Prevod

V salonu svoje hišice v Valley Forgeu, osvetljenem z ognjem iz kamina, stari Michael Kuch sedi in se pogovarja s hčerjo. A čeprav je sveti večer, je v njunem pogovoru le malo vedrine. Ure se vlečejo, dokler ura ne odbije polnoči. Starec se ravno pripravlja, da bi zmolil večerno molitev za varnost svojega sina, ki služi med Washingtonovimi konjeniki, ko se v snegu zaslišijo nagli koraki, nekdo zatipa po zapahu, nato pa se vrata sunkoma odprejo. Vstopi izmučen, zasopel moški, naglo zapre vrata za seboj, se zgrudi na stol in se trese po vsem telesu. Dekle stopi k njemu. »John!« reče. On pa le obrne obraz proč. »Kaj je s teboj, John Blake?« vpraša kmet. Toda vprašanje mora večkrat ponoviti, preden dobi odgovor. Tedaj trepetajoči mož s pretrganim glasom prizna, da je skušal ustreliti Washingtona, vendar je krogla zadela in ubila njegovega edinega spremljevalca, dragona. Prišel je prosit za zavetje, saj so mu zasledovalci že za petami. »Veš, da se v tej vojni ne postavljam na nobeno stran, John Blake,« odgovori kmet, »čeprav imam sina tam doli v taboru. Strahopetno dejanje je bilo to in sovražim vas torijce, ker se ne bojujete kakor možje; vendar ti bom dal skrivališče, ker me prosiš zanj. A vedi, bolj zaradi dekleta kakor zaradi tebe. Možje prihajajo. Ven — tod — v hišico nad izvirom. Tako!«

Še preden se stari Michael utegne vrniti na svoj stol, se vrata znova sunkoma odprejo, tokrat jih odrinejo možje v modrih in rumenkastih uniformah. Zahtevajo napadalca, čigar stopinjam so po snegu sledili do hiše. Michael ne odgovori. Ravno nameravajo uporabiti silo, ko skozi odprta vrata vstopi Washington in jih ustavi z eno samo besedo. General nosi mlahavo telo s krvavim madežem na prsih in ga položi pred ognjišče tako nežno, kakor mati položi dojenčka v zibelko. Ko svetloba ognja obsije negibni obraz, se kmetove oči na široko razprejo; nato zakriči in pade na kolena, kajti pred njim leži njegov sin. Ob njem je pištola; torijec jo je izpustil, ko je vstopil. Kmet jo hlastno pograbi in skoči na noge. Vsa leta so mu odpadla z ramen. S tigrovskim skokom se požene proti vratom in plane do hišice nad izvirom, kjer čepi John Blake, z vdrtimi, bleščečimi očmi, in si v blazni grozi grize prste. A čeprav je sovraštvo hitro, je ljubezen še hitrejša, in dekle je tam prav tako hitro kakor on. Odrine mu roko in izstreljena krogla se zarije v les. Izvleče nož, morilec pa, ki ga je zdaj obšel mir obupa, poklekne in nastavi prsi rezilu. Preden kmet utegne zamahniti, prihitijo vojaki, zgrabijo Blaka in ga odvlečejo v hišo — v malo sobo, kjer je bilo še pred nekaj minutami vse tako spokojno.

Krivca pripeljejo pred Washingtona, ki ga vpraša, kaj hudega so mu kdaj storili njegovi rojaki, da se je tako obrnil proti njim. Blake povesi glavo in prizna, da je pripravljen umreti. Pogled mu obstane na telesu, iztegnjenem na tleh, in spreleti ga srh; nato pa se njegov obraz skoraj radostno spremeni, kajti ležeči se privzdigne in s slabotnim glasom pokliče: »Oče!« Mladenič je živ. Oče in sestra ga z radostnim vzklikom dvigneta v naročje. »Vi še niste pripravljeni umreti,« reče Washington ujetniku. »Postavil vas bom pod stražo, dokler vas ne bomo potrebovali. Vzemite ga v varstvo, draga mlada gospodična, in poskusite iz njega narediti Američana. Poglejte, ura je ena in božično jutro je. Naj boste vsi srečni v tej hiši. Pojdimo.« Pomigne svojim možem in odjezdi, čeprav bi Blake in njegova zaročenka najraje pokleknila pred njim. Nenadni preobrat čustev, ljubezen, hvaležnost in dotlej speče domoljubje so Blaka naglo spremenili. Ko je mladi Kuch okreval, se je Blake pridružil njegovemu polku in noben vojak ni častneje služil zastavi.