Prevod

Kralj polarnih medvedov je živel med ledenimi gorami v deželi na daljnem severu. Bil je star in neznansko velik; bil je moder in prijazen do vseh, ki so ga poznali. Njegovo telo je na gosto prekrivala dolga bela dlaka, ki se je v žarkih polnočnega sonca lesketala kakor srebro. Njegovi kremplji so bili močni in ostri, da je lahko varno hodil po gladkem ledu ter grabil in trgal ribe in tjulnje, s katerimi se je hranil.

Tjulnji so se prestrašili, kadar se je približal, in so se mu skušali izogniti; galebi, tako beli kakor sivi, pa so ga imeli radi, ker jim je puščal ostanke svojih pojedin, da so se z njimi nasitili.

Njegovi podložniki, polarni medvedi, so pogosto prihajali k njemu po nasvet, kadar so bili bolni ali v težavah; a so se modro izogibali njegovim loviščem, da ga ne bi motili pri lovu in vzbudili njegove jeze.

Volkovi, ki so včasih prišli tako daleč na sever, da so dosegli ledene gore, so si šepetali, da je kralj polarnih medvedov bodisi čarovnik bodisi pod varstvom mogočne vile. Zdelo se je namreč, da mu nič na svetu ne more škodovati; vselej si je priskrbel obilje hrane in iz dneva v dan, iz leta v leto je postajal večji in močnejši.

Toda napočil je čas, ko je ta vladar severa srečal človeka in ga je modrost pustila na cedilu. Nekega dne je prišel iz svoje votline med ledenimi gorami in zagledal čoln, ki je plul po pasu vode, razkritem zaradi premikanja poletnega ledu. V čolnu so bili ljudje.

Veliki medved takšnih bitij še nikoli ni videl, zato se je odpravil proti čolnu, z vzbujeno radovednostjo vohal nenavadni vonj in se spraševal, ali naj jih ima za prijatelje ali sovražnike, za hrano ali mrhovino.

Ko se je kralj približal robu vode, je v čolnu vstal človek in s čudno pripravo napravil glasen »pok!« Polarni medved je začutil sunek; možgani so mu otrpnili; misli so ga zapustile; njegove mogočne okončine so se zatresle in klecnile pod njim, telo pa je težko treščilo na trdi led.

To je bilo vse, česar se je nekaj časa spominjal. Ko se je prebudil, ga je skelel vsak košček njegovega ogromnega telesa, kajti ljudje so mu odrli kožo s čudovito belo dlako in jo odnesli s seboj na oddaljeno ladjo.

Nad njim je krožilo na tisoče njegovih prijateljev galebov, ki so se spraševali, ali je njihov dobrotnik zares mrtev in ali bi ga smeli pojesti. Ko pa so ga videli dvigniti glavo, zastokati in zadrhteti, so vedeli, da je še živ, in eden izmed njih je rekel svojim tovarišem:

»Volkovi so imeli prav. Kralj je velik čarovnik, saj ga niti ljudje ne morejo ubiti. Toda trpi, ker nima ničesar, kar bi ga pokrivalo. Povrnimo mu njegovo dobroto tako, da mu vsak od nas podari toliko peres, kolikor jih lahko pogreša.«

Ta zamisel je bila galebom všeč. Drug za drugim so si s kljuni pulili najmehkejša peresa izpod peruti, nato pa poleteli navzdol in jih nežno spuščali na telo kralja polarnih medvedov.

Potem so mu v en glas zaklicali: »Pogum, prijatelj! Naša peresa so prav tako mehka in lepa kakor tvoja kosmata dlaka. Varovala te bodo pred mrzlimi vetrovi in te grela med spanjem. Le pogumno, torej, in živi!«

In kralj polarnih medvedov je zbral pogum, da je prenesel bolečino, preživel in si znova opomogel. Peresa so rasla, kakor so rasla na telesih ptic, in ga prekrivala, kakor ga je nekoč njegova lastna dlaka. Večinoma so bila čisto bela, a nekaj peres sivih galebov je njegovemu veličanstvu dajalo rahlo lisast videz.

Preostanek tistega poletja in vseh šest mesecev noči je kralj zapuščal svojo ledeno votlino le zato, da je lovil ribe ali tjulnje za hrano. Svojega pernatega pokrivala se ni sramoval, a mu je bilo še vedno tuje, zato se je izogibal srečanjem z drugimi medvedi.

V tem času samote je veliko razmišljal o ljudeh, ki so mu škodovali, in se spominjal, kako so napravili tisti veliki »pok!« Sklenil je, da se je takim nevarnim bitjem najbolje izogibati. Tako je obogatil svojo zakladnico modrosti.

Ko je luna izginila z neba in je prišlo sonce, da so se ledene gore zableščale v čudovitih mavričnih odtenkih, sta h kraljevi votlini prišla dva polarna medveda, da bi ga vprašala za nasvet o lovni sezoni. Ko pa sta videla njegovo veliko telo, prekrito s perjem namesto z dlako, sta se začela smejati in eden je rekel:

»Naš mogočni kralj je postal ptič! Kdo je že kdaj slišal za pernatega polarnega medveda?« Tedaj je kralja popadla jeza. Z globokim renčanjem in veličastnim korakom se jima je približal ter z enim samim udarcem svoje orjaške šape položil posmehljivca mrtvega k svojim nogam.

Drugi je zbežal k svojim tovarišem in jim prinesel novico o kraljevi nenavadni zunanjosti. Zato so se vsi polarni medvedi zbrali na prostranem ledenem polju in resno razpravljali o osupljivi spremembi, ki je doletela njihovega vladarja.

»V resnici ni več medved,« je rekel eden, »pa tudi ptič ga ne moremo upravičeno imenovati. Napol je ptič in napol medved, zato ni primeren, da bi še naprej ostal naš kralj.«

»Kdo pa naj potem prevzame njegovo mesto?« je vprašal drugi. »Tisti, ki se lahko spopade s ptičjim medvedom in ga premaga,« je odgovoril ostareli član skupine. »Le najmočnejši je primeren, da vlada našemu rodu.«

Nekaj časa je vladala tišina, nazadnje pa je velik medved stopil naprej in rekel: »Jaz se bom spopadel z njim; jaz, Woof, najmočnejši našega rodu! In jaz bom kralj polarnih medvedov.«

Drugi so prikimali v soglasje in poslali h kralju sla s sporočilom, da se mora spopasti z velikim Woofom in ga premagati ali pa se odpovedati svoji oblasti.

»Kajti medved s perjem,« je dodal sel, »sploh ni medved, in kralj, ki ga ubogamo, mora biti podoben nam drugim.« »Perje nosim, ker mi je tako všeč,« je zarenčal kralj. »Mar nisem velik čarovnik? Kljub temu se bom boril, in če me Woof premaga, bo kralj namesto mene.«

Nato je obiskal svoje prijatelje galebe, ki so se prav tedaj gostili z mrtvim medvedom, in jim povedal za bližajoči se boj. »Zmagal bom,« je ponosno dejal. »Pa vendar imajo moji podložniki prav, kajti le nekdo, ki je kosmat kakor oni, lahko upa, da ga bodo ubogali.«

Kraljica galebov je rekla: »Včeraj sem srečala orla, ki je pobegnil iz velikega človeškega mesta. Povedal mi je, da je videl orjaško kožo polarnega medveda, pogrnjeno čez zadnji del kočije, ki se je peljala po ulici. Ta koža je morala biti tvoja, o kralj, in če želiš, bom poslala sto svojih galebov v mesto, da ti jo prinesejo nazaj.«

»Naj gredo!« je osorno rekel kralj. In sto galebov je kmalu naglo letelo proti jugu. Tri dni so leteli naravnost kakor puščica, dokler niso prispeli do raztresenih hiš, vasi in mest. Tedaj se je začelo njihovo iskanje.

Galebi so bili pogumni, prebrisani in modri. Četrti dan so prispeli v veliko prestolnico in krožili nad ulicami, dokler ni po eni pripeljala kočija z veliko belo medvedjo kožo, pogrnjeno čez zadnji sedež. Tedaj so se ptice spustile nanjo — vseh sto — in s kljuni zgrabile kožo ter naglo odletele.

Bili so pozni. Kraljev veliki boj naj bi bil sedmi dan in leteti so morali hitro, da bi do takrat dosegli polarne kraje. Medtem se je ptičji medved pripravljal na spopad. V drobnih ledenih razpokah si je brusil kremplje. Ujel je tjulnja in preizkusil svoje velike rumene zobe, tako da je med njimi drobil njegove kosti. Kraljica galebov pa je svoji jati naročila, naj medvedjemu kralju uredi perje, dokler ni gladko ležalo ob njegovem telesu.

Toda vsak dan so zaskrbljeno pogledovali v južno nebo in čakali, kdaj bo sto galebov prineslo kraljevo lastno kožo. Prišel je sedmi dan in vsi polarni medvedi iz tistih krajev so se zbrali okoli kraljeve votline. Med njimi je bil Woof, močan in prepričan o svoji zmagi.

»Ptičjemu medvedu bo perje še kako letelo, ko ga dobim v kremplje!« se je bahal; drugi pa so se smejali in ga spodbujali. Kralj je bil razočaran, ker še ni dobil nazaj svoje kože, a je sklenil, da se bo pogumno boril tudi brez nje. Ponosno in kraljevsko je stopil iz vhoda v svojo votlino, in ko se je znašel iz oči v oči s sovražnikom, je tako strašno zarenčal, da je Woofu za trenutek zastalo srce in začel je spoznavati, da boj z modrim in mogočnim kraljem njegovega rodu ni nič smešnega.

Ko si je z nasprotnikom izmenjal nekaj težkih udarcev, se je Woofu vrnil pogum in sklenil je, da bo tekmeca prestrašil z bahaštvom. »Pridi bliže, ptičji medved!« je zavpil. »Pridi bliže, da ti oskubim perje!«

Ta izziv je kralja navdal z besom. Naščeperil je perje kakor ptič, dokler ni bil videti dvakrat večji, kot je bil v resnici, nato pa je stopil naprej in Woofa udaril s tolikšno močjo, da mu je lobanja počila kakor jajčna lupina in je zgrmel na tla.

Medtem ko so zbrani medvedi s strahom in začudenjem strmeli v svojega padlega prvaka, se je nebo stemnilo. Sto galebov je priletelo od zgoraj in na kraljevo telo spustilo kožo, prekrito s čisto belo dlako, ki se je v soncu lesketala kakor srebro.

In glej! Medvedi so pred seboj zagledali dobro znano podobo svojega modrega in spoštovanega gospodarja ter vsi hkrati sklonili svoje kosmate glave v poklon mogočnemu kralju polarnih medvedov.

Ta zgodba nas uči, da pravo dostojanstvo in pogum nista odvisna od zunanjega videza, temveč prihajata od znotraj; pa tudi, da sta bahanje in širokoustenje slabi orožji za boj.