Prevod

Nekoč je živel vdovec, ki je imel s prvo ženo sina in hčer. Oba sta bila dobra otroka in sta se iz srca imela rada. Čez nekaj časa se je mož spet oženil; vzel je vdovo, ki je imela s prvim možem hčer. Ta je bila grda in hudobna, prav taka pa je bila tudi njena mati. Odkar je nova žena prišla v hišo, moževa otroka nista imela miru v nobenem kotu in kotičku, zato je fant sklenil, da bo najbolje, če gre po svetu in si skuša sam služiti kruh. Ko je nekaj časa hodil, je prišel na kraljevi dvor, kjer je dobil delo pri hlevskem mojstru. Bil je marljiv in spreten, zato so bili konji, za katere je skrbel, tako rejeni in gladki, da so se kar svetili.

Sestri, ki je ostala doma, pa se je godilo huje kot slabo: mačeha in njena hči sta ji bili venomer za petami, jo zmerjali in se znašali nad njo, tako da ni imela niti ure miru. Opravljati je morala vsa najtežja dela, od jutra do večera je poslušala hude besede, hrane pa je dobivala prav malo.

Nekega dne sta jo poslali k potoku po vodo. Tedaj se je iznad gladine prikazala grda, ostudna glava. »Umij me!« je rekla glava. »Da, rada te bom umila,« je odgovorila moževa hči in začela drgniti in umivati ostudni obraz;

vendar se ji je delo zdelo prav odurno. Ko je opravila, se je iz vode prikazala druga glava, še ostudnejša od prve. »Skrtači me!« je rekla glava. »Da, rada te bom skrtačila!« je odgovorilo dekle in se lotilo razmršenih šopov las, a lahko si mislite, da to ni bilo nič kaj prijetno delo. Ko je končala, se je iz vode prikazala še grša in ostudnejša glava. »Poljubi me!« je rekla glava. »Da, poljubila te bom,« je rekla moževa hči in to tudi storila, čeprav se ji je zdelo, da v življenju še ni opravila nič hujšega. Nato so se glave začele pogovarjati med seboj in se spraševati, kaj naj storijo za dekle, ki je tako dobrosrčno.

»Naj postane najlepše dekle na svetu in naj bo njena polt svetla kakor beli dan,« je rekla prva glava. »Naj se ji iz las usipa zlato, kadar se počeše,« je rekla druga. »Naj ji iz ust pada zlato, kadar spregovori,« je rekla tretja glava. Ko se je moževa hči vrnila domov, lepa in svetla kakor dan, sta bili mačeha in njena hči še bolj besni, še huje pa je bilo, ko je spregovorila in sta videli, da ji iz ust padajo zlatniki. Mačeho je popadla tolikšna jeza, da je moževo hčer nagnala v svinjak; tam naj bo s svojo zlato šaro, v hišo pa ne sme stopiti niti z nogo.

Ni minilo dolgo, ko je mati tudi svojo hčer poslala k potoku po vodo. Ko je dekle prišlo tja z vedroma, se je iz vode prikazala prva glava. »Umij me!« je rekla. »Naj te vrag umije!« je odgovorila mačehina hči.

Nato se je prikazala druga. »Skrtači me!« je rekla glava. »Naj te vrag skrtači!« je rekla mačehina hči. Glava je potonila in prikazala se je tretja. »Poljubi me!« je rekla glava. »Naj te vrag poljubi, ti gobec gobasti!« je reklo dekle. Potem so se glave spet pogovorile med seboj in se vprašale, kaj naj storijo z dekletom, ki je tako zlobno. Sklenile so, da bo dobila štiri vatle dolg nos, tri vatle dolg gobec in borov grm sredi temena, iz ust pa se ji bo usipal pepel, kadar bo govorila.

Ko je z vedroma vode prišla do hišnih vrat, je zaklicala materi: »Odpri!« »Sama si odpri, hčerka moja!« je rekla mati. »Zaradi nosu ne dosežem vrat,« je odgovorila hči. Ko je mati prišla ven in jo zagledala, si lahko mislite, kako ji je bilo pri srcu ter kako je kričala in se razburjala; toda nos in gobec se ji zato nista nič zmanjšala.

Brat moževe hčere, ki je služil na kraljevem dvoru, je naslikal sestrin portret in ga vzel s seboj. Vsako jutro in vsak večer je klečal pred njim in molil k Bogu za sestro, tako zelo jo je imel rad. Drugi hlevski fantje so to slišali, zato so pokukali skozi ključavnico v njegovo kamrico in videli, da tam kleči pred sliko.

Raznesli so govorico, da fant vsako jutro in vsak večer kleči pred malikovano podobo in jo moli. Nazadnje so šli do samega kralja in ga prosili, naj pogleda skozi ključavnico v fantovo sobo, pa bo videl na lastne oči. Kralj jim ni hotel verjeti, a naposled so ga le pregovorili, da se je po prstih prikradel do vrat in pokukal skoznje. In res je videl fanta klečati s sklenjenimi rokami, na steni pa je visela slika.

»Odpri!« je zavpil kralj, toda fant ga ni slišal. Kralj je zaklical še drugič, a fant je molil tako zavzeto, da ga še vedno ni slišal. »Odpri, ti pravim!« je kralj spet zavpil. »Jaz sem, noter hočem!« Tedaj je fant planil k vratom in jih odklenil, v naglici pa je pozabil skriti sliko. Ko je kralj vstopil in jo zagledal, je obstal kakor prikovan in se ni mogel ganiti z mesta, tako lepa se mu je zdela podoba. »Tako lepe ženske ni nikjer na svetu,« je rekel kralj. Fant pa mu je povedal, da je naslikal svojo sestro, in če že ni lepša od slike, zagotovo ni nič grša. »Če je res tako lepa, jo hočem za kraljico,« je rekel kralj in fantu ukazal, naj se nemudoma odpravi domov ponjo in naj se nikar ne mudi na poti. Fant je obljubil, da bo hitel, kolikor bo mogel, in se odpravil s kraljevega dvora.

Ko je brat prišel domov po sestro, sta hoteli z njima tudi mačeha in njena hči. Tako so se odpravili vsi skupaj, moževa hči pa je vzela s seboj skrinjico, v kateri je hranila zlato, in psička, ki mu je bilo ime Lille Kaværn;

to dvoje je bilo vse, kar je podedovala po materi. Ko so nekaj časa potovali, so morali čez jezero. Brat je sedel zadaj za krmilo, mati in polsestri pa spredaj v čoln, in tako so dolgo pluli.

Čez čas so zagledali breg. »Tam, kjer vidite belo obalo, bomo pristali,« je rekel brat in pokazal čez jezero. »Kaj pravi moj brat?« je vprašala moževa hči.

»Pravi, da vrzi skrinjico v vodo,« je odgovorila mačeha. »Če moj brat tako pravi, bom pač morala storiti tako,« je rekla moževa hči in vrgla skrinjico v jezero.

Ko so spet nekaj časa pluli, je brat znova pokazal čez jezero. »Tam vidite grad, kamor smo namenjeni,« je rekel. »Kaj pravi moj brat?« je vprašala moževa hči.

»Zdaj pravi, da vrzi psa v jezero,« je odgovorila mačeha. Moževa hči je jokala in žalovala, saj ji je bil Lille Kaværn ljubši od vsega na svetu, a nazadnje ga je le vrgla čez krov.

»Če moj brat tako pravi, moram to storiti, a Bog ve, kako nerada te vržem v vodo, Lille Kaværn!« je rekla. Potem so prepluli še lep kos poti. »Tam vidiš kralja, ki ti prihaja naproti,« je rekel brat in pokazal proti obali.

»Kaj pravi moj brat?« je spet vprašala njegova sestra. »Zdaj pravi, da se brž vrzi še sama v vodo,« je odgovorila mačeha. Dekle je tarnalo in jokalo, a ker je njen brat tako rekel, je menila, da mora ubogati, in skočila je v jezero.

Ko so prišli na kraljevi dvor in je kralj zagledal ostudno nevesto s štiri vatle dolgim nosom, tri vatle dolgim gobcem in grmom sredi temena, se je na smrt prestrašil. Toda vse za svatbo je bilo že pripravljeno, pivo zvarjeno in kruh pečen, svatje pa so sedeli in čakali, zato jo je moral kralj vzeti takšno, kakršna je bila. Bil pa je jezen, česar mu nihče ne more zameriti, in zato je dal fanta vreči v kačjo jamo.

Prvi četrtkov večer zatem je v kuhinjo na kraljevem dvoru prišla prelepa mladenka in kuhinjsko deklo, ki je tam spala, prav lepo prosila, naj ji posodi krtačo. Dobila jo je in si začela krtačiti lase, da se je iz njih usipalo zlato. Z njo je prišel majhen pes in temu je rekla: »Pojdi ven, Lille Kaværn, in poglej, ali se bo kmalu zdanilo!« To mu je rekla trikrat, in ko je psa tretjič poslala ven, se je že začelo svitati. Tedaj je morala oditi, ob odhodu pa je rekla:

»Fej te bodi, grda grmovnata nevesta! Ti boš ležala v kraljevem objemu, jaz pa v produ in pesku, moj brat pa v kačji jami, brez solza. Še dvakrat pridem, potem pa nikoli več.« Zjutraj je kuhinjska dekla povedala, kaj je videla in slišala, in kralj je sklenil, da bo naslednji četrtkov večer sam bedel v kuhinji in se prepričal, ali je res. Ko se je komaj začelo mračiti, je že prišel v kuhinjo k dekli.

A čeprav si je mel oči in se trudil ostati buden, ni nič pomagalo, kajti grmovnata nevesta je popevala in pela, da so se mu oči kar zapirale. Ko je prišla prelepa mladenka, je spal in smrčal. Kakor prejšnjič si je izposodila krtačo in si skrtačila lase, da se je iz njih usipalo zlato, nato je trikrat poslala psa ven, in ko se je zdanilo, je odšla.

Ob odhodu je izrekla iste besede kot prejšnjič. »Še enkrat pridem, potem pa nikoli več,« je rekla nazadnje. Tretji četrtkov večer je hotel kralj spet bedeti. Postavil je dva moža, da sta ga držala vsak pod eno roko; stresati in cukati sta ga morala, kadar bi začel toniti v spanec, druga dva moža pa je postavil za stražo h grmovnati nevesti. Toda ko se je večer prevesil v noč, je grmovnata nevesta spet začela popevati in peti, da so se kralju začele zapirati oči in mu je glava omahnila na stran. Tedaj je prišla prelepa mladenka, dobila krtačo in si skrtačila lase, da se je iz njih usipalo zlato;

potem je poslala malega Kavern ven pogledat, ali se bo kmalu zdanilo, in to je storila trikrat. Tretjič se je že začelo svitati in tedaj je rekla:

»Fej te bodi, grda grmovnata nevesta! Ti boš ležala v kraljevem objemu, jaz pa v produ in pesku, moj brat pa v kačji jami, brez solza. Zdaj ne pridem nikoli več,« je rekla in hotela oditi. Toda moža, ki sta držala kralja pod pazduhama, sta mu pograbila roke in mu stisnila nož v pest, tako da jo je urezal v mezinec in ji je pritekla kri ter jo prebudila iz uroka. Tedaj je bila prava nevesta rešena in kralj se je prebudil. Povedala mu je, kako se je vse zgodilo in kako sta jo mačeha in njena hči prevarali. Takoj so njenega brata potegnili iz kačje jame — kače mu niso storile niti najmanjše škode — namesto njega pa vanjo vrgli mačeho in njeno hčer. Nihče pa ne more povedati, kako srečen je bil kralj, ko se je znebil grde grmovnate neveste in dobil nazaj kraljico, ki je bila lepa in svetla kakor sam dan. Zdaj so pripravili pravo svatbo, o kateri se je slišalo in govorilo po sedmih kraljestvih. Kralj in njegova nevesta sta se odpeljala v cerkev, v kočiji pa je sedel tudi mali Kavern.

Ko je bilo poroke konec, so se odpeljali domov, potem pa nisem bil več z njimi.