan in odšel sem domov. Zjutraj sem se vrnil k njemu in vstopil v njegovo sobico. Ko je prišel, je rekel: ‘Vedi, da sem ji včeraj, ko je končala službo pri kalifu in se vrnila v svojo sobano, povedal vso tvojo zgodbo. Odločila se je, da se bo srečala s teboj. Ostani pri meni do večera.’ Ostal sem pri njem. Ko se je stemnilo, je suženj prinesel z zlatom tkano srajco in eno od kalifovih oblek, me oblekel vanju in me odišavil s kadilom, tako da sem bil podoben kalifu. Nato me je odpeljal na hodnik, ob katerem sta se na obeh straneh vrstili sobani, in rekel: ‘To so sobane izbranih suženj. Ko greš mimo, položi na vsaka vrata bobovo zrno, kajti kalif ima navado, da to stori vsako noč.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 962. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je suženj rekel Abu al Hasanu: »Ko greš mimo, položi na vsaka vrata bobovo zrno, kajti kalif ima navado, da to stori. Nadaljuj, dokler ne prideš do drugega hodnika na desni. Tam boš videl sobano z marmornim pragom. Ko prideš do nje, ga otipaj z roko. Če hočeš, lahko tudi šteješ vrata; toliko in toliko jih je. Vstopi skozi vrata s takim in takim znamenjem. Tvoja ljubljena te bo zagledala in te sprejela k sebi. Za tvoj odhod pa mi bo Bog že pokazal lahko pot, četudi te bom moral odnesti v skrinji.« Nato je Abu al Hasan nadaljeval: »Zapustil me je in se vrnil, jaz pa sem hodil naprej, štel vrata in na vsaka polagal bobovo zrno. Ko sem prišel do sredine hodnika, sem zaslišal velik hrup in zagledal svetlobo sveč. Približevala se mi je in ko je prišla bliže, sem razločil kalifa, ki so ga obdajale sužnje s svečami. Slišal sem, kako je ena rekla drugi: ‘Sestra, mar imamo dva kalifa? Kalif je že šel mimo moje sobane; zavohala sem njegove dišave in kadilo, na moja vrata pa je položil bobovo zrno, kakor ima navado. Zdaj pa spet vidim svetlobo kalifovih sveč in glej, prihaja z njimi!’ Druga je odvrnila: ‘To je zares čudno, saj si nihče ne bi drznil preobleči v kalifa!’ Svetloba se mi je še približala in vsi udi so se mi zatresli. Tedaj je neki služabnik zaklical sužnjam: ‘Tukaj!’ Zavili so v eno od soban in vstopili, potem pa spet prišli ven ter se odpravili do sobane moje ljubljene. Slišal sem kalifa vprašati: ‘Čigava sobana je to?’ Odgovorili so: ‘Sobana Šadžarat ad Dur.’ Rekel je: ‘Pokličite jo.’ Poklicali so jo, prišla je ven in poljubila kalifove noge. Vprašal jo je: ‘Boš nocoj pila?’ Odvrnila je: ‘Če ne bi bilo tvoje navzočnosti in pogleda na tvoj obraz, ne bi pila, kajti nocoj mi ni do pijače.’ Kalif je rekel služabniku: ‘Naroči zakladničarju, naj ji izroči tisto ogrlico.’ Nato je velel, naj vstopijo v njeno sobano. Sveče so šle pred njim in pred vsemi je stopala sužnja, katere obraz je sijal močneje od sveče v njeni roki. Približala se mi je in vprašala: ‘Kdo je to?’ Zgrabila me je, me odpeljala v eno od soban in vprašala: ‘Kdo si?’ Poljubil sem tla pred njo in rekel: ‘Pri Bogu te prosim, gospa, obvaruj mojo kri, usmili se me in se približaj Bogu s tem, da mi rešiš življenje.’ Od strahu pred smrtjo sem jokal. Rekla je: ‘Nedvomno si tat.’ Odvrnil sem: ‘Ne, pri Bogu, nisem tat. Ali vidiš na meni kaj tatinskega?’ Rekla je: ‘Povej mi po resnici, kaj je s teboj, in ti zagotovim varnost.’ Odgovoril sem: ‘Neveden in nespameten zaljubljenec sem. Hrepenenje in nevednost sta me gnala v to, kar vidiš, in tako sem se znašel v tej pasti.’ Rekla je: ‘Ostani tu, dokler se ne vrnem.’ Odšla je in mi prinesla oblačila ene od svojih suženj, me v tistem kotu preoblekla vanje ter rekla: ‘Pojdi za menoj.’ Sledil sem ji do njene sobane in rekla je: ‘Vstopi sem.’ Vstopil sem, odvedla me je k ležišču, prekritemu z razkošno posteljnino, in rekla: ‘Sedi, nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ali nisi Abu al Hasan al Hurasani, menjalec denarja?’ Rekel sem: ‘Sem.’ Odvrnila je: ‘Bog je obvaroval tvojo kri, če govoriš resnico in nisi tat. Sicer bi bil pogubljen, zlasti ker nosiš kalifovo obleko in na tebi diši njegovo kadilo. Če pa si Abu al Hasan al Hurasani, menjalec denarja, si varen in se ti ni treba bati, kajti ti si ljubljeni Šadžarat ad Dur, moje sestre. Nenehno govori o tebi in nam pripoveduje, kako je jemala tvoj denar, ti pa se nisi spremenil, kako si šel za njo do rečnega brega in se ji v znak spoštovanja priklonil do tal. V njenem srcu gori zaradi tebe še večji ogenj kakor v tvojem zaradi nje. Toda kako si prišel sem? Po njenem naročilu ali brez njega? Saj si vendar tvegal življenje! In kaj hočeš od srečanja z njo?’ Rekel sem: ‘Pri Bogu, gospa, sam sem se odločil tvegati življenje. Od srečanja z njo si želim samo to, da jo gledam in poslušam njene besede.’ Rekla je: ‘Dobro si povedal.’ Dodal sem: ‘Gospa, Bog mi je priča, da mi glede nje ni prišla na misel nobena grešna želja.’ Rekla je: ‘Zaradi tega namena te je Bog rešil in v moje srce položil usmiljenje do tebe.’ Nato je rekla svoji sužnji: ‘Pojdi k Šadžarat ad Dur in ji reci: Tvoja sestra te pozdravlja in te vabi, da jo nocoj obiščeš kakor po navadi, saj ji je tesno pri srcu.’ Sužnja je odšla, se vrnila in sporočila njen odgovor: ‘Naj mi Bog nakloni še dolgo uživati tvojo družbo in naj bom tvoja žrtev. Pri Bogu, ob katerem drugem času se ne bi obotavljala priti, če bi me poklicala, toda kalifovo nejevoljo bi drago plačala, in veš, kakšen je moj položaj pri njem.’ Moja rešiteljica je rekla sužnji: ‘Vrni se k njej in ji reci, da mora priti, ker gre za skrivnost med njo in menoj.’ Sužnja je spet odšla in čez nekaj časa se je z njo prikazala Šadžarat ad Dur, z obrazom, ki je sijal kakor polna luna. Sestra jo je sprejela, jo objela in rekla: ‘Abu al Hasan, pridi k njej in ji poljubi roke.’ Skrival sem se v manjši izbi znotraj sobane. Stopil sem k njej, o vladar pravovernih, in ko me je zagledala, se je vrgla name ter me stisnila k prsim. Vprašala me je: ‘Kako si prišel do kalifove obleke, njegovega okrasja in kadila?’ Nato je dodala: ‘Povej mi, kaj se ti je zgodilo.’ Povedal sem ji vse, kar se mi je zgodilo, in kakšen strah sem prestal. Rekla je: ‘Hudo mi je za vse, kar si pretrpel zaradi mene. Hvala Bogu, da se je končalo srečno; povsem varen pa boš, ko boš pod mojo in sestrino streho.’ Odpeljala me je v svojo sobano in rekla sestri: ‘Obljubila sem mu, da se z njim ne bom združila v grehu. Toda ker je tvegal življenje in prestal te grozote, bom zemlja pod njegovimi stopali in prah pod njegovimi sandali.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 963. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja rekla sestri: »Obljubila sem mu, da se z njim ne bom združila v grehu. Toda ker je tvegal življenje in prestal te grozote, bom zemlja pod njegovimi stopali in prah pod njegovimi sandali.« Sestra ji je odgovorila: »Zaradi tega namena ga je vzvišeni Bog rešil.« Šadžarat ad Dur je rekla: »Videla boš, kaj bom storila, da se z njim združim na dovoljen način. Vse svoje življenje bom vložila v to, da najdem pot.« Abu al Hasan je nadaljeval: »Medtem ko smo se pogovarjali, se je zaslišal velik hrup. Ozrli smo se in zagledali kalifa, ki je prihajal k njeni sobani, ker je bil tako zelo navezan nanjo. Vzela me je, o vladar pravovernih, me skrila v podzemno izbico in zaprla loputo nad menoj, nato pa šla kalifu naproti ter ga sprejela. Sedel je, ona pa je stala pred njim in mu stregla. Potem je naročila, naj prinesejo pijačo. Kalif je ljubil sužnjo po imenu al Bandža, mater al Mutaza Billaha. Sprla sta se in se odtujila drug drugemu. Ona se zaradi ponosa na svojo lepoto in ljubkost ni hotela pobotati z njim, al Mutavakil pa se zaradi dostojanstva kalifata in vladarske oblasti ni hotel pobotati z njo niti se pred njo ponižati, čeprav mu je v srcu zaradi nje gorel ogenj. Namesto tega se je kratkočasil z drugimi sužnjami, njej enakimi, in jih obiskoval v njihovih sobanah. Rad je poslušal petje Šadžarat ad Dur, zato ji je velel peti. Vzela je lutnjo, napela strune in zapela te verze:

Čudil sem se času, ki je med naju trosil razdor; ko je bilo med nama vsega konec, se je čas umiril. Zapustil sem te, da so rekli: ljubezni ne pozna; obiskoval sem te, da so rekli: potrpljenja nima. O ljubezen do nje, vsako noč mi povečaj bolečino; o tolažba dni, srečava se šele ob vstajenju! Njena koža je kakor svila in njene besede mehko zveneče, ne prazne ne skope. Njenima očesoma je Bog rekel: Bodita! — in nastali sta ter z razumom počneta, kar počne vino. Ko jo je kalif slišal, ga je prevzelo silno navdušenje. Tudi mene v podzemni izbici, o vladar pravovernih, je prevzela tolikšna zamaknjenost, da bi, če me ne bi obvarovala milost vzvišenega Boga, zavpil in naju izdal. Nato je zapela še te verze:

Objemam ga, a duša še hrepeni po njem; je mar po objemu mogoča še večja bližina? Poljubljam mu ustnice, da bi pogasil svoj žar, a le še raste, kar trpim od strasti. Kakor da mojemu srcu nič ne poteši žeje, dokler ne vidi, da se duši zlijeta v eno. Kalif je bil navdušen in je rekel: ‘Izreci željo, Šadžarat ad Dur.’ Rekla je: ‘Želim si, da me osvobodiš, o vladar pravovernih, zaradi nagrade, ki jo to prinaša.’ Rekel je: ‘Svobodna si zavoljo vzvišenega Boga.’ Poljubila je tla pred njim. Nato ji je rekel: ‘Vzemi lutnjo in nam zapoj kaj o moji sužnji, katere ljubezen me je zasužnjila. Ljudje iščejo mojo naklonjenost, jaz pa iščem njeno.’ Vzela je lutnjo in zapela ta dva verza:

O gospodarica lepote, ki si mi odvzela pobožnost, v vsakem stanju te potrebujem: bodisi s ponižnostjo, ki se bolj spodobi ljubezni, bodisi s ponosom, ki se bolj spodobi vladarju. Kalif se je navdušil in rekel: ‘Vzemi lutnjo in zapoj pesem, ki bo opisala moj položaj s tremi sužnjami, ki so prevzele oblast nad menoj in mi kradejo spanec: s teboj, s tisto, ki me je zapustila, in s tretjo, katere imena ne bom povedal, saj ji ni enake.’ Vzela je lutnjo, ga očarala z napevi in zapela te verze:

Tri ljubke mladenke držijo moje vajeti in so v mojem srcu zavzele najdražje mesto. Zakaj me uboga ves svet, jaz pa ubogam njih, ki se mi upirajo? Le zato, ker je oblast ljubezni, s katero so me premagale, močnejša od moje oblasti. Kalif se je neizmerno začudil, kako natančno ti verzi ustrezajo njegovemu položaju. Glasbena zamaknjenost ga je nagnila k temu, da se pobota s sužnjo, ki ga je zapustila. Odšel je proti njeni sobani. Ena od suženj je pohitela pred njim in ji naznanila kalifov prihod. Sprejela ga je, poljubila tla pred njim, nato pa še njegove noge, in pobotala sta se.

Tako je bilo z njim. Šadžarat ad Dur pa je vesela prišla k meni in rekla: ‘Zaradi tvojega blagoslovljenega prihoda sem postala svobodna. Naj mi Bog pomaga uresničiti, kar snujem, da se s teboj združim na dovoljen način.’ Rekel sem: ‘Hvala Bogu.’ Medtem ko sva se pogovarjala, je vstopil njen služabnik. Povedala sva mu, kaj se je zgodilo, in rekel je: ‘Hvala Bogu, da se je vse dobro izteklo. Prosimo ga, naj to dopolni še s tvojim varnim odhodom.’ Med pogovorom je prišla njena sestra, ki ji je bilo ime Fatir. Šadžarat ad Dur jo je vprašala: ‘Sestra, kaj naj storiva, da ga varno spraviva iz palače? Vzvišeni Bog mi je naklonil prostost in zaradi blagoslova njegovega prihoda sem postala svobodna.’ Sestra je odvrnila: ‘Ne vidim drugega načina, kakor da ga oblečem v ženska oblačila.’ Prinesla je žensko opravo in me oblekla vanjo. Tedaj sem odšel, o vladar pravovernih. Ko sem prišel do sredine palače, sem zagledal vladarja pravovernih, ki je sedel, pred njim pa so stali služabniki. Pogledal me je in postal skrajno sumničav. Svojemu spremstvu je rekel: ‘Pohitite in mi pripeljite to sužnjo!’ Ko so me privedli, so mi odkrili obraz. Kalif me je zagledal, prepoznal in zaslišal. Povedal sem mu vso zgodbo in mu ničesar prikril. Ko jo je slišal, je premislil o mojem položaju, nato pa nemudoma vstal in odšel v sobano Šadžarat ad Dur. Rekel ji je: ‘Kako moreš dati prednost trgovčevemu sinu pred menoj?’ Poljubila je tla pred njim in mu po resnici povedala svojo zgodbo od začetka do konca. Ko je slišal njene besede, se je je usmilil, srce se mu je omehčalo in oprostil ji je zaradi ljubezni in njenih tegob. Nato je odšel. K njej je vstopil služabnik in ji rekel: ‘Pomiri se. Ko je bil tvoj ljubljeni pred kalifom, ga je ta zaslišal in povedal mu je prav to, kar si mu povedala ti, besedo za besedo.’ Kalif se je nato vrnil, me dal privesti predse in vprašal: ‘Kaj te je gnalo, da si si drznil vdreti v palačo kalifata?’ Rekel sem: ‘O vladar pravovernih, gnali so me moja nevednost, ljubezensko hrepenenje in zaupanje v tvoje odpuščanje ter velikodušnost.’ Zajokal sem in poljubil tla pred njim. Rekel je: ‘Obema sem odpustil.’ Nato mi je velel sesti. Sedel sem, on pa je poklical kadija Ahmada ibn Abi Duada in naju dal poročiti. Velel je, naj vse, kar je imela, prenesejo k meni, in v njeni sobani so nama pripravili poročno slavje. Po treh dneh sem odšel in vse to odnesel domov. Vse, kar vidiš v moji hiši, o vladar pravovernih, in kar ti vzbuja sum, je torej iz njene poročne opreme.

Nekega dne mi je rekla: ‘Vedi, da je al Mutavakil velikodušen mož. Toda bojim se, da se bo spomnil naju ali da mu naju omeni kdo od zavistnežev, zato bi rada storila nekaj, kar naju bo rešilo te skrbi.’ Vprašal sem: ‘Kaj pa?’ Rekla je: ‘Prosila bi ga za dovoljenje, da grem na romanje v Meko, se pokesam in opustim petje.’ Rekel sem ji: ‘Dobra je misel, ki si jo predlagala.’ Medtem ko sva se pogovarjala, je prišel kalifov sel in jo poklical, saj je kalif rad poslušal njeno petje. Odšla je in mu stregla. Rekel ji je: ‘Nikar nas ne nehaj obiskovati.’ Odvrnila je: ‘Poslušam in ubogam.’ Nekega dne je torej odšla k njemu, ker jo je, kakor običajno, dal poklicati. Ne da bi kar koli slutil, se je vrnila v raztrganih oblačilih in objokanih oči. Prestrašil sem se in rekel: ‘Božji smo in k njemu se vračamo!’ Pomislil sem, da je ukazal, naj naju primejo, in jo vprašal: ‘Ali se je al Mutavakil razjezil na naju?’ Odvrnila je: ‘Kje pa je še al Mutavakil! Njegova oblast je končana in njegova sled izbrisana.’ Rekel sem: ‘Povej mi, kaj se je v resnici zgodilo.’ Odgovorila je: ‘Sedel je za zaveso in pil. Pri njem sta bila al Fath ibn Hakan in Sadaka ibn Sadaka. Tedaj je vanj planil al Muntasir s skupino Turkov in ga ubil. Veselje se je sprevrglo v grozo, sreča v jok in žalovanje. S sužnjo sva zbežali in Bog naju je obvaroval.’ Nemudoma sem se odpravil v Basro, o vladar pravovernih. Pozneje me je dosegla novica, da je izbruhnila vojna med al Muntasirom in al Mustainom. Prestrašil sem se in v Basro preselil ženo ter vse svoje premoženje. To je moja zgodba, o vladar pravovernih; nisem ji dodal niti črke in je niti za črko skrajšal. Vse, kar si v moji hiši videl z imenom svojega deda al Mutavakila, izvira iz njegove dobrote do naju. Naša blaginja ima korenine pri vaših plemenitih prednikih; vi ste delivci milosti in izvir velikodušnosti.« Kalif se je tega neizmerno razveselil in se čudil njegovi pripovedi. Abu al Hasan je nadaljeval: »Pred kalifa sem pripeljal svojo ženo in najine otroke. Poljubili so tla pred njim in osupnila ga je njihova lepota. Zahteval je črnilnik in nam napisal odlok, s katerim je naše posesti za dvajset let oprostil davka.« Kalif je bil vesel in si ga je izbral za družabnika, dokler jih ni čas ločil in so se iz palač preselili v grobove. Slava torej Kralju, ki odpušča!