Zgodba o lepi ženi, mladeniču in starki

Besedilo

Zgodba o lepi ženi, mladeniču in starki

»Slišal sem tudi drugo zgodbo o ženskih zvijačah, o kralj.« Kralj ga je vprašal: »In kaj si slišal?« Odgovoril mu je: »Slišal sem, o kralj, da je živela žena takšne lepote, miline, sijaja in popolnosti, da ji ni bilo enake. Zagledali so jo nekateri razuzdani mladeniči in eden izmed njih se je vanjo silno zaljubil. Toda žena je bila krepostna in ni čutila nobene želje po prešuštvu. Nekega dne je njen mož odpotoval v tuje kraje in mladenič ji je začel vsak dan po večkrat pošiljati sporočila, a mu ni odgovarjala. Zato je odšel k starki, ki je živela v bližini, jo pozdravil, sedel k njej in ji potožil, kakšna ljubezen ga je zadela in kako hrepeni po tej ženi. Povedal ji je, da si želi njene naklonjenosti in ljubezenskega objema. Starka mu je rekla: ›To ti zagotovim, nikar ne skrbi. Priskrbela ti bom, kar si želiš, če bo tako hotel vzvišeni Bog.‹ Ko je mladenič slišal njene besede, ji je dal dinar in odšel po svojih poteh. Naslednje jutro je starka obiskala ženo ter obnovila njuno nekdanje znanstvo in prijateljstvo. Odtlej je prihajala k njej vsak dan, pri njej kosila in večerjala ter odnašala nekaj hrane svojim otrokom. Z njo se je šalila in pomenkovala tako prisrčno, da ji je povsem zmešala glavo in žena ni več prenesla, da bi bila brez starke eno samo uro. Starka pa je nekaj dni zapored ob odhodu od žene jemala kruh, vanj dajala loj in poper ter z njim hranila neko psico. Ta ji je zaradi njene dobrote in usmiljenja začela slediti. Nekega dne ji je dala posebno veliko popra in loja; ko je psica to pojedla, so se ji zaradi pekočega popra začele solziti oči. Nato je sledila starki in jokala. Mlada žena se je temu nadvse začudila in vprašala starko: ›Mati, zakaj ta psica joka?‹ Starka ji je odgovorila: ›Hči moja, z njo je povezana čudna zgodba. Nekoč je bila mladenka, moja prijateljica in družica, obdarjena z lepoto, milino, sijajem in popolnostjo. Vanjo se je zaljubil mladenič iz naše soseske in njegova ljubezen ter hrepenenje sta tako narasla, da je obležal v postelji. Večkrat ji je pošiljal sporočila v upanju, da se ji bo zasmilil in se ga bo usmilila, a ga je zavračala. Svetovala sem ji: »Hči moja, ugodi vsem njegovim željam, usmili se ga in bodi prizanesljiva do njega.« Toda mojega nasveta ni hotela sprejeti. Ko je mladeniču zmanjkalo potrpljenja, se je potožil nekaterim svojim prijateljem, ti pa so jo začarali in ji človeško podobo spremenili v pasjo. Ko je videla, kaj jo je doletelo, v kakšnem stanju se je znašla in kako se ji je spremenila podoba, ni našla nikogar, ki bi se je usmilil, razen mene. Prišla je k meni domov, me milo prosila, mi poljubljala roke in noge ter jokala in ihtela. Prepoznala sem jo in ji rekla: »Tolikokrat sem ti svetovala, pa ti moji nasveti niso nič pomagali.«‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila petsto petinosemdeseta noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je starka ženi pripovedovala zgodbo o psici in jo s prevaro in zvijačo seznanjala z njeno usodo, da bi jo pripravila do tega, kar je sama hotela. Govorila ji je: ›Ko je ta začarana psica prišla k meni in jokala, sem ji rekla: »Kolikokrat sem ti svetovala!« A ko sem jo, hči moja, videla v takšnem stanju, se mi je zasmilila in sem jo obdržala pri sebi. Takšna je še danes in vsakič, ko se spomni svojega nekdanjega življenja, joče nad svojo usodo.‹ Ko je mlada žena slišala starkine besede, jo je obšel velik strah in rekla ji je: ›Mati, pri Bogu, s to zgodbo si me prestrašila.‹ Starka jo je vprašala: ›Česa se bojiš?‹ Odgovorila je: ›Neki čeden mladenič je zaljubljen vame. Večkrat mi je poslal sporočilo, jaz pa ga zavračam. Zdaj se bojim, da bi me doletelo isto kakor to psico.‹ Starka ji je rekla: ›Pazi, hči moja, da se mu ne boš upirala, kajti zelo se bojim zate. Če ne veš, kje živi, mi ga opiši, pa ti ga bom pripeljala. Ne dovoli, da bi se srce kogar koli obrnilo proti tebi.‹ Žena ji ga je opisala, starka pa se je delala nevedno in se pretvarjala, da ga ne pozna. Rekla ji je: ›Naj grem povprašat po njem.‹ Ko je odšla od nje, je šla k mladeniču in mu rekla: ›Bodi brez skrbi, mladi ženi sem že zmešala glavo. Jutri opoldne pridi in me počakaj na začetku ulice. Prišla bom pote in te odpeljala k njej domov, da boš pri njej užival ves preostanek dneva in vso noč.‹ Mladenič se je silno razveselil, ji dal dva dinarja in rekel: ›Ko bom dosegel, kar si želim, ti bom dal deset dinarjev.‹ Starka se je vrnila k mladi ženi in ji rekla: ›Našla sem ga in se z njim pogovorila o tej zadevi. Videla sem, da je zelo jezen nate in ti namerava škodovati. Vztrajno sem ga pregovarjala in mu omehčala srce, da bo jutri ob opoldanskem klicu k molitvi prišel k tebi.‹ Mlada žena se je silno razveselila in ji rekla: ›Mati, če se mu srce omehča in pride k meni opoldne, ti bom dala deset dinarjev.‹ Starka ji je rekla: ›Za njegov prihod boš izvedela samo od mene.‹

Ko je napočilo jutro, ji je starka rekla: ›Pripravi kosilo, nališpaj se in obleci svojo najlepšo obleko, jaz pa bom šla ponj in ti ga pripeljala.‹ Žena se je začela krasiti in pripravljati hrano, starka pa je odšla čakat mladeniča. Ker ga ni bilo, ga je šla iskat, a o njem ni izvedela ničesar. Rekla si je: ›Kaj naj zdaj storim? Mar naj gre v nič vsa hrana, ki jo je pripravila, in naj ostanem brez denarja, ki mi ga je obljubila? Ne bom pustila, da bi bila ta zvijača zaman. Poiskala ji bom drugega in ga pripeljala k njej.‹ Medtem ko je tako hodila po ulici, je zagledala čednega, lepega mladeniča, ki se mu je na obrazu poznalo, da prihaja s poti. Pristopila je k njemu, ga pozdravila in rekla: ›Bi ti prijali hrana, pijača in mlada žena, ki te že pričakuje?‹ Mož jo je vprašal: ›In kje je vse to?‹ Odgovorila je: ›Pri meni doma.‹ Mož je odšel z njo, starka pa ni vedela, da je mož tiste mlade žene. Ko sta prišla do hiše, je potrkala in mlada žena ji je odprla vrata. Nato je pohitela v notranjost, da bi se pripravila z obleko in dišavami, starka pa je moža odpeljala v sprejemnico, prepričana, da je njena velika zvijača uspela. Ko je žena prišla k njima in zagledala svojega moža, starka pa je sedela ob njem, se je nemudoma zatekla k prevari in zvijači ter si v hipu zamislila, kako bo ravnala. Sezula je copat in rekla možu: ›Mar sva se tako dogovorila? Kako me moreš varati in tako ravnati z menoj? Ko sem slišala, da si se vrnil, sem te s pomočjo te starke postavila na preizkušnjo in te ujela prav pri tem, pred čimer sem te svarila. Zdaj sem se prepričala, kakšen si: prelomil si najino zavezo. Doslej sem mislila, da si pošten, zdaj pa sem te na lastne oči videla s to starko in vem, da obiskuješ razuzdane ženske.‹ Začela ga je s copatom udarjati po glavi, on pa je vse zanikal in ji prisegal, da je v vsem svojem življenju ni nikoli prevaral ter da ni storil ničesar, česar ga obtožuje. Kar naprej ji je prisegal pri vzvišenem Bogu, ona pa ga je tepla, jokala in kričala: ›Na pomoč, muslimani!‹ Z roko ji je zakrival usta, ona pa ga je grizla. Ponižno jo je prosil ter ji poljubljal roke in noge, vendar se ni hotela pomiriti in ga je še naprej klofutala. Nato je starki pomežiknila, naj ji zadrži roko, da ga ne bo več tepla. Starka je stopila k njej, ji začela poljubljati roke in noge ter nazadnje dosegla, da sta oba sedla. Ko sta sedela, je mož začel poljubljati starkino roko in ji govoril: ›Naj te vzvišeni Bog bogato nagradi, ker si me rešila pred njo.‹ Starka se ni mogla načuditi ženini prevari in zvijačnosti. Tudi to, o kralj, sodi med ženske prevare, ukane in zvijače.« Ko je kralj slišal to zgodbo, si je vzel njen nauk k srcu in se odpovedal temu, da bi dal ubiti sina. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila petsto šestinosemdeseta noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj, potem ko mu je četrti vezir povedal zgodbo, opustil namero, da bi dal ubiti sina. Peti dan pa je k njemu prišla sužnja s čašo strupa v roki. Klicala je na pomoč, se tolkla po licih in obrazu ter mu rekla: ›O kralj, bodisi mi daj pravico in kaznuj svojega sina za krivico, ki mi jo je storil, bodisi bom spila to čašo strupa in umrla. Krivda za mojo smrt pa bo ostala na tebi vse do sodnega dne. Ti tvoji vezirji mi pripisujejo zvijačnost in prevaro, toda na svetu ni bolj prekanjenih ljudi, kot so oni. Mar nisi slišal, o kralj, zgodbe o zlatarju in sužnji?‹ Kralj jo je vprašal: ›Kaj se je zgodilo med njima, sužnja?‹«