Prevod

V steno nad vrati sodne palače v Goshenu v zvezni državi New York je vzidana lobanja. Vzeli so jo iz krste, ki so jo izkopali leta 1842, ko so polagali temelje stavbe. Ljudje so govorili, da ni nobenega dvoma: ta lobanja je lahko pripadala le Claudiusu Smithu, ki si je zaslužil, da ga tako javno postavijo na pranger. Pred vojno za neodvisnost je bil Smith kmet v Monroeju v zvezni državi New York. Ker je bil dovolj premožen, da mu kraljevi davki niso bili v breme, da niti ne omenjamo njegove nevoščljivosti ob prednostih, ki bi jih neodvisna vlada prinesla njegovim revnejšim sosedom in njihovim upom, se je postavil na kraljevo stran. Po objavi deklaracije o neodvisnosti je svojo pripadnost pokazal na neprijetno otipljiv način: okoli sebe je zbral četo drugih torijcev in se, opogumljen z odsotnostjo večine mož iz okolice, ki so služili v kolonialni vojski, lotil plenilskih pohodov, s katerimi je deželo pestil prav tako hudo, kakor so jo rdečesuknjičniki na odprtem bojišču.

Plenil je hiše in skednje ter jih nato požigal; žalil je ženske, odganjal živino in konje ter ubil več ljudi, ki so skušali braniti svoje imetje. Njegove »vojne pohode« je obdajala tolikšna skrivnostnost, da nihče ni vedel, kdaj in od kod ga lahko pričakuje. Umor majorja Nathaniela Stronga iz Blooming Grova je vzbudil tolikšno ogorčenje, da so združili moči, da bi ga ujeli. Denarna nagrada za uspeh je še podžgala budnost njegovih zasledovalcev in nazadnje so ga prijeli na Long Islandu. Poslali so ga nazaj v Goshen, mu sodili, ga spoznali za krivega in ga 22. januarja 1779 obesili skupaj s petimi člani njegove tolpe. Trupla zločincev so pokopali na zaporniškem dvorišču, na mestu, kjer stoji sodna palača, in ko so Smithovo okostje po naključju izkopali, so ga stari prebivalci prepoznali po njegovi nenavadni velikosti. Kmet iz sosednjega kraja je odnesel stegnenico, zidar pa je prazno lobanjo napolnil z malto in jo vzidal v steno, kjer je ostala še dolgo.