Prevod

Pred ne prav mnogo leti sta na kamniti, nerodovitni kmetiji v Novi Angliji živela mož in žena. Bila sta trezna, poštena človeka in sta od zgodnjega jutra do mraka trdo delala, da bi si na svoji borni zemlji prislužila skromno preživetje.

Njuna hiša, majhna pritlična stavba, je stala na pobočju strmega hriba, okoli nje pa je bilo toliko kamenja, da je iz zemlje komajda lahko pognalo kaj zelenega. Ob vznožju hriba, dobre četrt milje od hiše po vijugasti stezi, je tekel potoček in žena je morala hoditi tja po vodo ter jo nositi po hribu navzgor do hiše. To je bilo naporno opravilo in skupaj z drugim težaškim delom, ki ji je pripadlo, jo je naredilo koščeno, sključeno in shujšano.

Vendar se ni nikoli pritoževala, temveč je krotko in vestno opravljala svoje dolžnosti: skrbela je za hišo, nosila vodo in pomagala možu okopavati borni pridelek, ki je rasel na najboljšem delu njune zemlje.

Nekega dne, ko je šla po stezi navzdol proti potoku in z velikimi čevlji razmetavala kamenčke na vse strani, je opazila velikega hrošča, ki je ležal na hrbtu in si z nožicami na vso moč prizadeval obrniti se, da bi se spet postavil na noge. A nikakor mu ni uspelo; zato se je žena, ki je imela dobro srce, sklonila in ga s prstom nežno obrnila. Hrošč je nemudoma odhitel s steze, ona pa je nadaljevala pot do potoka.

Naslednji dan, ko je spet prišla po vodo, je presenečena zagledala hrošča, ki je znova ležal na hrbtu in se nemočno trudil obrniti. Žena se je še enkrat ustavila in ga postavila na noge; ko se je sklanjala nad drobnim bitjem, pa je zaslišala glasek:

»Oh, hvala! Najlepša hvala, ker ste me rešili!« Ko je slišala hrošča govoriti v svojem jeziku, se je precej prestrašila, odskočila in vzkliknila:

»Za božjo voljo! Saj vendar ne moreš govoriti kakor ljudje!« Potem se je pomirila in se spet sklonila nad hrošča, ta pa ji je odgovoril: »Zakaj ne bi govoril, če imam kaj povedati?

»Ker si žužek,« je odvrnila žena. »To je res; in rešili ste mi življenje — rešili ste me pred mojimi sovražniki, vrabci. Že drugič ste mi priskočili na pomoč, zato sem vam dolžan hvaležnost. Žužki cenimo svoje življenje prav toliko kakor ljudje, jaz pa sem pomembnejše bitje, kot si v svoji nevednosti morda predstavljate. Toda povejte mi, zakaj vsak dan prihajate k potoku?«

»Po vodo,« je odgovorila in topoumno strmela v govorečega hrošča. »Ali ni to težko delo?« je vprašalo bitje. »Je; ampak na hribu ni vode,« je rekla.

»Potem izkopljite vodnjak in vanj namestite črpalko,« je odvrnil hrošč. Odkimala je. »Moj mož je enkrat že poskusil, pa ni bilo vode,« je žalostno rekla.

»Poskusite še enkrat,« je ukazal hrošč, »in v zameno za vašo dobroto vam obljubim tole: če iz vodnjaka ne boste dobili vode, boste dobili nekaj, kar vam je še dragocenejše. Zdaj moram iti. Ne pozabite. Izkopljite vodnjak.«

Nato je, ne da bi se ustavil in poslovil, naglo odhitel in izginil med kamenjem. Žena se je vrnila v hišo, vsa zbegana zaradi hroščevih besed, in ko se je mož vrnil z dela, mu je povedala vso zgodbo.

Siromak je nekaj časa globoko premišljeval, nato pa izjavil: »Žena, v tem, kar ti je povedal žužek, utegne biti kaj resnice. Če lahko hrošč govori, mora biti na svetu še vedno čarovnija; in če čarovnija obstaja, bova morda iz vodnjaka dobila vodo. Črpalka, ki sem jo kupil za vodnjak, ki se je izkazal za suhega, zdaj leži v skednju, in če bova upoštevala nasvet govorečega žužka, naju ne bo stalo nič drugega kot trud, potreben za kopanje jame. Dela sem vajen; torej bom izkopal vodnjak.«

Naslednji dan se je lotil dela in kopal tako globoko v zemljo, da je komaj še dosegel rob jame in splezal iz nje; toda vode ni našel niti za kapljico.

»Morda nisi kopal dovolj globoko,« je rekla žena, ko ji je povedal, da ni uspel. Naslednji dan je zato izdelal dolgo lestev in jo postavil v jamo; potem pa je kopal in kopal in kopal, dokler vrh lestve ni komaj še segal do roba jame. A vode še vedno ni bilo.

Ko je žena naslednjič odšla z vedrom k potoku, je zagledala hrošča, ki je sedel na kamnu ob stezi. Ustavila se je in rekla: »Moj mož je izkopal vodnjak, a v njem ni vode.«

»Ali je v vodnjak namestil črpalko?« je vprašal hrošč. »Ne,« je odgovorila. »Potem storite, kakor sem vam naročil; namestite črpalko, in če ne boste dobili vode, vam obljubljam nekaj še dragocenejšega.«

Po teh besedah je hrošč hitro zdrsnil s kamna in izginil. Žena se je vrnila v hišo in možu povedala, kaj je rekel žužek.

»No,« je odvrnil preprosti mož, »če poskusiva, ne more škoditi.« Prinesel je črpalko iz skednja in jo namestil v vodnjak, nato pa prijel za ročico in začel črpati, medtem ko je žena stala ob njem in opazovala, kaj se bo zgodilo.

Vode ni bilo, toda čez nekaj trenutkov je iz dulca črpalke padel zlatnik, nato še eden in še eden, dokler ni na tleh ležal kupček z nekaj pestmi zlata.

Mož je tedaj nehal črpati in prihitel pomagat ženi pobirati zlatnike v predpasnik; a roke so se jima od vznemirjenja in veselja tako tresle, da sta komaj pobirala lesketajoče se kovance.

Naposled jih je žena stisnila k prsim in skupaj sta stekla v hišo, kjer sta dragoceno zlato stresla na mizo in preštela kovance.

Vsi so nosili pečat kovnice Združenih držav in vsak je bil vreden pet dolarjev. Nekateri so bili obrabljeni in od rabe nekoliko potemneli, drugi pa so bili videti svetli in novi, kakor da ne bi prav pogosto prehajali iz rok v roke. Ko sta seštela njihovo vrednost, sta ugotovila, da so vredni tristo dolarjev.

Nenadoma je žena spregovorila. »Mož, hrošč je govoril resnico, ko je rekel, da bova iz vodnjaka dobila nekaj dragocenejšega od vode. Toda brž steci in odstrani ročico s črpalke, da ne bi kdo prišel mimo in odkril najine skrivnosti.«

Mož je stekel k črpalki in odstranil ročico, jo odnesel v hišo in skril pod posteljo. Tisto noč skorajda nista zatisnila očesa, saj sta budna premišljevala o svoji sreči in o tem, kaj bosta storila z zalogo rumenega zlata. V vsem svojem dotedanjem življenju nikoli nista imela več kot nekaj dolarjev naenkrat, zdaj pa je bil razpokani čajnik skoraj poln zlatnikov.

Naslednji dan je bila nedelja. Zgodaj sta vstala in stekla pogledat, ali je njun zaklad na varnem. Tam je ležal, lepo nakopičen v čajniku, in tako rada sta si pasla oči na njem, da je minilo precej časa, preden se je mož lahko odtrgal od njega, da bi zakuril, žena pa, da bi pripravila zajtrk.

Medtem ko sta jedla svoj preprosti obrok, je žena rekla: »Danes bova šla v cerkev in se zahvalila za bogastvo, ki naju je tako nenadoma doletelo. In pastorju bom dala en zlatnik.«

»Prav je, da greva v cerkev,« je odgovoril mož, »in prav je tudi, da se zahvaliva. Toda ponoči sem se odločil, kako bova porabila ves denar; zato za pastorja ne bo nič ostalo.«

»Lahko ga načrpava še več,« je rekla žena. »Morda; morda pa tudi ne,« je previdno odgovoril. »Na to, kar imava, se lahko zaneseva, ali je v vodnjaku še kaj, pa ne morem reči.«

»Potem pa pojdi pogledat,« je odvrnila, »kajti rada bi nekaj dala pastorju, ki je reven človek in si to zasluži.« Mož je vzel ročico črpalke izpod postelje, odšel k črpalki in jo pritrdil. Nato je pod dulec postavil veliko leseno vedro in začel črpati. Na njuno veselje so zlatniki kmalu začeli padati vanj, in ko je žena videla, da bo polno do roba, je prinesla drugo vedro. Toda tedaj se je tok nenadoma ustavil in mož je veselo rekel:

»Za danes je dovolj, ljuba žena! Najin zaklad se je precej povečal in pastor bo dobil svoj zlatnik. Pravzaprav mislim, da bom tudi sam vrgel kovanec v pušico.«

Ker v čajniku ni bilo več prostora za zlato, je kmet vedro izpraznil v zaboj za drva in denar pokril s suhim listjem in vejicami, da nihče ne bi posumil, kaj leži spodaj.

Potem sta se oblekla v svoja najboljša oblačila in se odpravila v cerkev; vsak je iz čajnika vzel po en svetel zlatnik za dar pastorju.

Šla sta čez hrib in navzdol v dolino na drugi strani, tako vesela in lahkega srca, da se jima pot sploh ni zdela dolga. Naposled sta prispela do vaške cerkvice in vstopila ravno, ko se je začelo bogoslužje.

Ponosna na svoje bogastvo in na darova, ki sta ju prinesla pastorju, sta komaj čakala trenutek, ko bo diakon prišel mimo s pušico. Končno je napočil čas in kmet je dvignil roko visoko nad pušico ter spustil vanjo zlatnik, tako da je vsa zbrana občina lahko videla, kaj je daroval. Žena je storila enako, vsa pomembna in srečna, da je lahko dobremu pastorju dala toliko.

Pastor, ki je opazoval s prižnice, je videl zlato pasti v pušico in je komaj verjel svojim očem. Toda ko so pušico položili na njegovo mizo, sta bila v njej res dva zlatnika, in tako je bil presenečen, da je skoraj pozabil na pridigo.

Ko so ljudje ob koncu bogoslužja odhajali iz cerkve, je dobri mož ustavil kmeta in njegovo ženo ter ju vprašal: »Kje sta dobila toliko zlata?«

Žena mu je rada povedala, kako je rešila hrošča in kako sta bila v zameno nagrajena s čudežno črpalko. Pastor je resno poslušal in ko je končala zgodbo, je rekel:

»Po izročilu so se na tem svetu pred davnimi časi dogajale nenavadne stvari, zdaj pa vidim, da se lahko dogajajo tudi danes. Kajti po vajini pripovedi sta našla hrošča, ki zna govoriti in ima tudi moč, da vaju obdari z velikim bogastvom.« Nato si je skrbno ogledal zlatnika in nadaljeval: »Ta denar je bodisi pravljično zlato bodisi prava kovina, skovana v kovnici vlade Združenih držav. Če je pravljično zlato, bo v štiriindvajsetih urah izginilo in zato nikomur ne bo koristilo. Če pa je pravi denar, potem je vajin hrošč moral nekomu ukrasti zlato in ga spraviti v vajin vodnjak. Kajti ves denar nekomu pripada, in če ga nista pošteno zaslužila, temveč sta ga dobila na skrivnostni način, ki ga opisujeta, je bil gotovo odvzet lastnikom brez njihovega privoljenja. Od kod drugod pa bi lahko prišel pravi denar?«

Kmeta in njegovo ženo so te besede zmedle in krivo sta se spogledala, saj sta bila poštena človeka in nista želela nikomur storiti krivice.

»Torej mislite, da je hrošč denar ukradel?« je vprašala žena. »S svojimi čarobnimi močmi ga je najbrž vzel zakonitim lastnikom. Celo žužki, ki znajo govoriti, nimajo vesti in ne ločijo med dobrim in slabim. V želji, da bi vaju nagradil za vajino dobroto, je hrošč zakonitim lastnikom odvzel denar, ki sta ga načrpala iz vodnjaka.«

»Morda pa je res pravljično zlato,« je pripomnil mož. »Če je tako, morava v mesto in denar porabiti, preden izgine.« »To bi bilo narobe,« je odgovoril pastor, »kajti potem bi trgovci ostali brez denarja in brez blaga. Če bi jim dala pravljično zlato, bi jih oropala.«

»Kaj naj torej storiva?« je vprašala uboga žena in si od žalosti in razočaranja vila roke. »Pojdita domov in počakajta do jutri. Če bo zlato tedaj še pri vaju, je pravi denar in ne pravljično zlato. Če pa je pravi denar, ga morata poskusiti vrniti zakonitim lastnikom. Vzemita tudi ta kovanca, ki sta mi ju dala, kajti ne morem sprejeti zlata, ki ni bilo pošteno pridobljeno.«

Uboga človeka sta se žalostna vrnila domov, močno vznemirjena zaradi tega, kar sta slišala. Minila je še ena neprespana noč in v ponedeljek zjutraj sta vstala ob svitu ter stekla pogledat, ali je zlato še vedno tam.

»Navsezadnje je vendarle pravi denar!« je vzkliknil mož. »Niti en sam kovanec ni izginil.« Ko je žena tistega dne odšla k potoku, je poiskala hrošča in res je sedel na ploščatem kamnu.

»Ste zdaj srečni?« je vprašal hrošč, ko se je žena ustavila pred njim. »Zelo nesrečna sva,« je odgovorila, »kajti čeprav si nama dal veliko zlata, najin dobri pastor pravi, da gotovo pripada nekomu drugemu in da si ga ukradel, da bi naju nagradil.«

»Vaš pastor je morda dober človek,« je nekoliko ogorčeno odvrnil hrošč, »a prav posebno moder zagotovo ni. Kljub temu vam lahko zlato, če ga ne želite, vzamem prav tako zlahka, kakor sem vam ga dal.«

»Ampak hočeva ga!« je prestrašeno vzkliknila žena. »Se pravi,« je dodala, »če je pošteno pridobljeno.« »Ni ukradeno,« je užaljeno odvrnil hrošč, »in zdaj ne pripada nikomur razen vama. Ko ste mi rešili življenje, sem razmišljal, kako bi vas nagradil; in ker sem vedel, da ste revni, sem sklenil, da vas bo zlato osrečilo bolj kot karkoli drugega.

»Vedeti morate,« je nadaljeval, »da sem kljub svoji drobni in nepomembni zunanjosti v resnici kralj vseh žuželk in da moje ljudstvo uboga vsako mojo najmanjšo željo. Ker žuželke živijo tik ob tleh, pogosto naletijo na zlatnike in druge kovance, ki so jih ljudje izgubili in so padli v razpoke ali špranje, jih je zasula prst ali pa sta jih skrila trava in plevel. Kadar moje ljudstvo tako najde denar, mi to sporoči; toda doslej sem ga vedno pustil tam, kjer je bil, saj žuželki nikakor ne more koristiti.

»Ko pa sem se odločil, da vam podarim zlato, sem natanko vedel, kje ga lahko dobim, ne da bi oropal katerega od vaših soljudi. Takoj sem na vse strani poslal na tisoče žuželk, da bi na ta hrib prinesle izgubljene zlatnike. Kot si lahko predstavljate, je to moje ljudstvo stalo več dni trdega dela; toda ko je vaš mož dokončal vodnjak, je zlato že začelo prihajati iz vseh koncev dežele in ponoči so ga moji podaniki vsega stresli vanj. Zato ga lahko uporabljata s čisto vestjo, saj vesta, da nikomur ne delata krivice.«

Ta razlaga je ženo razveselila, in ko se je vrnila v hišo ter možu povedala, kaj je rekel hrošč, je bil tudi on presrečen.

Nemudoma sta torej vzela precej zlatnikov in odšla v mesto nakupovat živež, oblačila in mnoge druge stvari, ki sta jih že dolgo potrebovala; toda na svoje novo pridobljeno bogastvo sta bila tako ponosna, da se ga sploh nista trudila skrivati. Želela sta, da bi vsi vedeli, da imata denar, zato ni bilo nič čudnega, da so si nekateri malopridneži v vasi, ko so zagledali zlato, zaželeli, da bi ga imeli sami.

»Če tako razsipno zapravljata,« je eden zašepetal drugemu, »morata imeti doma veliko zalogo zlata.« »Res je,« se je glasil odgovor. »Pohitiva tja, še preden se vrneta, in preiščiva hišo.«

Zapustili so vas in odhiteli na kmetijo na hribu, kjer so razbili vrata in vse obrnili na glavo, dokler niso odkrili zlata v zaboju za drva in čajniku. Ni trajalo dolgo, da so ga povezali v svežnje, si jih oprtali na hrbte in odnesli; in najbrž se jim je zelo mudilo, saj se niso ustavili, da bi hišo spet spravili v red.

Kmalu zatem sta dobra žena in njen mož prišla iz vasi po hribu navzgor s polnimi naročji zavojev, za njima pa je šla gruča dečkov, ki sta jih najela, da bi pomagali nesti nakupljeno blago. Sledili so še drugi, mladeniči in vaški postopači, ki sta jih privabila bogastvo in razsipnost zakoncev in so iz gole radovednosti stopali za njima kakor rep kometa ter pomagali množico spremeniti v zmagoslavni sprevod. Prav zadnji je šel trgovec Guggins, ki je zelo pazljivo nosil novo svileno obleko; plačala naj bi jo, ko bi prispeli do hiše, saj sta ves denar, ki sta ga vzela s seboj v vas, razkošno zapravila.

Kmet, ki je bil prej skromen človek, je zdaj tako kipel od ponosa, da si je klobuk poveznil nad levo uho in kadil veliko cigaro, od katere mu je postajalo čedalje bolj slabo. Žena se je ob njem šopirila kakor pav in v polni meri uživala v poklonih in spoštovanju, ki ji ju je bogastvo prineslo pri ljudeh, ki se prej niso niti zmenili zanjo; od časa do časa se je ozrla na občudujoči sprevod za seboj.

Toda gorje njunemu novorojenemu ponosu! Ko sta prispela do kmečke hiše, sta našla razbita vrata, pohištvo razmetano na vse strani in svoj zaklad ukraden do zadnjega zlatnika.

Množica se je režala in zbadljivo govorila na njun račun, trgovec Guggins pa je glasno zahteval denar za svileno obleko, ki jo je prinesel.

Tedaj je žena zašepetala možu, naj steče načrpat še nekaj zlata, ona pa bo medtem mirila množico, in brž jo je ubogal. Toda čez nekaj trenutkov se je vrnil bled kot stena in ji povedal, da je črpalka suha in da iz dulca ni več mogoče izvabiti niti enega zlatnika.

Sprevod se je vrnil v vas ter se smejal in posmehoval kmetu in njegovi ženi, ki sta se pretvarjala, da sta tako bogata; nekateri dečki pa so bili celo tako poredni, da so z vrha hriba metali kamenje v hišo. Gospod Guggins je odnesel svojo obleko, potem ko je ženo pošteno oštel, ker ga je prevarala; in ko sta zakonca naposled ostala sama, se je njun ponos spremenil v ponižanje, njuno veselje pa v grenko žalost.

Tik pred sončnim zahodom si je žena obrisala oči, spet oblekla vsakdanja oblačila in odšla k potoku po vodo. Ko je prišla do ploščatega kamna, je na njem zagledala kralja hroščev.

»Vodnjak je suh!« je jezno vzkliknila. »Da,« je mirno odgovoril hrošč, »iz njega sta načrpala vse zlato, ki ga je moje ljudstvo lahko našlo.« »Ampak zdaj sva uničena,« je rekla žena, sedla na stezo in začela jokati, »kajti roparji so nama ukradli prav vsak novčič, ki sva ga imela.«

»Žal mi je,« je odvrnil hrošč, »toda sami ste si krivi. Če se ne bi tako bahali s svojim bogastvom, nihče ne bi posumil, da imate zaklad, ali pomislil, da bi vas oropal. Tako pa ste zgolj izgubili zlato, ki so ga drugi izgubili že pred vami. Najbrž bo izgubljeno še mnogokrat, preden bo konec sveta.«

»Kaj pa naj zdaj storiva?« je vprašala. »Kaj sta počela, preden sem vama dal denar?« »Delala sva od jutra do večera,« je rekla. »Potem vama delo še vedno ostaja,« je mirno pripomnil hrošč, »in tega vama nihče ne bo nikoli poskušal ukrasti, o tem ste lahko prepričani!« Nato je zdrsnil s kamna in še zadnjič izginil.

Ta zgodba naj nas nauči, da srečo sprejemamo s ponižnim srcem in jo uživamo zmerno. Kajti če bi se kmet in njegova žena uprla skušnjavi, da se razkazujeta s svojim bogastvom, bi ga nemara ohranila vse do današnjega dne.