Prevod

Da, to je bil mali Tuk. Pravzaprav mu ni bilo ime Tuk, toda ko še ni znal prav govoriti, se je sam imenoval Tuk; to naj bi pomenilo Carl, in dobro je, da to vemo. Paziti je moral na svojo sestrico Gustave, ki je bila precej manjša od njega, obenem pa se je moral naučiti še snov za šolo, toda teh dveh stvari ni mogoče početi hkrati. Ubogi deček je sedel s sestrico v naročju in ji pel vse pesmice, ki jih je znal, medtem pa je skrivaj pogledoval v zemljepisno knjigo, ki je odprta ležala pred njim. Do naslednjega dne se je moral na pamet naučiti vsa mesta v škofiji Sjælland in vedeti o njih vse, kar se je dalo vedeti.

Zdaj se je vrnila mati, ki je bila zdoma, in vzela malo Gustave. Tuk je stekel k oknu in bral, da si je skoraj izčital oči, kajti že se je mračilo in tema je bila vse gostejša, mati pa ni imela denarja za svečo.

»Tamle gre stara perica iz uličice!« je rekla mati in pogledala skozi okno. »Še sebe komaj nosi, pa mora tovoriti še vedro od vodnjaka. Brž steci ven, mali Tuk, in bodi dober fant! Pomagaj starki!«

In Tuk je pri priči stekel ven in ji pomagal, ko pa se je vrnil domov, je bila že trda tema. O sveči ni bilo niti govora, moral je v posteljo; to je bila stara raztegljiva klop. Ležal je v njej in premišljeval o zemljepisni snovi: o škofiji Sjælland in o vsem, kar jim je povedal učitelj. Res bi moral še brati, a zdaj ni mogel več. Zemljepisno knjigo je potisnil pod blazino, saj je slišal, da to zelo pomaga pri pomnjenju snovi, vendar se na to ni mogoče zanesti.

Tako je ležal in premišljeval in premišljeval, potem pa se mu je nenadoma zazdelo, kakor da ga je nekdo poljubil na oči in usta. Spal je, pa vendar ni spal; zdelo se mu je, da ga gledajo mile oči stare perice, in rekla mu je: »Velika krivica bi bila, če ne bi znal svoje snovi! Ti si pomagal meni, zdaj bom jaz pomagala tebi, naš Gospod pa ti bo vedno pomagal!«

In nenadoma je knjiga pod Tukovo glavo zašumela in zamigljala: »Kikiriki! Ko, ko!« Prišla je kokoš, in sicer iz mesta Køge. »Jaz sem ena od kokoši iz Køgeja!« Potem je povedala, koliko prebivalcev ima mesto, in o bitki, ki se je tam bila, a o tem ni bilo vredno izgubljati besed.

»Šum, šum, bum!« Nekaj je treščilo na tla. Zdaj je prišla lesena ptica; to je bila papiga s strelskega tekmovanja v Præstøju. Povedala je, da ima mesto natanko toliko prebivalcev, kolikor ima ona žebljev v telesu, in bila je kar precej prevzetna: »Thorvaldsen je živel pri meni za vogalom. Bum! Kako prijetno ležim!«

Toda mali Tuk ni ležal, nenadoma je sedel na konju. V galopu, v galopu so drveli. Razkošno oblečen vitez z bleščečo čelado in plapolajočim perjanikom ga je imel pred seboj na konju in skupaj sta jezdila skozi gozd proti staremu mestu Vordingborg. Bilo je veliko, živahno mesto; visoki stolpi so se ponosno dvigali nad kraljevim gradom in luči so skozi okna svetile daleč naokrog. V gradu so peli in plesali; kralj Valdemar in imenitne mlade dvorne gospodične so se vrteli v plesu. – Zdanilo se je, in ko je vzšlo sonce, je mesto začelo izginjati, z njim pa tudi kraljevi grad, stolp za stolpom, dokler ni na vzpetini, kjer je stal grad, ostal en sam stolp. Mesto pa je bilo zdaj čisto majceno in revno. Šolarji so prihajali s knjigami pod pazduho in govorili: »2000 prebivalcev,« a to ni bilo res, toliko jih ni bilo.

In mali Tuk je ležal v svoji postelji; zdelo se mu je, da sanja in obenem ne sanja. Toda nekdo je bil tik ob njem. »Mali Tuk! Mali Tuk!« je klical. Bil je mornar, prav drobcen človek, ki bi lahko bil kadet, a ni bil kadet. »Prinašam ti prav prisrčne pozdrave iz Korsørja, mesta, ki lepo napreduje! To je živahno mesto, ima parnik in poštno kočijo; nekoč so ga vedno zmerjali z odvratnim, a to je bilo staro mnenje.« – »Ležim ob morju,« pravi Korsør, »imam cesto in gozd za sprehode, in v meni se je rodil pesnik, ki je bil zabaven, kar niso vsi. Hotel sem poslati ladjo okoli sveta; nisem je poslal, lahko pa bi jo, in tako lepo dišim: tik ob mestnih vratih cvetijo najlepše vrtnice!«

Mali Tuk jih je videl; pred očmi mu je vse pordečelo in pozelenelo, ko pa so se barve umirile, je zagledal z gozdom poraslo pobočje tik ob bistrem fjordu. Nad njim je stala veličastna stara cerkev z dvema visokima, koničastima zvonikoma. Iz pobočja so v debelih curkih brizgali studenci, da je voda kar pljuskala, v bližini pa je sedel star kralj z zlato krono na dolgih laseh. To je bil kralj Hroar pri studencih; bilo je pri mestu, ki mu zdaj pravimo Roskilde. In čez pobočje so v staro cerkev stopali vsi danski kralji in kraljice, držeč se za roke, vsi z zlatimi kronami na glavi, orgle pa so igrale in studenci žuboreli. Mali Tuk je vse videl in vse slišal. »Ne pozabi deželnih stanov!« je rekel kralj Hroar.

Nenadoma je spet vse izginilo; le kam je šlo? Bilo je, kakor bi obrnili list v knjigi. Zdaj je tam stala starka, plevelica iz Sorøja, kjer na trgu raste trava. Svoj sivi platneni predpasnik si je potegnila čez glavo, da ji je visel po hrbtu; bil je tako moker, da je gotovo deževalo. »Da, pa je res!« je rekla. Znala je nekaj zabavnih odlomkov iz Holbergovih komedij in vedela marsikaj o Valdemarju in Absalonu; potem pa se je nenadoma skrčila, zamajala z glavo in bila videti, kakor da bo skočila. »Kvak!« je rekla. »Mokro je, mokro, in grobno mirno lepo – v Sorøju!« Nenadoma je bila žaba. »Kvak!« In že je bila spet stara ženska. »Obleči se je treba vremenu primerno!« je rekla. »Mokro je, mokro! Moje mesto je kakor steklenica; vanj prideš pri zamašku in tam moraš tudi ven! Nekoč sem imela some, zdaj pa imam na dnu steklenice sveže, rdečelične dečke; tam se učijo modrosti: grško! Grško! Hebrejsko, kvak!« Zvenelo je, kakor kadar pojejo žabe ali kadar v velikih škornjih hodiš po močvirski vodi. Ves čas isti glas, tako enoličen, tako dolgočasen, tako dolgočasen, da je mali Tuk trdno zaspal, in tak spanec mu je lahko le koristil.

Toda tudi v tem spanju so prišle sanje ali karkoli je že bilo: njegova mala sestrica Gustave z modrimi očmi in svetlimi kodrastimi lasmi je bila nenadoma odraslo, lepo dekle, in čeprav ni imela kril, je znala leteti. Letela sta čez Sjælland, nad zelenimi gozdovi in modrimi vodami.

»Slišiš petelinje petje, mali Tuk? Kikiriki! Kokoši vzletajo iz mesta Køge! Dobil boš kokošnjak, tako velik, tako velik, da ne boš trpel ne lakote ne pomanjkanja! Papigo boš sestrelil, kakor pravijo, postal boš bogat in srečen mož! Tvoj dom se bo ponosno dvigal kakor stolp kralja Valdemarja in razkošno bo zgrajen, z marmornatimi kipi, kakršni so od tistega vogala v Præstøju, saj me razumeš. Tvoje ime bo s slavo poletelo daleč po svetu kakor ladja, ki naj bi izplula iz Korsørja, in v mestu Roskilde – – ›ne pozabi deželnih stanov!‹ je rekel kralj Hroar; tam boš govoril lepo in modro, mali Tuk, in ko boš nekoč legel v grob, boš spal tako mirno – –.«

»– Kakor da bi ležal v Sorøju!« je rekel Tuk in se prebudil. Bilo je svetlo jutro. Niti drobca svojih sanj se ni mogel spomniti, pa se jih tudi ni smel, saj človek ne sme vedeti, kaj ga čaka.

Skočil je iz postelje, bral svojo knjigo in takoj znal vso snov. Stara perica pa je pomolila glavo skozi vrata, mu pokimala in rekla:

»Hvala za včeraj, blagoslovljeni otrok! Naj ti naš Gospod izpolni najlepše sanje!« Mali Tuk sploh ni vedel, kaj je sanjal, toda glej, naš Gospod je vedel!