Prevod

V Carthageu v zvezni državi New York, kjer reka Black River v elegantnem loku obteka rt, je stala trdna stara hiša, zgrajena v kolonialnem slogu in namenjena premožni, gostoljubni družini. Toda družina je izumrla ali se odselila in hiša je nekaj let samevala. Med vojno leta 1812 je vaške opravljivce vznemiril prihod tesarjev, pleskarjev in tapetnikov; očitno je bilo, da bodo posestvu povrnili nekdanji gosposki sijaj. A njihova radovednost se je še poglobila, namesto da bi bila potešena, ko so se po ureditvi hiše in postavitvi visokega obzidja okoli nje nove stanovalke izkazale za štiri mlade ženske v redovniških oblačilih. So bile hčere nekdanje družine? So bile preoblečene privrženke Angležev, ki so v nemirnih časih iskale zatočišče? So se zaobljubile celibatu, dokler se njihovi ljubi ne vrnejo iz vojne? So prišle po skrivni diplomatski nalogi? Nihče ni nikoli izvedel, vsaj v Carthageu ne. Redovnice so živele zelo odmaknjeno, a v razkošju, kakršnega v tistem delu dežele dotlej še niso poznali. Imele so vrtnarja, iz New Yorka so jim pošiljali vina in poslastice, ki si jih drugi niso mogli privoščiti, in kadar so se odpravile na svež zrak, še vedno zastrte s tančicami, jih je v kočiji vozil čudovit par rjavcev.

Nekega popoldneva, kmalu po koncu vojne, sta samostan obiskala mlada ameriška častnika in v nasprotju z dotedanjo navado so ju spustili noter. Ves preostanek dneva sta ostala v hiši in nihče ju ni videl oditi, toda tistega večera je po ulici odropotala kočija. Naslednji dan na posestvu ni bilo nobenega znamenja življenja, pa tudi dan zatem ne in niti tretji dan. Popadljivi pes je bil tiho, vrtne poti pa so ostale nepometene. Nekaj sosedov je preplezalo zid in poročalo, da je posestvo zapuščeno. Zakaj in kdo ga je zapustil, ni nihče nikoli izvedel, toda negotovost glede lastništva se je ohranila vse do nedavnega, saj so menili, da bi se redovnice nekoč utegnile vrniti.