Waltey
Sedemglavi zmaj
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Sedemglavi zmaj
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- 018 Balaurul cel cu șapte capete
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Sedemglavi zmaj
Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli; itd. Nekoč je v neki deželi živel velik zmaj, prava strahota. Imel je sedem glav, prebival je v jami in se hranil samo z ljudmi. Kadar je prišel na lov za hrano, je vse bežalo pred njim, se zapiralo v hiše in skrivalo, dokler si ni potešil lakote s kakšnim popotnikom, ki mu sreča ni bila naklonjena. Vsi prebivalci tiste dežele so tožili zaradi zmajeve zlobe in strahu, ki ga je sejal med njimi. Po vsej deželi so molili in opravljali pobožnosti, da bi Bog rešil uboge ljudi pred nenasitnim zmajem, pa je bilo vse zaman. Pripeljali so najrazličnejše čarovnike, toda vsi so s svojimi čarovnijami vred ostali osramočeni. Ko je cesar nazadnje videl, da nič ne pomaga, je sklenil dati svojo hčer za ženo in polovico cesarstva tistemu junaku, ki bo deželo rešil te nadloge, in je svojo odločitev razglasil po vsem svetu. Ko se je novica raznesla po deželi, se je več junakov dogovorilo, da skupaj odidejo na prežo in rešijo deželo tako strašnega zmaja. Sklenili so, da bodo zakurili ogenj na robu mesta, ki je bilo najbliže zmajevemu bivališču in v katerem je bil tudi cesarski prestol, ter tam izmenoma bedeli, vsak po eden, medtem ko bodo drugi počivali. Da pa stražar ne bi zaspal in zmaj ne bi prišel do že pripravljene pojedine, so se zavezali, da bodo za kazen usmrtili tistega, ki bo pustil ogenj ugasniti, ker je spal, ko bi moral bedeti. Tem junakom se je pridružil tudi vrli mož, pravi romunski sin, tak, da mu ni bilo para, ki je slišal za cesarjevo obljubo in prišel še sam poskusit srečo. Tako so se vsi skupaj odpravili, si izbrali prostor blizu jame in se postavili na prežo. Prežali so en dan, prežali dva, prežali še več dni, pa se ni zgodilo nič. Nekega dne, kmalu po sončnem zahodu, ko je bil na vrsti za stražo naš junak, pa je zmaj prilezel iz jame in se napotil proti možem, ki so spali ob ognju. Junaku, ki je bedel, je srce upadlo od strahu, a se je opogumil, planil pokonci in z golim mečem v roki udaril po zmaju. Boril se je z njim, dokler se mu ni ponudila priložnost, in švist! odsekal mu je eno glavo, švist! še drugo, in tako eno za drugo, dokler jih ni odsekal šest. Zmaj se je zvijal od bolečin in tako silovito opletal z repom, da je človeka spreletaval srh; naš junak pa se je bojeval na življenje in smrt in bil že ves izčrpan, medtem ko so njegovi tovariši spali kot ubiti. Ko je videl, da se ne prebudijo, je zbral vse moči, se še enkrat zagnal nad strašnega zmaja in mu odsekal še zadnjo glavo. Tedaj je iz gnusne pošasti privrela črna kri in tekla in tekla, dokler ni pogasila ognja in vsega okoli njega. Kaj naj zdaj stori naš junak, da tovariši ob prebujenju ne bodo našli ugaslega ognja? Saj so se vendar zavezali, da bodo ubili tistega, ki ga bo pustil ugasniti. Najprej je iz zmajevih glav izrezal jezike, si jih spravil v nedrje in nato, kar se je dalo hitro, splezal na drevo ter se ozrl na vse strani, ali bi kje zagledal kakšno luč, da bi šel tja in prosil za malo ognja, s katerim bi znova zanetil njihovega. Gledal je na eno stran in na drugo, a nikjer ni videl svetlobe. Še enkrat je zelo pozorno pogledal in daleč, daleč stran, na samem koncu obzorja, zagledal komaj opazno iskrico. Tedaj je splezal dol in jo mahnil proti njej. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do gozda, kjer je srečal Murgilăja, gospoda mraka, in ga zadržal na mestu, da bi noč trajala dlje. Nato je šel naprej in naletel na Miază-noapte, gospo polnoči, pa je moral zvezati tudi njo, da ne bi dohitela Murgilăja. Kaj naj stori, kako naj se znajde, da mu bo uspelo? Poprosil jo je, naj mu pomaga naložiti na hrbet drevo, ki ga je, kakor je dejal, že odsekal pri koreninah. Naročil ji je, naj se s hrbtom nasloni na deblo, on pa bo na drugi strani prav tako stopil s hrbtom k drevesu in ga z rokami potegnil nase, da mu bo padlo na rame, potem pa bo odšel po svojih opravkih. Miază-noapte se ga je usmilila in na njegovo prošnjo stopila s hrbtom k drevesu, ki ji ga je pokazal junak. Medtem ko je pritiskala ob deblo, jo je tesno privezal nanj in odhitel naprej, saj ni imel časa na pretek. Ni prišel daleč, ko je srečal Zorilăja, gospoda zore. Ta pa ni bil pri volji za dolg pogovor, saj je, kakor je dejal, hitel za Miază-noapte, ki jo je podil pred seboj. Junak se je tako ali drugače znašel in tudi njega spravil na varno kakor prejšnja dva, le da ga je to stalo precej več truda. Potem je nadaljeval pot in hodil, dokler ni prišel do velike votline, v kateri je opazil ogenj. Tu pa so ga čakale nove težave. V votlini so živeli velikani, ki so imeli po eno samo oko sredi čela. Prosil jih je za ogenj, oni pa so ga namesto tega zgrabili in zvezali. Nato so na ogenj pristavili kotel vode in se pripravili, da ga skuhajo in pojedo. Prav ko so ga hoteli vreči v kotel, pa se je nedaleč od votline zaslišal hrup. Vsi so odšli ven, doma pa pustili enega svojih starcev, da opravi to delo. Ko je naš junak videl, da je ostal sam s starcem, mu je sklenil prekrižati načrte. Starec ga je odvezal, da bi ga spravil v kotel, toda mladenič je pri priči zgrabil goreče poleno, mu ga zalučal naravnost v oko in ga oslepil. Nato mu ni pustil niti toliko časa, da bi črhnil besedico, temveč mu je podstavil nogo in ga prekucnil v kotel. Vzel je ogenj, po katerega je prišel, si jo ucvrl in srečno odnesel celo kožo. Ko je prišel do Zorilăja, ga je izpustil. Potem je spet stekel in tekel, dokler ni prišel do Miază-noapte; tudi njo je odvezal, nato pa odšel še k Murgilăju in ga poslal po njegovih opravkih. Ko se je vrnil k tovarišem, so še vedno spali. Saj se, veste, še niti svitati ni začelo, tako dolga je bila tista noč. Junak je ustavil njen tek in je imel zato dovolj časa, da je obredel vse tiste kraje ter poiskal ogenj, ki ga je potreboval. Komaj ga je dobro zanetil, so se njegovi tovariši prebudili in rekli: »Ta je bila pa dolga noč, kaj, pobratim?« »Dolga, res, pobratim,« je odgovoril in napihoval lica, ko je pihal v ogenj. Vstali so, se začeli pretegovati in zehati, a so kar vztrepetali, ko so ob sebi zagledali pošastno zver in velikansko mlako krvi. Izbuljili so oči in na svoje silno začudenje opazili, da zmajevih glav ni več. Junak pa jim ni povedal ničesar o tem, kar je doživel, ker se je bal, da bi se mednje naselilo sovraštvo, in vsi skupaj so se vrnili v mesto. Ko so prispeli, se je že vse mesto, staro in mlado, veselilo zmajeve smrti, hvalilo Boga, ker je minila tista dolga noč in so vendarle znova dočakali dan, ter do nebes povzdigovalo rešitelja dežele. Naš junak, ki je tudi sam opazil, da glav ni, se ni prav nič vznemirjal, saj je vedel, da ima čisto vest. Napotil se je proti cesarskemu dvoru, da bi videl, kaj bo z glavami brez jezikov; sprevidel je namreč, da mora biti za vsem tem neka zvijača. Cesarski kuhar, črn in debeloust Cigan, se je bil namreč po naključju odpravil pogledat, kaj je novega pri fantih, ki so stali na straži. Ko jih je našel speče, ob njih pa gnusno zver brez sape, je s kuhinjsko sekiro planil nadnjo in ji odsekal glave. Nato jih je odnesel cesarju, mu jih pokazal in se hvalil, da je on dosegel to zmago.
Ko je cesar videl, da prihaja kuhar predenj z dokazom zmage, je pripravil veliko gostijo, da bi ga zaročil s svojo hčerjo, in sklenil prirediti svatbo, na katero bo povabil vse cesarje. Cigan je vsem razkazoval obleko, ki jo je prepojil s krvjo, da bi mu verjeli. Ko je naš junak prišel v palačo, je cesar z gosti dobre volje sedel pri mizi, tisti ničvrednež pa je sedel na častnem mestu na sedmih blazinah. Mladenič je stopil pred cesarja in mu rekel: »Presvetli cesar, slišal sem, da se je nekdo pred vašim veličanstvom hvalil, da je ubil zmaja. To ni res, vaše veličanstvo, jaz sem ga ubil.« »Lažeš, nesramnež!« je zavpil prevzetni Cigan in ukazal služabnikom, naj ga vržejo ven. Cesar, ki tudi sam ni prav verjel, da bi bil Cigan zmožen takega junaštva, pa je dejal: »S čim lahko dokažeš svoje besede, junak?« »Moje besede,« je odgovoril mladenič, »je prav lahko dokazati. Ukažite samo, naj najprej pogledajo, ali imajo zmajeve glave, ki so tam razstavljene, tudi jezike.« »Le poglejte, le poglejte,« je rekel debeloustnež. Vendar ga je že pošteno stiskalo pri srcu, čeprav se je delal, kakor da mu ni mar. Tedaj so pogledali in v nobeni glavi niso našli jezika; gostje pa so obnemeli, saj niso vedeli, kaj naj to pomeni. Cigan, ki mu je šlo zdaj že vse narobe in se je kesal, da ni pogledal glavam v gobce, preden jih je prinesel cesarju, je zavpil: »Vrzite ga ven, saj je norec in ne ve, kaj govori!« Cesar pa je rekel: »Torej nam hočeš povedati, junak, da je zmaja ubil tisti, ki bo pokazal jezike.« »Dajte no, cesar,« je rekel Cigan, ki se je tresel kakor šiba na vodi in porumenel kakor vosek, »ali ne vidite, da je ta berač navaden prismuknjenec, ki nas je prišel vleč za nos? Pustite ga, naj gre po svoje!« »Kdor goljufa,« je mirno odgovoril mladenič, »naj bo kaznovan.« Nato je začel iz nedrja jemati jezike in jih kazati vsem zbranim. In vsakokrat, ko je pokazal en jezik, je izpod Cigana padla ena blazina, dokler ni nazadnje še sam zgrmel s stola, tako hudo se je prestrašil tisti lopov. Potem je naš junak povedal vse, kar je doživel, in kako mu je uspelo za tako dolgo zadržati noč. Cesarju ni bilo treba dolgo premišljevati, da je spoznal, kako ima mladenič prav. Ker ga je Cigan s svojo podlostjo in nesramno lažjo silno razjezil, je ukazal takoj pripeljati dva neujezdena konja in prinesti dve vreči orehov. Cigana in vreči orehov so privezali konjema za repa, potem pa so konja spustili. Pognala sta se v dir čez močvirja; kjer je padel oreh, je padel tudi košček mesa, dokler ni bilo konec tako Cigana kakor vreč. Ko so nato vse pripravili, so čez nekaj dni obhajali veliko svatbo. Naš Romun je vzel cesarjevo hčer za ženo in več tednov je trajalo veliko, nepopisno veselje, cesar pa ga je posadil tudi na cesarski prestol. Princesa je jokala od sreče in se zahvaljevala Bogu, da jo je rešil pred tisto zemeljsko grdobo, pred tistim gnusnim črnuhom. Tudi jaz sem bil tam in pomagal pri svatbi: s sitom sem nosil vodo, ob koncu gostije pa so prinesli koš suhih sliv, da bi jih metali v razprta usta. Zajahal sem sedlo, itd.
Izvirnik
018 Balaurul cel cu șapte capete
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostit odata ca nici °data; etc. A fosta o data intr'o tera unti balaura mare, nevoe de capti. Elu avea sepLe capete, traia lntr'o grOpa, si se hranea numal cu Omeni. Gaud esea elu la mancare, Vita lumea fugea, se inchidea in case si stl ascunsa pans ce-si potolea 16 mea cu vre-unii drumetil pe care flu tragea ata la mode. Tot): Omenii locului se tanguiati de reutatea si de frica balaurului. Rugaciuni si cate in lung si in sore se fa'cusera, ca ca scape Dumnecleti pe biata omenire de acesta nesafiosii balauril, darn in dpserta Felt' de felt' de fermecatori fusers adusi, tug remasera rusinati cu vrajele loru cu tota. In cele de pe urma, data veclu imp6ratulti ca tote suntfi in desertii, hotari ca sä dea pe fiica lui de sotie si jumatate imperatia sa acelui voinica; care va scapa fere de acesta urgie, si dete in scire la tots lumea hotararea sa. Ears dupa ce se duse vestea in Ord, mai multi voiniel se vorbird sa merga impreuna la panda si sa mantuiasca fera de unii asa balauril infricosatil. El se infelesera intre (Musa ca sa faca una focil la marginea cetatii, care era mai apropiata de local unde traia balaurula, si in care cetate era si scaunula imperatiei, si acolo sa stea sa privegheze pe rancid ate unulti, pe canda cei- lalli sa se odihnesca ; si ca nu care cumva cela ce fi de panda sa dOrma, si sa vie balaurula samanance d'a gata, Newt' legatura ca cela care va lasa sa se unuld, aru
stings foculd, sa fie omoritil, dreptu pedepsa, data va dormi cand aril trebui sa fie desteptil. Cu acesti voinici se intovarasi si und omii verde, puid de Romani', scii colea, care audise de fagaduinta Imperatului si venise sa-si incerce si elu noroculiz. Pornira, deci, cu top, t i alesera und loci' aprope de gropa, si se pusera la panda. Pandira o di, pandira doue, pandira mai multe si nu se intampla aimicu. Ears cand intr'una din Mile, cam dupa sfintituld sorelui, pe cand era de rand vitezuld nostru sa pandesca, esi balauruld diu grOpa 0 se Indrepta calve voinicii cari dormeaii pe langa Vitezului care priveghia, i se facu inima catii und purice, darn, imbarbatandu-se, se repedi, si unde se arunca, mare asupra balaurului cu sabia gela In mans, si se lupta cu densulil, pans ii veni bine, si hirst ! ii taie und capd, bust ! si-I tale unulii, si asa cate unuld, cite unuld, pana taie sese capete. Balauruld se svarcolea de durere si plesnea din coda, de to lua ilori de spaima ; vitezuld nostru Insa se lupta de mOrte si obosise ; era tovarasii sei dormeail dust. Pack' vedu eld ca tovarkii sei nu se destepta, puse tote puterile, se mai arunca o data asupra grozavului balauril tale si capuld ce-i mai ramasese. Atunci und singe negru lass din ea, flail spurcata, si curse, si curse, pins ce stinse si fool si tutu. Acura ce sa faca vitezuld nostru, ca sa nu gasesca foculd cand s'ord destepta tovarkii lui ; cad legatura le era ca sa om6re pe acela care va rasa sa se stings foculd. S'apuca mai intaid si scose limbile din capetele balaurului, le bag,s in sine si iute, cum putu, se sui intr'unit copaciii si se uita in tote partite, ca de va vedea unde-va vr'o Aare de lumina, sa se clued si sa corn nitelu foci', ca sa atile 0 elf" pe aid lord, ce se stinsese. Cats lute° parte si intr'alta si nu vedu nicairI lumina. Se uita °data cu mare bagare de soma si ;Uri intr'o deparclile, toed. mai 1s1 Mind, mai pi-I fnaltd,
tare nespusa o scbintee ce abia licaria. Atunci se dete josii si o porni inteacolo. Se duse, se duse, pand ce dete de o pddure, in care intalni -pe Murgild, si pe care ilii opri in loci', ca O. mai inta'rdie nOptea. Merle dupd aceea mai departe si dete peste MiadanOptea, si trebui sal o lege si pe densa ca sal nu dea peste Murgild. Ce sal faca, cum O. drega ca sal isbutesca ? 0 rugs sal -i ajute a lua unu copacid in spinare, care, dicea 61, ilu taiase de la radacind: o inveta elu sal se pus cu spatele sit pe cAnd eld totii cu spatele la copacIti de ceea-l-altd parte va trage cu mainile, ca sal -I pice in spinare, si is sal se ducal la treba lui. Miadd-nOpte, de mild si de rugAciunea ce-i fAcu, se puse cu spatele la copaciuld care 1-111 ardid vitezulii, si pe cAnd impingea, eld o legs de copaciii, cobzd, si porni inaintea, ca n'ayea vreme de perdutd. Nu facu multi tale si intalni pe porn& ; dart lui Porild nu prea ii da mesii a sta multi de vorbA, cfici, dicea &A se duce dupd Miada-nopte, pe care o luase in gong. Facu ce fAcu puse si pe densuld la bunt rAnduiald, ca si pe cei-l-alri doui, dar cu mai mare batae de capti. Apoi plea inainte si se duse pant ce ajunse la o pesterd mare, in care ddrise foculd. Aci dete peste alte nevoi. In pesters acolo traiau nisce (5meni uriasi carii avead numai eke und °chid in frunte. Ceru foci' de la densii, dar ei in loci]. de foci', puserd mina pe densuld legard. Dupa aceea asedard si und cazanii pe foci' cu apA si se gateau sal -lii ferbd ca manance. Dart tocmal cand era sal -ld arunce in cdIdare, und sgomotu se audi nu departe de pestera aceea ; toli esird, si Ward pe unit betrAnu de ai lord ca sal fact asta treba. Cum se vedu vitezuld nostru singurd numal cu unchiasuld, II puse gandd red. Unchiasuld fit deslegd ca sal -1i' bage in Ca- .zand ; dart voiniculd indatd puse !liana pe und taciune asvirli dreptti in ocbiuld betranului, flu orbi, si apoi Lard sal -1 dea -ragazil a dice nici care I II puse o piedeca facu vintd in cazanii. impinge, sa-ld §1-111 sa-ld §i-ld ei-M ei-1
Lua foculu dupa care venise, o apuca la sanatosa, si scap& cu fala curata. Ajungend la Vorila, 11 dete drumulii. Dupd aceea o tuli la fug& si fugi pins ce ajunse 1a Miacla-nopte, o deslega si pe (Musa,. si apoi se duse si la Murgila pe care flu trimise vaclA de treba. Cand ajunse la tovarasii sei, ei tad mai dormeati. Nu incepuse, vecli, 'Inca a se areta albulii clilei, atatti de lungs fu noptea, Voiniculti ti oprise cursulii, si asa avu timpti destulti sa colinde dupa foculti care ii trebuia. N'apuca sa ate foculti bine, si tovarasii sei desteptandu-se clisera : Dara lungs nopte fu asta, mei, vere. Lunga da, vericule, respunse *i se umfla din fele ca sa aprincla focull Ei se sculara, apol incepura a se 'ntinde si a cassea; dna. se cutremurara cand veclura namila de lighiona langa densii si unit' lacti de sange eatti pe colo. Sgaira ochii si cu mare mirare laggard de sena ca capetele balaurului lipsescu ; era vitezulii nu le spune nimicti din cele ce pafise, de tem& sa nu intre ura intre densii, si se intorserd cu top In orasti. Cand ajunsera in cetate, UFO lumea se veselea cu micil cu mare de uciderea balaurului, da lauds sfantului ea trecuse noptea aia Lunga, mai ajunsera odata era la clioa si ridica pird in cerului pe mantuitorulil Vitezulti nostru, care \recluse si elu lipsa capetelorti, nu se framanta de locil cu firea, fiindu ea se scia curatti la inima, si porni catre curtea imperatesca, ca sa vacla ce s'o alege cu capetele fara limbi ; cad elu intelesese ca aici trebue sa se jocevre-o dracie. Pasami-te, bucatarulii Imperatului, unu figanti negru si buzatti, se dusese d'a minune sa vacla ce mai ala, bala, pe la Recall ce stair de panda. Si daca dete peste densii dormindii .si peste dihania spurcata fara rasuflare, OA se arunea cu satArul. de la bucatarie si-i taie capetele. Apoi merse la imperatulii en capetele si i le arata, falindu-se ca elil a facutu isbanda. sail flindri-ca vitezulti. 'naltulii lore.
Fara imperatulti dna velu ca se Infatiseza bucatarulit curet cu isbanda, facu o masa mare, ca logodesca cu fie-sa, si pusese in gandti sa faca o nunta, unde sä theme pe top fmperati I. Tiganulti arata la tots lumea hainele sale pe care le urnplusese de sange, ca sä fie creclutti. Gand ajunse vitezulti nostru la palatti, imperatulft cu mesei voie luna sedea la masa ; era cioropina sea in capulti pe septe perne. Cum ajunse la imperatulti, fi Vise voiniculti Prea inallate imperate, mil auclitti ca ore -tine s'ard fi laudatti catre Maria Ta ca elu arit fi ucisti pe balaurti. Nu e adeveratil, Maria Ta, eti snafu care fame omoritti. Minp, mojicule, striga tiganuld inga mfatii. Si poruncea slujitoriloril dea afara. Imperatulii, care nu prea credea sa fie facutti figanulti asta voinicie, Vise : Cu ce pop dovedi Visele tale, volnicule? Pisele mele, respunse vitezulti, se potil dovedi prea bine; poruncip numal ca mai intaifi sa se caute data capetele balaurultiI, care sfaCt colea la iveld, aft si limbile SA caute, sa caute, Vise bahnita. Insa o cam bagase pe manta, dara ce prefacea ca nu -i pas& Atunci cautara, si la nici unulti din capete nu gasira limbs; era mesenii Inmarmurira, cad ce va sa Vica asta. Tiganulti, care o sfeclise de tote, si care se caia de ce n'a cautatu capetele in gura, mai nainte de a Le aduce la imperatulti, striga Dafi-lft afara ca e unit smintitu si nu scie ce vorbesce. Imperatultt insa Vise : Tu, voinicule, va sa Vica ne dal sä intelegemti ca acela_ a omoritti pe balaurti care va arata limbile. Fugi d'acolo, imperate, Vise liganulu care tremura ca varga si se 'ngalbenise ca cera, nu veVI ca caliculii asta este unt. desuchiatil, care a venitil aid sa ne amagesca? as -ld sa-id lord. Eli
20i Gine amagesce, respunse voiniculii lini;titil, sAlI is peclepsa. Elii incepu apoi a suite limbile din dna ;i a le areta la tot& -adunarea, ;i de Cate on arata cate o limbs, de atatea on cadea ;i cate o perna de sub liganti, pang ce, in cele din urma, caclu -0 elil de pe scaunti, atatti de tare se speriase dihania. Dupa aceea voiniculti nostru spuse tote cite a WW1, ;i cum a iambi de a finutti neptea atatil de multil timpti. Nu-i trebui imp6ratulti sA se gandesca multti ;i sa vaclA cA voiniculti care vorbia avea dreptate ; ;i cum. era de superat4 pe 4iganti pentru mi;elia ;i minciuna lui cea neru;inata, porunci, ;i numai de atu se aduse doui cal neinvelafi ;i duoi sad de nuci ; legs pe liganil de cOdele cailorti ;i sacii de nuci .;i le dete drumulti. El o War/ la NO prin smarcuri ; ;i unde cadea nuca, cadea vi bucafica, pans ce s'a prapaditil 0 liganti ;i. tail. In urmapregatindu-se lucruri le, dupa cate-va Pe facu nunt6 mare, ;i lug Rot-Annul:a nostru pe fata imperatului de sofie, -;i tinu veselie mare ;i nepomenitA mai multe s6ptemani, puindu-lti ;i in scaunulil imperatiei ; era fata lacramh ;i mullumi lui Dumnecleil ca a scapat'o de slutenia pamealului, de harapina spurcatA. Eramil ;i ell p'acolo ;i.dedeamil ajutorti la nunta, unde ca- Tamil apal cu ciurulti, era la sfar;itulti nunteI adusera unit' co;ii de prune uscate sA arunce in ale guri cascate. incalecaiii p'o ;ea, etc
Nadaljuj z branjem
