Prevod

Nekoč je daleč na severu, v Finnmarku, živel mož, ki je ujel velikega belega medveda; odpeljati ga je nameraval danskemu kralju. Tako je naneslo, da je na sveti večer prispel na Dovrefjell in tam stopil v hišo, kjer je živel mož po imenu Halvor. Prosil ga je, ali bi lahko prenočil pri njem skupaj s svojim belim medvedom.

„Bog nam pomagaj,“ je rekel gospodar, „zdaj pa res ne moremo nikogar vzeti pod streho, saj se vsak sveti večer sem nagnete toliko trolov, da se moramo izseliti in še sami ostanemo brez strehe nad glavo.“ „O, zaradi tega mi pa res lahko daste prenočišče,“ je rekel mož. „Moj medved lahko leži tule pod pečjo, jaz pa se bom že kam stisnil v kamrico.“ Tako dolgo je prosil, da je naposled dobil dovoljenje. Domači so se odpravili iz hiše, za trole pa so bile mize že pogrnjene in obložene z riževo kašo, v lugu namočeno ribo, klobasami in vsemi drugimi dobrotami, kakor za pravo imenitno gostijo.

Kmalu zatem so prišli troli. Nekateri so bili veliki in nekateri majhni, nekateri so imeli dolge repe in drugi so bili brez njih, nekateri pa so imeli dolge, dolge nosove. Jedli so in pili ter pokušali vse po vrsti. Tedaj pa je eden izmed malih trolov zagledal belega medveda, ki je ležal pod pečjo. Vzel je kos klobase, ga nataknil na vilice, stopil k medvedu in mu ga pomolil pod nos. „Muca, bi klobaso?“ je zavpil. Beli medved pa je planil pokonci, zarjovel in jih vse do zadnjega, velike in male, pregnal iz hiše.

Naslednje leto je bil Halvor na sveti večer popoldne v gozdu in je sekal drva za praznike, saj je spet pričakoval trole. Ko je ravno vihtel sekiro, je zaslišal klic iz gozda: „Halvor!

Halvor!“ „Da,“ je odgovoril Halvor. „Ali imaš še tisto svojo veliko mačko?“ „Da, doma leži pod pečjo,“ je rekel Halvor, „zdaj pa ima še sedem mladičev, ki so precej večji in bolj divji od nje.“ — „Potem pa nikoli več ne pridemo k tebi,“ je zavpil trol iz gozda. In od tistega dne troli pri Halvorju na Dovru niso več jedli božične kaše.