Prevod

Nekoč je živel reven princ. Imel je kraljestvo, ki je bilo čisto majhno, vendar še zmeraj dovolj veliko, da se je lahko oženil, in oženiti se je tudi hotel.

Resda je bilo precej drzno, da si je upal cesarjevo hčer vprašati: »Bi me vzela?« A si je kar upal, saj je njegovo ime slovelo daleč naokrog in sto princes bi ga z veseljem vzelo. Toda poglejmo, ali ga je vzela tudi ona.

Zdaj pa poslušajmo: na grobu prinčevega očeta je rasel rožni grm, o, kako prelep rožni grm! Zacvetel je le vsakih pet let, pa še takrat je imel en sam cvet, toda ta vrtnica je tako sladko dišala, da je človek ob njenem vonju pozabil na vse svoje žalosti in skrbi. Princ je imel tudi slavčka, ki je pel, kakor da bi se v njegovem drobnem grlu skrivali vsi prelepi napevi sveta. To vrtnico in tega slavčka naj bi dobila princesa. Zato so ju spravili vsakega v veliko srebrno skrinjico in ju poslali k njej.

Cesar je ukazal, naj ju nesejo pred njim v veliko dvorano, kjer se je princesa s svojimi dvornimi damami igrala »obiske«. Ko je zagledala veliki skrinjici z darili, je od veselja zaploskala.

»Ko bi bil vsaj majhen mucek!« je rekla. Tedaj pa so vzeli iz skrinjice rožni grm s prelepo vrtnico. »O, kako lepo je izdelana!« so rekle vse dvorne dame.

»Več kot lepo!« je rekel cesar. »Prav lična je!« Toda princesa jo je potipala in že ji je šlo na jok. »Fej, papa!« je rekla. »Saj ni umetna, prava je!«

»Fej!« so rekli vsi dvorjani. »Prava je!« »Poglejmo najprej, kaj je v drugi skrinjici, preden se razjezimo!« je menil cesar. In tedaj so vzeli iz nje slavčka. Zapel je tako lepo, da mu človek sprva ni mogel očitati nič slabega.

»Superbe! Charmant!« so rekle dvorne dame, saj so vse govorile francosko, druga slabše od druge. »Kako me ta ptič spominja na glasbeno skrinjico pokojne cesarice,« je rekel star dvorjan. »Ah, da! Povsem enak zven, povsem enak način igranja!«

»Da!« je rekel cesar in zajokal kakor majhen otrok. »Saj menda ni pravi!« je rekla princesa. »Pač, pravi ptič je!« so rekli tisti, ki so ga prinesli.

»Potem pa naj kar odleti,« je rekla princesa in nikakor ni hotela dovoliti, da bi princ prišel k njej. Toda on ni izgubil poguma. Obraz si je namazal z rjavo in črno barvo, si potegnil čepico globoko na glavo in potrkal.

»Dober dan, cesar!« je rekel. »Bi lahko dobil službo tukaj na gradu?« »Seveda!« je rekel cesar. »Potrebujem nekoga, ki bi pazil na prašiče, saj jih imamo veliko!«

In tako je princ dobil službo cesarskega svinjskega pastirja. Dodelili so mu majhno, borno kamrico ob svinjaku in tam je moral prebivati. Ves dan je sedel in delal, do večera pa je izdelal ličen lonček. Okrog njega so bili kraguljčki in brž ko je v lončku zavrelo, so lepo zazvonili in zaigrali stari napev:

»Ach, du lieber Augustin, vse je proč, proč, proč!« Najimenitnejše pa je bilo to, da si lahko, če si podržal prst v pari, ki se je dvigala iz lončka, pri priči zavohal, kaj kuhajo v vsaki hiši v mestu. No, to je bilo pa res nekaj čisto drugega kakor tista vrtnica.

Princesa je prišla mimo na sprehodu z vsemi svojimi dvornimi damami. Ko je zaslišala napev, se je ustavila in obraz se ji je ves razvedril, saj je tudi sama znala igrati »Ach, du lieber Augustin«. To je bila edina pesem, ki jo je znala, pa še to je igrala z enim samim prstom.

»Saj to je tista, ki jo znam!« je rekla. »Potem mora biti ta svinjski pastir izobražen! Poslušajte, pojdite dol in ga vprašajte, koliko stane to glasbilo!« In ena od dvornih dam je morala steči k njemu, vendar si je prej obula cokle. »Kaj hočeš za ta lonček?« ga je vprašala.

»Deset princesinih poljubov!« je rekel svinjski pastir. »Bog nas obvaruj!« je rekla dvorna dama. »Za manj ga ne dam!« je odgovoril svinjski pastir.

»Kako je nesramen!« je rekla princesa in odšla. Toda ko je naredila nekaj korakov, so kraguljčki tako lepo zazveneli: »Ach, du lieber Augustin, vse je proč, proč, proč!«

»Poslušajte,« je rekla princesa, »vprašajte ga, ali bi sprejel deset poljubov mojih dvornih dam!« »Ne, hvala!« je rekel svinjski pastir. »Deset princesinih poljubov ali pa lonček obdržim.«

»Kako zoprno!« je rekla princesa. »No, potem pa stopite predme, da ne bo nihče videl!« Dvorne dame so se postavile prednjo in razprostrle krila. Tako je svinjski pastir dobil deset poljubov, ona pa lonček.

To je bilo veselja! Ves večer in ves naslednji dan je moral lonček vreti. V vsem mestu ni bilo hiše, za katero ne bi vedele, kaj se v njej kuha, tako pri komorniku kakor pri čevljarju. Dvorne dame so plesale in ploskale.

»Vemo, kdo bo jedel sladko juho in palačinke! Vemo, kdo bo jedel kašo in zrezke! Kako zanimivo!« »Da, ampak jezike za zobe, saj sem cesarjeva hči!«

»Bog nas obvaruj!« so rekle vse po vrsti. Svinjski pastir, se pravi princ — one so ga seveda imele za pravega svinjskega pastirja — ni pustil, da bi mu dan minil brez dela. Izdelal je ragljo, ki je, kadar si jo zavrtel, zaigrala vse valčke in poskočnice, kar jih je bilo znanih od stvarjenja sveta.

»To je pa superb!« je rekla princesa, ko je šla mimo. »Še nikoli nisem slišala lepše skladbe! Poslušajte, pojdite k njemu in ga vprašajte, koliko stane to glasbilo. Ampak poljubljala ga ne bom!«

»Hoče sto princesinih poljubov!« je rekla dvorna dama, ki ga je šla vprašat. »Mislim, da je nor!« je rekla princesa in odšla. Toda čez nekaj korakov se je ustavila. »Umetnost je treba spodbujati!« je rekla. »Jaz sem cesarjeva hči! Povejte mu, da bo dobil deset poljubov kakor včeraj, preostale pa lahko dobi od mojih dvornih dam!«

»Ampak nam prav nič ni do tega!« so rekle dvorne dame. »Nehajte vendar!« je rekla princesa. »Če ga lahko poljubim jaz, ga lahko tudi ve! Ne pozabite, da vam dajem hrano in plačo!« In dvorna dama je morala spet k njemu.

»Sto princesinih poljubov,« je rekel, »sicer pa vsak obdrži svoje!« »Stopite predme!!!« je rekla princesa. Vse dvorne dame so se postavile prednjo in poljubljanje se je začelo.

»Kaj neki pomeni ta gneča tam spodaj pri svinjaku?« je rekel cesar, ki je stopil na balkon. Pomel si je oči in si nataknil očala. »Saj to so dvorne dame! Nekaj imajo za bregom! Moram dol k njim!« Popravil si je pete na copatih, saj jih je imel pohojene.

Ojoj, kako je hitel! Brž ko je prišel na dvorišče, pa je začel stopati čisto tiho. Dvorne dame so bile tako zaposlene s štetjem poljubov, da bi bilo vse pošteno, da cesarja sploh niso opazile. Dvignil se je na prste.

»Kaj pa je to!« je rekel, ko je videl, da se poljubljata, in ju udaril po glavi s copatom, prav v trenutku, ko je svinjski pastir dobil šestinosemdeseti poljub. »Heraus!« je rekel cesar, saj je bil jezen, in tako princeso kakor svinjskega pastirja so izgnali iz njegovega cesarstva.

Zdaj je stala tam in jokala, svinjski pastir je godrnjal, dež pa je lil kot iz škafa. »Oh, jaz nesrečnica!« je rekla princesa. »Ko bi le vzela tistega lepega princa! Oh, kako sem nesrečna!«

Svinjski pastir pa je stopil za drevo, si obrisal črno in rjavo barvo z obraza, odvrgel grda oblačila in stopil prednjo v svoji prinčevski opravi, tako lep, da se mu je princesa morala prikloniti.

»Zdaj te preziram!« je rekel. »Nisi hotela poštenega princa! Nisi znala ceniti vrtnice in slavčka, svinjskega pastirja pa si poljubljala za glasbeno igračo! Zdaj pa uživaj, kakor veš in znaš!« Nato je odšel v svoje kraljestvo in ji zaprl vrata pred nosom. Zdaj je lahko zares pela:

»Ach, du lieber Augustin, vse je proč, proč, proč!«