Prevod

V nekem mestu sta živela dva moža, ki sta imela natanko enako ime: obema je bilo ime Claus, le da je imel eden štiri konje, drugi pa enega samega. Da so ju lahko ločili, so tistemu s štirimi konji rekli veliki Claus, tistemu z enim samim pa mali Claus. Zdaj bomo slišali, kako se jima je godilo, kajti to je resnična zgodba!

Ves teden je moral mali Claus orati za velikega Clausa in mu posojati svojega edinega konja; veliki Claus pa mu je v zameno pomagal z vsemi štirimi svojimi, vendar le enkrat na teden, ob nedeljah. Hejsa! Kako je mali Claus pokal z bičem nad vseh pet konj! Tisti dan so bili vendar tako rekoč njegovi. Sonce je tako lepo sijalo in vsi zvonovi v cerkvenem stolpu so vabili k maši. Ljudje so bili praznično oblečeni in so s pesmarico pod pazduho hiteli poslušat duhovnikovo pridigo. Ozirali so se za malim Clausom, ki je oral s petimi konji, on pa je bil tako zadovoljen, da je spet počil z bičem in zaklical: "Hi, vsi moji konji!"

"Tega ne smeš govoriti," je rekel veliki Claus, "saj je samo eden od konj tvoj!" Ko pa je spet šel kdo mimo v cerkev, je mali Claus pozabil, da tega ne sme govoriti, in zaklical: "Hi, vsi moji konji!"

"No, zdaj te pa prosim, da nehaš!" je rekel veliki Claus. "Če to rečeš še enkrat, bom tvojega konja udaril po čelu, da se bo na mestu zgrudil mrtev, pa bo konec z njim!"

"Res ne bom več!" je rekel mali Claus. Toda ko so mimo prišli ljudje in mu prikimali v pozdrav, je bil tako vesel in zdelo se mu je tako imenitno, da mu pet konj orje njivo, da je počil z bičem in zaklical: "Hi, vsi moji konji!"

"Ti bom že pokazal, kako se priganja tvoje konje!" je rekel veliki Claus, pograbil kol za privezovanje in edinega konja malega Clausa udaril po čelu, da se je zgrudil in obležal mrtev.

"Oh, zdaj pa nimam nobenega konja več!" je rekel mali Claus in zajokal. Potem je konja odrl, kožo dobro posušil na vetru in jo spravil v vrečo, ki si jo je oprtal na hrbet. Nato se je odpravil v mesto, da bi konjsko kožo prodal.

Čakala ga je dolga pot skozi velik, temen gozd, povrh pa se je razbesnelo še strašno neurje. Povsem je zašel, in preden je spet našel pravo pot, se je že zvečerilo. Zdaj je bil predaleč, da bi še pred nočjo prišel v mesto ali se vrnil domov.

Tik ob poti je stala velika kmetija. Polkna so bila zaprta, vendar je nad njimi še vedno pronicala svetloba. Tukaj me bodo menda pustili prenočiti, je pomislil mali Claus in šel potrkat.

Kmetica je odprla, ko pa je slišala, kaj hoče, mu je rekla, naj gre kar naprej: njenega moža ni doma in tujcev ne sprejema.

"No, potem bom pa spal zunaj," je rekel mali Claus in kmetica mu je zaprla vrata pred nosom. V bližini je stal velik seneni kop, med njim in hišo pa je bila postavljena majhna lopa z ravno slamnato streho.

"Tam zgoraj lahko spim!" je rekel mali Claus, ko je zagledal streho. "Saj je prav imenitna postelja! Štorklja menda ne bo priletela dol in me ugriznila v noge." Na strehi je namreč stala prava živa štorklja, ki je imela tam svoje gnezdo.

Mali Claus je splezal na lopo, legel in se obračal sem ter tja, da bi se čim udobneje namestil. Lesena polkna se zgoraj niso povsem prilegala oknom, zato je lahko gledal naravnost v izbo.

Tam je bila pogrnjena velika miza z vinom, pečenko in čudovito ribo. Za njo sta sedela kmetica in cerkovnik, nikogar drugega ni bilo. Ona mu je nalivala vino, on pa si je pridno jemal ribo, saj jo je imel zelo rad.

"Ko bi le tudi jaz kaj dobil!" je rekel mali Claus in pomolil glavo čisto k oknu. Bog moj, kakšna krasna pogača je stala tam notri! To je bila prava gostija!

Tedaj je zaslišal, da po cesti nekdo jezdi proti hiši. Kmetičin mož se je vračal domov. Bil je dober človek, le neko čudno bolezen je imel: cerkovnikov ni mogel videti. Če mu je kateri prišel pred oči, je kar pobesnel. Zato je cerkovnik prišel pozdravit ženo takrat, ko je vedel, da moža ni doma, in dobra žena je predenj postavila vse najboljše jedi, kar jih je premogla. Ko sta zaslišala, da prihaja mož, sta se hudo prestrašila in žena je prosila cerkovnika, naj zleze v veliko prazno skrinjo v kotu. To je tudi storil, saj je dobro vedel, da ubogi mož cerkovnikov ne more videti. Žena pa je hitro skrila vse slastne jedi in vino v krušno peč. Če bi jih mož zagledal, bi gotovo vprašal, kaj naj to pomeni.

"Oh, joj!" je vzdihnil mali Claus na lopi, ko je videl, kako vsa hrana izginja. "Je kdo tam zgoraj?" je vprašal kmet in se ozrl k malemu Clausu. "Zakaj pa ležiš tam? Pridi raje z menoj v izbo!"

Mali Claus mu je povedal, kako je zašel, in ga prosil, ali bi smel prenočiti pri njih. "Seveda!" je rekel kmet. "Najprej pa morava kaj pojesti!"

Žena je oba prav prijazno sprejela, pogrnila dolgo mizo in jima prinesla veliko skledo kaše. Kmet je bil lačen in je jedel s pravim tekom, mali Claus pa ni mogel nehati misliti na slastno pečenko, ribo in pogačo, za katere je vedel, da so v peči.

Pod mizo, ob nogah, je imel vrečo s konjsko kožo; saj vemo, da se je z njo odpravil od doma, da bi jo v mestu prodal. Kaša mu nikakor ni šla v slast, zato je stopil na vrečo in suha koža v njej je glasno zaškripala.

"Pst!" je rekel mali Claus svoji vreči, vendar je obenem spet stopil nanjo, tako da je zaškripalo še glasneje kot prej. "Kaj pa imaš v vreči?" je vprašal kmet.

"Oh, čarovnika!" je rekel mali Claus. "Pravi, naj ne jeva kaše, saj nama je pričaral polno peč pečenke, rib in pogače."

"Kaj praviš!" je vzkliknil kmet in hitro odprl peč. V njej je zagledal vso slastno hrano, ki jo je žena skrila, zdaj pa je verjel, da jima jo je pričaral čarovnik v vreči. Žena si ni upala nič reči, temveč je takoj postavila jedi na mizo. Tako so jedli ribo, pečenko in pogačo. Nato je mali Claus spet stopil na vrečo, da je koža zaškripala.

"Kaj pa zdaj pravi?" je vprašal kmet. "Pravi," je odgovoril mali Claus, "da nama je pričaral še tri steklenice vina. Stojijo v kotu pri peči!" Žena je morala prinesti vino, ki ga je skrila, in kmet je pil ter postajal vse bolj vesel. Takega čarovnika, kakršnega je imel mali Claus v vreči, bi si neznansko rad omislil tudi sam.

"Ali zna pričarati tudi hudiča?" je vprašal kmet. "Prav rad bi ga videl, zdaj ko sem tako dobre volje!" "Seveda," je rekel mali Claus, "moj čarovnik zna vse, kar zahtevam od njega. Kajne, ti?" je vprašal in stopil na vrečo, da je zaškripala. "Slišiš, pravi, da zna! Ampak hudič je tako grd, da ga ni vredno gledati!"

"Oh, mene ni prav nič strah! Kako hud pa je lahko videti?" "No, prikazal se bo natanko tak kakor cerkovnik!" "Uh!" je rekel kmet. "To je pa grozno! Vedeti morate, da cerkovnikov ne morem videti! Pa nič zato, saj bom vedel, da je hudič, in bom že laže prenesel! Zdaj imam pogum! Le preblizu mi ne sme priti."

"Bom vprašal svojega čarovnika," je rekel mali Claus, stopil na vrečo in prislonil uho k njej. "Kaj pravi?" "Pravi, da lahko odprete skrinjo v kotu in videli boste hudiča, ki čepi v njej. Ampak pokrov morate dobro držati, da vam ne uide."

"Mi boste pomagali držati pokrov?" je rekel kmet in šel k skrinji, v katero je žena skrila pravega cerkovnika, ki je v njej trepetal od strahu.

Kmet je malce privzdignil pokrov in pokukal vanjo. "Uh!" je zavpil in odskočil. "Res, videl sem ga! Natanko tak je bil kot naš cerkovnik! Ne, to je bilo strašno!"

Na to je bilo treba piti in tako sta pila še dolgo v noč. "Tega čarovnika mi moraš prodati," je rekel kmet. "Zanj zahtevaj, kar hočeš! Takoj ti dam cel mernik denarja!"

"Ne, tega ne morem!" je rekel mali Claus. "Pomislite vendar, koliko koristi imam lahko od tega čarovnika!" "Oh, pa tako rad bi ga imel," je rekel kmet in ga še naprej prosil.

"No," je nazadnje rekel mali Claus, "ker ste bili tako dobri in ste mi dali nocoj streho nad glavo, pa naj bo. Čarovnika dobite za mernik denarja, ampak mernik mora biti zvrhano poln."

"Prav, dobil ga boš," je rekel kmet. "Toda tisto skrinjo moraš vzeti s seboj. Niti uro je nočem več imeti v hiši, saj človek ne more vedeti, ali še vedno sedi v njej."

Mali Claus je kmetu dal svojo vrečo s suho kožo in zanjo dobil cel mernik denarja, pa še zvrhan je bil. Kmet mu je podaril celo veliko samokolnico, da je lahko odpeljal denar in skrinjo.

"Zbogom!" je rekel mali Claus in odpeljal svoj denar ter veliko skrinjo, v kateri je še vedno sedel cerkovnik. Na drugi strani gozda je tekla velika, globoka reka. Voda je drvela tako hitro, da bi človek komaj lahko plaval proti toku. Čeznjo so zgradili velik nov most. Mali Claus se je sredi njega ustavil in prav glasno rekel, da ga je cerkovnik v skrinji lahko slišal:

"Le kaj mi bo ta neumna skrinja? Težka je, kakor da bi bilo v njej kamenje! Čisto sem že utrujen od tega prevažanja, zato jo bom vrgel v reko. Če priplava do mojega doma, prav, če pa ne, tudi nič hudega."

Z eno roko je prijel skrinjo in jo nekoliko privzdignil, kakor da jo hoče vreči v vodo. "Ne, nikar!" je zavpil cerkovnik iz skrinje. "Samo ven me spusti!"

"Uh!" je rekel mali Claus in se delal prestrašenega. "Še vedno je notri! Hitro moram vreči skrinjo v reko, da se utopi!" "Oh, ne, oh, ne!" je vpil cerkovnik. "Cel mernik denarja ti dam, če je ne vržeš!"

"No, to je pa druga stvar!" je rekel mali Claus in odprl skrinjo. Cerkovnik je nemudoma zlezel iz nje, porinil prazno skrinjo v vodo in odšel domov. Tam je mali Claus dobil cel mernik denarja. Enega je že prej dobil od kmeta, zdaj pa je imel polno samokolnico denarja!

"Glej no, za tega konja sem pa dobil kar dobro plačilo!" si je rekel, ko je prišel v svojo izbo in ves denar stresel na velik kup sredi tal. "Veliki Claus se bo pošteno jezil, ko bo izvedel, kako sem obogatel s svojim edinim konjem. Ampak kar naravnost mu tega le ne bom povedal!"

Poslal je dečka k velikemu Clausu, da bi si izposodil mernik. "Le kaj mu bo!" je pomislil veliki Claus in dno od spodaj namazal s katranom, da bi se nanj prijelo malo tistega, kar bo meril. In res se je: ko je dobil mernik nazaj, so se ga držali trije novi srebrniki po osem šilingov.

"Kaj pa je to?" je rekel veliki Claus in takoj stekel k malemu. "Kje si dobil ves ta denar?" "Oh, za svojo konjsko kožo! Sinoči sem jo prodal!"

"To je bilo pa res dobro plačilo!" je rekel veliki Claus, hitro stekel domov, vzel sekiro in vse svoje štiri konje udaril po čelu. Odrl jih je in kože odpeljal v mesto.

"Kože! Kože! Kdo kupi kože!" je klical po ulicah. Vsi čevljarji in strojarji so pritekli in ga vprašali, koliko hoče zanje.

"Mernik denarja za vsako," je rekel veliki Claus. "Si nor?" so rekli vsi po vrsti. "Misliš, da imamo denar kar na mernike?" "Kože! Kože! Kdo kupi kože!" je spet klical, toda vsakomur, ki je vprašal, koliko stanejo, je odgovoril: "Mernik denarja."

"Norčuje se iz nas," so rekli vsi. Čevljarji so pograbili svoje jermene, strojarji pa usnjene predpasnike in začeli pretepati velikega Clausa.

"Kože, kože!" so ga oponašali. "Ti bomo že obdelali kožo, da bo kri kar špricala! Ven iz mesta z njim!" so vpili. Veliki Claus je moral teči, kolikor so ga nesle noge. Tako tepen še nikoli ni bil.

"No!" je rekel, ko je prišel domov. "Mali Claus mi bo to plačal! Ubil ga bom!" Pri malem Clausu pa je medtem umrla stara babica. Res je bila sitna in zlobna do njega, vendar je bil kljub temu zelo žalosten. Mrtvo ženico je položil v svojo toplo posteljo, da bi morda spet oživela. Tam naj bi ležala vso noč, sam pa je nameraval sedeti v kotu in spati na stolu, kakor je že kdaj prej.

Ko je tako ponoči sedel v kotu, so se vrata odprla in vstopil je veliki Claus s sekiro. Dobro je vedel, kje stoji postelja malega Clausa, stopil je naravnost k njej in mrtvo babico udaril po čelu, misleč, da je mali Claus.

"Tako!" je rekel. "Zdaj me ne boš več vlekel za nos!" Nato je šel spet domov. "Ta je pa res hudoben!" je rekel mali Claus. "Hotel me je ubiti! Še sreča za staro mamko, da je bila že mrtva, sicer bi ji vzel življenje!"

Staro babico je oblekel v nedeljsko obleko, si pri sosedu izposodil konja, ga vpregel v voz in babico posadil na zadnji sedež, tako da med vožnjo ni mogla pasti z njega. Nato sta se odpeljala skozi gozd. Ko je vzšlo sonce, sta bila pred veliko gostilno. Tam se je mali Claus ustavil in šel noter, da bi kaj pojedel.

Gostilničar je imel zelo, zelo veliko denarja in bil je tudi dober človek, a vzkipljiv, kakor da bi bil poln popra in tobaka. "Dobro jutro!" je rekel malemu Clausu. "Danes si se pa zgodaj spravil v praznično obleko!"

"Res je," je rekel mali Claus. "S staro babico grem v mesto. Tam zunaj sedi na vozu, pa je ne morem pripraviti do tega, da bi prišla v izbo. Bi ji odnesli kozarec medice? Le precej glasno morate govoriti, ker slabo sliši."

"Seveda!" je rekel gostilničar, natočil velik kozarec medice in ga odnesel mrtvi babici, ki je sedela na vozu.

"Tukaj je kozarec medice od vašega sina!" je rekel gostilničar. Mrtva ženica pa ni rekla niti besede, samo negibno je sedela. "Ali ne slišite!" je zavpil gostilničar na ves glas. "Tukaj je kozarec medice od vašega sina!"

Še enkrat je zavpil isto, potem pa še enkrat. Ker se ženica ni niti premaknila, se je razjezil in ji zalučal kozarec naravnost v obraz. Medica ji je stekla po nosu, ona pa se je prekucnila nazaj na voz, saj je bila samo posajena na sedež, ne pa tudi privezana.

"Kaj pa je to!" je zavpil mali Claus, planil skozi vrata in gostilničarja zgrabil za prsi. "Ubil si mi babico! Poglej vendar, kako veliko luknjo ima na čelu!"

"Oh, kakšna nesreča!" je vzkliknil gostilničar in sklenil roke. "Za vse je kriva moja vzkipljivost! Dragi mali Claus, dal ti bom cel mernik denarja in tvojo babico pokopal, kakor da bi bila moja lastna. Samo molči, sicer mi bodo odsekali glavo, to pa je tako neprijetno!"

Tako je mali Claus dobil cel mernik denarja, gostilničar pa je staro babico pokopal, kakor da bi bila njegova. Ko se je mali Claus z vsem tem denarjem vrnil domov, je takoj poslal svojega dečka k velikemu Clausu prosit, ali bi si smel izposoditi mernik.

"Kaj pa je to?" je rekel veliki Claus. "Ali ga nisem ubil? To moram pa sam preveriti!" In je kar sam odnesel mernik k malemu Clausu.

"Od kod si pa dobil ves ta denar?" je vprašal in široko razprl oči, ko je zagledal, koliko ga je še pribylo. "Ubil si mojo babico, ne mene!" je rekel mali Claus. "Zdaj sem jo prodal in zanjo dobil mernik denarja!"

"To je bilo pa res dobro plačilo!" je rekel veliki Claus in pohitel domov. Vzel je sekiro, pri priči ubil svojo staro babico, jo položil na voz in se odpeljal v mesto, kjer je živel lekarnar. Vprašal ga je, ali bi kupil mrtvega človeka.

"Kdo pa je to in od kod ste ga dobili?" je vprašal lekarnar. "To je moja babica!" je rekel veliki Claus. "Ubil sem jo za mernik denarja!"

"Bog nas obvaruj!" je rekel lekarnar. "Saj ne veste, kaj govorite! Nikar ne govorite takih reči, saj vas lahko stanejo glave!" Nato mu je pošteno povedal, kako strašno hudobno dejanje je zagrešil, kako slab človek je in da bi ga morali kaznovati. Veliki Claus se je tako prestrašil, da je planil iz lekarne naravnost na voz, začel bičati konje in oddrvel domov. Lekarnar in vsi drugi pa so mislili, da je nor, zato so ga pustili, naj se pelje, kamor hoče.

"To mi boš plačal!" je rekel veliki Claus, ko je bil na cesti. "Da, to mi boš plačal, mali Claus!" Takoj ko je prišel domov, je vzel največjo vrečo, kar jih je našel, šel k malemu Clausu in rekel: "Spet si me naplahtal! Najprej sem ubil svoje konje, potem še staro babico! Za vse si kriv ti, ampak nikoli več me ne boš vlekel za nos!" Nato je malega Clausa zgrabil okoli pasu, ga stlačil v vrečo, si ga oprtal na hrbet in mu zaklical: "Zdaj te grem utopit!"

Do reke je bila dolga pot in malega Clausa ni bilo prav lahko nositi. Cesta je vodila tik mimo cerkve, kjer so igrale orgle in so ljudje tako lepo peli. Veliki Claus je odložil vrečo z malim Clausom ob cerkvena vrata in pomislil, da bi bilo prav lepo iti noter in poslušati eno cerkveno pesem, preden nadaljuje pot. Mali Claus vendar ni mogel uiti, vsi ljudje pa so bili v cerkvi. In je vstopil.

"Oh, joj! Oh, joj!" je vzdihoval mali Claus v vreči. Obračal se je sem ter tja, vendar mu nikakor ni uspelo razvezati vrvice. Tedaj je mimo prišel star, star gonjač živine s snežno belimi lasmi in veliko oporno palico v roki. Pred seboj je gnal celo čredo krav in bikov. Živali so zadele ob vrečo, v kateri je sedel mali Claus, da se je prevrnila.

"Oh, joj!" je vzdihnil mali Claus. "Tako mlad sem, pa moram že v nebesa!" "Jaz revež," je rekel gonjač, "pa sem tako star in še vedno ne morem tja!"

"Odpri vrečo!" je zaklical mali Claus. "Zlezi vanjo namesto mene, pa boš takoj prišel v nebesa!" "To pa prav rad storim," je rekel gonjač in razvezal vrečo, iz katere je mali Claus nemudoma skočil.

"Ti pa popazi na živino," je rekel starec in zlezel v vrečo. Mali Claus jo je zavezal, nato pa odšel z vsemi kravami in biki.

Kmalu zatem je veliki Claus prišel iz cerkve in si spet oprtal vrečo na hrbet. Zdelo se mu je, da je postala precej lahka, saj stari gonjač ni tehtal niti pol toliko kot mali Claus. "Kako lahko ga je zdaj nositi! To je gotovo zato, ker sem poslušal cerkveno pesem!" Nato je šel k reki, ki je bila globoka in široka, vrgel vrečo s starim gonjačem v vodo in zavpil za njim, saj je mislil, da je v njej mali Claus: "Tako! Zdaj me ne boš več vlekel za nos!"

Potem se je odpravil proti domu, ko pa je prišel do križišča, je srečal malega Clausa, ki je pred seboj gnal vso svojo živino. "Kaj pa je to!" je rekel veliki Claus. "Ali te nisem utopil?"

"Si!" je rekel mali Claus. "Pred slabe pol ure si me vendar vrgel v reko!" "Kje pa si dobil vso to lepo živino?" je vprašal veliki Claus.

"To je morska živina!" je rekel mali Claus. "Vso zgodbo ti bom povedal, pa še zahvaliti se ti moram, ker si me utopil. Zdaj sem na konju, zares bogat sem, verjemi! Tako me je bilo strah, ko sem ležal v vreči in mi je veter žvižgal okoli ušes, ko si me vrgel z mostu v mrzlo vodo. Pri priči sem potonil na dno, vendar se nisem udaril, saj tam spodaj raste najlepša mehka trava. Nanjo sem padel in takoj se je vreča odprla. Prekrasna deklica v snežno beli obleki, z zelenim vencem okoli mokrih las, me je prijela za roko in rekla: 'Si tukaj, mali Claus? Za začetek imaš tu nekaj živine! Miljo više po cesti pa stoji še cela čreda, ki ti jo bom podarila!' Tedaj sem videl, da je reka velika cesta za morsko ljudstvo. Po dnu so hodili in se vozili naravnost iz morja globoko v notranjost dežele, vse do kraja, kjer se reka konča. Tam je bilo tako lepo, polno cvetja in najbolj sveže trave, ribe, ki so plavale v vodi, pa so mi švigale okoli ušes kakor tukaj ptice po zraku. Kako prijetni ljudje so bili tam in koliko živine! Povsod je bila, po jarkih in ob ogradah!"

"Zakaj pa si se takoj vrnil sem gor k nam?" je vprašal veliki Claus. "Jaz se ne bi, če je tam spodaj tako lepo!" "No," je rekel mali Claus, "to sem pa prav zvito naredil! Saj si slišal, kaj sem ti povedal: morska deklica je rekla, da me miljo više po cesti čaka še cela čreda živine. S cesto pa seveda misli reko, saj drugam ne more. Ampak jaz vem, kako reka vijuga zdaj sem, zdaj tja. To je velik ovinek, zato si človek skrajša pot, če le more: pride sem gor na kopno in gre počez spet do reke. Tako prihranim skoraj pol milje in hitreje pridem do svoje morske živine!"

"Oh, ti pa imaš srečo!" je rekel veliki Claus. "Misliš, da bom tudi jaz dobil morsko živino, če pridem na dno reke?" "Seveda, tako bi si mislil," je rekel mali Claus. "Ampak do reke te ne morem nesti v vreči, pretežak si zame. Če greš sam tja in potem zlezeš vanjo, pa te z največjim veseljem vržem v vodo."

"Hvala ti!" je rekel veliki Claus. "Ampak če tam spodaj ne dobim morske živine, te bom pretepel, to mi lahko verjameš!" "Oh, ne! Nikar ne bodi tako hudoben!" Nato sta odšla k reki. Ko je žejna živina zagledala vodo, se je pognala v dir, da bi se čim prej napila.

"Poglej, kako hiti!" je rekel mali Claus. "Komaj čaka, da se vrne na dno!" "Najprej pomagaj meni!" je rekel veliki Claus. "Sicer boš tepen!" In zlezel je v veliko vrečo, ki je dotlej ležala počez čez hrbet enega od bikov. "Daj noter še kamen, sicer se bojim, da ne bom potonil," je rekel veliki Claus.

"Saj bo šlo!" je rekel mali Claus, vendar je v vrečo vseeno položil velik kamen, jo trdno zavezal in porinil v vodo. Čof! Veliki Claus je pristal v reki in pri priči potonil na dno.

"Bojim se, da ne bo našel živine!" je rekel mali Claus in svojo čredo odgnal domov.