Prevod
(Carlosu Toribiu Robinetu.) Na začetku promenade Alameda de Acho, na strani ulice za kapelo San Lorenzo, zgrajeno leta 1834, stoji hiša razpadajočega videza, ki je bila okoli leta 1788 prizorišče ne kakšne tistih zgodbic o nakitu in slinčkih, temveč drame, ki jo je izročilo z vsemi strašnimi podrobnostmi ohranilo do naših dni.
I Dvajset nadvse čednih pomladi; polt tiste očarljive žametne zagorelosti, ki je ženskam iz Lime prinesla tolikšen sloves, preden se je razpasla prekleta moda mazanja obraza z raznimi zvarki in brezglavega nanašanja riževega pudra z vonjem po vrtnicah, kakor bi zidar ometaval zid; oči, črnejše od noči, polne spletk, zastrte s kodrastimi trepalnicami; zapeljiva usta kakor sladkorček z beljakovo glazuro; postava, graciozna, da ji ni bilo para, in nožica, ki je bližnjega mikala, da bi jo poljubil: takšna je bila v letu Gospodovem 1776 Benedicta Salazar.
Ko sta ji starša umrla, je ostala brez strehe nad glavo in brez dote, pod okriljem tete, ki je bila, kakor bi rekel Quevedo, napol čarovnica, napol zvodnica, in bolj renčava od mastifa, ki preži na mesne odpadke. Ta si je vtepla v glavo, da bo nečakinjo omožila z enim svojih botrskih sorodnikov, Špancem, ki ga je že na miljo daleč po nekakšnem zadahu izdajalo, da je sin Katalonije, poleg tega pa je imel žuljave roke in brado, ki je rasla hitreje od državnega dolga. Benedicta je snubca gledala z enakim odporom kakor brenčečega komarja; ker pa mu ni upala dati košarice, velike kakor buča, se je zatekla k obrabljeni zvijači: postala je silno pobožna, si omislila duhovnega očeta in razglasila, da hrepeni po redovniškem, ne po zakonskem življenju.
Katalonec, ki je opazoval dekletovo zmrdovanje, je mrmral: dekle z mnogimi snubci, ki z nobenim ne greš v zakon; če se hraniš za kralja, so v kartah kar štirje.
Iz tega so izvirali prepiri med teto in nečakinjo. Starka jo je zmerjala s svetohlinko in požiralko hostij, dekle pa je zajokalo kakor božja nedolžnica, kar je tisto furijo še bolj razkačilo, da je kričala nanjo: — Hinavka! Mene ne boš ukanila s svojim deviškim sprenevedanjem. Kaj naj pomeni to cmerjenje? Takšna si kot pes Juana Molleje, ki cvili, še preden ga zadene palica. Torej v samostan? Kdor te ne pozna, naj te kar kupi, vreča ščurkov! Človek bi rekel, da še krožnika ne bi razbila, pa si zmožna izpraskati oči rablju Granu de Oru. Menda ja poznam grozdje iz lastnega vinograda! Torej ti brade smrdijo? Poglejte si to finjako iz Jurquillosa, ki je kosti umivala, preden jih je cvrla! Boš že videla vraga, ko mi pod nohte pride tisti golobradec, ki ti je zmešal glavo! Poglejte, poglejte mucko Mari-Ramos, ki se ji miši gnusijo, črve pa golta! Prekleto polovičarsko dekle!
Ker so bili taki prepiri vsakdanji kruh, so sosedova dekleta, nevoščljiva Benedictine lepote, začela dekle klicati Mucka Mari-Ramos; in kmalu so ji po vsej župniji fantalini in drugi preklasti smrkavci, ki so jo srečevali, ko se je vračala od velike maše, govorili:
— Kako krotko in lepo koraka Mucka Mari-Ramos! Po pravici povedano pa se teta v svojih slutnjah ni motila. Neki gizdalin, don Aquilino de Leuro, je bil tisti, ki je nečakinji mešal glavo; in bodisi da mu je presedlo, da se je moral zaradi vsake malenkosti nenehno skrivati, bodisi da je njegova ljubezen dosegla tolikšno silo, da je poteptala vsakršno spodobnost in poslala k vragu vse skupaj, neke noči se je zgodilo ... kar se je moralo zgoditi. Mucka Mari-Ramos je pobegnila čez strehe, zaljubljena in v družbi živahnega mačka, ki je dišal po mošusu in imel mehke roke.
II Dajmo času čas in se ne izgubljajmo v ovinkarjenju in besedičenju. Hočem reči, najdražji bralec, da si lahko, medtem ko ljubimca do dna izpijeta medeni mesec, da bi naredila prostor pelinovemu, privoščimo običajni zgodovinski odstavek.
Njegova preodličnost don Teodoro de Croix, vitez de Croix, komtur nadvse uglednega nemškega viteškega reda v Nemčiji, stotnik valonske garde in generalpodpolkovnik kraljevih vojsk, je prispel v Limo 6. aprila 1784.
Dolga leta je služil v Mehiki pod poveljstvom svojega strica, podkralja markiza de Croixa, in ko se je vrnil v Španijo, ga je Karel III. imenoval za svojega namestnika v teh perujskih kraljestvih. »Njegova preodličnost,« pravi neki kronist, »je bil mož izrednih kreposti in se je posebno odlikoval po dobrodelnosti; večkrat je ostal s svečo v roki, ker je srebrni svečnik podaril revežem, kadar ni imel pri roki denarja, da bi jim pomagal; pogosto je prejemal zakramente in bil pravi kristjan.«
Uprava viteza de Croixa, ki so mu pravili Flamenec, je deželi prinesla veliko koristi. Podkraljestvo je bilo razdeljeno na sedem intendanc, te pa na okrožja oziroma poddelegacije. Ustanovili so kraljevo sodišče v Cuzcu in rudarsko sodišče, znova poselili dolini Víctor in Acobamba, zgledni škof Chávez de la Rosa pa je v Arequipi ustanovil slovito sirotišnico, iz katere je pozneje izšlo nemalo znamenitih mož republike.
Takrat je v Callao priplula prva ladja Filipinske družbe, naslovljena na grofa de San Isidra; in da bi pokazali, kako silno se je trgovina razmahnila v petih letih Croixove vladavine, bo dovolj povedati, da je uvoz narasel na dvainštirideset milijonov pesov, izvoz pa na šestintrideset.
Državni prihodki so znašali nekaj več kot štiri milijone in pol, izdatki pa te vsote niso presegli; tako se je pri nas prvič in edinkrat zgodil čudež uravnoteženega proračuna. Res pa je podkralj to dosegel z varčevanjem: zmanjšal je število uradnikov, oklestil plače, razpustil bataljona Soria in Extremadura ter svojo stražo skrčil na tretjino moštva, ki so ga vzdrževali njegovi predhodniki vse od Amata.
Spor med markizom de Laro, intendantom v Huamangi, in gospodom Lópezom Sánchezom, škofom tamkajšnje škofije, je bil največje pohujšanje tistega časa. Njegova prevzvišenost se je otresel duhovniške krotkosti in dal svojemu žolču takšno duška, da je oklofutal kraljevega pisarja, ki mu je vročal odredbo. Postopek se je po razsodbi Sveta za Indije končal v sramoto razjarjenega prelata.
Lorente v svoji Zgodovini pripoveduje o dogodku, ki nekoliko spominja na proces proti lažnemu nunciju na Portugalskem. »Neki revni Galicijec,« pravi, »ki je prišel kot vojak in se pozneje preživljal z malo donosnima poklicema kramarja in posrednika pri prodaji pohištva, obremenjen z družino, pomanjkanjem in leti, se je spomnil, da je nezakonski sin brata kardinala patriarha, predsednika Kastiljskega sveta. Da bi izkoristil neumnost bogatašev, se je pretvarjal, da prejema pisma kralja in drugih visokih osebnosti, odgovore nanje pa je dajal pisati nekemu redovniku reda usmiljenja. Prevara ne bi mogla biti bolj prostaška, a je kljub temu z njo ukanil več ljudi. Ko so sleparijo odkrili in mu zagrozili z mučenjem, je moral vse priznati. Njegovo burko so šteli za zločin proti državi, zaradi olajševalnih okoliščin pa je bil obsojen na deset let kazenske ječe; njegovega pajdaša, redovnika, so pod uradnim spremstvom poslali v Španijo.«
Učeni don Hipólito Unanue, ki je pod psevdonimom Aristeo pisal eruditske članke v znamenitem časopisu Mercurio peruano; zgovorni mercedarij brat Cipriano Jerónimo Calatayud, ki je svoje prispevke v istem časopisu podpisoval z imenom Sofronio; izvrstni zdravnik Dávalos, ki ga je tako poveličevala univerza v Montpellieru; duhovnik Rodríguez de Mendoza, zaradi obsežnega znanja imenovan perujski Bacon, ki je bil trideset let rektor zavoda San Carlos; andaluzijski pesnik Terralla y Landa in drugi nič manj ugledni možje so sestavljali družabni krog njegove preodličnosti. Ta pa je kljub svoji razgledanosti in ugledu tako omikane druščine izdal stroge ukaze, da bi preprečil vnos del enciklopedistov v deželo.
Ta podkralj, tako navdušen nad jedkim in razuzdanim pesnikom ugank, ni mogel prenesti, da mu je avguštinski redovnik brat Juan Alcedo osebno prinesel rokopis in mu priporočil, naj ga prebere. Šlo je za satiro v povprečnih verzih o ravnanju Špancev v Ameriki. Njegova preodličnost je takšno predrznost označil za žalitev svoje osebe in ubogi Apolonov sin je bil izgnan v matično deželo, v svarilo opravljivim menihom in razvodenelim pesnikom.
Vitez de Croix se je 7. aprila 1790 vkrcal na ladjo za Španijo, leta 1791 pa je kmalu po vrnitvi v domovino umrl v Madridu. III Imate jajca? — Ponje pojdi na drugi vogal.
(Ljudsko.) No, gospodje, zdaj ko sem napisal pregled upravne zgodovine tega vladarja, ne bom pustil v črnilniku še izvora igre, ki jo poznajo vsi limski dečki, saj je povezana z njegovo preodličnostjo. Ničesar ne bom dodajal iz svoje malhe, kajti tovariš iz La Broma [3], ki mi je povedal zgodbo, ki jo boste zdaj prebrali, je resnicoljuben mož.
[Opomba 3: La Broma je bil humoristični časopis, ki je leta 1878 izhajal v Limi.] Njegova preodličnost don Teodoro de Croix je imel namreč navado vsak dan zajtrkovati štiri sveža, mehko kuhana jajca; in pri tem je bil tako izbirčen, da je moral njegov majordom Julián de Córdova y Soriano vsako jutro sam izbrati in kupiti jajca.
A če je bil podkralj izbirčen, je bil majordom tako nadležen in skopuški, da se je s trgovci v špecerijah pogajal za vsak drobiž; obenem pa je hotel izbrati največja in najtežja jajca. Za preizkus je nosil s seboj obroček, poleg tega pa je jajca polagal še na tehtnico. Če je jajce zdrsnilo skozi obroček ali tehtalo za drobec manj od drugega, ga je pustil.
Trgovcem na vogalih Arzobispo, Palacio, Mantas in Judíos je tako presedel, da so, ko so se nekoč zbrali v mestni hiši, da bi izvolili nadzornika tehtnic, napeljali pogovor na majordoma don Juliána de Córdova y Soriana in sklenili, da mu jajc ne bodo več prodajali.
Dan po tem dogovoru se je don Julián prikazal v eni od špecerij in pomočnik mu je rekel: — Nimamo jajc, gospod don Julián. Blagovolite ponje na drugi vogal.
Majordom je na vseh štirih vogalih dobil enak odgovor in je moral po nakupih dlje. Kmalu so imeli dlakocepskega don Juliána vrh glave vsi špeceristi v osmih ulicah naokrog trga in so sprejeli enak sklep kakor njihovi štirje tovariši.
Seveda se je našel kdo, ki je podkralju povedal, koliko tekanja in težav ima njegov majordom, da pride do svežih jajc, in nekega dne, ko je bil njegova preodličnost dobre volje, mu je rekel:
— Julián, kje si danes kupil jajca? — Na vogalu San Andrés. — No, jutri boš šel ponje na drugi vogal. — Prav gotovo, gospod, in prišel bo dan, ko jih bom moral iskati v Jetafeju.
Ko sem povedal, od kod izvira otroška igra z jajci, se mi zdi, da lahko podkralja pustim pri miru in nadaljujem z izročilom. IV Pregovor pravi, da se mula in potrpežljivost izčrpata, če ju preveč priganjaš, in enako velja, po našem mnenju, za ljubezen. Benedicta in Aquilino sta tako hitela, da je naveličani ljubimec pol leta po pobegu izginil po francosko, se pravi brez slovesa, pustil sir mišim v pojedino in svojo cenjeno osebo odnesel v Cerro de Pasco, tedaj cvetoče rudarsko središče. Benedicta je dneve in tedne čakala, da se vrne dim, oziroma, kar je isto, nehvaležnež, ki jo je pustil brez vsega; naposled se je sprijaznila s svojo nesrečo in sklenila, da se ne bo vrnila k teti, temveč si bo najela stanovanje v medetaži na ulici Alameda.
V novem bivališču je naša mucka živela nadvse skrivnostno. Zapirala se je vase in se izogibala stikom s sosesko. Ob nedeljah je šla k zgodnji maši, nakupila živež za ves teden in potem ni več stopila na ulico do četrtkovega večera, ko je oddala opravljeno delo in prevzela novo. Benedicta je šivala za markizo de Sotoflorido za plačilo osmih pesov na teden.
Toda naj je Benedicta živela še tako odmaknjeno in si ob odhodu še tako skrivala obraz v gubah ogrinjala, se nekemu sosedu iz sobe z zamreženim oknom ta zakrita lepotica očitno ni zdela vreča slame; navadil se je, da ji je, kadarkoli jo je zagledal, naravnost izstrelil nekaj ljubezenskih dovtipov, pomešanih z vzdihi, ki bi spravili iz tira celo kip iz trdega granita.
Nekatera imena se zdijo kakor posmeh, in takšno je bilo ime soseda Fortunata, ki bi ga, kar zadeva osvajanje žensk, prav lahko imeli za najbolj nesrečnega med smrtniki. Poželel si je vsako dekle iz župnije San Lázaro, one pa so se zanj menile toliko kakor za petelina iz Kristusovega pasijona, ki bi moral biti, pripravljen z rahlim rižem, papriko ají mirasol in koriandrom, jed, da bi si človek obliznil prste.
Ta mož — ne petelin iz pasijona, temveč Fortunato — je bil to, čemur pravimo ubog hudič, z dokaj čednimi zalizci in dobrega rodu, saj je veljal za nezakonskega sina grofa de Pozosdulcesa. Služboval je kot prepisovalec v glavnem vladnem pisarskem uradu, kjer je mesto glavnega pisarja tedaj zasedal markiz de Salinas. Ta je našemu mladeniču plačeval dvajset durov na mesec, mu za božič dajal spodoben praznični dodatek in zamižal na eno oko, kadar je fantič poskrbel za tisto, čemur se v birokratskem jeziku pravi zakoniti postranski zaslužek.
Treba je povedati, da se Benedicta nikoli ni zmenila za sosedovo prilizovanje, ga niti skrivaj ni pogledala in še ustnic ni razprla, da bi mu vzela upanje z besedami: »Oprostite, brat, in potrkajte na druga vrata, kajti pri teh romarjem ne dajemo prenočišča.«
Neke noči pa je mladenka, ko se je vračala po oddaji šivanja, našla Fortunata pod hišnim podbojem, in preden ji je utegnil natrositi kakšno svojih običajnih laskavosti, mu je s sladkim, srebrno zvenečim glasom, kakor bi deževali biseri, ki je zaljubljenemu mladeniču moral zveneti kot nebeška glasba, rekla:
— Dober večer, sosed. Pisarček, ki je bil navihan fant in ljubitelj dovtipov, si je zamrmral v ovratnik: — Končno je ta ženska spustila zastavo in se hoče pogajati. Očitno imam za ženske veliko privlačnosti in šarma, in kateri pomežiknem z levim očesom, tistim na srčni strani, tej ne preostane drugega, kakor da se preda.
Vsem prevzetnost ukrotim, z menoj ne Sagunt ne Numancija ne zdržita ... In z nekoliko bahaškim, osvajalskim videzom je brez nadaljnjega ovinkarjenja sledil šivilji do vrat v medetaži. Ključ se je upiral in mladenič kot pravi kavalir ni mogel dovoliti, da bi si dekle odrgnilo roko. Hvaležnost za tako velikansko uslugo je zahtevala, da je Benedicta, napol zardela, napol zadovoljna, zamrmrala: — Kar naprej, čeprav stanovanje ni vredno takšnega gosta.
Domnevamo, da se je zgodilo to ali kaj podobnega in da si Fortunato ni pustil dvakrat reči, da sme stopiti v nebesa, saj je za vsakega zaljubljenca zaseben pomenek z dekletom, sladkim kakor mandljevo jedrce, prav to. Bil je strasten in zgovoren:
Ljubezenske besede so biseri na ogrlici: ko zdrsne prvi, za njim zdrsnejo vsi drugi. Ona je s pretrganimi besedicami in spogledljivostjo dala vedeti, da njeno srce ni iz opeke in malte; ker pa so moški tako prebrisani in zvijačni, je treba zavlačevati in si pridobiti zaupanje, preden se človek spusti v igro, pri kateri se skoraj vse karte nazadnje obrnejo proti njemu. Prisegal ji je pri celem križevem potu, ne le da jo bo večno ljubil, temveč tudi vse druge prazne marnje, ki jih je ob takšnih priložnostih navada prisegati; da bi proslavil dogodivščino, pa je dodal, da ima v svoji sobi dve steklenici izvrstnega muškata, ki je prispel kot darilo za njegovo preodličnost podkralja. In hitro kakor raketa je stekel dol ter se vrnil z omenjenima steklenicama.
Fortunato ni dvomil niti za trohico, da je zmaga njegova. Družina, ki je stanovala v prvem nadstropju, je bila na deželi, zato se ni bilo bati niti izgovora, da bi povzročila pohujšanje. Adam in Eva v raju nista bila nič bolj sama, ko sta se dogovorila za tisto potegavščino, katere posledice potomstvo nič krivo in nič dolžno še vedno plačuje, in stoletja prihajajo in odhajajo, dolg pa nikakor ni poravnan. Poleg tega je ljubimec računal na pomoč muškata, in kakor pravi pregovor, je Bog iz manj ustvaril Cañeteja in ga z enim udarcem razbil.
Pravkar je praznil drugi kozarec in v njem iskal pogum za odločilni napad, ko je ura na mostu začela biti deset, Benedicta pa je silno vznemirjena in prestrašena vzkliknila:
— Moj Bog! Pogubljena sva! Pojdite v to drugo sobo in, karkoli se zgodi, niti besede in nikar ne skušajte priti ven, dokler ne pridem po vas.
Fortunato se ni odlikoval po pogumu in bi jo najraje podurhal; a ko je zaslišal korake na dvorišču, se mu je naježila koža in s pokorščino otroka se je pustil zapreti v sosednjo sobo.
V Odprimo kratek oklepaj, da povemo, kaj se je zgodilo nekaj ur prej. Ob sedmih zvečer je Benedicta na vogalu Palacio srečala Aquilina. Namesto da bi mu očitala njegovo ravnanje, ga je ljubeznivo ogovorila, in zavoljo jedrnatosti povejmo le, da je, ker tam, kjer je nekoč gorelo, vedno ostane pepel, ljubimec zaprosil za zmenek ob desetih zvečer in ga tudi dobil.
Benedicta je vedela, da jo je nehvaležnež zapustil, da bi se poročil s hčerjo bogatega rudarskega podjetnika; in odtlej je pri Bogu in svoji duši prisegala, da bo živela za maščevanje. Ko je tistega večera srečala Aquilina in mu obljubila zmenek, je njena bujna domišljija bliskovito zasnovala načrt. Potrebovala je pajdaša, spomnila se je pisarčka in v tem tiči skrivnost njenega nenadnega spogledovanja s Fortunatom.
Zdaj pa se vrnimo v medetažo. VI Med pobotanima ljubimcema ni bilo ne pritožb ne očitkov, temveč le ljubezenske besede. Niti besede o preteklosti, ničesar o nezvestobi mladeniča, ki jo je spet varal, ji zamolčal, da ni več svoboden, in ji obljubljal, da je ne bo nikoli več zapustil. Benedicta se je pretvarjala, da mu verjame, in ga opijala z ljubkovanjem, da bi si tem zanesljiveje zagotovila maščevanje.
Medtem je muškat opravljal strašno nalogo. Benedicta je v kozarec svojega zapeljivca nasula uspavalo. Tu velja pregovor: večerja je več ljudi pomorila, kot jih je Avicenna ozdravil.
Ko je Leuro podlegel uspavalu, ga je mladenka s trdnimi vezmi privezala na stebre svoje postelje, vzela bodalo in celo uro hladnokrvno čakala, da bo moč mamila začela popuščati.
Ob polnoči je robec namočila v kis, z njim obrisala čelo omamljenega moža in tedaj se je začela grozljiva tragedija. Benedicta je bila hkrati sodišče in rabelj.
Aquilinu je vrgla v obraz nizkotnost njegovega ravnanja, zavrnila njegove izgovore in mu nato rekla: — Obsojen si! Eno minuto imaš, da pomisliš na Boga.
In z mirno roko je zasadila jeklo v srce moškega, ki ga je tako zelo ljubila ... Ubogi prepisovalec je trepetal kakor list na drevesu. Skozi luknjo v vratih je vse slišal in videl.
Ko se je Benedicta maščevala, je obrnila ključ in ga izpustila iz zapora. — Če si želiš moje ljubezni, — mu je rekla — postani najprej moj pajdaš. Nagrado dobiš, ko to truplo izgine od tod. Ulica je prazna, noč temna, reka teče pred hišo ... Pridi in mi pomagaj.
In da bi premagala vsakršno omahovanje v duši prestrašenega mladeniča, je ta ženska, demonska duša v angelski podobi, skočila kakor panter, ki se vrže na plen, in Fortunatu na ustnice pritisnila ognjen poljub.
Očaranost je bila popolna. Ta poljub je v mladeničevo kri in vest zanesel okužbo zločina. Če se še danes, ob plinskih svetilkah in povečanem številu policistov, po osmi uri zvečer po promenadi Alameda de Acho upajo potikati le pogumneži, naj si bralec predstavlja, kakšen je bil ta kraj v prejšnjem stoletju, ko so razsvetljavo osrednjih mestnih ulic uvedli šele leta 1776.
Tema tiste noči je bila strašna. Zdelo se je, kot bi narava prevzela svoj delež sokrivde pri zločinu. Hišna vratca so se priprla in skoznje je previdno stopil Fortunato, ki je na rami nosil Aquilinovo truplo, zašito v odejo. Benedicta mu je sledila in medtem ko mu je z eno roko pomagala podpirati breme, je z drugo, oboroženo z iglo in debelim sukancem, šivala odejo na mladeničev suknjič. Njegova tesnoba in tema sta ji pomagali pri novem zločinu.
Živi senci sta prišli do rečnega parapeta. Fortunato se je z mrtvaškim bremenom na ramenih povzpel po odseku zidu iz nežgane opeke in se nagnil, da bi odvrgel truplo.
Groza! ... Mrtvec je v padcu potegnil živega za seboj. Tri dni pozneje so ribiči na obalah Bocanegre našli truplo nesrečnega Fortunata. Njegov oče, grof de Pozosdulces, in njegov predstojnik, markiz de Salinas, sta sumila, da je mladenič postal žrtev kakšnega sovražnika, zato sta dala prijeti nekega človeka, na katerega je padel bogve kakšen sum, da je pokojniku želel slabo.
Meseci so minevali, postopek se je vlekel po polžje, ubogi hudič se je znašel v blodnjaku obtožb, tožilec je videl najjasnejše dokaze tam, kjer so vsi drugi videli le zmedo, sodnik pa je pri izreku kazni omahoval med vislicami in ječo.
Toda Previdnost, ki bedi nad nedolžnimi, ima skrivnostna sredstva, da razsvetli zločin. Benedicta, umirajoča in razjedena od kesanja, je vse razkrila duhovniku in ga prosila, naj zaradi rešitve zaprtega človeka njeno izpoved javno objavi; in tako je mračna pripoved o Mucki Mari-Ramos v obliki sodnega spisa prišla pod naše kronistično pero.
Izvirnik
CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL TRIGÉSIMO CUARTO VIRREY DEL PERÚ
(A Carlos Toribio Robinet.)
Al principiar la Alameda de Acho y en la acera que forma espalda a la capilla de San Lorenzo, fabricada en 1834, existe una casa de ruinoso aspecto, la cual fué, por los años de 1788, teatro no de uno de esos cuentos de entre dijes y babador, sino de un drama que la tradición se ha encargado de hacer llegar hasta nosotros con todos sus terribles detalles.
I
Veinte abriles muy galanos; cutis de ese gracioso moreno aterciopelado que tanta fama dió a las limeñas, antes de que cundiese la maldita moda de adobarse el rostro con menjurjes, y de andar a la rebatiña y como albañil en pared con los polvos de rosa arroz; ojos más negros que noche de trapisonda y velados por rizadas pestañas; boca incitante, como un azucarillo amerengado; cuerpo airoso, si los hubo, y un pie que daba pie para despertar en el prójimo tentación de besarlo; tal era, en el año de gracia de 1776, Benedicta Salazar.
Sus padres, al morir, la dejaron sin casa ni canastilla y al abrigo de una tía entre bruja y celestina, como dijo Quevedo, y más gruñona que mastín piltrafero, la cual tomó a capricho casar a la sobrina con un su compadre, español que de a legua revelaba en cierto tufillo ser hijo de Cataluña, y que aindamáis tenía las manos callosas y la barba más crecida que deuda pública. Benedicta miraba al pretendiente con el mismo fastidio que a mosquito de trompetilla, y no atreviéndose a darle calabazas como melones, recurrió al manoseado expediende de hacerse archidevota, tener padre de espíritu y decir que su aspiración era a monjío y no a casorio.
El catalán, atento a los repulgos de la muchacha, murmuraba:
niña de los muchos novios, que con ninguno te casas; si te guardas para un rey cuatro tiene la baraja.
De aquí surgían desazones entre sobrina y tía. La vieja la trataba de gazmoña y papahostias, y la chica rompía a llorar como una bendita de Dios, con lo que enfureciéndose más aquella megera, la gritaba:--¡Hipócrita! A mí no me engatusas con purisimitas. ¿A qué vienen esos lloriqueos? Eres como el perro de Juan Molleja, que antes que le caiga el palo ya se queja. ¿Conque monjío? Quien no te conozca que te compre, saquito de cucarachas. Cualquiera diría que no rompe plato, y es capaz de sacarle los ojos al verdugo Grano de Oro. ¿Si no conoceré yo las uvas de mi majuelo? ¿Conque te apestan las barbas? ¡Miren a la remilgada de Jurquillos, que lavaba los huesos para freírlos! ¡Pues has de ver toros y cañas como yo pille al alcance de mis uñas al barbilampiño que te baraja el juicio! Miren, miren a la gatita de Mari-Ramos, que hacía ascos a los ratones y engullía los gusanos! ¡Malhaya la niña de la media almendra!
Como estas peloteras eran pan cotidiano, las muchachas de la vecindad, envidiosas de la hermosura de Benedicta, dieron en bautizarla con el apodo de Gatita de Mari-Ramos; y pronto en la parroquia entera los mozalbetes y demás niños zangolotinos que la encontraban al paso, saliendo de misa mayor, le decían:
--¡Qué modosita y qué linda que va la Gatita de Mari-Ramos!
La verdad del cuento es que la tía no iba descaminada en sus barruntos. Un petimetre, don Aquilino de Leuro, era el quebradero de cabeza de la sobrina; y ya fuese que éste se exasperara de andar siempre al morro por un quítame allá esas pajas, o bien que su amor hubiese llegado a extremo de atropellar por todo respeto, dando al diablo el hato y el garabato, ello es que una noche sucedió... lo que tenía que suceder. La gatita de Mari-Ramos se escapó por el tejado, en amor y compaña de un gato pizpireto, que olía a almizcle y que tenía la mano suave.
II
Demos tiempo al tiempo y no andemos con lilailas y recancanillas. Es decir, que mientras los amantes apuran la luna de miel para dar entrada a la de hiel, podemos echar, lector carísimo, el consabido parrafillo histórico.
El excelentísimo señor don Teodoro de Croix, caballero de Croix, comendador de la muy distinguida orden teutónica en Alemania, capitán de guardias valonas y teniente general de los reales ejércitos, hizo su entrada en Lima el 6 de abril de 1784.
Durante largos años había servido en México bajo las órdenes de su tío (el virrey marqués de Croix), y vuelto a España, Carlos III lo nombró su representante en estos reinos del Perú. «Fué su excelencia--dice un cronista--hombre de virtud eminente, y se distinguió mucho por su caridad, pues varias veces se quedó con la vela en la mano porque el candelero de plata lo había dado a los pobres, no teniendo de pronto moneda con que socorrerlos; frecuentaba sacramentos y era un verdadero cristiano.»
La administración del caballero Croix, a quien llamaban el Flamenco, fué de gran beneficio para el país.
El virreinato se dividió en siete intendencias, y éstas en distritos o subdelegaciones. Estableciéronse la Real Audiencia del Cuzco y el tribunal de Minería, repobláronse los valles de Víctor y Acobamba, y el ejemplar obispo Chávez de la Rosa fundó en Arequipa la famosa casa de huérfanos, que no pocos hombres ilustres ha dado después a la república.
Por entonces llegó al Callao, consignado al conde de San Isidro, el primer navío de la Compañía de Filipinas; y para comprobar el gran desarrollo del comercio en los cinco años del gobierno de Croix, bastará consignar que la importación subió a cuarenta y dos millones de pesos y la exportación a treinta y seis.
Las rentas del Estado alcanzaron a poco más de cuatro y medio millones, y los gastos no excedieron de esta cifra, viéndose por primera y única vez entre nosotros realizado el fenómeno del equilibrio en el presupuesto. Verdad es que, para lograrlo, recurrió el virrey al sistema de economías, disminuyendo empleados, cercenando sueldos, licenciando los batallones de Soria y Extremadura, y reduciendo su escolta a la tercera parte de la fuerza que mantuvieron sus predecesores desde Amat.
La querella entre el marqués de Lara, intendente de Huamanga, y el señor López Sánchez, obispo de la diócesis, fué la piedra de escándalo de la época. Su ilustrísima, despojándose de la mansedumbre sacerdotal, dejó desbordar su bilis hasta el extremo de abofetear al escribano real que le notificaba una providencia. El juicio terminó, desairosamente para el iracundo prelado, por fallo del Consejo de Indias.
Lorente, en su Historia, habla de un acontecimiento que tiene alguna semejanza con el proceso del falso nuncio de Portugal. «Un pobre gallego--dice--que había venido en clase de soldado y ejercido después los poco lucrativos oficios de mercachifle y corredor de muebles, cargado de familia, necesidades y años, se acordó que era hijo natural de un hermano del cardenal patriarca, presidente del Consejo de Castilla, y para explotar la necedad de los ricos, fingió recibir cartas del rey y de otros encumbrados personajes, las que hacía contestar por un religioso de la Merced. La superchería no podía ser más grosera, y sin embargo engañó con ella a varias personas. Descubierta la impostura y amenazado con el tormento, hubo de declararlo todo. Su farsa se consideró como crimen de Estado, y por circunstancias atenuantes salió condenado a diez años de presidio, enviándose para España, bajo partida de registro, a su cómplice el religioso».
El sabio don Hipólito Unanue que con el seudónimo de Aristeo escribió eruditos artículos en el famoso Mercurio peruano; el elocuente mercedario fray Cipriano Jerónimo Calatayud, que firmaba sus escritos en el mismo periódico con el nombre de Sofronio; el egregio médico Dávalos, tan ensalzado por la Universidad de Montpellier; el clérigo Rodríguez de Mendoza, llamado por su vasta ciencia el Bacón del Perú y que durante treinta años fué rector de San Carlos; el poeta andaluz Terralla y Landa, y otros hombres no menos esclarecidos formaban la tertulia de su excelencia, quien, a pesar de su ilustración y del prestigio de tan inteligente círculo, dictó severas órdenes para impedir que se introdujesen en el país las obras de los enciclopedistas.
Este virrey, tan apasionado por el cáustico y libertino poeta de las adivinanzas, no pudo soportar que el religioso de San Agustín fray Juan Alcedo le llevase personalmente y recomendase la lectura de un manuscrito. Era éste una sátira, en medianos versos, sobre la conducta de los españoles en América. Su excelencia calificó la pretensión de desacato a su persona, y el pobre hijo de Apolo fué desterrado a la metrópoli para escarmiento de frailes murmuradores y de poetas de aguachirle.
El caballero de Croix se embarcó para España el 7 de abril de 1790, y murió en Madrid en 1791 a poco de su llegada a la patria.
III
¿Hay huevos? --A la otra esquina por ellos.
(Popular).
Pues, señores, ya que he escrito el resumen de la historia administrativa del gobernante, no dejaré en el tintero, pues con su excelencia se relaciona, el origen de un juego que conocen todos los muchachos de Lima. Nada pondré de mi estuche, que hombre verídico es el compañero de La Broma [3] que me hizo el relato que van ustedes a leer.
[Nota 3: La Broma fué un periódico humorístico que se publicaba en Lima en 1878.]
Es el caso que el excelentísimo señor don Teodoro de Croix tenía la costumbre de almorzar diariamente cuatro huevos frescos pasados por agua caliente; y era sobre este punto tan delicado, que su mayordomo, Julián de Córdova y Soriano, estaba encargado de escoger y comprar él mismo los huevos todas las mañanas.
Mas si el virrey era delicado, el mayordomo llevaba la cansera y la avaricia hasta el punto de regatear con los pulperos para economizar un piquillo en la compra; pero al mismo tiempo que esto intentaba había de escoger los huevos más grandes y más pesados, para cuyo examen llevaba un anillo y ponía además los huevos en la balanza. Si un huevo pasaba por el anillo o pesaba un adarme menos que otro, lo dejaba.
Tanto llegó a fastidiar a los pulperos de la esquina del Arzobispo, esquina de Palacio, esquina de las Mantas y esquina de Judíos, que encontrándose éstos un día reunidos en Cabildo para elegir balanceador, recayó la conversación sobre el mayordomo don Julián de Córdova y Soriano, y los susodichos pulperos acordaron no venderle más huevos.
Al día siguiente al del acuerdo presentóse don Julián en una de las pulperías, y el mozo le dijo:--No hay huevos, señor don Julián. Vaya su merced a la otra esquina por ellos.
Recibió el mayordomo igual contestación en las cuatro esquinas, y tuvo que ir más lejos para hacer su compra. Al cabo de poco tiempo, los pulperos de ocho manzanas a la redonda de la plaza estaban fastidiados del cominero don Julián y adoptaron el mismo acuerdo de sus cuatro camaradas.
No faltó quien contara al virrey los trotes y apuros de su mayordomo para conseguir huevos frescos, y un día que estaba su excelencia de buen humor le dijo:
--Julián, ¿en dónde compraste hoy los huevos?
--En la esquina de San Andrés.
--Pues mañana irás a la otra esquina por ellos.
--Segurito, señor, y ha de llegar día en que tenga que ir a buscarlos a Jetafe.
Contado el origen del infantil juego de los huevos, paréceme que puedo dejar en paz al virrey y seguir con la tradición.
IV
Dice un refrán que la mula y la paciencia se fatigan si hay apuro, y lo mismo pensamos del amor. Benedicta y Aquilino se dieron tanta prisa que, medio año después de la escapatoria, hastiado el galán se despidió a la francesa, esto es, sin decir abur y ahí queda el queso para que se lo almuercen los ratones, y fué a dar con su humanidad en el Cerro de Pasco, mineral boyante a la sazón. Benedicta pasó días y semanas esperando la vuelta del humo o, lo que es lo mismo, la del ingrato que le dejaba más desnuda que cerrojo; hasta que, convencida de su desgracia, resolvió no volver al hogar de la tía, sino arrendar un entresuelo en la calle de la Alameda.
En su nueva morada era por demás misteriosa la existencia de nuestra gatita. Vivía encerrada, y evitando entrar en relaciones con la vecindad. Los domingos salía a misa de alba, compraba sus provisiones para la semana y no volvía a pisar la calle hasta el jueves, al anochecer, para entregar y recibir trabajo. Benedicta era costurera de la marquesa de Sotoflorido, con sueldo de ocho pesos semanales.
Pero por retraída que fuese la vida de Benedicta y por mucho que al salir rebujase el rostro entre los pliegues del manto, no debió la tapada parecerle costal de paja a un vecino del cuarto de reja, quien dió en la flor siempre que la atisbaba, de dispararla a quemarropa un par de chicoleos, entremezclados con suspiros, capaces de sacar de quicio a una estatua de piedra berroqueña.
Hay nombres que parecen una ironía, y uno de ellos era el del vecino Fortunato, que bien podía, en punto a femeniles conquistas, pasar por el más infortunado de los mortales. Tenía hormiguillo por todas las muchachas de la feligresía de San Lázaro, y así se desmerecían y ocupaban ellas de él como del gallo de la Pasión que, con arroz graneado, ají mirasol y culantrillo, debió ser guiso de chuparse los dedos.
Era el tal--no el gallo de la Pasión, sino Fortunato--, lo que se conoce por un pobre diablo, no mal empatillado y de buena cepa, como que pasaba por hijo natural del conde de Pozosdulces. Servía de amanuense en la escribanía mayor del gobierno, cuyo cargo de escribano mayor era desempeñado entonces por el marqués de Salinas, quien pagaba a nuestro joven veinte duros al mes, le daba por pascua del Niño Dios un decente aguinaldo y se hacía de la vista gorda cuando era asunto de que el mocito agenciase lo que en tecnicismo burocrático se llama buscas legales.
Forzoso es decir que Benedicta jamás paró mientes en los arrumacos del vecino, ni lo miró a hurtadillas y ni siquiera desplegó los labios para desahuciarlo, diciéndole: «Perdone, hermano, y toque a otra puerta, que lo que es en ésta no se da posada al peregrino».
Mas una noche, al regresar la joven de hacer entrega de costuras, halló a Fortunato bajo el dintel de la casa, y antes de que éste le endilgase uno de sus habituales piropos, ella con voz dulce y argentina como una lluvia de perlas y que al amartelado mancebo debió parecerle música celestial, le dijo:
--Buenas noches, vecino.
El plumario, que era mozo muy socarrón y amigo de donaires, díjose para el cuello de su camisa:--Al fin ha arriado bandera esta prójima y quiere parlamentar. Decididamente tengo mucho aquel y mucho garabato para las hembras, y a la que le guiño el ojo izquierdo, que es el del corazón, no le queda más recurso que darse por derrotada.
Yo domino de todas la arrogancia, conmigo no hay Sagunto ni Numancia...
Y con airecillo de terne y de conquistador, siguió sin más circunloquios a la costurera hasta la puerta del entresuelo. La llave era dura, y el mocito, a fuer de cortés, no podía permitir que la niña se maltratase la mano. La gratitud por tan magno servicio exigía que Benedicta, entre ruborosa y complacida, murmurase un--Pase usted adelante, aunque la casa no es como para la persona.
Suponemos que esto o cosa parecida sucedería, y que Fortunato no se dejó decir dos veces que le permitían entrar en la gloria, que tal es para todo enamorado una mano de conversación a solas con una chica como un piñón de almendra. El estuvo apasionado y decidor:
Las palabras amorosas son las cuentas de un collar, en saliendo la primera salen todas las demás.
Ella, con palabritas cortadas y melindres, dió a entender que su corazón no era de cal y ladrillo; pero que como los hombres son tan pícaros y reveseros, había que dar largas y cobrar confianza, antes de aventurarse en un juego en que casi siempre todos los naipes se vuelven malillas. El juró, por un calvario de cruces, no sólo amarla eternamente, sino las demás paparruchas que es de práctica jurar en casos tales, y para festejar la aventura añadió que en su cuarto tenía dos botellas del riquísimo moscatel que había venido de regalo para su excelencia el virrey. Y rápido como un cohete descendió y volvió a subir, armado de las susodichas limetas.
Fortunato no daba la victoria por un ochavo menos. La familia que habitaba en el principal se encontraba en el campo, y no había que temer ni el pretexto del escándalo. Adán y Eva no estuvieron más solos en el paraíso cuando se concertaron para aquella jugarreta cuyas consecuencias, sin comerlo ni beberlo, está pagando la prole, y siglos van y siglos vienen sin que la deuda se finiquite. Por otra parte, el galán contaba con el refuerzo del moscatelillo, y como reza el refrán, de menos hizo Dios a Cañete y lo deshizo de un puñete.
Apuraba ya la segunda copa, buscando en ella bríos para emprender un ataque decisivo, cuando en el reloj del Puente empezaron a sonar las campanas de las diez, y Benedicta con gran agitación y congoja exclamó:
--¡Dios mío! ¡Estamos perdidos! Entre usted en este otro cuarto y suceda lo que sucediere, ni una palabra ni intente salir hasta que yo lo busque.
Fortunato no se distinguía por la bravura y de buena gana habría querido tocar de suela; pero sintiendo pasos en el patio, la carne se le volvió de gallina, y con la docilidad de un niño se dejó encerrar en la habitación contigua.
V
Abramos un corto paréntesis para referir lo que había pasado pocas horas antes.
A las siete de la noche, cruzando Benedicta por la esquina de Palacio, se encontró con Aquilino. Ella, lejos de reprocharle su conducta, le habló con cariño, y en gracia de la brevedad diremos que, como donde hubo fuego siempre quedan cenizas, el amante solicitó y obtuvo una cita para las diez de la noche.
Benedicta sabía que el ingrato la había abandonado para casarse con la hija de un rico minero; y desde entonces juró en Dios y en su ánima vivir para la venganza. Al encontrarse aquella noche con Aquilino y acordarle una cita, la fecunda imaginación de la mujer trazó rápidamente su plan. Necesitaba un cómplice, se acordó del plumario, y he aquí el secreto de su repentina coquetería para con Fortunato.
Ahora volvamos al entresuelo.
VI
Entre los dos reconciliados amantes no hubo quejas ni recriminaciones, sino frases de amor. Ni una palabra sobre lo pasado, nada sobre la deslealtad del joven que nuevamente la engañaba, callándola que ya no era libre y prometiéndola no separarse más de ella. Benedicta fingió creerlo y lo embriagaba de caricias para mejor afianzar su venganza.
Entretanto el moscatel desempeñaba una función terrible. Benedicta había echado un narcótico en la copa de su seductor. Aquí cabe el refrán: más mató la cena que curó Avicena.
Rendido Leuro al soporífero influjo, la joven lo ató con fuertes ligaduras a las columnas de su lecho, sacó un puñal, y esperó impasible durante una hora a que empezara a desvanecerse el poder narcótico.
A las doce mojó su pañuelo en vinagre, lo pasó por la frente del narcotizado, y entonces principió la horrible tragedia.
Benedicta era tribunal y verdugo.
Enrostró a Aquilino la villanía de su conducta, rechazó sus descargos y luego le dijo:
--¡Estás sentenciado! Tienes un minuto para pensar en Dios.
Y con mano segura hundió el acero en el corazón del hombre a quien tanto había amado...
El pobre amanuense temblaba como la hoja del árbol. Había oído y visto todo por un agujero de la puerta.
Benedicta, realizada su venganza, dió vuelta a la llave y lo sacó del encierro.
--Si aspiras a mi amor--le dijo--empieza por ser mi cómplice. El premio lo tendrás cuando este cadáver haya desaparecido de aquí. La calle está desierta, la noche es lóbrega, el río corre en frente de la casa... Ven y ayúdame.
Y para vencer toda vacilación en el ánimo del acobardado mancebo, aquella mujer, alma de demonio encarnada en la figura de un ángel, dió un salto como la pantera que se lanza sobre su presa y estampó un beso de fuego en los labios de Fortunato.
La fascinación fué completa. Ese beso llevó a la sangre y a la conciencia del joven el contagio del crimen.
Si hoy, con los faroles de gas y el crecido personal de agentes de policía, es empresa de guapos aventurarse después de las ocho de la noche por la Alameda de Acho, imagínese el lector lo que sería ese sitio en el siglo pasado y cuando sólo en 1776 se había establecido el alumbrado para las calles centrales de la ciudad.
La obscuridad de aquella noche era espantosa. No parecía sino que la naturaleza tomaba su parte de complicidad en el crimen.
Entreabrióse el postigo de la casa, y por él salió cautelosamente Fortunato, llevando al hombro, cosido en una manta, el cadáver de Aquilino. Benedicta lo seguía, y mientras con una mano lo ayudaba a sostener el peso, con la otra, armada de una aguja con hilo grueso, cosía la manta a la casaca del joven. La zozobra de éste y las tinieblas servían de auxiliares a un nuevo delito.
Las sombras vivientes llegaron al pie del parapeto del río.
Fortunato, con su fúnebre carga sobre los hombros, subió el tramo de adobes y se inclinó para arrojar el cadáver.
¡Horror!... El muerto arrastró en su caída al vivo.
Tres días después unos pescadores encontraron en las playas de Bocanegra el cuerpo del infortunado Fortunato. Su padre, el conde de Pozosdulces, y su jefe, el marqués de Salinas, recelando que el joven hubiera sido víctima de algún enemigo, hicieron aprehender a un individuo sobre el que recaían no sabemos qué sospechas de mala voluntad para con el difunto.
Y corrían los meses y la causa iba con pies de plomo, y el pobre diablo se encontraba metido en un dédalo de acusaciones, y el fiscal veía pruebas clarísimas en donde todos hallaban el caos, y el juez vacilaba, para dar sentencia, entre horca y presidio.
Pero la Providencia que vela por los inocentes, tiene resortes misteriosos para hacer la luz sobre el crimen.
Benedicta, moribunda y devorada por el remordimiento, reveló todo a un sacerdote, rogándole que para salvar al encarcelado hiciese pública su confesión; y he aquí cómo en la forma de proceso ha venido a caer bajo nuestra pluma de cronista la sombría leyenda de la Gatita de Mari-Ramos.