Prevod
Fuchai, kralj države Wu, je imel najmlajšo hčer po imenu Ziyu. Stara je bila osemnajst let in odlikovali sta jo tako nadarjenost kakor lepota. Mladenič Han Zhong, star devetnajst let, je bil vešč skrivnih naukov. Dekle se je zaljubilo vanj; skrivaj sta si pošiljala pisma in obljubila mu je, da bo postala njegova žena. Ko se je Zhong odpravljal na šolanje v deželi Qi in Lu, je staršem naročil, naj zanjo zaprosijo v njegovem imenu. Kralj se je razsrdil in je ni hotel dati. Ziyu je od zadušene žalosti umrla in pokopali so jo zunaj mestnih vrat Chang. Po treh letih se je Zhong vrnil in vprašal starše, kaj se je zgodilo. Odgovorila sta: »Kralj se je strašno razjezil. Ziyu je od žalosti umrla in je že pokopana.« Zhong je bridko jokal in žaloval, nato pa pripravil daritvene živali in svilo ter odšel k njenemu grobu, da bi se ji poklonil. Ziyujina duša je prišla iz groba. Ko je zagledala objokanega Zhonga, mu je rekla: »Ko si takrat odšel, si poslal starše h kralju, da bi me zasnubili zate. Mislila sem, da se bo najina velika želja gotovo izpolnila. Nisem slutila, da me bo po najinem slovesu doletela smrt. Kaj nama je zdaj storiti!« Nato se je ozrla na levo, nagnila glavo in zapela: »Na južni gori je vrana, na severni razpeta mreža. Vrana je visoko vzletela — kaj ji more mreža! Želela sem iti s teboj, a preveč je bilo obrekljivih besed. Žalost se je v meni zgostila v bolezen, življenje mi je ugasnilo v rumeni zemlji. Usoda mi ni bila mila — kdo naj popravi krivico! Med pernatim rodom kraljuje ptica, imenovana fenghuang. Ko enkrat izgubi svojega samca, tri leta žaluje za njim. Čeprav je ptic nešteto, si nobene ne izbere za par. Tako se je moja skromna podoba smela nekoč srečati s tvojim sijajem. Telo je daleč, srce blizu — le kdaj bi te mogla za hip pozabiti?« Ko je odpela, je zaihtela, solze so ji tekle po licih, in povabila je Zhonga, naj gre z njo v grob. Zhong je rekel: »Mrtvi in živi hodijo po različnih poteh. Bojim se, da bi s tem zagrešil kaj nedopustnega, zato si ne drznem sprejeti tvojega vabila.« Ziyu je odvrnila: »Da mrtvi in živi hodijo po različnih poteh, vem tudi sama. Toda če se zdaj posloviva, se ne bova nikdar več srečala. Se morda bojiš, da sem duh in ti bom prizadela gorje? Rada bi ti iskreno izkazala svojo vdanost. Mi res ne moreš zaupati?« Njene besede so Zhonga ganile in pospremil jo je v grob. Ziyu je z njim pila in gostila sta se; ostal je tri dni in tri noči in v vsem sta živela kakor mož in žena. Ob njegovem odhodu je vzela svetleč biser, širok cel palec, mu ga dala v slovo in rekla: »Moje dobro ime je že uničeno, moje upanje ugaslo — kaj naj še rečem! Skrbi zase v vseh letnih časih. Če prideš k meni domov, prenesi kralju moj spoštljivi pozdrav.« Ko je Zhong zapustil grob, je odšel h kralju in mu povedal, kaj se je zgodilo. Kralj je silovito vzrojil: »Moja hči je mrtva, ti pa si izmišljuješ laži in blatiš njenega duha! Nič drugega nisi storil, kakor odprl grob in pokradel dragocenosti, zdaj pa se izgovarjaš na duhove.« Ukazal je, naj Zhonga nemudoma primejo. Zhong je pobegnil, prišel k Ziyujinemu grobu in ji potožil o vsem. Ziyu je rekla: »Ne skrbi. Zdaj se vrnem domov in vse pojasnim kralju.« Kralj se je ravno urejal in česal, ko je nenadoma zagledal Ziyu. Od osuplosti, žalosti in veselja je vzkliknil: »Kako to, da si živa?« Ziyu je pokleknila in rekla: »Nekoč je mladi učenjak Han Zhong prišel prosit za mojo roko, a ti, veliki kralj, nisi dovolil poroke. Moje dobro ime je bilo oskrunjeno, najina vez pretrgana in tako sem umrla. Ko se je Zhong vrnil iz daljnih krajev in izvedel, da sem mrtva, je prinesel daritvene živali in svilo ter prišel k mojemu grobu žalovat za menoj. Njegova globoka vdanost me je ganila, zato sem se mu naposled prikazala in mu podarila biser. Ni odprl mojega groba. Prosim te, ne preiskuj ga in ne kaznuj.« Ko je njena mati to slišala, je prihitela ven, da bi jo objela. Ziyu pa se je razblinila kakor dim.
