Prevod

Pred tovarno so se dvigali visoko naloženi kupi cunj, nabranih od blizu in daleč; vsaka cunja je imela svojo zgodbo, vsaka je pripovedovala po svoje, a vseh ni mogoče poslušati. Nekatere so bile domače, druge iz tujih dežel. Tu je zdaj ležala danska cunja poleg norveške; ena je bila danska do zadnje nitke, druga pa prav tako pristno norveška, in prav to je bilo pri njiju zabavno, kakor bo pritrdil vsak razumen Norvežan in Danec.

Po jeziku sta se takoj prepoznali, čeprav sta se njuna jezika, kakor je trdila norveška cunja, razlikovala kakor francoščina in hebrejščina. »Mi se zatekamo h goram po tisto, kar je surovo in prvinsko, Danci pa si kuhajo svoje osladno, plehko pesniško besedičenje.«

Cunji sta govorili, cunja pa je cunja v vsaki deželi in kaj velja le na kupu cunj. »Norveška sem!« je rekla norveška cunja, »in ko rečem, da sem norveška, mislim, da sem povedala dovolj! Moje niti so čvrste kakor prastare skale stare Norveške, dežele, ki ima ustavo kakor svobodna Amerika! Kar ščemi me po nitih, ko pomislim, kaj sem, in pustim, da ta misel zazveni kakor kovina v granitnih besedah!«

»Mi pa imamo književnost!« je rekla danska cunja. »Ali razumete, kaj je to?« »Razumem!« je ponovila norveška. »Prebivalka ravnine, naj vas dvignem v gore in vas obsijem s severnim sijem, cunja, kakršna ste! Ko se led odtaja pod norveškim soncem, priplovejo k nam danske ladjice s hruškami, maslom in sirom, s prav užitnim blagom! Za balast pa pripeljejo še dansko književnost. Ne potrebujemo je! Kjer žubori svež vrelec, se človek najraje odpove postanemu pivu, in tukaj imamo studenec, ki ni umetno izvrtan in ki ga niso raztrobili po Evropi s časopisi, prijateljskimi zvezami in pisateljskimi potovanji v tujino. Svobodno govorim iz polnih pljuč in Danci se morajo navaditi tega svobodnega glasu; saj se tudi bodo, ko se v svojem skandinavskem zanosu tako oklepajo naše ponosne skalnate dežele, prastare kamnite gmote sveta!«

»Tako pa danska cunja ne bi nikoli govorila!« je rekla danska. »To ni v naši naravi. Poznam se in vse naše cunje so takšne kakor jaz: tako dobrodušne smo, tako skromne, premalo damo nase, in s tem človek res ničesar ne pridobi, vendar mi je to tako všeč, zdi se mi tako ljubko! Sicer pa vam lahko zagotovim, da se povsem zavedam svoje dobre kakovosti, le govorim ne o njej; takšne napake mi nihče ne bo mogel očitati. Mehka sem in voljna, vse prenesem, nikomur ne zavidam, o vseh govorim dobro, čeprav o večini drugih ni povedati kaj prida dobrega, a to je njihova stvar! Jaz se iz tega vselej ponorčujem, saj sem tako nadarjena!«

»Nikar mi ne govorite v tem mehkem, lepljivem jeziku ravnine, kar slabo mi postaja!« je rekla norveška cunja, veter pa jo je odtrgal s kupa in odnesel na drugega.

Obe sta postali papir in naključje je hotelo, da je iz norveške cunje nastal papir, na katerega je neki Norvežan napisal pismo zvesti ljubezni danskemu dekletu, danska cunja pa je postala rokopis danske ode v slavo norveški moči in veličastju.

Tudi iz cunj lahko nastane kaj dobrega, ko le zapustijo kup in se preobrazijo v resnico in lepoto; tedaj zasijejo v medsebojnem razumevanju in v njem je blagoslov.

To je vsa zgodba; prav zabavna je in nikogar prav nič ne žali, razen – cunj.