Prevod

V vsej Pravljični deželi ni bolj navihanega bitja, kot je Tanko-Mankie, rumeni ril. Nekega popoldneva je letel skozi mesto — človeškim očem povsem neviden, sam pa je videl prav vse — in za velikim izložbenim steklom veleblagovnice gospoda Flomana opazil podobo voščene dame.

Voščena dama je bila čudovito oblečena, v iztegnjeni togi levici pa je držala kartonček z napisom: »IZJEMNA PRILOŽNOST! Ta modni kostim (uvožen iz Pariza), prej 20 dolarjev, ZNIŽAN NA SAMO 19,98 DOLARJA.«

Ta veličastna ponudba je pred izložbo privabila množico nakupovalk, ki so s kritičnimi očmi opazovale voščeno damo. Tanko-Mankie se je pri sebi zasmejal s tihim, grgrajočim smehom, ki vselej napoveduje kako vragolijo. Nato je priletel tik k voščeni postavi in ji dvakrat dahnil na čelo.

V tistem hipu je lutka oživela, vendar jo je nepričakovani občutek tako zmedel in osupnil, da je še naprej topo strmela v ženske zunaj in držala napis pred seboj kakor prej.

Ril se je spet zasmejal in odletel. Kdorkoli drug razen Tanko-Mankieja bi ostal in voščeni dami pomagal iz težav, ki so jo neizogibno čakale; temu porednemu škratu pa se je zdelo silno zabavno, da neizkušeno damo spusti v hladen in brezsrčen svet ter jo prepusti sami sebi.

Na srečo je bila ura že skoraj šest, ko se je lutka prvič zavedela, da je živa, in še preden je uredila svoje nove misli ter se odločila, kaj naj stori, je prišel neki mož in spustil vse izložbene zastore ter jo tako skril pred pogledi radovednih nakupovalk.

Nato so prodajalci, blagajniki, nadzorniki oddelkov in dekleta, ki so prenašala denar do blagajn, odšli domov in trgovino so čez noč zaprli, le pometači in čistilke so ostali, da bi pripravili tla za naslednji dan.

Izložba, v kateri je prebivala voščena dama, je bila z vseh strani zaprta kakor sobica; ob strani so pustili le majhna vratca, skozi katera se je lahko splazil aranžer. Zato čistilci sploh niso opazili, da je lutka, ko je ostala sama, spustila napis na tla in sedla na kup svile ter se začela spraševati, kdo je, kje je in kako to, da je živa.

Kajti pomisli, dragi bralec: kljub svoji velikosti in razkošni opravi, kljub rožnatim licem in puhastim rumenim lasem je bila ta dama še zelo mlada — v resnici nič starejša od dojenčka, rojenega pred komaj pol ure. Vse njeno poznavanje sveta je izviralo iz bežnega pogleda na živahno ulico pred izložbo; vse, kar je vedela o ljudeh, pa je spoznala iz vedenja skupine žensk, ki so stale pred njo na drugi strani šipe in grajale kroj njene obleke ali hvalile njen modni videz.

Tako je imela kaj malo snovi za razmišljanje, pa tudi misli so ji tekle precej počasi; vendar se je o nečem trdno odločila: ne bo ostala v izložbi, da bi vanjo predrzno strmela množica žensk, ki niti približno niso bile tako čedne in lepo oblečene kakor ona.

Ko je prišla do tega pomembnega sklepa, je bila polnoč že mimo; toda v veliki, zapuščeni trgovini so brlele luči, zato se je splazila skozi vratca svoje izložbe in se odpravila po dolgih prehodih. Tu in tam se je ustavila ter z veliko radovednostjo opazovala obilje lepih reči, ki so jo obdajale z vseh strani.

Ko je prišla do steklenih omar z okrašenimi klobuki, se je spomnila, da je podobne stvaritve videla na glavah žensk na ulici. Izbrala je torej enega, ki ji je bil všeč, in si ga skrbno posadila na rumene kodre. Ne bom skušal pojasniti, kakšen nagon jo je pripravil do tega, da je pogledala v bližnje ogledalo in preverila, ali ji klobuk stoji naravnost, a prav to je storila. K obleki se sicer ni najbolje podal, toda ubožica je bila še premlada, da bi imela kaj prida okusa za ujemanje barv.

Ko je prišla do pulta z rokavicami, se je spomnila, da so ženske, ki jih je videla, nosile tudi rokavice. Iz vitrine je vzela par in si ga poskušala natakniti na toge, z voskom prevlečene prste; a rokavice so bile premajhne in so se razparale po šivih. Nato je poskusila z drugim parom, pa še z več drugimi; toda minile so ure, preden ji je naposled uspelo spraviti roke v grahasto zelene rokavice iz kozličjega usnja.

Nato si je iz velike in raznovrstne izbire v zadnjem delu trgovine izbrala še sončnik. Ne da bi se ji sanjalo, čemu služi; toda druge dame so nosile takšne reči, zato ga bo imela tudi ona.

Ko se je spet kritično ogledala v ogledalu, je sklenila, da je njena oprava zdaj popolna, in njenim neizkušenim očem se med njo in ženskami, ki so stale pred izložbo, ni pokazala nikakršna razlika. Nato je poskušala zapustiti trgovino, vendar je ugotovila, da so vsa vrata trdno zaklenjena.

Voščeni dami se ni nikamor mudilo. Potrpežljivost je podedovala iz svojega prejšnjega obstoja. Že to, da je bila živa in je nosila lepa oblačila, ji je za zdaj povsem zadoščalo za srečo. Zato je sedla na stolček in mirno počakala, da se je zdanilo.

Ko je hišnik zjutraj odklenil vrata, je voščena dama švignila mimo njega in se s togimi, a veličastnimi koraki odpravila po ulici. Ubožec je bil tako popolnoma zbegan, ko je videl dobro znano voščeno damo zapustiti izložbo in odkorakati iz trgovine, da se je sesedel na tla; pred omedlevico ga je rešilo le to, da se je s komolcem boleče udaril ob prag. Ko je spet prišel k sebi, je že zavila za vogal in izginila.

Voščena dama je s svojim nezrelim umom sklenila, da je zdaj, ko je oživela, očitno njena dolžnost, da se pomeša med ljudi in počne vse, kar počnejo drugi. Ni mogla doumeti, kako drugačna je od ljudi iz mesa in krvi; prav tako ni vedela, da je prva lutka, ki je kdaj živela, ali da svojo edinstveno izkušnjo dolguje Tanko-Mankiejevi ljubezni do vragolij. Nevednost ji je tako vlivala samozavest, za katero pravzaprav ni imela podlage.

Bilo je še zgodaj in redki ljudje, ki jih je srečala, so hiteli po ulicah. Mnogi so zavijali v restavracije in okrepčevalnice, zato je po njihovem zgledu tudi voščena dama vstopila v eno izmed njih in sedla na stolček ob točilnem pultu.

»Kavo in žemljice!« je naročila prodajalka na sosednjem stolčku. »Kavo in žemljice!« je ponovila lutka in natakar jih je kmalu postavil prednjo. Seveda ni bila lačna, saj je bilo njeno telo pretežno leseno in ni potrebovalo hrane; vendar je opazovala prodajalko in videla, kako je ponesla kavo k ustom ter jo popila. Zato je voščena dama storila enako in že naslednji hip presenečeno začutila, kako ji vroča tekočina mezi med lesenimi rebri. Kava ji je opekla tudi voščene ustnice in izkušnja je bila tako neprijetna, da je vstala in odšla iz okrepčevalnice, ne da bi se zmenila za natakarja, ki je zahteval: »Dvajset centov, gospa!« Ne da bi ga hotela ogoljufati, toda ubogo bitje ni imelo pojma, kaj pomeni »dvajset centov, gospa«.

Ko je stopila ven, je srečala aranžerja iz Flomanove trgovine. Mož je bil precej kratkoviden, a ker se mu je na daminem obrazu zazdelo nekaj znanega, je vljudno privzdignil klobuk. Tudi voščena dama je privzdignila svojega, misleč, da se tako spodobi, mož pa je z zgroženim obrazom odhitel proč.

Nato se je neka ženska dotaknila njene roke in rekla: »Oprostite, gospa, zadaj vam z obleke visi listek s ceno.« »Da, vem,« je togo odgovorila voščena dama; »prvotno je stala dvajset dolarjev, zdaj pa je znižana na devetnajst dolarjev in osemindevetdeset centov.«

Ženska se je začudila takšni ravnodušnosti in odšla naprej. Ob robu pločnika je stalo nekaj kočij in ko je eden od kočijažev opazil, da lutka omahuje, je pristopil ter se dotaknil čepice.

»Kočijo, gospa?« je vprašal. »Ne,« je rekla, ker ga je narobe razumela; »iz voska sem.« »Aha!« je vzkliknil in osuplo gledal za njo. »Jutranji časopis za vas!« je zavpil prodajalec časopisov.

»Zame, ste rekli?« je vprašala. »Seveda! Chronicle, ’Quirer, R’public in ’Spatch! Katerega boste?« »Čemu pa služijo?« je preprosto vprašala voščena dama.

»Ja, branju, čemu pa. Vse novice, saj veste.« Zmajala je z glavo in pogledala časopis. »Vse je videti tako pikasto in pomešano,« je rekla. »Bojim se, da ne znam brati.«

»Ste sploh kdaj hodili v šolo?« je vprašal deček, ki ga je stvar začela zanimati. »Ne; kaj pa je šola?« je vprašala. Deček jo je ogorčeno pogledal. »No, veste kaj!« je vzkliknil. »Vi ste pa res ena lutka, prav to ste!« In stekel je iskat obetavnejšo stranko.

»Le kaj je hotel s tem reči?« je pomislila uboga dama. »Sem res v čem drugačna od vseh drugih? Videti sem vsekakor kakor oni in tudi vesti se skušam kakor oni; pa mi je tisti deček vendar rekel lutka in očitno se mu je zdelo moje vedenje čudno.«

Ta misel jo je nekoliko zaskrbela, vendar je šla naprej do vogala, kjer je opazila tramvaj, ki se je ustavil, da bi sprejel nekaj potnikov. Voščena dama, še vedno odločena, da bo počela isto kot drugi, je prav tako vstopila in mirno sedla v kot.

Ko so prevozili nekaj ulic, je k njej pristopil sprevodnik in rekel: »Voznino, prosim!« »Kaj je to?« je nedolžno vprašala. »Vašo voznino!« je nestrpno rekel mož.

Topo je strmela vanj in skušala dognati, kaj hoče. »No, no!« je zarenčal sprevodnik. »Ali plačajte ali pa izstopite!« Še vedno ni razumela, zato jo je grobo zgrabil za roko in jo potegnil pokonci. Ko pa je pod dlanjo začutil trdi les, iz katerega je bila njena roka, ga je prevzelo začudenje. Sklonil se je in ji pogledal v obraz; ko je videl, da ni iz mesa, temveč iz voska, je od strahu zavpil, skočil s tramvaja in jo ucvrl, kakor da je videl prikazen.

Ob tem so zavpili tudi drugi potniki in v strahu pred trčenjem poskakali iz tramvaja; voznik, ki je vedel, da je nekaj narobe, je storil enako. Ko je voščena dama videla bežati druge, je še sama zadnja skočila iz tramvaja in stopila pred drug tramvaj, ki je s polno hitrostjo pripeljal iz nasprotne smeri.

Z vseh strani je zaslišala prestrašene in svarilne krike, toda še preden je dojela nevarnost, jo je tramvaj podrl in vlekel za seboj polovico ulice. Ko se je ustavil, se je policist sklonil in jo potegnil izpod koles. Njena obleka je bila hudo raztrgana in umazana. Levega ušesa sploh ni bilo več, leva stran glave pa je bila vdrta; vendar je hitro skočila na noge in vprašala po svojem klobuku. Neki gospod ga je že pobral, in ko ji ga je policist podal ter pri tem opazil veliko luknjo v njeni glavi in votlino, ki je zevala za njo, se je revež tako strašno zatresel, da so mu kolena kar udarjala drugo ob drugo.

»Saj — saj, gospa, vas je vendar ubilo!« je zasopel. »Kaj pa pomeni, da te ubije?« je vprašala voščena dama. Policist se je zdrznil in si obrisal pot s čela.

»To, kar se je zgodilo vam!« je odvrnil s stokom. Množica, ki se je zbrala, je začudeno opazovala damo in neki gospod srednjih let je vzkliknil:

»Saj je iz voska!« »Iz voska!« je ponovil policist. »Seveda. Ena tistih lutk je, ki jih postavljajo v izložbe,« je zatrdil gospod srednjih let.

Zbrani ljudje so zavpili: »Prav imate!« »Res je to!« »Lutka je!« »Ste res?« je strogo vprašal policist. Voščena dama ni odgovorila. Začelo jo je skrbeti, da je zabredla v težave, in strmeča množica jo je očitno spravljala v zadrego.

Nenadoma je skušal uganko razrešiti mali čistilec čevljev: »Vsi se motite! Ali lahko lutka govori? Ali lahko lutka hodi? Ali lahko lutka živi?«

»Tiho!« je zamrmral policist. »Poglej sem!« In pokazal je na luknjo v damini glavi. Prodajalec časopisov je pogledal, prebledel in zažvižgal, da se ne bi začel tresti.

Zdaj je prišel še drugi policist in po kratkem posvetu sta sklenila, da čudno bitje odpeljeta na policijsko upravo. Poklicala sta policijski voz, pomagala poškodovani voščeni dami vanj in jo odpeljala na postajo. Tam sta jo zaklenila v celico in pohitela k inšpektorju Muggu, da bi mu povedala svojo neverjetno zgodbo.

Inšpektor Mugg je pravkar pojedel slab zajtrk in ni bil najboljše volje; zato je zarjovel in se razhudil nad nesrečnima policistoma, češ da sta sama lutki, ko razumnemu človeku nosita takšne pravljice. Namignil je tudi, da sta pregloboko pogledala v kozarec.

Policista sta skušala pojasniti, toda inšpektor Mugg ju ni hotel poslušati; in ko so se še vedno prepirali, je v sobo planil gospod Floman, lastnik veleblagovnice.

»Takoj potrebujem dvanajst detektivov, inšpektor!« je zavpil. »Čemu?« je zahteval Mugg. »Ena mojih voščenih dam je pobegnila iz trgovine in jo odnesla s kostimom za 19,98 dolarja, klobukom za 4,23 dolarja, sončnikom za 2,19 dolarja in rokavicami za 76 centov, zato zahtevam, da jo aretirate!«

Ko je za hip umolknil, da bi zajel sapo, je inšpektor osuplo strmel vanj. »Se je vsem hkrati zmešalo?« je porogljivo vprašal. »Kako neki bi lahko voščena lutka pobegnila?«

»Ne vem; vendar je. Ko je moj hišnik danes zjutraj odprl vrata, jo je videl steči ven.« »Zakaj je ni ustavil?« je vprašal Mugg. »Preveč se je prestrašil. Toda ukradla je mojo lastnino, vaša milost, in zahtevam, da jo aretirate!« je odločno rekel trgovec.

Inšpektor je za hip pomislil. »Ne bi je mogli sodno preganjati,« je rekel, »saj noben zakon lutkam ne prepoveduje krasti.« Gospod Floman je bridko zavzdihnil.

»Naj torej izgubim kostim za 19,98 dolarja in klobuk za 4,25 dolarja in —« »Nikakor,« ga je prekinil inšpektor Mugg. »Policija tega mesta vedno nemudoma ukrepa v obrambo naših uglednih meščanov. Voščeno damo smo že aretirali in je zaprta v celici številka 16. Če želite, lahko greste tja in vzamete svojo lastnino nazaj, toda preden jo ovadite zaradi kraje, raje poiščite kak zakon, ki velja za lutke.«

»Vse, kar hočem,« je rekel gospod Floman, »je tisti kostim za 19,98 dolarja in —« »Pojdite z menoj!« ga je prekinil policist. »Odpeljal vas bom do celice.« Ko pa sta vstopila v celico številka 16, sta našla le neživo lutko, ki je z obrazom navzdol ležala na tleh. Vosek je bil razpokan in mehurjast, glava hudo poškodovana, kostim po ugodni ceni pa prašen, umazan in ves zdelan. Mimo je namreč priletel navihani Tanko-Mankie ter še enkrat dahnil na ubogo voščeno damo in v tistem hipu se je njeno kratko življenje končalo.

»Natanko tako, kot sem mislil,« je rekel inšpektor Mugg in se zadovoljno naslonil nazaj na stol. »Ves čas sem vedel, da je vse skupaj potegavščina. Včasih se zdi, da bi se vsemu svetu zmešalo, če ne bi bilo kje kakega treznega moža, da jih spravi k pameti. Lutke so les in vosek in nič drugega.«

»Morda to res velja na splošno,« si je zašepetal policist, »ampak tale je bila lutka, ki je živela!«